32 komentarjev na to temo

[Sara]

Najprej en lep pozdrav vsem luninim forovcem! Po nekem naključju sem ga pred kratkim odkrila in takoj mi je prišlo na misel, da bi vas vprašala za nasvet. Namreč imam grozen problem - tremo. Ampak ne mislim tiste treme, ki jo je deležen skoraj vsak, ko prvič nastopa, ampak tisto pravo zagrizeno tremo.

Največjo tremo imam v šoli, ko je kakšno stvar treba prebrati. Namreč: moj glas se trese, komaj kaj izdavim iz sebe, v grlu imam cmok, glas mi na koncu poskoči navzgor, srce mi začne hitro biti, vsa sem mrzla, začnem se potiti, skratka - zares neprijetno. Poleg tega me je zaradi tega zelo sram pred sošolci in profesorji in letos me je trema pripeljala že tako daleč, da sem se že skoraj začela izogibati nekaterih ur, kjer bi bilo možno, da bi brala.
Ne vem kako se mi je letos sicer uspelo skoraj vedno izmuzniti branju, vendar se to drugo leto zagotovo ne bo ponovilo, saj je pred mano matura in bomo na veliko brali.
Res bi lahko uživala počitnice in se sprostila pa se nekako ne morem. Zelo se bojim septembra oz. celega prihajajočega šolskega leta vendar ne zaradi mature temveč zaradi branja.

Svoj problem sem zaupala le dvema osebama, ki jima nekako zaupam, vendar mi ne moreta preveč pomagati. Drugim pa sploh ne morem zaupati, ker mi preprosto ne bi verjeli. Nihče, ki tega ne doživlja tako kot jaz ne more vedeti kakšen občutek občutim jaz, ko vidim, da bom na vrsti za branje. V takšnih trenutkih bi najraje pobegnila iz razreda, vendar to nekako ne izgleda.
Poskusila sem z branjem doma in doma lepo berem. V šoli pa....
Tudi sem se že poskusila predhodno, sama v sebi, pripraviti na branje in se umiriti, globoko dihati pa ni nič pomagalo.
Upam, da nisem bila predolga ampak rada bi iz sebe spravila vso slabo voljo zaradi tega, ker se le ta zelo kopiči v meni in mi zelo greni življenje.

Kot sem lahko videla vsi na tem forumu radi pomagate drug drugemu zato močno upam, da boste tudi meni. Zelo bom vesela, če mi bo kdo dal kakšen konkreten nasvet, ki bi ga lahko prenesla v prakso. Že v naprej hvala vsem, ki si boste vzeli čas za ta problem.

[intruder]

Trema je del sklopa znanega kot "hudichev um" (false mind).
Pravi um (trueming) nima tremo.

Trema je povezana z .... sem pa tja najdemo rani dogodek
... v enem primeru smo "shamanistichki" prishli do dogodka komaj po drugemu dnevu. Pa je shlo. Trema je odshla z O5.

[Mick]

Ja, Sara......si še zelo mlada, sklepam. Velikokrat je trema povezana z nezaupanjem vase, z zavedanjem ali le strahom, da nekih stvari ne obvladamo dovolj dobro......s strahom, da se bomo osramotili in bomo izpostavljeni posmehu itd. Ne vem......trema je tudi moja večna spremljevalka......nikoli se je ne bom rešil, povsem. V neki meri je tudi zdrava (čeprav se meni to seveda nikoli ne zdi, ko jo doživljam ). Ker pa sem "prisiljen" na nek način javno nastopati.......He-he....ko sem šele začel.....sem umiral od treme, od strahu, da ne bom zmogel in se bom osramotil.....od strahu, da se bo zgodilo kaj nepredvidljivega in ne bom obvladal.....In potem se mi bodo kao smejali, se vsi pogovarjali kako sem ga polomil....Kot vidiš......se je pri meni pojavljala iz strahu....takšnega ali drugačnega. Pa moraš vedeti, da je takšno doživljanje, čutenje našega eventuelnega kiksa.....le pri nas tako intenzivno, da ga večinoma drugi ljudje sploh ne bi tako kritično vzeli, včasih ga še opazijo ne.....le mi vemo zanj.....in čeprav je minimalen....ga vidimo velikega.....Pišeš, da doma povsem dobro bereš.....torej ne gre za to, da ne bi obvladala.......obvladaš.......torej predvidevam, da se bojiš javno pokazati svoje znanje, javnega nastopa in morebitnega kiksa. Ne znam ti odgovoriti kako to rešiti........enostavno boš morala se prisiliti......brati, večkrat, se sprijazniti, da se temu ne moreš izogniti, premagati strah.....in ko ti bo nekajkrat uspelo, bo verjetno trema vedno manjša. Moraš pa vedeti, da jo doživljamo vsi.....eni bolj in eni manj......v bistvu pa vsi.......premaga jo samozaupanje, znanje, večkratno ponavljanje nastopov (branj), dril, tolikokrat, da preide v rutino.....In vprašaj se....kaj tako hudega pa se mi lahko zgodi.....če ga bom polomila.....kakšne bodo posledice......ali bodo res tako hude.....se jih je res treba tako bati.......sem prepričan, da ne. Tako, ne morem ti kaj bolj pomagati......le podal sem ti svoje misli o tremi....s katero se tudi sam velikokrat srečam. In mogoče je kaj od tega tudi razlog tvoje treme.....mogoče pa tudi ne. Lep pozdrav.

[pokowc]

trema zgine z leti

[Volk K.L.]

Ne vem Sara če ti bo to kaj pomagalo, jaz imam ogromno nastopov in še jih bom imel za seminarske naloge in prezentacije. Če hočem iti na izpit je predpogoj da naredim prezentacijo pred skoraj pedesetimi sočolci. Pred nastopom si nabiram pogum. Trema me daje kot tebe. Ni prav nobeden imun na tremo. Pa vendar ko pridem na vrsto si rečem: "Ej bod mal aroganten, gon' jih u k., kaj ti pa morejo, če se ti kakšen smeje v brk, ga kar med svojim nastopom povabi pred tablo". In v trenutku dobim pogum. Ko stvar zalaufa, se sprostiš sto na uro. Če se ti kdo norčuje, naredim gesto. Enkrat sem resnično ponudil nastop sošolcu, ki se je delal malo preveč pametnega. Zaprosil sem ga naj on naprej razlaga prezentacijo, če zna kaj več od mene. Pa sem ga utišal za vekomaj. Veliko sošolcev mi je hvaležnih, ker so bili deležni istega pametovanja.

[Sara]

Hvala vsem, ki ste si vzeli čas zame in za moj problem.
Predvsem tebi Mick, ki si mi nekako dvignil mojo samopodobo in naredil problem že skoraj neznaten.
Seveda hvala tudi ostalim predvem tebi Contesa. Veš na žalost nimam nobene takšne skupine kot jo opisuješ ti v svoji bližini, vendar bom vseeno poskušala najti kaj zase.
Saj vem, da je težko svetovati nekaj konkretnega, vendar ste mi zelo pomagali že s tem, da ste vsaj nekaj napisali in da sem videla, da problem ni nerešljiv. Tako sem dobila občutek, da nisem sama in da obstajajo ljudje, ki me razumejo, čeprav me ne poznajo.

Mislim, da se bom septembra polna neke vedrine spopadla s tem problemom in upam, da ga bom vsaj omilila, če ne že odpravila.

Vsem en lep pozdrav!!!!

[Alisa]

Pozdravljena,Sara
popolnoma te razumem in vem kako se počutiš,ker sem sama doživljala čisto podobne stvari.Pravzaprav, ko se zdaj ozrem nazaj, se sprašujem,kako se mi je sploh uspelo prebiti skozi šolanje in ga končati.Čisto vsako spraševanje, čisto vsak nastop pred tablo je bil muka.Vglavnem se
ljudje s takimi težavami skušamo tovrstnim situacijam izogibati, kar se da. V tem pa ni rešitev.Rešitev je točno tam, kjer je najtežje, s tem se je treba soočiti.
To stanje ima ime, reče se mu SOCIALNA FOBIJA in veliko si lahko prebereš na strani www.nebojse.com, kjer med drugim ugotoviš, da se s tem ubada ogromno ljudi in da nikakor nisi osamljena.Ko svoje težave podeliš z drugimi, ti je kar laže.Glede samega zdravljenja je vsekakor
priporočljiv najprej pogovor pri psihiatru (ni hudo), potem pa ti on glede na intenzivnost težave, priporoči terapijo.
Ker predvidevam, da si še mlada, ti svetujem, da najprej poizkusiš z vedenjsko terapijo in da ne jemlješ zdravil, če ni res nujno.Lahko pa obiščeš kakšnega homeopata, ker so zelo učinkoviti pri
tovrstnem zdravljenju.Saj pri meni so bili...
Veliko sreče ti želim in, da se zaveš, da je ves ta strah le produkt tvojega uma in prav zato tudi premagljiv.

[Volk K.L.]

Ja pa še nekaj Sara . . Treme se ne boš losala, če se boš pomirila s tem da nimaš zaupanja vase. Velik korak je že, če dvomiš v to nezaupanje in si rečeš sposoben sem se, zaupati vase.

[yoko]

Pozdravljeni,
tudi jaz se soočam s tremo v zadnjem obdobju.Ampak ne tremo v pravem pomenu besede, nekako z nesproščenostjo.Ko prvič pridem kam (kjer je več ljudi) enostavno ne morem samo "bit", ker se mi zdi to preprosto preenostavno.Ne vem, jaz bi kar nekaj govorila, kar nekaj naredila , ali pa se (nasprotno) vedem preveč odtujeno kao kaj je meni tega treba.Včasih sem preveč zgovorna, včasih pa premalo(ali celo nič ne govorim ).-to vse zaradi tega, ker sem preveč napeta.

Kako vi premagate tisto notranjo živčnost (tremo), ko nekam na novo pridete in bi želeli tam narediti dober vtis.

Včasih sem osupla, ker ljudje pogruntajo, da mi je neprijetno.

Lep pozdrav,
Yoko

[borism]

Odlično pomagajo vilinski ključi:

-samozavesti,
-sprostitve,
-prilagodljivosti......poskusi, ne bo ti žal

[Kristalka]

Yoko!
Mogoče bi poskusila iti med neznane ljudi s kakšno kolegico in se poskušala navajat in se sprostit in potem se pač pogovarjata še s kom da preženeš nelagodnost...
borism

[borism]

Čuj, ti kar sebe podpisuj v moškem spolu, pa en lep večer

[Kristalka]

Čuj, ti kar sebe podpisuj v moškem spolu, pa en lep večer  

Ne štekam!

Aja! "borism " je blo mišljeno da se strinjam s tabo oz. da je kul to kar si napisal!

Če si to mislil

[borism]

Ne bom komentiral,...... ker pri sanjah pri zadnji tvoji objavi manjka črka"A".....popravi ali zbriši.....pa vseeno lep večer, pa vem komu ga pošiljam, ampak vedi, da z dobrimi nameni, Borism

[Kristalka]

Aha, to je torej to! Jaz pa buljim v ekran pa mi ni nič jasno 1

Lep večer in lahko noč tudi tebi!

KristalkA

[Kristalka]

Sem se naveličala buljenja, grem dol.

[sfinga]

draga sara vedi da se ti ne dogaja nič takega kar se ne bi že vsem nam,to je popolnoma naravno.res bi bilo dobro da bi bila malo bolj samozavestna toda vedi na nekem področju smo vsi mi bolj na drugem pa manj samozavestni in tudi to ni nič novega.veš ena metoda je zanimiva:če kdo jeclja in mu daš resno komando sedaj še bolj jecljaj in se p otrudi čim ,čim bolj, se bo zgodilo da tega ne bo mogel...tako pač to deluje;poiskusi si doma dati resno kaomando da si na odru in da MORAŠ imeti tremo do popolnosti in opazuj kaj se bo dogajalo...drug način je (znova poiskusi doma),o bčuti to tremo ,občuti jo v telesu ,povsod čim bolj ,do popolnosti ,dovoli da se te polasti in nato globoko vdihni in si predstavljaj da jo z izdihom pošlješ daleč stran od sebe in glej kako odhaja.tako delaj nekaj časa nato prenehaj in ne misli več na to..ignororaj misel o tremi.za konec pa si na glas daj afirmacijo CENIM SE in poslušaj svoj glas ko jo boš izgovarjala.zadovoljna si lahko takrat ko boš sebe slišala da si to izgovorila jasno,glasno in s prepričanjem.. vem da si sposobna punca,vem da ti bo uspelo in zaupam vate..lep pozdrav

[Marsa]

Uh, trema... Kdaj sem jo ze hotela odpreti, tole temo, pa odlasala... ker je to pac tema, ki se ji moras posvetiti.
A v bistvu pa sploh nisem vedela, da zdaj pa jo koncno imamo.
Dbest, ko si to odprla, Sara, in na tak nacin.

Res je - najbrz prav vsi dozivljamo doloceno mero treme.
Jaz osebno imam npr. strasansko tremo vsakic - VSAKIC - ko imam kaj pomembnega pred sabo.
Pa veljam za precej samozavestno osebo, in pravzaprav to ni nikakrsen blef... v bistvu sem res taka.
Vem, da bom dobro naredila, vse... a - kot bi mi zavezal pleksus.
Na prvi pogled pa se mi niti malo ne vidi... Ko sem nekoc prijateljici, ki sva skupaj sli nekam, kjer sem imela nekaj pomembnega, potarnala, kaksno strasno tremo imam, me je nejeverno in preseneceno pogledala, pa mi rekla, da neverjetno, ker zgledam ful taf, power in samozavestna... Pa sploh nisem bila. :|
Se ko me Marjetka povabi v oddajo, ki sva ze stari znanki in res ni nic takega, poleg tega pa gre samo za radio - kjer se me ne bo videlo. - pa sem najprej cisto zadrgnjena... Potem pa se vrzem na ono stran, zanalasc se aktiviram nekako (tezko razlozit) - vrzem se v akcijo, pogovor, ne tiscim se nekje zadaj...
Najbolj pomaga vaja in torej nastopanje.

Enkrat pa je bilo prav posebno dozivetje, ko sem tremo prav fizicno, telesno dozivela - na nacin, da je dobesedno odsla iz mojega telesa (podobno kot sem se nekoc davno, pri 17-ih, samodejno naucila, kako odsloviti iz telesa -fizicno- bolecino)... Izdihala sem jo.
Nekoc (vendar v casu po sinovem rojstvu, ko nisem prav veliko javno nastopala oz. ze dolgo ne) so me frendi povabili, ce bi pela z njimi en komad kot gost na plati in ko smo to uspesno izvedli, se nekoc srecamo v KUD-u in me pobara eden od njih: "a bi pela z nami na Drugi godbi?".
..evo, se zdaj mi je zacelo razbijati srce in mi je postalo vroce, pa se SAMO SPOMNIM na to... tako telesna je trema...
Namesto, da bi zacutila veselje, radost, ponos, potrditev, karkoli....
Ne, jaz sem zacutila, kot bi me mocno udaril s pestjo direkt v pleksus.
Kdaj pa bo, sem rekla... Pravi - 13. tega in tega (se ne spomnim katerega meseca, pac tedaj enkrat, ko je 2. godba)...
Pa bom, sem rekla - kaj pa naj?
To je bilo grozno - Krizanke. Kaj obleci? A sem (se) debela (tedaj se nisem v celoti shujsala oz. nisem bila tako fit kot zdaj)... Grozno, grozno, grozno...
Ves tale mesec ali 3 tedne ali koliko sem vedela prej - sem imela vse uniceno, skoz o tem.... Vsi me bodo gledali, jaz pa bom tam na odru (pa nickolikokrat ze bila, tudi v Krizankah - predtem ze 2X)..
Pride ta dan... imamo tonsko... folk prihaja... Pridejo frendi na sprehodu mimo, pa njihov tamali (Bitek) cez lino vpije - Marsa poje, Marsa poje... meni nerodno...
Bil je se dan (aha, to pomeni, da je moralo biti poleti, ker je bilo okoli osmih zvecer, pa se svetlo). Uhh...
Pademo koncno na oder, koncert (kar zdajle se mi potijo roke).....
Jaz pa otrpla. Nic od mene. Toga. V zacetku komada ticim na enem mestu na odru, da se kaj ne spotaknem. Potem postanem trda, ko moram peti... ne upam si gledati, kar mizim... Do tedaj pa tremo zacutim tako mocno, da me je povsem ohromila, kot recemo. Dozivela sem nekaksno stisko, tesnobo... RES - najraje bi se ugreznila v zemljo... kar trda sem bila... Kar izginila bi najraje s prizorisca. Muka, tesnoba, panika, stiska...
A POTEM si recem, zadihaj, premakni se, in res zadiham, se nekako nastelam na +, zacutim, kako trema v vrtincu odhaja iz mene - fizicno, telesno sem to cutila - in se osvobodim (a zelo fizicno je res vse skupaj bilo) - zapojem, se celo zaplesem in totalno uizivam.
Potem je konec komada (tega, ki sem jaz gost) - in mi je totalno zal, da moram ze z odra.

To sva bili jaz in moja premagana Trema na drugi godbi ...xxxindevetdesetega....
Se se me polasti, samo zdaj VEM, zdaj ZNAM...

Kaksen mocen dogodek - ob pisanju mi razbija srce, ful mocno podozivljam - nikoli ne bom pozabila tega koncerta.

[Marsa]

Nic, kaj pa ste izbrskali tole temo...
Necesa sem se spomnila...
Kaj sem nekoc naredila...

Pred Metalko smo imeli tonsko vajo (ploscad, tedaj so vcasih bili p0leti koncerti) sredi dneva. ...
Tozibabe na odru, vsi se ustavljajo (promet se ustavi sredi Ljubljane )...
In pac... nekako... tonska vaja pac... en folk pac - saj jih ne poznam.
In zagleedam naenkrat na klopci svojo teto... :o|o:
In se ne morem vec skoncentrirati na nic drugega... Skoz pogledujem... pa upam, da bo koncno sla.
Potem pa le ne gre, in mene v hipu pici, grem dol z odra ("samo malo, takoj bom") in direkt k njej in ji recem: Teta ÷÷ - ali gres lahko pliz domov? Ker mi je nerdono, ker gledas in tko....

[ananta]

Enkrat sem kar dva dni porabil da bi tremu diskreiral z O5 tehniko.

Poslovnezh je 'mel hude probleme, pa smo jih dojeli. Shlo se za

TRIVIJALNO zadevo. Enega dne je muti samo nekaj mogoche bolj ostro

povedala in obchutljiv (tonal) fanta je reagiral z ... tremo. Celo "shamanski

exorcizem" za tako MEJHNO zadevo!

Majhno?

Prav te majhne zadeve so najbolj hude in se lahko skrijo!

O5 bo spet v Ljubljani upam kmalu SMS + 385 91 108 108 4

P.S.

Dva dni zhe. Pa je psihologija brez rezultata delala na tem 12 let!!!

Nekaj kot ginekologija in hude bolezni katere z astrologijo (ta pravo)
in nekaj yoga-e (tudi O5) lahko zdiskreiramo...


news://aurora.lightlink.com/alt.clearing.O5

[teja]

Ko bo tole v Lj, sporoči, prosim.

[vanja]

Tudi meni bi recept proti tremi zelo prav prišel.
No ni problema dokler ne stojim v prvi vrsti in moram nekaj povedati. Katastrofa !

Večinoma tudi pred ljudmi ki jih dobro poznam, v službi naprimer, vse je dobro dokler mi ni treba kaj povedati in oni poslušajo. Še ni dolgo, da sem morala narediti predavanje, katastrofa komaj sem se obvladala, da nisem jecljala....in vse podobno. Vedno znova se mi pojavlja, čeprav to večkrat prakticiram, ljudem moram kdaj kaj pripraviti in povedati, vedno znova zardevam in podobno, ni mi jasno, trudim se...

LP! :o|o:

[borism]

Zamahni z roko, odženi roj mušic, roj črnih misli pred seboj.

[Volk K.L.]

Ja nič hudega, mal treme mora bit'. Vendar ne sme te premagat'. Mi smo tisti, ki kontroliramo tremo.

[nimbus]

Sara, ne vem če ti tu sploh še kej čekiraš al ne, ampak bom vseeno napisal mojo izkušnjo s tremo. Mogoče še komu pomaga. Skratka, jaz sem imel tremo in jo imam še danes, ampak veliko, veliko manjšo. spet, tisti, ki reče da nima trem laže. Vsak jo ima in dobro je tako. Malo treme je samo vzpodbuda, da se npr. dobro pripraviš na nastop, da predelaš vsebino in stvar razumeš. Ne mislim to v smislu, da razmišljaš kako se oblečt in še druge drobnarije. Obletč, razmeram primerno. No, jaz sem se s tisto tapravo tremo srečal na faksu. Vsak semester same predstavitve in potem vprašanja itd. Pa imam naslednji proces. Tik preden začnem mi bvse fali. Suha usta, nervozen, srce bije itd., zato dvakrat do trikrat globoko vdihne in izdihnem preden začnem. To je dobro, ker tako ne začneš z jecljanjem, ker si "nadihan". Sej veš, ko jecljaš in hlastaš za zrakom. Potem, ko pa tako lepo začneš in gredo besede same od sebe ven, ti pa že ugaja, kako dobro predstavljaš, dobiš samozavest itd. Vendar je pomembno, da se ne zmedeš... poskusi biti fokusirana na govorjenje in ker se dobro pripraviš, ti vsebina ne sme biti problem.
Jaz sem imel enkrat predstavitev neke strokovne teme pred tristo folka v taki večji dvorani z mikrofonom in to. To je bilo zame prvikrat (pa tud zadnjikrat) in me je malo skrbelo kako se bom znašel. Ampak potem, ko je nastopil moj čas je bilo fenomenalno. Prav dobro se počutiš, ko padeš not. Med občinstvom serm si izbral eno prav luštno dekle in si nisem mogel kaj, da ji ne bi vse razložil. Gledal sem naravnost (amoak ne neprijetno) vanjo tako, da je bilo njej nerodno. To je tudi nasvet, če te motijo pogledi pri javnem nastopu. Poglej nazaj in prav njim razlagaj, ker te gledajo zato, ker jih stvar zanima in ne zato, ker imaš nevem kaj nevem kje.
Veliko ljudi si pomaga tudi, da se gleda v ogledalu in pač govori, kar ima za predstaviti. Moram reči, da meni to ni šlo... ko sem se zagledal v tej situaciji nisem ostal resen. Ampak keč je v tem, da se gledaš v oči (pa čeprav so samo tvoje) in si vseeno skoncentriran na vsebino. Še bolje je, če imaš prijatelje, ki vedo za tvoj problem in te poslušajo in to (brez zajebancij). Obstajajo pa tudi tečaji, ker se učiš javnega nastopa (Hvalica pravi, da je to prirojeno, veliki svetovni strokovnjaki pa pravijo, da se lahko tega naučiš - komu verjameš je tvoja odločitev) in te "instruktor" namerno spravlja v zagate, da se jih naučiš reševati. Ampak so svinjsko dragi...
Upoštevaj pa zlato pravilo:"Raje ostani tiho, če nisi pripravljen. Pozoren poslušalec bo ugotovil, kdaj glumiš"