BRAVO UNIS, KONČNO EDEN NA TEM KURČEVEM FORUMU PO DOLGEM CAJTU S PRISTNIM, NEZLAGANIM POSTOM.
DOVOLI, DA BOLI, DAOVOLI, DA SI LEN, DOVOLI, DA SI PATETIČEN, NESPOSOBEN, DUHOVNO NEZREL, V GLAVNEM NESPOSOBEN NA CELI ČRTI. NE UPIRAJ SE BOLEČINI. KO BOŠ ZAČEL DOVOLJEVAT BOLEČINI, DA ENOSTAVNO JE, BO TA POSTALA ZNONSA, ČUTIJ JO BOŠ, A NE BO VEČ IMELA MOČI, DA BI TI JEMALA VOLJO DO ŽIVLJENJA, DELA, ČAKANJA V KOLONI. SAMO DOVOLI JI, DA JE!
BOLJ, KO SE JI UPIRAŠ, BOLJ, KO JE NEGIRAŠ, MOČNEJŠA JE IN NJEN ROK TRAJANJA JE DALJŠI. A NE OBUPAT, KER KO BOŠ ˝UMORIL˝ ENO PLAST, PRIDE DRUGA A VSAKA JE LAŽJA, MANJ INTENZIVNA. SLEJ KOT PREJ TI BO USPELO PRIDIT DO TOČKE, KO JO BOŠ JEMAL IN OBČUTIL NA NAČI, KOT SE OBČUTI SREČA. sAMA BOLEČINA TI BO DOKAZALA, DA DELUJE V TVOJE DOBRO.
PA NIČ NE DELAJ NA SILO. SILA NAD SAMIM SABO, EGO DELA ZGOLJ MOČNEJŠEGA. jA PA NE SKRBI, KO BODO OBDOBJA, KOTE BO EGO HOTU OBNORET - TE SPRAVIT V VOJNIK. IT IS PART OF A PROCES.
NVK, sem šla skoz tole in lahko potrdim, da je to pot - najbrž edina, ki te res pripelje v Življenje. Nobeno zagotavljanje o moči nič ne pomaga - tu se sploh ne strinjam z Mayito, natikanje maske "močan sem" samo podaljšuje agonijo (sem preverila na sebi). Pot je ravno skozi občutenje in sprejetje vse svoje šibkosti, zmede in bolečine brez cinične distance (!!), je hudo (temna noč duše), ampak skozi to začutiš svojo dušo. In skozi to pride tudi občutek miru in nekakšne primarne sreče in ljubezni in tista prava moč (se mogoče sliš mal newagevsko pocukrano, ampak to je res to). Verjamem, da je vsa ta jeba lajfa temu namenjena in pravzaprav nimaš kam pobegnit - in nikogar za ubit - a boš ubil svojega najboljšega učitelja? Ko prideš skoz najhujše, ego sprejmeš (ker ga pač maš do konc lajfa - mojstrov brez ega pač ni na tem forumu, čeprav eni egoti mislijo, da niso egoti
) kot razvajenega in trmastega otroka, ki mu je treba postaviti meje in ga vzgojiti (ne gojiti, da ne bo pomote
), najprej pa ga je treba pozdraviti. Se pa strinjam z Mayito, da preveč razmišljaš in razglabljaš. Sploh če je zraven cinizem je to močna obramba pred občutenjem. To te sicer zavaruje pred občutenjem bolečine, tako kot analgetik ali droga, ti pa preprečuje da bi se pozdravil in zelo poglablja depro. Keč je ravno v občutenju in življenju tukaj in zdaj. Unis, najbrž si res na poti ranjenega zdravilca, ampak se ne strinjam z Mayitinim nasvetom, da se usmeri v pomoč drugim, za to je še prezgodaj, to bi samo škodovalo tebi in drugim. Človek mora najprej sam prehoditi svojo temno noč in si zaceliti vsaj najhujše rane, da lahko res pomaga drugim. Sicer pa, ko je čas, zdravilca že poiščejo tisti, ki ga rabijo, ne išče zdravilec svojih zdravljencev - v slednjem primeru z zdravilcem nekaj ne štima - pomeni, da hoče zdraviti druge namesto sebe, to pa nikomur ne koristi.