Homeopatija v Sloveniji

Presenečeni smo bili, ko smo ob vseh porodnih krčih, ki jih trenutno

prestaja homeopatija v Sloveniji, odkrili, da korenine homeopatskega

zdravljenja na naših tleh segajo globoko v 19.stoletje.

Stanka
vitalise-style d.o.o

DOKTOR FAUSTUS

Zelo sem vesela, ker mi je ob pripravi intervjuja z dr.Ano Krušič Kaplja, predsednico Slovenskega homeopatskega društva, v roke prišla knjiga Jurija Šilca »Doktor Faustus«.

Knjiga me je zelo navdušila, saj nam odkriva še enega, večini neznanega, velikega slovenskega zdravnika in osebnost, ki je dala svojemu obdobju močan pečat - Matej Faustus Gradišek - prior usmiljenih bratov v Ljubljani in zelo znan in uspešen zdravnik.

Njegova življenjska pot je bila izjemno zanimiva. Rodil se je 1. septembra 1776 v Zg. Gameljnah. Imel je zelo težko otroštvo, ki ga je z bolečinami in epilepsijo na nek način zaznamovalo za vse življenje. Velikokrat je bil zelo bolan, a hkrati izjemno nadarjen. Ko je bil star 14 let, so ga močno pretepli, da je moral v bolnico pri usmiljenih bratih v Ljubljani. To srečanje z medicino in z usmiljenimi brati je bilo usodno za njegovo življenje.Imel je dolgo in naporno pot, da je uresničil svoje sanje in postal prior usmiljenih bratov in zdravnik.

Šolal se je v Valticah na češkem in v Pragi. Leta 1807 je postal prior samostana in predstojnik bolnišnice usmiljenih bratov v Ljubljani. Ko je leta 1811 francoska uprava razpustila red in podarila bolnišnico mestni občini, se je iz tega razvila civilna bolnišnica. Po tem dogodku je začel doktor Faustus s svojo ordinacijo v Ljubljani.V tem času je razvil svoj sistem zdravljenja. Ker je bil zelo uspešen, so ga klicali v Trst, Dunaj...

Zaradi nevoščljivosti je bil vedno bolj v nemilosti pri ostalih zdravnikih, tako da je v spopad med njimi posegel celo škofijski ordinat, ki ga je podprl. Ko se je v letih 1814 -1818 srečal z novimi spoznanji nemškega fizika in doktorja Samuela Hahnemanna (1755-1843), začetnika homeopatije, je tudi sam postal pristaš homeopatije in borec za njeno priznanje. Faustus je potoval in zdravil, a večino časa je preživel v Trstu. Poleg homeopatije je študiral tudi zdravilne učinke magnetizma. Pri svojem delu je bil uspešen in vedno bolj je užival ugled.

Ves čas je tudi intenzivno pisal. »Materia medica» iz leta 1821je njegova razprava o zdravilstvu. Vse življenje so ga spremljale bolečine zaradi hudih poškodb v otroštvu. Izjemno veliko število bolnikov ga je zelo izčrpalo, zato se je leta 1823 upokojil in se vrnil v rodno župnijo.Pod Šmarno goro si je leta 1824 zgradil lastno hišo s kapelico, lekarno in ordinacijo- FAUSTULANUM, kamor so prihajali bolniki iz vseh koncev. Imel je celo cesarsko in papeževo dovoljenje za zdravljenje. Bil je eden od glavnih začetnikov homeopatije na Kranjskem, ki je v tridesetih letih 19.stoletja imela veliko pristašev med vsemi sloji. Cesar Franc Jožef I. na svojem obisku v Ljubljani leta 1831 ob zdravniških spopadih dejal:«Zdravnikom ne bom homeopatije nikdar prepovedal, ravnajo naj in zdravijo po svoji vesti.( str.83). Prav v istem času sta potekali dve vojni na Kranjskem.- na področju medicine in literature. Poleg bojev za homeopatijo je potekala tudi abecedna vojna na področju literature.
V FAUSTULANUMU je imel doktor Faustus premalo postelj za vse bolnike od blizu in daleč, ki so želeli njegove pomoči. Poleg tega si je v svojem FAUSTULANUMU zgradil tudi zvezdarno, saj je bil tudi učenjak, ne le zdravnik.
Zelo rad je pomagal župnikom in ker je bil izreden retorik, so bile njegove maše izjemno zanimive in so se ljudi zelo dotaknile.
Vsa ta dejanja kažejo njegovo izjemno življenjsko moč. V času epidemije kolere leta 1836, je homeopatsko zdravil 220 bolnikov, le pet jih je umrlo. Ob tem uspehu zdravljenja, se je zaobljubil in da bo dal vliti nov zvon za cerkev na Šmarni gori . T a zvon je vsak večer ob 9.uri zvečer zvonil v zahvalo. V svoji zapuščini je celo namenil denar za redno zvonenje. Bil je eden od pobudnikov in borcev za izgradnjo nove cerkve v Šmartnu, ki pa je ni dočakal.

S Francetom Prešernom sta bila prijatelja. Njuna skupna točka je bila Šmarna gora. Tam je bil duhovnik, Prešernov stric Jakob, ki ga je Prešeren s čopom velikokrat obiskal. Faustus pa se je že kot mladenič zaobljubil, da bo častilec Matere božje in je redno obiskoval Šmarno goro, ko se je vrnil v rodno župnijo. Prešeren je občudoval njegove pridige. Velikokrat ga je obiskal tudi v njegovem FAUSTULANUMU. Kot pravi avtor v knjigi, je tja hodil po homeopatska zdravila in na kakšen kozarček vina iz Faustusovega vinograda.

Faustus je zapustil ta svet 11. novembra 1837. Istega leta sta umrla tudi Prešernov stric Jakob, župnik na Šmarni gori in pesnikov oče. Prav Šmarni gori je Prešeren posvetil pesem »Od zidanja cerkve na Šmarni gori« in »Romarska«, kjer je zapisal:

» Vi, ki hodite na sveto

Šmarno goro, blagor vam!«

V knjigi so predstavljene zanimive zgodbe povezane z njegovim grobom.

Težko je na kratko opisati tako bogato ustvarjalno življenjsko pot kot jo je imel doktor Faustus, Avtor knjige »Doktor Faustus«, Jurij Šilc, je svoje delo zelo dobro opravil in nam s svojimi skrbno izbranimi podatki zelo živo predstavil tega izjemnega človeka in njegov čas.

Matej Faustus Gradišek še enkrat dokazuje, da je slovenska ustvarjalnost zares bogata in vsestranska. Vsekakor je potrebno pohvaliti Kulturno umetniško društvo Tacen, ki je to knjigo založilo in izdalo in nam s tem obudilo in ohranilo spomin na pomemben del naše preteklosti.

Jožica Demšar

******
Vse, ki bi jih morda zanimalo kaj več o Mateju Faustusu Gradišku, lahko naročijo knjigo po telefonu: 041- 787- 450.