Proces se zavira po moje ravno s tem, ko si ne upamo priznati, da je problem problem in bežimo od njega ter se prepričujemo "saj problemov ni, to je samo v moji glavi".
"Bežanje" od problema v bistvu je problem sam. Ta izjava je seveda paradoksalna, ker problema v bistvu ni.
Saj tudi jaz tebe razumem, v kakšnih okvirih mi hočeš sporočiti, kar sporočaš, in poznam ta pogled na svet. Težava je v tem, da naši možgani zaznajo samo "problemov ni" in to privede do shizofrenega stanja. Bobu je treba reči bob, problemu problem, soočiti se je treba, in potem k temu pristopiti konstruktivno in z naravnanostjo, da je problem del razvoja in ga razrešiti, če se ga razrešiti da.
Možgani prepoznajo impulze. Kot problem je potem definiran impulz,
ki se zaradi njegove intenzivnosti ali neprepoznavnosti ne sprejme.
Sprejemanje pa je naša odločitev... seveda privede vsako sprejemanje do transformacije.
Zavračanje transformacije je poiskus ohranjanja Jaz-a statičnega.
No, reci kaj je, in utemelji. Kajti bil sem neštetokrat priča, kako de facto posamezniki s svojo voljo spreminjajo svet, pa čeprav velikokrat samo po komaj zaznavnih kapljicah.
Ta sprememba je volja sama... edino, kar to spremembo navidezno zavira, je osebna volja posameznika...
ti, ki so navidezno spremenili svet, so se enostavno uskladili z voljo, ki ni osebna.
Osebna volja je med drugim tudi izraz kreativnosti... v tem oziru je vsekakor zaobjeta v celoti.
V tem oziru je tudi zaviranje napredka del napredka samega.
In kaj bi svetoval nekomu, ki bi slučajno prišel do tebe z vprašanji in resnično pripravljenostjo in potreba dela na sebi, na transformaciji samega sebe? Naj se usede v kot, strmi v nebo in naj potrpežljivo čaka, ker je itak vse bog, vse je že božansko, in bo že čas opravil svoje? 
Ali popolnoma nič
ali pa tisto, kar bi mu lahko svetoval.
Mi je pa jasno, da se moji nasveti nanašajo predvsem name,
zato z njimi ne razsipavam.
Vprašanje se verjetno glasi: "Kaj bi "mu" ti, Alan, svetoval ?"
To lahko govorimo mi, ki mamo polne riti vsega. Nekdo, ki v darfurju umira od lakote, dvomim, da bi se strinjal s to trditvijo. In še marsikdo drug ne.
Oprosti, ampak jaz nimam "polne riti" vsega.
In tudi, če bi umiral od lakote, bi bilo to takrat (edino možno) dejstvo
in kot takšno del popolnosti.
Mislim pa, da premnogi tisti, ki imajo (po tvoji definiciji) "polne riti vsega", niso sposobni sprejeti takšnosti sveta.
Sicer pa rečt, da je svet tak ali drugačen, je bedarija, ker je vedno stvar individualnega (ego-ujetega/ukalupljenega) doživljanja sveta. Edino fer bi blo, da rečeš moj svet je tak in tak. Za objektivno oceno stanja sveta, potrebuješ zavest, ki je najmanj tolk "široka" kot svet, če ne večja (če hočeš: kozmična zavest).
Jaz nisem govoril o tem, kakšen svet je.
Govoril sem o sprejemanju Takšnosti sveta.
To je namreč edina možnost, da se živi v sedanjem "trenutku".
Tisti, ki je nad časom.
A, ja, starček z brado, na tega sem seveda pozabil
