XYZ, težka bo
Smisel vedno najdemo v nesmislu in obratno. Tako, da nima smisla niti prepričevati, še manj podučevati.
Astrologija je, obstaja in če drugega ne, vzemi jo kakršna je.
Pošiljam za nameček, da vidiš ( morda že veš) , kam segajo njene korenine.
ZGODOVINA ASTROLOGIJE – zelo površna kronologija
Astrologijo, kakršno poznamo danes, to je z uporabo ascendenta in zodiakalne razdelitve, lahko opazimo nekje v Aristotelovem času, okoli leta 350 pred našim štetjem. Takrat bi že začeli govoriti o astrološki obravnavi posameznika. Pred tem je bila astrologija uporabljana kot orakelj – prerokovanje – za kralje in kraljestva. V poštev so vzeli zvezde stalnice, ozvezdja, planete, Sonce in Luno ter nebesne dogodke kot so mrki ali pojav kometa.
Nekaj pomembnejših astroloških mejnikov:
15.000 let pr. n. št – na kosteh iz tistega časa so opažanja Luninih faz
3.500 let pr. n. št. - sumerska civilizacija in razvoj pisave
2.700 let pr. n. št. – egipčanska civilizacija
2.500 let pr. n. št. – civilizacija v dolini Inda
2.300 let pr. n. št. – mezopotamska sistematična astronomska opazovanja
1.600 let pr. n. št. – najstarejša znana tabela planetnih gibanj
700 let pr. n. št. – Mul Apin – najstarejši znani pregled zvezd
650 let pr. n. št. – Enuma Anu Enlil – zbirka opazovanj, ki je segala daleč nazaj v
preteklost in predstavlja ideološke in filozofske motive za
razvoj astrologije. To je tudi čas razdelitve zodiaka na 12
enot.
410 let pr. n. št. – najstarejša znana posameznikova astrološka karta – v klinopisu.
Iz tega obdobja moramo omeniti učenjake Empedokla (razvil
je teorijo o štirih elementih, ki je živa še danes), Metona
(razložil je posebne cikle mrkov, ki so po njem tudi imenovani) in
seveda Pitagoro, Sokrata, Platona in Aristotela.
To je obdobje, ko so se med seboj plemenitila znanja
Babiloncev, Egipčanov in Grkov.
300 let pr. n. št. – Aristarh iz Samosa je opisal naš sončni sistem kot
heliocentričen, torej s Soncem kot središčem, okoli katerega
potujejo druga nebesna telesa.
260 let pr. n. št. – prva znana astrološka karta z vpisanimi stopinjami
200 let pr. n. št. – astrološki učbenik, napisan ali preveden v grški jezik.
Razvoj indijske (hindujske) astrologije.
150 let pr.n. št. – Hiparhus je opisal in razložil precesijo. Sestavil je tudi katalog
približno tisočih zvezd.
Začetki našega štetja – Marcus Manilius – pet knjig, naslovljenih »Astronomica« -
pregled antične astronomije (astrologije).
Okoli leta 100 - Dorotej iz Sidona – helenistični astrolog, katerega delo
»Carmen Astrologicum« je na zahodu poznano šele od 8.
stoletja dalje in je imelo izreden vpliv na arabsko in zahodno
srednjeveško astrologijo.
Okoli leta 150 – Klavdij Ptolemej – je avtor najbolj vplivnega dela v zgodovini
astrologije »Tetrabiblos«. Egipčan, rimski državljan, je pisal v
grščini. Domneva se, da je uspel združiti znanje predhodnikov in
ga zapisati.
Okoli leta 170 – Vettius Valens – avtor Antologije, obširnega opisa grške
astrologije.
Okoli leta 350 – Firmicus Maternus – napisal »Matheseo Libri Octo« - osem knjig
o astrologiji. Zelo vpliven čez cel srednji vek.
Okoli leta 800 – Masha`allah in njegov učenec Abu Ali-Khayat : obširno sta
razložila natalne karte in poudarila pomen trojstev po
Dorotejevem zgledu.
Okoli leta 850 – Abu Ma`shar (Abumasar) – Perzijec, napisal uvod v astrologijo,
temelječ na Aristotelovem pogledu na svet. Opisal velike
konjunkcije Jupitra in Saturna.
Okoli leta 950 – Al-Qabisi – Alchabitius – je veliko pisal o astrologiji. Velik vpliv.
Al- Biruni – izreden astronom in astrolog , eden največjih umov
nasploh
Okoli leta 1100 – Ibn Ezra – judovski učenjak, astrolog z velikim vplivom
Platon iz Tivolija – prevod Tetrabiblosa iz arabščine v latinščino
Okoli leta 1250 – Guido Bonatti – »Liber Astronomiae« je obširno delo, ki prenaša
arabsko tradicijo na zahod. Bonatti ni bil le zapisovalec, ampak
je prispeval vrsto analiz iz lastnih izkušenj.
Okoli leta 1450 – Marsilio Ficino – »Tri knjige o življenju« - o filozofiji, o magiji
in o astrologiji.
Regiomontanus – (Johannes Muller von Konigsberg) – pobudnik
astrologije v nemškem jeziku. ¨
Pico della Mirandola – grobo napadel astrologijo (bolj iz verskega
kakor iz strokovnega stališča). Žal je imel mnogo posnemovalcev
in naslednikov.
Okoli leta 1500 – Nikolaj Kopernik – matematično utemeljil heliocentrično
astronomijo
Johannes Schoener – astronom in astrolog, sestavil letne
efemeride
Okoli leta 1550 – John Dee – pomemben astrolog, povezan z angleškim dvorom
Claude Dariot – zdravnik, astrolog z velikim vplivom na Lillya
Okoli leta 1600 – Johannes Kepler – astronom in astrolog, ki je na razumljiv način
pojasnil Kopernikovo teorijo. Uvedel minorne aspekte.
Okoli leta 1650 – Morin de Villefranche – »Astrologicae Gallicae« (Francoska
astrologija)
Najpomembnejši francoski astrolog, povezan tudi z dvorom.
Želel je reformirati astrologijo in je uvajal nove pristope.
Njegovo delo je tudi danes temelj nekaterim astrološkim
šolam.
William Lilly – najpomembnejši angleški astrolog, poznan
predvsem po izredno uspešni uporabi horarne astrologije in po
tem, da je 14 let vnaprej
napovedal veliki požar, ki je leta 1666 skoraj uničil London.
Avtor »Christian Astrology« - Krščanske astrologije- v treh
knjigah.
Nicholas Culpepper – učinkovito povezal tedanje medicinsko
znanje z astrologijo.
Večina zgoraj omenjenih ljudi je imela izredno obširno znanje matematike, astronomije, filozofije, alkimije, teologije in drugih ved in je zato njihovo obvladovanje astrologije imelo prave temelje, ki so nam danes veliko premalo poznani.
- pa mi taka debata pac ni tok vsecna, tebi pa ne moj nacin, ki pravis da je pogosto napadalen)
