Zvok je širjenje v kozmos

Maja Megla:

Intervju z Dr. Miro Omerzel - mojstrico zvoka

Je etnomuzikologinja, ki je študij etnologije in muzikologije dokončala ?na lastno odgovornost?, tako je namreč morala podpisati formularje ob vpisu na Filozofsko fakulteto, ker ti dve področji takrat skupaj ni bilo mogoče študirati. Za doktorski študij iz zgodovine in razvoja ljudskih glasbil ji tega ni bilo potrebno več storiti, je pa na lastno odgovornost in z lastnimi sredstvi kot »svobodnjakinja« tri desetletja etnomuzikološko intenzivno brskala po slovenskem ljudskem izročilu, zbirala gradivo na terenu in zbirki slovenskih ljudskih glasbil in zvočil dodajala tudi glasbila iz svetovnega izročila ter z leti skupaj s soprogom ustvarila zbirko okoli 250 inštrumentov; večinoma strašansko nenavadnih in posebnih, pa tudi izjemno lepih, kot je tibetanska, dva decimetra velika, snežno bela pojoča školja okovana s srebrom in dragimi kamni. Slovensko ljudsko glasbo, ki jo je raziskovala triindvajset let, oživlja in koncertno predstavlja s skupino Trutamora Slovenica, katere vodja je. Ima obsežno bibliografijo strokovnih etnomuzikoloških del, serije televizijskih in radijskih oddaj o slovenskih ljudskih glasbilih in godcih (z mednarodnimi priznanji), posnetke na šestih nosilcih zvoka. Pred dvemi leti je sestavila še ansambel Vedun, s katerim se posveča transcendentalni izkušnji zvoka. Rada ima živali, posebno konje, ki so v njeni hiši povsod, na slikah, blazinah, štrikani, tkani, narisani, fotografirani (v knjigi Konji - naše pravljice je zbrala povesti o konjih na osnovi ljudskega izročila). O zvoku pa ve preveč za en sam intervju.

Menda naj bi slepi živeli v manj okrnjenem svetu kot gluhi. Lažje naj bi torej živeli brez barv in podob kot brez zvoka. Zakaj naj bi bilo tako, zakaj je zvok tako pomemben?
Zvok je na nivoju čutil sluha prepoznan kot frekvenčni red, matematični red univerzuma. Naša civilizacija pa je »vidna civilizacija«. Kadar dandanes pevci izvajajo pesmi, imajo zraven še nekaj plesalk, ki se gibljejo, da je zvok zaznaven tudi na vidnem polju, ker ne znamo več poslušati. Civilizacije pred nami, pred dvemi in tremi tisočletji, so bile »slušne civilizacije« in so prepoznavale svet okoli sebe prvenstveno s sluhom. Preko ušesa se prevajajo zunanji fizikalni dražljaji oziroma frekvence. Preko slušnega živca zvok prevaja živec vagus na celoten organizem. Vagus oživčuje grlo, pljuča, srce, prebavni trak. Na osnovi sluha tako s celotnim telesom zaznavamo, kaj se okoli nas dogaja in to tudi zelo subtilne vibracije, ki jih z vidom ne zaznavamo. Z vidom zaznavamo na primer eno oktavo frekvenc, s sluhom pa deset. Skratka, diapazon zaznavanja frekvenc je mnogo večji na nivoju sluha kot pa na nivoju vida, čeprav frekvenčni svet sicer zaznavamo tudi z drugimi čutili. Poleg tega imamo poleg zunanjega, fizičnega zvoka, ki ga jasno slišimo fizično, tudi notranji zvok, ki ga naša zahodna civilizacija ne pozna, ker se je stara Modrost o zvoku izgubila, poznajo pa jo še nekatere naravne civilizacije, ki jim žal čisto napak rečemo, da so primitivne. To so subtilne civilizacije potomcev starih Indijancev, Eskimov, tudi nekaterih afriških in azijskih ljudstev, sledilcev indijske vedske kulture, tibetanske. Ta notranji zvok prepoznavajo kot komunikacijo med človekom in Kozmosom, razdeljujejo pa ga na več, tudi na pet nivojev.

Kvantna fizika zna danes čedalje bolj pojasnjevati svet frekvenc in razlagati tudi ta stara izročila, ki smo jih pogosto razumeli kot pravljico ali nekaj nerazumljivega. Znan kvantni fizik Pribram je rekel, da je ?svet simfonija frekvenc, ki smo jo žal prezrli?. Vendar človek na zavednem in nezavednem nivoju prepoznava svet s sluhom mnogo bolj natančno in širše kot z drugimi čutili. Vse to na zunanjem, fizičnem nivoju in še petkrat več na notranjem nivoju, kar zopet te stare kulture podrobno razčlenjujejo.

Kljub temu je človek s svojimi slušnimi zaznavami precej zamejeno slušno zemeljsko bitje. Pes naj bi slišal sedemkrat večji spekter zvoka kot človek, kiti pa se sporazumevajo in orientirajo z glasovi v območju ultrazvoka. Kaj dandanes vemo o zvoku in sluhu pri živalih?

To se zadnje čase vedno več raziskuje, zlasti podvodna bitja (ribe), ki v globinah sploh ne funkcionirajo z vidom, temveč s sluhom. Črte pobočnice na ribjih telesih so recimo senzibilne celice, ki prepoznavajo subtilni svet frekvenc. Kiti in delfini zaznavajo frekvence v obsegu 200.000 herzov, človek pa le do 20.000 herzov. Naš prostor, ki je onesnažen z zvokom, strahotno uničuje naše dobro počutje in zdravje. Francoski znanstveniki iz sorbonske univerze so ugotovili, da zato kiti in delfini delajo samomore, ker enostavno ne prenesejo vsakodnevnega bombardiranja z zvokom. Ta zvočna polucija strahotno deluje na kite, vpliva pa tudi na človeka. Še danes ne vemo, kako mobilni telefoni vplivajo na počutje ljudi in kako vplivajo na genetsko strukturo celic. Še danes ne vemo, kakšne okvare bodo iz tega sledile. In žival je za frekvenčni svet na nivoju vseh čutil bolj občutljiva kot človek, zato tudi mnogo bolj čuječa in pozorna. Vemo, da pes mnogo prej zasliši motnje v okolju, jih zazna in reagira, kot mi. Tudi mačka ali konj. S tem, ko smo neprestano pod stresom hrupa, naše slušno polje uničujemo, tako da pri petdesetih letih nimamo več 20.000 herzov slušnega dosega, ampak mnogo manj. O ekologiji sluha se žal še vedno ne govori, vendar bomo v bodoče morali. Če smo neprestano pod vplivom določenega zvoka, ki je z nami v disonanci, le-ta ustvarja disharmonijo v naših celicah, v posameznih organih in nato v našem celotnem organizmu. Na nas deluje uničujoče, zato moramo prepoznavati, kako imamo tudi zaradi zvoka določene probleme z zdravjem, s počutjem.

Celica je še iz manjših gradnikov kot so atomi in molekule. Ve se, da v atomih in molekulah krožijo elektroni, protoni, vsi ti mali delčki, ki so seveda moteni zaradi hrupa, zvoka in zunanjih, vsiljenih frekvenc, ki konstantno delujejo na nas. Človekova osnovna, zelo pomembna potreba je tišina, da lahko vzpostavlja prvotni red in harmonijo po miru, ker je nujen, da si lahko celice opomorejo, da lahko vzpostavijo svoj normalni, naravni ritem. V tišini se umirja človekov živčni sistem. In ko se živčni sistem umirja, iz podzavesti vrvijo vse potisnjene blokade, potisnjene misli, zato nekateri celo ne prenesejo tišine. In ljudje mir (frekvenčni red) iščejo v meditativnih tehnikah. Zaradi notranje nuje.

Imamo torej zunanji fizični zvok, ki ga ljudje zelo omejeno slišimo v razponu do 20.000 herzov. Kaj pa je ta notranji zvok, o katerem govorite?

Notranji zvok je zvok, ki »zveni« v naših mislih, čustvih, telesih, žlezah, organih, dihu, srčnemu utripu, ki ga zaznavamo s subtilnimi čutili zavesti. Človek ima mnogo več čutil, kot običajno priznavamo, ne le pet fizičnih čutil (sluh, vid, vonj, okus, tip). Ima na primer tudi čutila za elektromagnetna valovanja zemlje in valovanja, ki prihajajo iz kozmosa. Podrobno se s to problematiko ukvarjajo znanstveniki priznanih univerz, kot sorbonska in harvardska. Imamo čutila oz. senzorje za zaznavanje valovanj zavesti, čustev, misli, itd. Zaznavamo torej tudi frekvence - ina vsako frekvenco lahko zaznavamo kot zvok - ki jih naše aparature za merjenje v obsegu našega slušnega polja ne zaznavajo, vendar so za našo Bit in življenje enako pomembne, če ne še pomembnejše. Da bom jasnejša: v živih bitjih npr. »bijejo« tudi frekvenčne in »kozmične ure«, kot jim radi rečemo, ki so odraz in stikalo za sklad s kozmičnimi ritmi. In še nazorneje: ženske poznamo npr. svoj frekvenčni-ritmični sklad ali soutrip z luninimi cikli (primer je ritem menzesa - brez motenj). Ta primer je samo najbolj očiten in nam vsem znan. V naših telesih se v vsaki minuti zvrstijo številni ritmi diha, pulza srca, itd. Te frekvence pa je mogoče tudi izslišati ali vplivati nanje. Čutimo lahko tudi frekvence (zvok) misli in čustev. Sodobna znanost razvija občutljivejše merilne naprave za prepoznavanje tega »neslišnega« sveta; razvila je recimo aparat za t.i. Kirlianovo fotografijo subkvantnega polja, ki obdaja naša telesa. In verjamem, da je vsej sodobni tehnologiji navkljub še vedno najobčutljivejša priprava za merjenje frekvenčnega univerzuma subtilnega sveta naše telo samo. Zato delam z njim in razvijam njegove sposobnosti ter učim ljudi »slišati« in »poslušati« slišni in neslišni zvok. Mimogrede; najzanimivejši koncert zame je bil koncert, ki smo ga pripravili za naglušne in gluhe. Verjamem, da bo sodobni znanstveni tehnologiji kmalu povsem uspelo beležiti tudi neslišni svet frekvenc in zvoka.

Vaše izkušnje z zvokom predajate na tako imenovanih zvočnih delavnicah, kjer ljudi seznanjate in učite mnogotere uporabe zvoke. Za kaj vse se zvok lahko uporabi, v kakšne namene in na kakšne načine?

Ajej... Kje začeti? Te delavnice nosijo naslov Transcendenca zavesti in zvoka. Ljudi seznanjam z zvokom tudi na tečajih, na katerih delamo (predvsem na zavesti, harmoniji, zdravju) s svetlobno-zvočnimi kodami. Prvi in globalni vzrok ter izziv za te delavnice je bilo moje spoznanje, da ljudje ne razumemo in niti ne vemo, kako zvok deluje na nas, da smo neprestano izpostavljeni raznim frekvenčnim vdorom od zunaj in od znotraj ter da temu nismo kos. Ko sem prebrala v časopisih, da so med drugim Američani in Rusi izumili orožje, ki z zvokom ruši ravnotežje ljudi in z njim celo ubija, to je zvočno orožje, sem menila, da je mera polna, da moramo civilizaciji, ki je usmerjena predvsem v vidni svet, vrniti prepoznavanje in zaznavanje zvočnega Univerzuma, da bi se sami znali in zmogli braniti pred vsemi temi vdori in manipulacijami, ki se dogajajo tudi preko medijev ali čisto enostavno preko mobilnega omrežja, telefonske mreže, radijske mreže. Naš um je kot radijski sprejemnik in oddajnik, ki oddaja in sprejema signale, pa tudi misli so kot aparature, ki sprejemajo in oddajajo frekvence. Zato je zelo je pomembno, kaj pošiljamo v naš skupni prostor, kakor tudi, kaj sprejemamo in na kakšen način se branimo impulzov, ki prihajajo v naš fizično-mentalno-emocionalni svet. Bistvo vseh tehnik, vseh vaj in učenj iz teh delavnic je, da se naučimo prepoznavati, kako zvok deluje na živa bitja, kako in na kakšen način se očistiti rušilnih frekvenc, katerim smo izpostavljeni, kako napraviti zaščito, kako ga preprosto uporabiti sebi v prid, kako z njim harmonizirati sami sebe in tudi okolje okoli sebe. Delavnice sem razdelila na tri stopnje. V prvi prepoznavamo fizični zvok, torej tistega, ki ga zaznavamo na slušnem polju, potem sledi poglabljanje tega znanja na nivoju notranjega zvoka, kar so poznale stare naravne civilizacije, in spoznavamo, kaj je to notranji glas, kaj je to notranji zvok, kako delujejo naše misli, kako čustva komunicirajo z nami, na kakšen način jih lahko tudi ustavimo. Delamo tudi zvočne masaže.

Mi se kopamo v zvoku, pravzaprav smo konstantno v zvočni kopeli zvoka, in to je tako, kot da bi vstopili v kopel, v kateri ne vemo, kaj je. Gre za prepoznavanje, v kakšni kopeli smo, v kakšnemu energetskemu polju zvoka smo. Kajti zvok ni samo frekvenca. Zvok lahko na nivoju newtonove fizike prepoznavamo kot frekvence, na nivoju kvantne fizike, se pravi subkvantnih delcev pa kot neslišni zvok, kot toploto, kot energijo, kot svetlobo, se pravi kot drugače zaznavni parametre frekvenčnega sveta. In svet - vse kar vidimo ali ne - je iz frekvenc. Otroci do sedmega leta, predno vstopijo v šolo in začenjajo svojo tlako racionalnega učenja, so mojstri v tem, da zvok zaznavajo kot svetlobo, kot slike, kot srh po telesu, kot toploto, ker vklapljajo v svoj sistem vsa čutila. Eden od namenov delavnic je, da se naučimo frekvence (zvok) prepoznavati z vsemi čutili, ne samo s sluhom, kajti zvok ne deluje samo skozi ušesa, temveč ga znamo in zmoremo prepoznati skozi vsa čutila, z vidom, tipom, vonjem, okusom. In bolj ko smo harmonični sami s seboj in s svetom, ki nas obdaja, bolj ko nam možgani sinhrono delujejo, se pravi leva in desna polovica enakovredno, manj ko smo izpostavljeni pretiranemu delovanju samo ene ali druge polovice, se pravi ali racionalne ali emocionalne, bolj zaznavamo to sinhronost celotnega polja frekvenc in zvoka, širši je naš svet zaznav, »globji« naš mir. In zvok lahko uporabimo kot orodje za zdravljenje ali širjenje zavesti, ki vzpostavlja mir in harmonijo (zdravje). Včasih mu rečemo, da je zato zdravilo iz domače lekarne. Zato tudi nekateri tudi tako radi občasno prepevajo.

Če je zvok ne samo frekvenca, temveč tudi toplota in energija, pomeni, da imajo tudi rastline svoj zvok, planet zemlja svoj zvok in kozmos svoj zvok?

Seveda, vse ima svoj zvok. Včasih so se smejali Pitagorovi harmoniji sfer. Na študiju muzikologije smo vedenje o zvokih starih civilizacij (npr. rške) razumevali kot pravljico, vendar sodobna kvantna fizika vedno bolj potrjuje, da tu ne gre za domišljijo nekega sicer velikega znalca, ki pa sicer ni bil samo muzik, matematik, filozof, temveč je bil tudi velik zdravilec. Njegova šola je bila usmerjena v raziskovanje zvoka, da bi prepoznavali matematični red v kozmosu in se naučili s tem znanjem vplivati in zdraviti samega sebe. Pitagora je govoril o harmoniji sfer, ki so jo kasneje fiziki zavrgli, češ, saj zvok ne more potovati po univerzumu, saj v univerzumu ni medija, po katerem bi potoval zvok. Danes subkvantni fiziki potrjujejo, da je vesolje »vsepolna praznina«. Tukaj torej je medij za prenos zvoka. Stare naravne civilizacije so zmogle prepoznati ta zvok in ga seveda - in tu je nastal največji problem - prenesle v vsakodnevno življenje v obliki simbolov in simbolnega jezika. Na globokem intuitivnem nivoju so se dokopali do znanja, kakšen je zvok tega in tega rotirajočega se planeta, kakšen je »zemeljin« zvok, ton rotacije zemlje (seveda, prestavljeno v naše slušno polje). Na svoji intuitivni ravni so zaznale frekvence gibanja nebesnih teles in ga v simbolni obliki predelale v vsakdanje življenje. Ta simbolni jezik sodobnemu človeku ni jasen, zato pravi, ah pravljice, vendar to niso pravljica.

Če mi vibriramo z zvokom, brez zavedanja kaj zvok povzroča, nas lahko premetava sem in tja, ne da bi mi z njim sodelovali. Če pa vemo, kako sodelovati, ga lahko uporabimo za različne namene. Recimo: če nas obdaja trušč in na nas deluje, nas lahko razdraži, vznemiri. Če pa določen trušč uporabimo takrat, kadar smo recimo pod stresom ali jezni, da razbijemo napetost, pritisk v nas, ga lahko uporabimo za nas koristno. Ni boljšega kot kričati pod mostom, ko gre vlak preko njega. Je to način, na katerega se zvok uporablja v zdraviteljske namene?

Kot sem že rekla, je najbolj občutljiv detektor za zvok naše telo. Nek zvok lahko na nekoga sicer deluje sestavljajoče, na drugega pa razstavljajoče. Ni pravil, kako uporabiti zvok na človeku, ampak je treba pristopiti individualno. Nek hrup je za nekoga lahko zdravilen, ker razbija določene blokade v njegovem sistemu telesa, živcev, emocij, misli, lahko je torej harmonizirajoč za enega ali pa destruktiven za drugega. Določeni zvoki pa so taki, da na človeka kot na arhetipsko bitje delujejo enako in se jim branimo ali pa so vsem v prid. Recimo pok petarde je za vse stresen.

Veliko tega znanja imamo v izročilu. Šamani so bili veliki modreci, in to sem tudi zapisala v svoji doktorski dizertaciji, veliki poznavalci tako na teoretskem kot tudi praktičnem nivoju tega subatomskega kvantnega nivoja zvoka. Morda ne na razumski, racionalni ravni, kot jo zahteva Zahodni, evropski, moderni človek, ampak na nivoju simbolnega jezika in uporabe različnih tehnik. Na področju vidnega sveta so uporabljali ognjene efekte, na nivoju zvoka pa šum, ropot, določene zvoke povsem določenih inštrumentov popolnoma določene uglasitve in popolnoma določene tonske barve, s točno prepoznavnim vplivom na človeka. Počasi se to znanje vrača nazaj. Šamanizem ni nekaj, nad čemer bi lahko zamahnili z roko in rekli, da je to za lase privlečena zadeva. Ponavadi zamahnemo z roko pri tistih stvareh, ki jih ne poznamo. To je tudi največja past sodobne znanosti - samovšečnost zaradi nerazumevanja. Toda nerazumevanje, nepoznavanje bi moralo biti največji izziv.

Poleg ansambla Trutamora Slovenica, v katerem igrate glasbo, ki izhaja iz ljudskega izročila, vodite še ansambel Vedun, ki goji meditativni, transcendentalni zvok. Velikokrat je bil omenjen tudi v tem pogovoru. Lahko razložite, kaj vam to pomeni?

Če se vrnem malo v zgodovino našega delovanja, letos mineva trideset let od našega začetka raziskovanja izročila. Sedem let se je samo raziskovalo, naslednjih sedem let sem začela predstavljati glasbila na odru, tretja sedemletka je bila posvečena raziskavam glasu, v četrti sedemletki pa so nastali novi uvidi in novo raziskovanje: zakaj so inštrumenti uglašeni povsod po svetu predvsem v neki določeni tonaliteti, s posebnim naglasom na nek zvok oz. ton, zakaj v vseh civilizacijah enako, za kakšno znanje gre? Ko smo v ansamblu prepevali in igrali določene pesmi iz našega ljudskega izročila, smo začeli zaznavati, da določene pesmi, frekvence, tonalitete, načini, harmonije, na vse enako vplivajo. V njih sem zaznala nek nadčasovni zven, ki je nastal na osnovi globokega prepoznavanja, kako zvok deluje na človeka. To je rodilo raziskovanje t.i. transcendentalnega zvoka.

Zvok lahko ustvarjamo s svojim razumom in čustvi, pa tudi brez njih. To sta dve veliki razliki, ki jih seveda sodobni muzik ne pozna. Če igramo recimo klasiko, jo poustvarjamo s svojim razumom, napenjamo svoje umske sposobnosti in dodamo svojo čustveno komponento. Zvok je bil v starih civilizacijah le malokdaj na ta način ustvarjen. Tisto, kar nosi v sebi nadčasovna, brezprostorska sporočila, nikdar ni imelo racionalnega vzgiba, nastanka, ampak globoko transcendentalno izkušnjo, ko um stopi preko svoje zamejenosti. Transcendentalno pomeni onkraj. To je takrat, ko se um, leva polovica možgan, ki je zadolžena predvsem za analitično- racionalni del, sinhronizira z desno polovico, ki je bolj intuitivno-čustveno usmerjena, in nastane enakovredno harmonično valovanje. Mimogrede, prepoznavamo ga z elektroencefalogramskimi merjenji možganskih valovanj (EEG), od nesinhronosti pa je odvisno tudi naše počutje. Ko torej sinhroniziramo obe polovici naših možgan, nastane v nas notranji mir, ki vzpostavi ravnovesje in »kanal« za prepust zvokov skozi nas, ki jih ne ustvarja le naš zavedni um - racio. Racio deluje samo toliko, v kolikor ga rabimo za tehnično izdelavo nekega zvoka z uporabo grla ali rok pri igranju inštrumenta. To je ta transcendentalni zvok, s katerim vstopamo onkraj zamejitve našega linearnega uma in zaznavanja časa ter prostora.

Lahko razložim tudi drugače. Kot veste, je naš linearni um, naše dojemanje sveta, pogojeno na ta način, da vidimo svet v treh dimenzijah, čas pa zaznavamo linearno kot čas, ki teče iz preteklosti, preko sedanjosti vprihodnost. To je t.i. trodimenzionalno dojemanje sveta in linearno občutenje časa. Vendar kozmos ni le trodimenzionalen in še manj časovno linearen, in vsakdo, ki harmonizira obe polovici možgan, začne v sebi zaznavati neko umirjenost, v kateri začuti raztezanje preko teh meja, v sebi začuti vedno globji mir in s tem mirom se poveča zaznavnost vseh čutil, tudi sluha. Ko se ta zaznavnost sluha razširi, zaznamo v sebi zvoke, za katere lahko po domače rečemo, da niso po naši pameti, niso zgolj racionalnega nastanka, ampak skozi nas teče zvok, ki ni pogojen zgolj z našim linerano-trodimenzionalnim razumevanjem. Ljudje transcendentalnost v svojem miru, ki ga vzpostavljajo tudi z raznimi meditacijskimi tehnikami, zaznavajo kot širitev v kozmos. In zvok je širjenje v kozmos, je okno v večdimenzionalni svet, ki nas obdaja. Na ta način pa širimo svoje zaznave in zaznavamo v transcendentalno izkušnjo zvoka onkraj naše sicer običajne zamejenosti.

Ansambel Vedun uporablja inštrumente, ki ste jih zbirali desetletja ne samo v Sloveniji, temveč po vsem svetu. Bi lahko na kratko predstavili to bogato zbirko?

V dijaških letih, ko sem imela še ne 16 let, sva s partnerjem začela zbirati slovensko ljudsko izročilo. Kasneje sem ugotovila, da imajo vsi ti slovenski inštrumenti tudi svoje različice v Evropi in večina tudi drugod po svetu. Ljudje imamo svoj način odzivanja na zvok, zato ni čudno, da so na različnih delih sveta nastajali, rekli bi lahko, arhetipsko podobni vzgibi, kako ustvariti glasbila, da z njim pomagaš sebi in drugim. Rada bi poudarila, da nikoli v zgodovini pred zadnjimi tisočletji in stoletji ni bil zvok uporabljen za zabavo, ampak za obredni namen. Zvoke so ustvarjali zato, da bi z njimi lažje vstopiti v to transcendentalno izkušnjo, da bi ustvarjali v sebi, v družbi, v okolju harmonijo, v kateri se v enem najdeta človek in božanskost; slednjo, če želite, lahko imenujete tudi Kozmična Inteligenca, o kateri razglablja kvantna fizika, ali pa kozmična zavest, o kateri govorijo starodavne Vede. Ti inštrumenti so imeli določene uglasitve določenih tonalitet in določene barve ter glasovne sposobnosti in bili zgrajeni na tak način, da bi pomagali človeku v širjenju njegovih zaznav.

Ko sem začela prepoznavati te skupne imenovalce, sem ugotovila, da svet poseduje enotno dediščino in da lahko komuniciramo z istim zvočnim jezikom, pa če vzamem inštrument kot je avstralski didžeridu ali pa slovaško fujero ali evropske dude. Vsi nosijo v sebi vgrajeno isto osnovno namero, celo uglasitev ali osnovno zvočno misel. Na osnovi tega smo sestavljali inštrumentarij ansambla Vedun, ki ima v zbirki, ki nam pomaga izražati in ustvarjati transcendentalno izkušnjo zvoka, inštrumente iz svetovne kulturne dediščine praktično iz vseh kontinentov. Sedaj intenzivno raziskujem zvokotvornost stare srednjeveške in renesančne glasbe ter ljudskega izročila. Tudi srednjeveški igrci (potujoči muzikantje) so bili mojstri zdravilci z zvokom. O tem se zelo malo ve. Uporabljali so v evropskem prostoru določena glasbila in način za podoben namen kot npr. avstralski ali afriški domorodec, samo nam se je skozi čas to znanje izmaknilo. Iz evropske kulturne glasbene dediščine uporabljam bordunske citre, ki so uglašene v tonu zemeljske rotacije, ki jo je človek intuitivno zaznal, potem podobno uglašene dude, ki jih imajo le Škoti in so bile do začetka tega stoletja eden najbolj popularnih inštrumentov staroazijskega izvora izpred tisočletij. Nato na primer imamo slovaške fujere, v katere je ujet kozmos frekvenc, ki zvenijo, podobno kot tibetanske in himalajske sklede, ko nanje zaigraš, zazveni frekvenčni univerzum obstoječega, vsega, kar nas obdaja, in posameznega človeka, glede na to, kako je človek »uglašen«, saj vsakdo od nas »zveni«, resonira drugače. Potem so tu razne vrste in oblike preprostih zvončkov, ki imajo svoj zvočni smisel v harmoniziranju prostora in človeka, vrsta ropotulj, ki zelo močan razpršujejo nesvetlobno, neharmonično v nas. Igramo piščali: od naših evropskih žvegelj do preprostih stranjščic, avstralske didžeriduje in tibetanske rogove, ki imajo zopet svoj smisel v ozemljevanju in sinhroniziranju našega fizičnega aspekta. Potem so tu drumlice, ki jih pozna ves svet, katerih izvor je še iz časa 4000 do 5000 pred našim štetjem, še danes so znane po vsem svetu ali iz kovine ali iz bambusa - ena strunica, ki jo nasloniš na zobe in resonira v ustih. Nepogrešljivi so bobni, ki pomagajo človeku razgrajevati stagnantna, potisnjena počutja. Slaba počutja so neharmoničnost v nas samih. V ansamblu Vedun uporabljamo okoli trideset tipov inštrumentov oz. prek petdeset različic le teh. V ansamblu Trutamora Slovenica predstavljamo slovensko izročilo, ki ima svoje različice v evropskem, v ansamblu Truta srednjeveško-renesančno nasledstvo, z ansamblom Vedun pa uporabljamo glasbila iz svetovnega izročila, glasbila, ki so jih imeli v raznih kulturah in tradicijah za vzpostavljanje ravnovesja in zdravljenje samega sebe.

Bi imela kakšen praktičen nasvet za nas, kako naj zvok koristno uporabljamo?

Priporočam, da ljudje opazujejo, kako se počutijo, ko poslušajo določeno glasbo ali zvok, kako se počutijo, če so izpostavljeni določenemu hrupu, čeprav je sledenje temu zelo težavno, ker zvok prihaja na fizični nivo in v fizično počutje v zamiku od nekaj ur do nekaj dni. To, kar smo poslušali danes, vpliva na nas jutri. Podobno je s hrano. Zaradi nečesa, kar smo jedli danes, nam je največkrat slabo šele jutri, prebavljamo pa jo lahko tudi štirinajst dni. Zavedati se je treba, da lahko sosed v spodnjem stanovanju bloka vrti glasbo, ki je mi sicer ne slišimo, vendar je z nami popolnoma disharmonična in se bomo zato počutili slabo, zaznali pa jo bomo z notranjim sluhom in drugimi čutili. Zaradi našega načina življenja in naše transformacije na vidno polje, o kateri sva govorili na začetku, smo pozabili na to slušnost. Zbolimo lahko samo zato, ker smo konstantno izpostavljeni zvoku, ki deluje disharmoničano na nas, pa se tega ne zavedamo, nič ne naredimo, a smo porušili red v naših telesih, čustvih, umovih in celo na celičnem nivoju. Združiti je zato treba znanje uradne medicine in spoznanja, ki so jih posedovali naši predniki, gradila so se na opazovanju skozi tisočletja in so enako aktualna v novi dobi ter služijo tako v preventivne in za zdravljenje uma (zavesti) in čustev, torej temu, čemur je naša ortodoksna medicina najmanj kos, čeprav priznava, da je večina bolezni psihosomatskega izvora.

Modri povezujejo velika znanja. Tako je mogoče dobiti širši in popolnejši sistem zdravljenja, to je vzpostavljanje harmonije v živem bitju, samozdravljenja, in predvsem preventive, ki jo današnja medicina skorajda ne pozna. Povezava omogoča odpravo motenj, še predno se razvije bolezen. To pa je bil tudi prvi in osnovni princip in smisel zvočnega ustvarjanja modrih davnih prednikov.

intervju je pripravila in vodila Maja Megla, novinarka Dela

kontakt
Igor Kononenko,
University of Ljubljana

Faculty of Computer and Information Science

Trzaska 25, 1000 Ljubljana

Slovenia

Tel. +386-1-4768390