Stevia
Objavljeno: 2.11.2005
Avtor: Bern Jurečič
Eno od različnih sodobnih sladil, stevio, je pred kratkim "odkrila" tudi Slovenija. Ker doslej zanjo nismo slišali, se zdi, da gre za nekaj novega, kar pa ne drži, saj je bila prvič raziskana in popisana že daljnega leta 1887, prebivalci Paragvaja in sosednjih držav pa jo za slajenje uporabljajo že stoletja dolgo. Razlika med stevio in drugimi omenjenimi sladili je ta, da gre za stoodstotno naraven proizvod, ne pa za umetno, sintetično ali "naravi identično" substanco. âe smo iz nekaterih zapisov po tisku izvedeli tudi to, da je 10 do 15-krat slajša od običajnega sladkorja, nas ob teh dejstvih čudi kampanja, ki se je sprožila, saj smo zabeležili tudi že demantije, poskuse prepovedi in uradna opozorila glede širjenja, uživanja, reklamiranja in prodaje te snovi.
Najbolj alarmantno je seveda slišati obvestilo o nevarnosti obolenja za rakom. Vsako takšno opozorilo seveda zadene v polno in prav je, da ga pristojne službe razširijo vsem možnim uporabnikom, da bi le preprečili širjenje bolezni.
Glede stevie je zadeva sporna že na prvi pogled. Najprej zbode v oči dejstvo, da alarm glede rakotvornosti nikjer ni bil podprt s kakršnim koli poročilom ali navedbi o raziskavah, ampak je bilo podano kot zgolj notica, "o kateri se ne razpravlja". Naslednje dejstvo, ki nekako ne zbuja zaupanja, je to, da v deželah, kjer stevio uporabljajo že stoletja, ljudje začuda množično ne obolevajo in umirajo za rakom, kar bi bilo pričakovati. Še več, stevia je zunaj Južne Amerike čisto "normalno" v uporabi na Kitajskem, Japonskem in še kje. Ne le to, Japonci so stevio v prehrano vključili po intenzivnih raziskavah, in to že leta 1970! Končni udarec verodostojnosti alarmu v zvezi s stevio pa zada podatek, da na Japonskem stevio v svojih proizvodih uporablja ne le lokalna industrija (za npr. dietne jogurte ali dietno colo), ampak celo AMERIŠKI koncern Wrigley's za proizvodnjo dietnih žvečilnih gumijev!
Kje je torej kavelj?
Splošno znano je, da je pobudnik prepovedi ameriška krovna kontrolna organizacija Food and Drug Administration (FDA), o katere vplivu in postopkih smo pisali že pred dvema letoma, tedaj v povezavi z vitaminom B-17. Da ima FDA velik vpliv tudi na evropsko tržišče, je tudi znano, manj pa poznamo dejstvo, da Japonci pri izdaji dovoljenja ne hodijo daleč od izsledkov in navodil s strani FDA, to pa zato, ker bi bil lasten sistem za vzporedno raziskovanje zdravil, ki so ga opravili že Američani, preprosto predrag. Da Japonci - in na njihov farmacevtski trg brez predhodne zelene luči FDA za prodajo na ameriškem trgu praktično ne moreš priti! - torej čisto brez rezerve uporabljajo stevio (leta 1987 denimo kar 700 ton), je najmanj nenavadno, početje ameriškega koncerna na japonskih tleh pa kar prezira vredno.
Zanimiv pa je tudi podatek, da stevio proizvajata tudi obe ameriški sosedi, Kanada v Ontariu in Mehika, medtem ko je v ZDA prepovedana. Podobnost z zdravljenjem raka s pomočjo vitamina B-17, ki ga za petične ameriške bolnike izvajajo klinike na mehiških tleh, je vznemirljiva.
Iz vsega zapisanega skoraj ne moremo izvleči drugega kot poduk o tem, kako močni so lobiji in različni interesi. Da je Evropa pristala na takšno prepoved, je moral obstajati bodisi močan razlog (ki pa ni povezan s stevio samo) bodisi je šlo preprosto za trgovanje z interesi ali izvoznimi kvotami. Ne glede na to, da industrija sladkorja ni v nemilosti samo v Sloveniji, ampak v celi Evrope skupnosti, bi morda veljalo pričeti z drugačnim razmišljanjem ali pa nekoliko pogledati v drugo smer kot zgolj v "Ameriko". Zdravje bi pač morala biti kategorija, pomembnejša od profitov lobijev ali ameriškega monopolnega interesa.
Dokler pa se bo na tem področju karkoli spremenilo v korist človeka, stevie seveda ne bomo kupovali in reklamirali, ker to ni zakonito, ampak bomo z njo prekupčevali kot svoja čas s soljo Martin Krpan. In ker smo Slovenci tradicionalno bolj "papeški od papeža", je seveda čisto mogoče, da bomo doživeli poleg (industrijske) konoplje tudi kakšno inšpekcijsko žetev - stevie.
