POzdravljeni, po brezpomenskem brskanju po internetu sem naletel na to stran, jo prebral ter se odločil, da bom delil svojo zgodbo z vami.
Ko sem bil star približno 20 let mi je glavi naredilo KLIK. Prebudila se je nekakšna želja, želja po odkritju kaj je res resnično, kaj sploh sem in kaj je smisel vsega. Povod je bila najverjetneje misel, ki se mi je porodila v glavi. Svet je prtegnjen in to ne more biti tako. Misel je bila dobesedno kakor sem jo napisal in le-ta je sprožila 6 letno odisejo, raziskovanje, ki me je peljalo v najlepše trenutke in hkrati tudi najbolj boleče...
Ob odraščanju mi je bila dana svoboda razmišljanja v vseh pogledih. Znanost, religija, ideje, prepričanja, itd. Zrasel sem z precej analitičnim umom ter z predvsem ateističnim pogledom na svet. Rad sem opazoval zunanji svet, ga analiziral, si ustvarjal lastna mnenja ter prepričanja kaj je res in kaj ne, kaj je prav in spet kaj ni. Vse to je teklo lepo in prav in prepričan sem bil, da ima moj ego prav, če je kdo nasprotoval moim načelom, verjetno ni razmišljal v pravi smeri. 7 miljard ljudi hodi po svetu, vsak z nekoliko drugačno različico svoje realnosti.
Ko se je porodila ta želja po spoznanju samega sebe se je spontano zgodilo nekaj povsem nepričakovanega. Vsa pozornost se je preselila iz opazovanja zunanjega sveta v opazovanje notranjega. Pod luč sem pričel postavljati vsa svoja prepričanja, ideje, zamisli, verovanja, strahove, skratka popolnoma vse kar se je znašlo na mojem miselnem jedilniku. Sprva s težavo, saj se je moj ego branil na vse pretege, a kasneje spontano sem prišel do spoznanja, da so vsi ti aspekti, ki naj bi ustvarjali mene kot celoto, čisto vsi a le v 100% primerih popolnoma neresnični in le plod uma, ki jih je sam ustvaril in jim potem še zagrizeno verjel. S tem, ko sem jih enega za drugim postavil pred dejstvo, jih neizprosno opazoval ter analiziral, sem začel opažati nekaj. Eden za drugim so pričeli izginjati. Tako se zgodi pri slehernem človeku, ko vidi, da njegova ideja ni resnična oz. pravilna ta sama enostavno izgine iz sistema, kar lahko sami potrdite.
Vsakokrat, ko je "padlo" neko prepričanje oz. strah se je v meni sprostil del nakopičene energije. Ne boste verjeli koliko energije vam dobesedno posrkajo strahovi, prepričanja in vsa navlaka, ki se skriva v umu.
Minilo je približno 3 leta, star sem bil 23 let, čas, ko večina mladostnikov sestavlja svoj ego, fino brusi svoje ideje, uravnava svoj ego, izpopolnjuje svoje ideje kaj je prav in kaj ne. Pri meni je bilo drugače, ravno v teh letih sem neusmiljeno paral svoj ego, brisal ideje, prišel do spoznanja, da v bistvu ne vem popolnoma NIČ. Velika razlika med osebo izpred 4-5 let, ki se je ukvarjala z glasbo, znanostjo, sociologijo, psihologijo, ljubeznijo, prijatelji, vsem kar mladostnik pač počne.
Sem pa zelo razgledan človek, ki zelo veliko ve. To je bilo moje takratno prepričanje o samem sebi. Zanimivo je bilo tudi to, da z spoznanjem neresničnosti vseh prepričanj izgine velik del motivacij, ki so me do takrat gnale v življenju. Sprva me je to močno skrbelo, kaj me bo zdaj gnalo v življenju, kako bom preživel, a vsi ti strahovi so kasneje izginili....
Torej do nekje 24 leta sem popolnoma deprogramiral svoj um. O ljudeh si nisem ustvarjal več mnenja ali so dobri ali slabi, izginila so prepričanja ter nazori, zamere in hotenja do ljudi in od ljudi so iziginila. Spoznal sem, da ljudem je potrebno dati svobodo, da so kakršni so, šele takrat bom lahko tudi jaz popolnoma svoboden. Spoznal sem, da ljudje nikoli ampak res samo nikoli, ne bodo takšni kot si mi želimo, da so, in, da takšna hotenja povzročajo samo bolečine v osebi. SPoznanja so prihajala eno za drugim kot, da bi stal pod slapom vode.
Vendar tu še ni bil konec. Zdaj sem svoboden prepričanj in idej kaj sem in če to ni kar sem jaz, kaj potem za vraga sem?? Kreganje v glavi je potihnilo, sprostila se je nepopisljiva količina energije. Prej se sploh nisem zavedal koliko energije je v teh strahovih, idejah, prepričanjih, ampak zdaj lahko rečem, da je podobno temu, kakor da bi ti nekdo slona odstranil s hrbta!
Prav v tistem času sem prvič slišal za Budo, razsvetljenje in vse kar paše v ta predalček. Z zanimanjem sem poslušal t.i. guruja Adyashanti ter ugotovil, da je proces razstavljanja ega prav pot do razsvetjenja, ki se je v meni dogajal že leta in leta prej. Vsaka beseda, ki je prišla iz njegovih ust je zvenela popolnoma resnična in lani pri 25 letih se mi je utrnilo. Popolnoma spontano je moj svet dobil popolnoma nov pogled. Za nekaj dni sem svet dojemal kot eno. Nič ni bilo ločeno, sebe sem videl v vseh stvareh. Izgledalo je kakor, da se je mojemu umu malo utrgalo a kaj hitro sem spoznal, da jaz nisem svoj um, tovarna proizvodnje misli ter prepričanj ter posledično trpljenja, ampak, da sem eno z vsem... Lahko bi rekel, da sem nič in hkrati vse. Nekateri to imenujejo Bog, narava, življenje, spet drugi zavest, znanstveniki lovijo ta pojem pod imenom teorija vsega oz. enotnosti, budisti pod imenom narava Bude.
Ljudje delujemo na osnovi naših idej in prepričanj o svetu, ki pa obstajajo le v naših mislih in niso niti približno to kar v resnici smo. Ego sam po sebi ne zna obstojati brez tega, da je v konfliktu sam s seboj, vse mora biti slabo ali dobro, prav ali narobe, hočem ali nočem, skratka razdeljeno. Ti pojmi v bistvu sploh ne obstajajo, produkti uma, ki brez njih izgine.
Upam, da vas nisem preveč zdolgočasil z mojo zgodbo
Srečo ne boste našli nikjer drugje kot pa v sebi.
prelep dan vam želim
