31 komentarjev na to temo

[KoryuBudo]

Zakaj se odločiti za Koryu Budo?




Kaj sploh je Koryu Budo?



Japonske borilne veščine v grobem razdelimo na dva sklopa, in sicer na tiste, ki so nastale pred letom 1868 in na tiste, ki so nastale po letu 1868. Koryu Budo ali tradicionalne borilne veščine so vse tiste borilne veščine, ki so nastale pred letom 1868, medtem ko s terminom: Gendai Budo ali moderne borilne veščine označujemo vse borilne veščine, ki so se razvile po letu 1868.



Razlika med Koryu Budo in Gendai Budo


V kolikor želimo resnično razumeti razliko med obema sistemoma se moramo za trenutek ostaviti pri družbeno - političnem okolju, v katerem sta se razvijala. Večina borilnih veščin Koryu Budo - a, se je razvila v naslednjih dveh obdobjih japonske zgodovine, in sicer: Sengoku obdobju (1467 – 1573) in Azuchi – Momoyama obdobju (1573 - 1603). Obe obdobji zajemata približno 150 let nenehnega vojskovanja na japonskem v času kontinuirane državljanske vojne in vojne za ponovno združitev Japonske. Večina borilnih veščin Koryu Budo - a se je razvila v tem najbolj turbulentnem in krvavem obdobju japonske zgodovine, čeprav njihovi začetki segajo pogostokrat veliko dlje v zgodovino. Veliko tradicionalnih borilnih veščin ni preživelo tega obdobja, izključno iz razloga ker niso bile dovolj dodelane ali pa ker nihče od posameznikov, ki so se jih učili ni preživel bitk v tem obdobju, da bi lahko prenesel svoje znanje na naslednike. A z gotovostjo lahko trdimo, da so se ohranile le tiste tradicionalne borilne veščine, ki so bile najbolje pripravljene na soočenje z nasiljem v vsej njegovi veličini in pomenu. Skratka, iz tega obdobja so se prenesle naprej izključno le najboljše borilne veščine, katere so se kadar koli razvile na Japonskem. Posledično bi lahko dejali, da zgoraj omenjena obdbobja japonske zgodovine predstavljata t.i.: zlato obdobje tradicionalnih borilnih veščin.

Na drugi strani pa se je večina borilnih veščin Gendai Budo - a razvila v prvi polovici 20. stol. na ostankih Koryu Budo - a. Leta 1868 pride na japonskem do t.i.: Meiji restavracije, ki preoblikuje japonsko družbo iz vojaško - fevdalne ureditve v moderno državo po vzoru tedanjih evropskih držav. Tekom prvih 30 let Meiji obdobja (1868 - 1912) japonska družba z odprtimi rokami sprejema navade in znanja evropskih narodov ter zavrača in celo preganja določene lastne tradicije, katere so povezovali z osovraženim obdobjem Edo (Tokugawa) šogunata (1603 - 1868), katerega sta zaznamovala vojaška kasta (samurai) in vojaška diktatura (šogunat). V teh 30 letih izumre ogromno borilnih veščin Koryu Budo - a, tiste katerim pa vendarle uspe preživeti to obdobje se umaknejo na obrobje japonske družbe. Najpogostejši vzrok izumrtja večine borilnih veščin Koryu Budo - a v tem obdobju je dejstvo, da so se družine, ki so posedovale znanje posamezne tradicionalne borilne veščine v t.i.: Boshin vojni (januar 1868 - maj 1869) borile na strani Tokugawa šogunata ter so bile po vzpostavitvi Meiji restavracije nadvse uspešno preganjane. V zgodnjem obdboju Meiji restavracije je najbolj ironično prav dejstvo, da se je po uspešni vzpostavitvi Meiji restavracije oblasti uprl prav tisti klan samurai - jev, kateri je omogočil cesarski družini vnovično vladavino po več kot 1000 letih v t.i.: Satsuma uporu (29 januar 1877 - 24 september 1877). Po uspešno zatrtem Satsuma uporu, kateri tudi velja za zadnjo izmed številnih državljanskih vojn na Japonskem, je Meiji vlada nadvse temeljito preganjala in zatirale vse pripadnike nekdanje kaste samurai - jev, kateri se niso borili na cesarski strani in se uradno odpovedali svojim nekdanjim tradicijam in izročilom. Šele z vse agresivnejšim imperializmom Meiji obdobja v njegovih zadnjih 15 letih si prične takratna japonska vlada prizadevati za vnovično obuditev tradicionalnih borilnih veščin za potrebe indoktrinacije japonskega naroda v vse agresivnejši militarizem imperialnega obdobja. Pri čemer se Meiji oblast znova obrača na preizkušene metode indoktrinacije ljudskih mas v militarizem preko poučevanja borilnih veščin, katerih se je pred njimi že posluževal osovraženi Tokugawa šogunat od prve polovice 18. stol. dalje. Razlika med njihovimi metodami je predvsem v tem, da Meiji oblast le te prenese na veliko večjo družbeno skalo, kakor jih je kadar koli uporabil Tokugawa šogunat. Kasneje Taisho oblast (1912 – 1926) in zgodnja Showa oblast (1926 – 1989) v pripravah in tekom 2.svetovne vojne tovrstne metode indoktrinacije le še dodelata in postopoma popolnoma preneseta v domeno priprave japonskega naroda za potrebe vojske in vojne mornarice v prihajajočih imperialističnih vojnah. Nakar sledi obdobje ameriške okupacije Japonske (1946 – 1952), v katerem ameriška administracija prepove vsakršno poučevanje borilnih veščin, z izjemo Aikodo – ja in Karate – ja. V tem obdobju in okolju se je na Japonskem rodil Gendai Budo ali moderne borilne veščine.

V zgornjih dveh odstavkih sem poizkusil karseda na kratko opisati družbeno – politično okolje, v katerem sta se razvila tako Koryu kot tudi Gendai Budo. A še preden se lotim obravnave razlik med obema sistemoma borilnih veščin, bi se za trenutek želel malce podrobneje ostaviti pri nastanku Gendai Budo – a. Kakor sem že omenil v predhodnem odstavku se je v prvih 30 letih Meiji obdobja izgubilo ogromno tradicionalnih borilnih veščin, zaradi specifičnih politično – družbenih razlogov tega obdobja. Posamezniki, kot so: Jigoro Kano, Ueshiba Morihei, Funakoshi Gichin, ipd., kateri so zaslužni, da so se moderne borilne veščine ohranile in razvile v takšno smer, kakršne poznamo danes, so se morali prilagoditi specifičnim potrebam njihovega časa, v kolikor so želeli sploh ohraniti borilne veščine. Opustiti so morali določene temeljne tradicije in načine poučevanja borilnih veščin, katere niso ustrezale potrebam masovnega poučevanja borilnih veščin; opustiti so morali večino t.i.: »brutalnih tehnik«, katere niso bile primerne za poučevanje splošnih ljudskih mas, itd. Postopoma so morali borilne veščine vse bolj in bolj približevati bodisi v smer borilnih športov bodisi v smer sistemov za kultiviranje posameznikovega uma, telesa in duha preko miroljubnih borilnih veščin. Veliko izmed njih niti ni imelo polnega dostopa do znanj in tradicij tradicionalnih borilnih veščin bodisi ker niso imeli primernega učitelja bodisi ker jim njihov učitelj iz takšnih ali drugačnih razlogov ni želel predati celotnega znanja posamezne tradicionalne borilne veščine; zaradi česar so se marsikateri očetje modernih borilnih veščin soočali z lastnim pomanjkljivim znanjem tradicionalnih borilnih veščin, na osnovi katerega so razvili moderne borilne veščine.

Nikar me ne razumite narobe, da ne spoštujem zaslug in truda, ki so ga očetje Gendai Budo – a vložili v njihovo delo. A v kolikor vam želim dejansko prikazati razlike med Koryu in Gendai Budo se mi je zdelo nadvse pomembno, da vam vsaj malce podrobneje predočim okoliščine, v katerih se je razvil Gendai Budo, da boste lažje razumeli zakaj obstajajo tolikšne razlike med enim in drugim sistemom. Zavedam se, da so moja osebna stališča in pogledi še posebno kar se zadeva Gendai Budo – a za marsikoga milo rečeno sporni. A tovrstna stališča in poglede sem izoblikoval na osnovi lastnega preučevanja Budo – a v vsej njegovi celoti. Osebno nikoli nisem zavračal poti Gendai Budo – a ter se nadvse dobro zavedam njegovih zaslug in doprinosa k izboljšanju družbe. Na vas, ki berete moj prispevek pa je, da preden sprejmete kakršno koli moje stališče, mnenje ali pogled o le tem dobro premislite, ga po možnosti preverite ter šele na to sprejmete svojo odločitev v kakšni obliki ga boste sprejeli ali zavrgli. Zavedajte se, da na koncu koncev sleherni posameznik sprejema sam lastne odločitve, za katerimi naj bi načeloma tudi stal.

V kolikor ste se prebili čez nadvse dolg uvod ste dobili vsaj približno predstavo, v kakšnih okoljih sta se razvijala Koryu in Gendai Budo. Ta predstava vam bo v nadaljevanju v nadvse veliko pomoč pri razumevanju razlik med obema sistemoma, predvsem pa da boste lažje razumeli zakaj te razlike sploh obstajajo. Ljudje smo po naravi nadvse radovedna in vedoželjna bitja in zelo radi poznamo odgovor na vprašanje: zakaj. V kolikor mi je uspelo doseči zastavljeni cilj, sedaj imate vsaj približno razumevanje zakaj se Koryu in Gendai Budo tako razlikujeta kot se in moj čas pri sestavljanju uvoda ter vas čas pri prebijanju skozi uvod ni bil vržen stran. V nadaljevanju pa se bomo osredotočili na vprašanje: na kakšen način se razlikujeta omenjena sistema.

Temeljne razlike med Koryu in Gendai Budo

V kolikor se držimo generalizacije so temeljne razlike med sistemoma sledeče:

Koryu Budo:

- Poučuje borilne veščine po sistemu poučevanja principov;
- Ne pozna prepovedanih, nečastnih ali kakršnih koli drugačnih tehnik, temveč pozna zgolj tehnike, ki delujejo in tehnike, ki ne delujejo;
- Ne priznava nikakršnih koli drugačnih pravil kot zgolj in izključno naravnih zakonitosti;
- Vse njegove tehnike temeljijo na principu: maksimalna poškodba v minimalnem času;
- Vsi njegovi principi temeljijo na principu: iskanja ravnovesja;
- Ne priznava nikakršnih univerzalnih form, katere bi se morali a priori učiti vsi njegovi učenci;
- Pri svojih učencih želi spodbujati čim večjo njihovo spontanost, kreativnost in prilagodljivost;
- Temelji na principu, da sleherni posameznik izrazi celega samega sebe s pomočjo Budo – a v sleherni okoliščini;
- Temelji na principu zavajanja nasprotnika ter sprejetju dejstva, da ne obstaja t.i.: poštena borba;
- Predvsem pa temelji na njegovem temeljnem principu, ki mu daje legitimizacijo obstoja, in sicer: Ustaviti sleherno obliko nasilja, vključno v nas samih.

Gendai Budo:

- Poučuje borilne veščine po sistemu poučevanja tehnik;
- Pozna t.i.: dovoljene in nedovoljene tehnike;
- Priznava obstoječa pravila, katere so sprejeli posamezni ustanovitelji borilnih veščin ter njihovi nasledniki;
- Večina njegovih tehnik temelji na principu: onesposobitev nasprotnika z minimalno poškodbo v minimalnem času;
- Temelji na poučevanju univerzalnih form – kata;
- Pri svojih učencih želi spodbujati čim večjo spontanost, kreativnost in prilagodljivost znotraj obstoječih pravil in razmerja t.i.: dovoljenih in nedovoljenih tehnik;
- Temelji na principu poštene borbe;
- Predvsem pa temelji na njegovem temeljnem principu, ki mu daje legitimizacijo obstoja, in sicer: Služiti po svojih najboljših močeh družbi, katere integrirni del smo.

V kolikor se omejim le na nekaj najbolj splošnih razlik med obema sistemoma

Namen tokratnega mojega prispevka ni, da bi podrobneje analiziral posamezne razlike med obema sistemoma, pač pa le da vas seznanim z osnovnimi razlikami ter vam v nadaljevanju morda odgovorim zakaj se sploh odločiti za Koryu Budo, v kolikšni meri pa bom pri tem uspešen pa bo presojal sleherni od vas sam zase.

Do sedaj sem o razlikah med obema sistemoma govoril izključno nasplošno ter vam poizkusil na kratko predstaviti okoliščine, v katerih sta se oba sistema razvila. Sedaj pa je čas, da si na dejanskem primeru pogledamo razlike med obema sistemoma.

Shotokai vs. Shotokan karate

V kolikor želimo resnično vsaj malo podrobneje razumeti razlike med Shotokai in Shotokan karate – jem, se moramo znova vrniti v polpreteklo zgodovino karate – ja. Vse do leta 1949 je obstajala le ena izmed smeri karate – ja na Japonskem in sicer le Shotokan karate, z izjemo Okinawe, kjer je že v tistem času obstajalo več različnih šol karate – ja (Shorei - ryu, Shorin - ryu, Goju – ryu, Tomari – te in Shotokan – ryu). Shotokan – ryu karate (ryu v japonščini pomeni: šola, tradicija) je ustanovil Funakoshi Gichin Sensei z združitvijo Shorei – ryu in Shorin – ryu. 27. maja 1949 so naslednji učenci Funakoshi Sensei – ja: Obata Isao, Nakayama Masatoshi in Nishiyama Hidetaka ustanovili Nihon Karate Kyokai ali Japan Karate Association (JKA) oziroma Japonsko Karate Zvezo iz karate klubov na tokijskih fakultetah. S čimer so začeli zgoraj omenjeni posamezniki postopoma vse bolj in bolj odstopati od učenj tradicionalnega karate – ja, kakršnega je učil Funakoshi Sensei. A do dokončnega razkola med JKA, ki dandanes predstavlja Shotokan karate in Shotokai karate – jem je prišlo 1957 v času priprav pogreda Funakoshi Sensei – ja. Za časa svojega življenja je Funakoshi Sensei, tako kot njegovi predhodniki in učitelji, nasprotoval vsakršni ideji o prirejanju tekmovanj iz karate – ja ter le teh tudi nikoli ni dovolil, kakor tudi nikoli nobenemu izmed svojih učencev ni dal višjega dan – a od petega. Na dan pogreba Funakoshi Sensei – ja so ustanovitelji JKA priredili prvo tekmovanje v Shotokan karate – ju na Takushoku univerzi v Tokiju, kar je imelo za posledico, da sta najstarejša učenca Funakoshi Sensei – ja: Egami Shigeru in Ohshima Tsutomu za vedno prekinila vsakršne stike z JKA. Egami Sensei je ustanovil Shotokai, medtem ko je Ohshima Sensei ustanovil Shotokan Karate of America (SKA); Egami Sensei in Ohshima Sensei sta tudi bila edina učenca Funakoshi Sensei – ja, ki sta od njega prejela 5. dan, z izjemo tretjega sina Funakoshi Sensei – ja Funakoshi Gigo Sensei – ja.

Temeljne znančilnosti Shotokai karate – ja:

- Prepoveduje sleherna tekmovanja ali športno orientiranost karate – ja;
- Ne poučuje različnih stavov;
- Njegovo poučevanje ne temelji na formah (kata), čeprav le te uči v kasnejšem obdobju;
- Njegovi temeljni sestavni elementi so: udarci odprte dlani, komolčni in kolenski udarci, nožni udarci, udarci z rameni in glavo, manipulacije sklepov, meti, borba na tleh, napadanje na vitalne predele in vitalne točke, tehnike davljenja, tehnike imobilizacije, uporaba različnih orožij, itd.
- Preferira uporabo nizkih nožnih udarcev ali kolenskih udarcev v sočasni kombinaciji z ročnimi ali komolčnimi udarci in tehnikami manipulacij sklepov, imobilizacije, davljenja ali metov;
- Ne preferira in celo odsvetuje uporabo visokih nožnih udarcev;
- Vse tehnike, katere uporablja so potencialno smrtonosne ali povzročijo izredno težke telesne poškodbe;
- Ne pozna t.i.: prepovedanih tehnik;
- Najvišji možni dan, katerega je moč doseči je peti dan.

Temeljne značilnosti Shotokan karate – ja:

- Prireja športna tekmovanja iz karate – ja in je športno orientiran;
- Poučuje veliko število različnih stavov;
- Temelji na zgodnjem poučevanju form (kata);
- Njegovi temeljni sestavni deli so: udarci zaprte dlani (uporaba pesti), srednji in visoki nožni udarci, 36 tehnik metov, 26 kat in določene tehnike imobilizacije in manipulacije sklepov;
- Skoraj da ne uporablja nizkih nožnih udarcev, kolenskih in komolčnih udarcev, tehnik davljenja in uporabe različnih orožij, saj so tovrstne tehnike nedovoljene na tekmovanjih;
- Prepoveduje in ne poučuje: udarcev z rameni in glavo, napadanja na vitalne predele in točke ter borbe na tleh;
- Ne poučuje uporabe nizkih nožnih udarcev ali kolenskih udarcev v sočasni kombinaciji z ročnimi ali komolčnimi udarci in tehnikami manipulacij sklepov, imobilizacije, davljenja ali metov;
- Preferira in celo svetuje uporabo visokih nožnih udarcev;
- Pozna veliko število t.i.: prepovedanih tehnik;
- Je prečiščen večine najbolj učinkovitih tehnik tradicionalnega karate – ja, katere so potencialno smrtonosne ali povzročajo težke telesne poškodbe;
- Najvišji možni dan, katerega je moč doseči je deseti dan.

V kolikor le na hitro preletimo razlike med Shotokai karate – jem in Shotokan karate – jem, lahko opazimo, da je Shotokai karate izključno usmerjen in namenjen za proučevanje realne borbe, medtem ko je na drugi strani Shotokan karate primarno usmerjen in namenjen za tekmovanja iz borilne veščine. Shotokai karate, nam kot predstavnik Koryu Budo – a ponuja sklop nadvse učinkovitih orodij namenjenih za realno borbo, medtem ko nam Shotokan karate, kot predstavnik Gendai Budo – a, ponuja sklop učinkovitih orodij za tekmovanja iz borilnih veščin.

Iz zgoraj navedenega je nadvse jasno vidna temeljna razlika med Koryu in Gendai Budo – m. Koryu Budo je bil od nekdaj in je še vedno primarno osredotočen na preučevanje realne borbe in usposabljanju posameznika na le – to. Na drugi strani pa se je Gendai Budo primarno osredotočil na športno orientiranost borilnih veščin ter čim bolj učinkovitemu približevanju borilne veščine športu.



Zakaj se odločiti za Koryu Budo?


To vprašanje bi si moral prvo zastaviti sleherni posameznik, ki razmišlja o tem, da bi se pričel učiti eno izmed borilnih veščin Koryu Budo – a. Koryu Budo ni Pot, ki bi bila namenjena vsakomur, ki bi se želel ukvarjati z borilnimi veščinami in pravtako ni Pot, na katero bi se podajali nepremišljeno. Koryu Budo od svojih učencev zahteva bistveno več kot Gendai Budo, a v zameno ponuja ne le znanja, katera Gendai Budo ne poseduje, temveč nam istočasno tudi ponuja priložnost, da se soočimo z najtemnejšimi in najplemenitejšimi lastnostmi človeške vrste ter priložnost, da vstopimo v svet prežet s starodavnimi tradicijami, skrivnostmi in paradoksi.

Slehernega posameznika, ki se je odločil učiti eno izmed številnih borilnih veščin Koryu Budo – a čaka veliko presenečenje že na prvem treningu, čemur bodo nadaljna presenečenja le sledila. Prvo veliko presenečenje, s katerim se bo posameznik srečal že na samem začetku spoznavanja ene izmed borilnih veščin Koryu Budo – a je sam način poučevanja. Poučevanje Koryu Budo – a, namreč temelji na poučevanju principov za razliko od Gendai Budo – a, katerega poučevanje temelji na poučevanju tehnik. O čemer sem podrobneje spregovoril v svojem predhodnem prispevku na tem forumu, in sicer v prispevku: Tehnika ali princip? Naslednje veliko presenečenje, s katerim se bo posameznik srečal je naklonjenost Koryu Budo – a oz. njegovih inštruktorjev / učiteljev, da posameznik dvomi v vse kar se bo učil v sklopu Koryu Budo – a. Njegov inštruktor / učitelj od njega ne bo le želel, da upravičeno podvomi v posamezna znanja, temveč bo to tudi pričakoval in zahteval, čeprav bo na drugi strani od njega zahteval brezpogojno poslušnost. Posameznik bo tako že na samem začetku soočen z nenehnim iskanjem ravnovesja med njegovimi upravičenimi dvomi v predstavljeno znanje in njegovo brezpogojno poslušnostjo do njegovega inštruktorja / učitelja. Prav to nenehno iskanja ravnovesja predstavlja temelj Koryu Budo – a.

Veliko inštruktorjev in tudi učiteljev posameznih borilnih veščin vidi bistvo Koryu Budo – a v ravnovesju samemu, medtem ko osebno delim prepričanje z manjšino znotraj stroke in vidim bistvo Koryu Budo – a prav v iskanju ravnovesja ne pa v ravnovesju samemu. Za marsikogar bi bila ta razlika med dvema t.i. taboroma znotraj stroke Koryu Budo – a, zgolj posledica različnih pogledov na eno in isto zadevo. A v kolikor to razliko pogledamo malo bolj podrobno kaj hitro uvidimo, da posamezniki iz prvega tabora proučujejo in se večinoma ukvarjajo s končnim stanjem, ki nastane v delčku trenutka in že v naslednjem delčku trenutka tudi izgine. Medtem ko na drugi strani posamezniki iz drugega tabora proučujejo in se večinoma ukvarjajo s potjo, z načinom kako uspešno priti do končnega stanja, katerega tako vneto proučujejo njihovi kolegi iz prvega tabora. Sleherno ravnovesje, ko se vzpostavi s tem tudi napove svoj propad. V realni borbi, katera se odvija zelo hitro in zelo intenzivno se vmesna ravnovesja vzpostavljajo in izginjajo v delčku sekunde, ko uspešno izvedemo določeno aplikacijo specifičnega principa in z njo vsaj za delček sekunde prisilimo našega nasprotnika v obrambo in ga na koncu tudi porazimo, v kolikor on seveda predhodno ne porazi nas. A v skladu z mojim razumevanjem Budo – a njegovo bistvo ne leži v tem, da bo ustavil nasilje / kaos in na novo vzpostavil ravnovesje, temveč v nenehnem iskanju načina kako bo znova vzpostavil novo ravnovesje. Budo si ne prizadeva za vsako ceno ohraniti starega ravnovesja, katero se je porušilo, temveč si prizadeva vnovično vzpostaviti novo ravnovesje iz kaotične situacije, katera je nastala po uničenju starega ravnovesja ne glede na ceno in potrebne žrtve. Cilj Budo – a je ravnovesja, a njegov namen leži v doseganju tega cilja.

Cilj je na začetku sleherne poti neotipljiv in zgolj privid in le od našega namena in naše volje, da udejanimo naš namen je odvisno ali nam bo resnično uspelo doseči zastavljeni cilj. V kolikor smo se sposobni brezpogojno predati našemu namenu in storiti vse kar je v okviru naših sposobnosti in zmožnosti, v kolikor smo sposobni usmeriti in skoncentrirati vso našo voljo v manifestacijo našega namena in pri tem preseči celo naše lastne omejitve bomo sposobni doseči sleherni naš cilj. Naš namen mora postati istočasno tako naš namen kot tudi cilj sam; ali kot je nekoč dejal Budha: "Pomembna je Pot in ne cilj."

V kolikor ste v tem kratkem opisu bistva Koryu Budo – a uvideli nekaj kar vas je pritegnilo in ste se pripravljeni soočiti z neko povsem drugačno miselnostjo kakršne ste vajeni, v kolikor ste se pripravljeni podati na odkrivanje povsem tujega sveta prepreženega s številnimi paradoksi, starimi tradicijami in skrivnostmi, od katerih marsikatero ne boste nikoli povsem doumeli ter si želite iskreno in predano učiti znanja borilnih veščin, ki so namenjena izključno za realno borbo in so predvidena kot naša zadnja izbira, ko smo primorani braniti svoje bližnje, prepričanja, načela ali celo naš lastni obstoj, potem je Koryu Budo pravilna odločitev za vas in boste znotraj njega odkrili predvsem samega sebe. Kajti Budo se začne in konča v nas. Budo je tisti tihi glasek v nas, ki nam da vedeti kaj je prav in kaj ne ter da v sleherni situaciji vedno storimo tisto kar je prav, kar je v skladu z novim ravnovesjem, ki se poraja iz ognjenih zubljev kaosa, četudi vemo da to ni dobro.Namreč le preprosti in ozkogledni ljudje enačijo tisto kar je prav s tistim kar je dobro. Temeljna razlika med pravilnim in dobrim je v tem, da je dobro vedno družbeno splošno pogojeno in določeno, medtem ko je pravilno vedno stvar naše subjektivne presoje, intuicije in vesti. Zelo pogosto je tisto kar je prav slabo in v tovrstnih trenutkih, v tovrstnih prelomnicah imamo priložnost resnično preseči samega sebe in narediti tisto kar je prav ne glede na to, da se zavedamo da bo družba naše dejanje v prihodnosti označila kot za slabo ali celo zlo dejanje. A neizpodbitno dejstvo je, da v tovrstnih trenutkih nismo navzoči z vso občo družbo, s katero bi se lahko posvetovali, pač pa se v njih vedno znajdemo intimno sami in odtujeni od preostale družbe in le mi sami in ne obča družba se bomo morali odločiti ali bomo sledili samemu sebi ali pa bomo tako kot večina ljudi sledila nekomu drugemu. V kolikor nas Koryu Budo želi kar koli naučiti nas želi naučiti predvsem, da v slehernem trenutku sledimo svoji vesti, prepričanjem, načelom, verovanjem – samemu sebi.




"V kolikor ne slediš samemu sebi, vedno slediš nekomur drugemu."

Miyamoto Musashi

[free]

Pozdravljeni

Slisi ze zelo fino tole vse skupaj Me veseli za taksna bolj prijazno naravnana nacela, ki jih imate.

Ce se nekdo gre uciti Koryu Budo, kaj mu kot ucencu zagotovite da se bo naucil in kaj bo s treniranjem zares dobil?
A je tehnika in ucenje Koryu Budo za vse ljudi? Katere ne?
Ce nekdo ne sledi samemu sebi, ali ga vi naucite, da bo v bodoce znal vedno slediti samemu sebi?
Ce Koryu Budo uci slediti lastnim prepricanjem, ali nas nauci tudi tega, da ugotovimo, ce so nasa prepricanja morda nam samim in okolju neprimerna?

Ce Koryu Budo govori o udarcih, obrambi, torej pomeni, da na nek nacin morda lahko v zivljenje vseeno privablja okoliscine, kjer bo obramba potrebna. Torej ali je to modro pocetje, ali zgolj realno in pametno v casu?

Kdaj pa je clovek sploh harmoniziran?
Ali Koryu Budo uci tudi meditacijo kot del treninga?
Koliko se Koryu Budo posveca psihi ucenca in koliko fizicnem treningu?

Kje potekajo vaje oz. treningi?

[KoryuBudo]

Spoštovanauporabnica glu glu,





Moramreči, da niste bili ravno skromni z vašimi vprašanji. Za večino odgovorov navaša vprašanja bi potrebovala kar precej časa, v kolikor bi vam želel podativsaj za mene zadovoljive odgovore. A ker na tem forumu ne nameravam objavitizbirke svojih esejev iz področja Koryu Budo - a, se bom potrudil karseda nakratko in transparentno odgovoriti na vaša vprašanja, v kolikor pa mi bo toresnično uspelo pa boste presodili vi sami.





1.Ce se nekdo gre uciti Koryu Budo, kaj mu kot ucencuzagotovite da se bo naucil in kaj bo s treniranjem zares dobil?



Moramvam priznati, da sem vedno znova rahlo presenečen, kadar se srečam s tovrstnimvprašanjem. Kajti tovrstno vprašanje in njemu podobna nas, ki poučujemoposamezne smeri Koryu Budo - a vedno znova postavlja v nadvse neugoden položaj.Pri katerem moramo vedno znova iskati nadvse delikatno ravnovesje med našimosebnim sledenjem Budo - u in odgovorom, ki ga bomo podali laiku, ki nam je zastaviltovrstno vprašanje. Odgovori na to vprašanje bodo na to vprašanje bodo načelomaprecej različni glede na to kateremu iz med nas, ki poučujemo Budo - u bostezastavili tovrstno vprašanje, zaradi same kompleksne narave tega vprašanja.Zavedati se morate, da se bo v odgovoru na to vprašanje zrcalilo celotno osebnorazumevanja Budo - a, posameznikove osebne izkušnje, posameznikovi pogledi inprepričanja glede Budo - a ter posameznikova stopnja razvoja sledenju Budo - u,poleg seveda filozofij posameznih smeri Koryu Budo - a, katere nek posamezniksledi. Posledično bodo odgovori različnih posameznikov na to vprašanjeistočasno nadvse različni na individualni ravni ter nadvse podobni na splošniravni. Iz tega razloga vam bom na to vprašanje podal dve moji osebni splošnivarianti istega odgovora.

1.)

Kotprvo bi vam želel podati najbolj splošno in najbolj priljubljeno variantoodgovora, katerega bi v takšni ali drugačni podobi dobili od večineposameznikov, ki poučujejo Koryu Budo.

Posameznik,ki se je odločil podati na pot spoznavanja in odkrivanja Budo - a, se nanjegovi poti ne bo naučil ali pridobil ničesar kar že ne bi bilo del njegasamega. Budo vodi posameznika le nazaj v njega samega.



2.)

Sedajpa vam bom podal malo manj splošno in vam verjetno bližjo varianto odgovora, skatero se bom po vsej verjetnosti zameril marsikateremu znotraj stroke, kirazume Budo drugače kakor jaz.



Kotprvo bi želel izpostaviti, da učenja Koryu Budo - a delijo človeka na triosnovne ravni, katere bi lahko prevedel z naslednjimi termini:

1. somatska (telesna) raven,
2. mentalna (razumsko - zavestna) raven,
3. spiritualna (duhovna / Zavestna) raven.

Koryu Budo si prizadeva omogočiti posamezniku, da doseže določene spremembe navseh treh zgoraj omenjenih ravneh. Pa začnimo lepo po vrsti ...


1. Somatski raven

Na somatski ravni si Koryu Budo prizadeva omogočiti posamezniku, da doseženaslednje spremembe :

- Izboljšanje njegovih motoričnih sposobnosti,
- Izboljšanje njegove sposobnosti ohranjanja ravnovesja,
- Izboljšanje njegovega dihanja,
- Izboljšanje njegovega kardio - vaskularnega sistema,
- Izboljšanje njegovega živčnega sistema,
- Izboljšanje njegovega metabolizma,
- Izboljšanje njegovega endokrinega sistema (hormonskega sistema),
- Izboljšanje njegove uporabe celotne telesne muskulature,
- Izboljšanje njegove drže in hoje,
- Izboljšanje njegovih refleksov in reakcijsko - odzivnih časov na izventelesne in notranje telesne dražljaje,
- Izboljšanje njegove percepcije in razumevanja somatske govorice njegovegatelesa,
- Izboljšanje vseh njegovih čutil,

-Izboljšanje njegove ne - verbalne komunikacije,
- Omogočiti posamezniku, da doseže somatsko - mentalno ravnovesje.

V kolikor omenim zgolj najpomembnejše.


2. Mentalna raven

Na mentalni ravni si Koryu Budo prizadeva omogočiti posamezniku, da doseženaslednje spremembe :

- Izboljšanje vseh njegovih mentalnih procesov,
- Izboljšanje njegove percepcije in razumevanja njegovih občutenj, čustev,razuma in misli,
- Izboljšanje razumevanja povezave med njegovim telesom in njegovimi občutenji,čustvi in mislimi,
- Izboljšanje njegovega samonadzora njegovih občutenj, čustev in misli,
- Izboljšanje delovanja njegovih občutenj, čustev in misli na njegovo telo terobratno,
- Izboljšanje njegove percepcije in razumevanja njegovega razuma in ega ternjun vpliv na njegovo telo,
- Izboljšanje vpliva njegovega razuma in ega na njegovo telo ter obratno,

-Izboljšanje njegovega samonadzora razuma in ega,

-Izboljšanje delovanja njegovega razuma in ega na njegovo telo,
- Izboljšanje njegovega zavedanja in samonadzora nad določenimi procesi, ki senačeloma odvijajo na podzavestni ravni,
- Razširitev njegove ozaveščene zavesti v določene predele semipodzavesti inpodzavesti,
- Ozaveščeno uporabo določenih aspektov semipodzavesti in podzavesti na zavedniin mentalno - somatski ravni.

V kolikor znova omenim zgolj najpomembnejše.


3. Spiritualna raven

Na spiritualni ravni si Koryu Budo prizadeva omogočiti posamezniku, da doseženaslednje spremembe :

- Izboljšanje njegove percepcije in razumevanja določenih aspektov njegovepodzavesti in kolektivnega nezavednega,
- Izboljšanje njegovega razumevanja povezave med njegovim kolektivnimnezavednim in podzavestjo ter njegovim umom in telesom,
- Izboljšanje njegovega zavedanja in uporabe procesov, ki se odvijajo v njegovipodzavesti in v njegovem kolektivnem nezavednem,
- Razširjanje njegove Zavesti.


V kolikor se spustimo v fundamentalistične vode je temeljni namen slehernetradicionalne borilne veščine razširjanje posameznikove Zavesti skozi učenjaBudo - a.

V zadnjem času je postalo nadvse popularno, da se povezuje tradicionalneborilne veščine s konceptom duhovnosti, kakršnega uporabljamo in razumemo nazahodu. A dejstvo je, da se tradicionalne borilne veščine nikoli niso ukvarjales tovrstno duhovnostjo. Tovrstna duhovnost je od nekdaj bila v domeni različnihorientalskih religiozno - filozofskih sistemov kot so to npr. : Budizem,Taoizem, Šintoizem, itd. A od samih začetkov so se tradicionalne borilneveščine nadvse podrobno ukvarjale s konceptom Zavesti in predvsem s konceptom RazširjeneZavesti. Kar niti ni tako presenetljivo, v kolikor upoštevamo, da imavečina tradicionalnih borilnih veščin svoje korenine v enem izmed orientalskihreligiozno - filozofskem sistemu in zelo pogostokrat celo v več različnihhkrati. A za razliko od tovrstnih sistemov so tradicionalne borilne veščine napoti svojega razvoja izbrale povsem drugačno pot od religije. Večinaorientalskih religij ali religiozno - filozofskih sistemov je eksoteričnenarave, medtem ko je filozofija sleherne tradicionalne borilne veščine izrazitoezoterične narave. Filozofija tradicionalnih borilnih veščin načeloma a priorizavrača sleherni koncept Boga, božanstev, duše ipd. Kar je pri japonskihtradicionalnih borilnih veščinah posledica večstoletnega vpliva Šingon budizmana slednje, kateri je eden izmed zadnjih oblik ezoteričnega budizma. Posledičnoje tudi zmotno prepričanje o vplivu Zen budizma na japonske tradicionalneborilne veščine, ki je danes navzoče na zahodu. A o tej tematiki bom mordaspregovoril kaj več v kakšnem od svojih nadaljnih prispevkov.

Skratka, Koryu Budo se nikoli ni kaj pretirano ukvarjal s posameznikovoduhovnostjo ali njegovo duhovno rastjo, slednji sta od nekdaj spadali v domenoorientalskih religiozno - filozofskih sistemov. Se pa je in se še vedno nadvseukvarja:

1. s posameznikovo Zavestjo v celotnem pomenu besede, kakor jo razumejo naOrientu,
2. s posameznikovim ozaveščanjem njegovega nezavednega,
3. z razširjanjem posameznikove Zavesti,
4. s posameznikovim iskanjem ravnovesja med vsemi aspekti njega samega oz. znjegovim iskanje t.i. : somatsko - mentalno - spiritualnega ravnovesja.

Ter predvsem z vprašanjem: Kaj resnično pomeni biti Človek?


Na nek način bi lahko Koryu Budo primerjali z živo religijo o trenutnem in vkolikor bi iskali v njej nekaj kar bi ustrezalo našemu konceptu Boga bi temuustrezal edino koncept: Spremembe. Kajti sprememba je edini absolutizem,katerega priznava filozofija Budo - a. V končni fazi eden izmed temeljnihprincipov Koryu Budo - a pravi: "Nič ni absolutno, razen Spremembesame." V kolikor nadaljujem s primerjavo Koryu Budo - a z živoreligijo bi konceptu molitve ustrezal koncept kumite - a (vadbenega spopada).Sleherni vadbeni spopad med dvema partnerjema, ki preučujeta isto šolo isteusmeritve Koryu Budo - a, je njuna molitev in je kot takšna tudi obravnavana.Sleherni kumite med dvema budoka - ma, ki sta dosegla vsaj 1. dan je njunaintimna daritev in molitev Budo - u in istočasno izkaz spoštovanja drug drugemuter njuna zahvala drug drugemu, in kot takšna ni namenjena širši laičniskupnosti na ogled. Budoka na tej ravni jemlje sleherni kumite kot njegovoenkratno in neponovljivo priložnost, da izkaže svojo brezpogojno predanost Budo- u ter spoštovanje in zahvalo svojemu partnerju, ki mu omogoča, da darujesvojo daritev Budo - u.

V laični skupnosti prevladuje zmotno prepričanje, da so tradicionalne borilneveščine izrazito individualistično naravnane, medtem ko se vsi, ki sledimo Budo- u zavedamo, da je Koryu Budo izrazito kolektivno naravnan, navkljub njegovimnadvse individualističnim učenjem. Kajti še predobro se zavedamo, da nam nikoline bi uspelo doseči ničesar kar smo dosegli, v kolikor pred nami ne bi bilovelikih mojstrov borilnih veščin, ki so prenesli njihova znanja in izkušnje nanaslednje generacije, katera so obogatena prišla preko naših učiteljev do nas.Zavedamo se, da nam nikoli ne bi uspelo doseči ničesar kar smo dosegli, vkolikor ne bi imeli partnerja. Zaradi česar se tudi zavedamo, da je našatemeljna dolžnost tako do naših prednikov, naših učiteljev, našega partnerjakot tudi do Budo - a samega, da prenesemo tovrstna znanja oplemenitena z našimilastnimi izkušnjami in spoznanji na prihodnje človeške generacije.

Nakoncu pa bi želel še omeniti, da je Koryu Budo od nekdaj bil izrazitoelitistično naravnan in šele v zadnjih dobrih desetih letih so se znotraj našihkrogov začele stvari postopoma spreminjati in smo se določene šole pričeleodpirati tudi širši laični skupnosti. A to še ne pomeni, da se nameravamoodreči svojemu elitizmu. Koryu Budo nikoli ni bil in tudi ne bo namenjensplošnim ljudskim masam, in četudi smo se pričeli v zadnjem desetletju odpiratito še ne pomeni, da bomo sprejemali kogarkoli ali da bomo vse učenceobravnavali enakovredno; enakopravno morda da, a enakopravno nikakor ne. Laičnaskupnost se mora zavedati, da v kontekstu Koryu Budo - a biti enakovredennekomu pomeni, da si prehodil isto pot kot on ter da je tvoje znanje inrazumevanje Budo - a enakovredno njemu.

[KoryuBudo]

2. A je tehnika in ucenje Koryu Budo za vse ljudi? Katere ne?



Učenja in tehnike Budo - a so primerne za slehernega posameznika/co. Pri čemer pa se moramo zavedati, da niso vse smeri in njihove posamezne šole Koryu Budo - a primerne za vsakogar, iz tega razloga tudi obstaja toliko različnih smeri inrazličnih šol znotraj ene same smeri Koryu Budo - a. Kakor tudi ne smemo zanemariti dejstva, da nismo vsi instruktorji ali vsi učitelji Koryu Budo - a primerni za slehernega posameznika/co. V Budo - u velja rek: "Učenec najde učitelja, ko je učenec pripravljen in učitelj odkrije učenca, ko je učenec pripravljen."



3. Ce nekdo ne sledi samemu sebi, ali ga vi naucite, da bo v bodoce znal vedno slediti samemu sebi?



Nihče niti Buda niti bogovi niti veliki mojstri Koryu Budo - a, še najmanj pa mi - instruktorji (moj osebni strokovni naziv je doshu, ki bi v dobesednem prevodu pomenil: "varuh Poti", a pri nas bi ustrezal še najbližje terminu: instruktor) - Koryu Budo ne moremo nikogar naučiti, da naj prične slediti samemu sebi ali kako naj sledi samemu sebi. Odgovor na to vprašanje leži v vsakemu od nas in le mi sami ga lahko odkrijemo. Nihče drug nas ne more naučiti kako naj sledimo samemu sebi, kajti tovrstno znanje ne leži "nekje tam zunaj", temveč je trdno prisotno v nas samih in je v nas od trenutka, ko smo se rodili ter do trenutka, ko bomo umrli. Vprašanje pa je ali bomo tekom svojega življenja prišli do tega znanja. Ali bomo uspeli odkriti Pot, ki nas bo vodila nazaj od "nekje tam zunaj" v nas?

V kolikor se nekdo odloči, da resnično želi odkriti Pot, ki ga bo znova vodila nazaj v njega, potem je za tovrstno osebo ena izmed možnih Poti tudi Budo. In prav tu nastopimo instruktorji Koryu Budo - a. Naš namen ni, da kogarkoli karkoli naučimo, temveč da pokažemo le eno izmed možnih Poti, ki lahko nekoga vodijo nazaj k njemu samemu. Zavedati se moramo, da se nihče ne more ničesar naučiti namesto nas, da nihče ne more vliti njegovega znanja v naše telo. Iz tega razloga osebno vsem svojim novim učencem na prvem treningu eksplicitno povem, da jih jaz ne bom naučil ničesar, da se od mene ne bodo mogli naučiti ničesar; ter da vse kar jim jaz lahko ponudim je zgolj to, da jim bom pokazal Pot,da se pripravljen deliti z njimi svoja znanja, razumevanja, spoznanja,izkušnje, ki sem jih pridobil tekom svojega 25 letnega preučevanja Budo - a ter predvsem da sem se pripravljen vrniti na začetek svoje Poti, zato da bodo tudi nekateri od njih lahko prehodili podobno, a ne isto Pot kot sem jo jaz.

Na tem mestu bi želel omeniti, da tako kot mnogi ostali doshu (doshu je v japonščini množinski samostalnik) Koryu Budo - a sledim tudi načelu: "Človek se povzpne na goro zaradi njega samega, a nazaj v dolino se spusti zaradi drugih."

Na tem mestu bi želel tudi omeniti, da je v vaših vprašanjih moč zaznati vašo osebnoše vedno močno naklonjenost raznovrstnim absolutizmov in determinizmov.Tovrstna vaša naklonjenost bi predstavljala najbolj resno oviro za vas osebno,v kolikor bi se odločili spoznavati tradicije in učenja Budo - a, tako kot za marsikoga drugega, ki prav tako z vami deli tovrstno naklonjenost. Zavedati se morate, da v svetu Budo - a preprosto ni prostora za kakršnekoli oblike determinizmov ali absolutizmov, z izjemo enega samega absolutizma, katerega Budo istočasno priznava, preučuje in nadvse spoštuje in to je: Sprememba. Nič ni absolutno, razen Spremembe same.

V vašem zgornjem vprašanju ste uporabili kar tri t.i.: absolutistične determinizme: naucite, znal in vedno. Ali v kolikor povzamem vaše zgornje vprašanje je iz slednjega moč sklepati, da me sprašujete ali sem jaz ali pač katerikoli drugi instruktor Koryu Budo - a ali katerikoli mojster sposobni dokončno naučiti nekoga, da bo za vedno sledil samemu sebi. Odkrito povedano, v kolikor bi mi tovrstno vprašanje zastavil kakšen od mojih učencev, ki se pri meni uči Koryu Budo zgolj eno leto, bi bil moj odgovor zanj po vsej verjetnosti zgolj sorazmerno blag udarec z bokken - om (leseni vadbeni meč) po njegovi glavi. Nakar bi ga pustil,da naj temeljito kakšen dan ali dva premisli zakaj je bil moj odgovor na njegovo vprašanje takšen kot je bil. Razlaga mojega odgovora mojemu hipotetičnemu učencu v našem primeru je nadvse preprosta. Edini razlog zakaj je on prejel sorazmerno blag, a vseeno neprijeten udarec po njegovi glavi je zgolj ta, da je zastavil istočasno tako nesmiselno kot tudi neumestno vprašanje ter ker moja ustna razlaga pri njemu ni zalegla iz takšnih ali drugačnih njegovih razlogov, je bil moj edini možni preostali odgovor na njegovo vprašanje le še moja prej opisana reakcija. S katero sem ga želel spodbuditi, da naj se začne osvobajati spon lastnega determinizma in absolutizma, kar je njegov prvi korak na poti k njegovi lastni osvoboditvi iz spon njegovega lastnega razuma in ega. Tudi osebno sem tekom svojega spoznavanja prejel kar obilno število tovrstnih spodbud tako kot tudi vsi ostali, ki so se kadarkoli resno lotili spoznavanja Budo - a.

A ker vi osebno niste ne moja učenka ne budoka (budoka = tisti/a, ki sledi Budo - u) na začetni fazi, vam bom podal malce malo manj prijazen odgovor. Kot prvo, v kolikor želimo resnično slediti samemu sebi v polnem pomenu besede, bi morali v celoti spoznati svoj lastni odgovor na vprašanje: "Kdo in Kaj resničnosmo?". Verjemite mi, da dokončnega odgovora na to vprašanje ni. Niti Buda niti Bog ne bi znala dokončno odgovoriti na to vprašanje, kaj šele človek. Preprosto iz naslednjih dveh razlogov. Kot prvo noben človek ne more v celoti spoznati celotnega njegovega razuma, uma, semipodzavesti, podzavesti in kolektivnega nezavednega na eni strani, ter kakor tudi noben človek ne more v celoti intimno in intuitivno spoznati njegovo lastno telo. Kot drugo pa se ljudje kot bitja nenehno razvijamo ter predvsem tako kot vse ostalo v našem vesolju nenehno spreminjamo; vsak zunanji dražljaj, dogodek ali informacija nas v nekem majhnem delčku za vedno spremenijo, kakor nas tudi na drugi strani vsako naše lastno občutenje, čustvo, hrepenenje, želja, namen, cilj, odločitev in celo sleherna naša najmanjša in najmanj pomembna misel v nekem majhnem delčku zavedno spremenijo. Kar želim povedati je, da smo ljudje podvrženi zakonitosti večne in absolutne spremembe tako kot celotno preostalo stvarstvo. Niti v dveh zaporednih trenutkih, katera se zgodita v delčku sekunde, nismo nikoli povsem enaki, povsem isti ali nespremenjeni. Ljudje se nenehno spreminjamo, in v kolikor bi želeli resnično spoznati samega sebe bi prvo morali spoznati in doumeti naravo Absolutne Spremembe. A kako je moč spoznati nekaj kar nastane v trenutku in se že v naslednjem delčku trenutka spremeni v nekaj povsem drugega?

A to je šele prvi del našega potovanja na poti k odgovoru zakaj je tovrstno vprašanje nesmiselno. Na našem drugem delu potovanja vam bom poizkusil predstaviti nesmiselnost konceptov: dokončnosti in večnosti. V prejšnjem odstavku sem na kratko spregovoril o učinkih principa Absolutne Spremembe na posameznika. V kolikor ste pozorno prebrali moj prejšnjem odstavek v njem niste po vsej verjetnosti izvedeli ničesar novega, ničesar kar ne bi že vedeli, a navkljub temu vas je v nekem majhnem delčku moj prejšnji odstavek spremenil, kakor bo vas tudi v nekem majhnem delčku spremenil celotni moj odgovor na vaša vprašanja, in kakor so tudi vaša vprašanja v določenem majhnem delčku spremenila mene, in kakor bo najin dialog tudi spremenil vse tiste, ki ga bodo šele prebrali. Toda ali je kjerkoli tukaj prisotnega karkoli dokončnega ali večnega? Kaj sploh pomeni, da je nek proces dokončen? Morda to, da je zaključen, da imasvoj konec? Vsak proces ima svoj začetek in konec. O tem ni nikakršnega dvoma.Toda vsi procesi se odvijajo v ciklusih, kateri temeljijo na takšnem ali drugačnem trenutnem ali začasnem ravnovesju. Ko se določen proces zaključi tudi izgine iz obstoja, saj je izpolnil namen. A iz zaključka slednjega se vedno znova rodi nov proces, z novim namenom. V kolikor bi se ljudje zadovoljili s približki bi lahko na tem mestu dejali, da so nekateri naravni ciklusi večni in zaradi tega posledično tudi dokončni. Na primer: ciklus rotacije Zemlje okoli Sonca, ki je vzrok mnogim ostalim ciklusom na Zemlji; ali pa ciklus rotacije Sonca okoli galaktičnega jedra; ali pa morda ciklus življenja insmrti. Tovrstnih ciklusov je v naravi nešteto in sleherni med njimi je v takšniali drugačni interakciji z vsemi ostalimi. A v kolikor pogledamo kateregakoli od tovrstnih ciklusov malo bolj podrobno in posvetimo nekaj svojega časa njihovemu preučevanju bomo kaj hitro spoznali, da nihče izmed njih v resnici ni dokončen ali večen. Zemlja bo krožila okoli Sonca še nadaljnjih 5 milijard let, nakar se bo Sonce razvilo v rdečo orjakinjo in dobesedno požrlo Zemljo, s čimer se bodo zaključili vsi procesi, ki se ali se še bodo pričeli odvijati naZemlji. Sonce bo krožilo okoli našega galaktičnega jedra vse dokler se naše vesolje ne bo sesedlo samo vase v t.i.: "Velikem Krču", s čimer se bodo zaključili vsi procesi, ki se ali se šele bodo pričeli odvijati v našem vesolju.

V kolikor bi zgolj na hitro preleteli kar sem ravnokar zapisal, in v kolikor ne razmislimo o tistem kar je nepredstavljivo in ne vidimo tisto kar je nevidno, bi lahko dejali da sem ravnokar opisal nekaj dokončnega. Toda,ko bo naše Sonce eksplodiralo kot supernova bo s tem omogočilo rojstvo neke nove zvezde nekje drugje v našem vesolju, katera bo nato omogočila rojstvo nekega novega planeta. Ko bo naše vesolje umrlo v t.i.: "Velikem Krču", bo s svojo smrtjo omogočilo rojstvo nekega novega vesolja in krog Absolutne Spremembe bo znova sklenjen. Najlepši primer delovanja Absolutne Spremembeje ciklus življenja in smrti - Samsara. Vsaka smrt ali konec nečesa je istočasno tudi rojstvo ali začetek nečesa novega, nečesa drugačnega. Življenje in smrt, začetek in konec nista dva ločena procesa, temveč predstavljata samo bistvo Absolutne Spremembe.

A v kolikor se znova navežem nazaj na vaše iztočno vprašanje bi vam želel sporočiti, da slediti samemu sebi ne pomeni nič drugega kot le to, da smo polno in celostno navzoči v slehernem trenutku svojega življenja. Večina nas preživi večino svojega življenja nekje vmes med našo preteklostjo in našo prihodnostjo, medtem ko naša sedanjost nemo spolzi med našimi prsti, in ko se je zavemo je že preteklost. Ne naša preteklost ne naša prihodnost nam ne pripadata. Naša preteklost je zgolj skupek naših subjektivnih iluzij prepletenih z našimi občutenji, čustvi in omejenimi razlagami preteklih dejanskih dogodkov, katere imenujemo naši spomini in izkušnje. Naša prihodnost ni nič drugega kot zgolj skupek naših hrepenenj, upanj, pričakovanj, strahov in ekstrapolacij naših subjektivnih iluzij. Ne naša preteklost ne naša prihodnost ne obstajata. Vse kar obstaja je bežni trenutek sedanjosti, kateri že v naslednjem trenutku postane del naše preteklosti. Slediti samemu sebi pomeni le to, da smo polno in celostno z vsem Kdo in Kaj smo navzoči v bežnem trenutku sedanjosti, tukaj in zdaj.

Budo istočasno od nas pričakuje in spodbuja našo strast, da živimo sleherni trenutek kar se da polno, celostno in odločno. Budo od nas pričakuje, da polno in brezpogojno prevzamemo odgovornost za sleherna naša dejanja, besede in misli. Budo od nas zahteva, da se nikoli ne predamo ter da v slehernem trenutku storimo tisto kar je prav ne glede na posledice. Budo nas uči kako v slehernem trenutku presegati samega sebe in predvsem naše lastne predstave o tem kaj in v kolikšni meri smo nečesa sposobni. Budo od nas zahteva in nas uči, da se moramo od trenutka, ko smo se rodili pa vse do trenutka, ko bomo umrli, nenehno izpopolnjevati v vseh aspektih samega sebe. Predvsem pa nas Budo uči, da moramo v slehernem trenutku vztrajati pri nadaljnjem spoznavanju samega sebe Kdo in Kaj resnično smo, čeprav nam da jasno vedeti, da ne bomo nikoli mogli v celoti spoznati Kdo in Kaj resnično smo. Budo od nas zahteva, da se nenehno prilagajamo in usklajujemo s Spremembo, čeprav nas uči, da se nikoli ne bomo mogli dokončno prilagoditi in uskladiti s Spremembo. Vse kar mi lahko storimo je zgolj to, da vztrajamo in si prizadevamo v slehernem trenutku svojega življenja postati boljši Človek. In to je bistvo tega kar v Budo - u pomeni slediti samemu sebi.

[KoryuBudo]

4.Ce Koryu Budo uci slediti lastnim prepricanjem, ali nas nauci tudi tega, da ugotovimo, ce so nasa prepricanja morda nam samim in okolju neprimerna?



Budo ne uči slediti lastnim prepričanjem, temveč temu Kdo in Kaj resnično smo. Vsekakor pa se v sklopu Budo - a poučuje marsikatero učenje, s pomočjo katerega lahko posameznik ugotovi ali so njegova prepričanja v skladu z njim samim. V kolikor so posameznikova prepričanja v skladu s tem Kdo in Kaj posameznik resnično je, potemtakem tovrstna prepričanje ne morejo nikoli biti neprimerna ne posamezniku samemu ne okolju, v katerem določen posameznik biva. A v kolikor njegova prepričanja niso v skladu z njim samim so lahko tovrstna njegova prepričanja ne le neprimerna njemu samemu in njegovemu okolju, temveč so pogostokrat tudi nadvse destruktivna tako za njega samega kot tudi za okolje, v katerem biva.



5.Ce Koryu Budo govori o udarcih, obrambi, torej pomeni, da na nek nacin morda lahkov zivljenje vseeno privablja okoliscine, kjer bo obramba potrebna. Torej ali je to modro pocetje, ali zgolj realno in pametno v casu?



Kot prvo bi vam želel sporočiti, da sem bil nad tem vašim vprašanjem najbolj navdušen in si štejem v čast, da ste mi ga zastavili. Iz tega razloga se bom malce bolj potrudil s svojim odgovorom na to vaše vprašanje, v katerega ste nadvse uspešno vključili kar nekaj nadvse zanimivih podvprašanj.

Za začetek bi želel na kratko spregovoriti o principu: Napad je obramba, obramba je napad. Na zahodu zelo pogostokrat zelo napačno tolmačijo princip: "Napad je obramba, obramba je napad", , katerega zelo pogostokrat nadvse radi preoblikujejo v: "napad je najboljša obramba", ki v sebi nosi povsem drugačen pomen kot ga pa nosi dejanski prej omenjeni princip.



Princip: Napad je obramba, obramba je napad

Ta princip je najlažje razložiti na dejanskem primeru, iz tega razloga bi želel, da si poizkusite čim bolje predstavljati naslednjo osnovno tehniko iz Hyoho Niten Ichi - ryu Kenjutsu - a.

V vadbenem prostoru si stojita nasproti oseba A, ki bo izvajala tehniko, in oseba B, ki bo sprejela tehniko. Obe osebi sta v osnovnem stavu: chudan no kamae, kar pomeni da držita bokken (vadbeni meč) na višini pri kateri bi, v kolikor bi potegnili premici iz konic njunih bokken -ov le ti prišli nekje v višini nasprotnikovega vratu in nosu.

1. Korak: Oseba A prvo izvede silovit in nenaden napad na bokken osebe B, stopi s telesom kar se da blizu bokken - u osebe B, s čimer zapre pot meča osebi B.

2. Korak: Oseba A se nenadno zavrti v bokih za približno 180 stopinj in preprosto zgolj prosto potegne svoj bokken za seboj, pri čemer bo njen bokken prišel direktno na vrat osebe B. In borba bo uspešno zaključena za osebo A.



Razlaga

Oseba A je v 1. koraku, ko je napadla osebo B, izvedla tehniko, ki bi še najbolje ustrezala terminu: obrambna tehnika, saj je odstranila neposredno grožnjo. Medtem ko je v 2. koraku, ko je potegnila svoj bokken v obrambni položaj, dejansko napadla osebo B.

V kolikor ste si uspeli razumeti zakaj je 1.korak osebe A dejansko njena obramba in njen 2. korak njen napad, imate približno predstavo o principu: Napad je obramba, obramba je napad.

Dejansko pa je znotraj okvirov Budo - a (Pot Vojne, Pot borilnih veščin ali najbolj pravilno: Pot, katera ustavi sleherno nasilje) nadvse nesmiselno govoriti o tovrstnih ekstremih kot sta npr.: napad -obramba ali teorija - praksa. Budo ni naklonjen preučevanju ekstremnih ali absolutnih stanj, temveč preučuje nekaj kar bi še najbolj pravilno opisal s terminom: dinamično ravnovesje. V dejanski borbi vsa absolutna stanja nastajajo in izginjajo v delčku sekunde, zaradi česar bi bilo nadvse nesmiselno preučevati le te. Budo ne pozna ne zmagovalca ne poraženca. Budo ne priznava, da lahko kdorkoli porazi kogarkoli drugega. Iz tega razloga budoka (tisti, ki sledi Budo - u) ne more nikoli dejansko poraziti svojega nasprotnika, kajti sleherni človek lahko porazi edino samega sebe. Budoka, ki nas porazi v dejanski borbi, nas porazi zgolj zaradi tega, ker smo mu to MI osebno dovolili. Tekom same borbe je njegov um prazen in do nas ne čuti nikakršnega čustva, občutenja, želje, namena, niti ene same misli; preprosto se povsem brezpogojno preda Budo - u in dovoli, da Budo deluje skozi njega, in ko nas porazi prav tako ne občuti ničesar ter ohrani svoj um prazen. Na drugi strani pa smo mi, ki smo bili poraženi dovolili bodisi svojemu razumu, da razmišlja, bodisi da nas obvladujejo določena naša čustva, občutenja, želje, nameni ali misli, zaradi česar smo bili tudi poraženi. A poraženi nismo bili iz strani našega nasprotnika. Ne. Poraženi smo bili zaradi nas samih - naš um je bil tisti, ki nas je porazil.



Sedaj bi se na kratko želel dotakniti vprašanja zakaj se nek posameznik sploh odloči spoznavati Budo.

Ljudje smo nadvse kompleksna bitja, ki imamo navado, da se zelo upiramo slehernemu posploševanju, a glede na to da ste zastavili dokaj splošno vprašanje vam bom poizkusil tudi podati splošen odgovor.

Podobno kot v drugih aspektih življenja posameznik tudi na svojem potovanju sledenju Budo - u potuje skozi različne življenske faze. Za lažjo razlago bom omejil posamezne faze zgolj na naslednje štiri:

1. Začetna,

2. Vmesna,

3. Višja,

4. Vrnitev na začetek.



1.

V tej fazi se posameznik najpogosteje odloči začeti trenirati oz. se ukvarjati z določeno borilno veščino, katero si izbira glede na osnovi njegove starosti, osebnosti, naravnanosti, želja, ipd. Največkrat je njegov temeljni razlog bodisi želja po spoznavanju samoobrambe bodisi želja po krepitvi samodiscipline in samoobvladovanja bodisi mešanica obeh omenjenih. Pri čemer pa ne smemo tudi zanemariti dejstva, da v to fazo sodijo tudi otroci in mladostniki, kateri si najpogosteje izbirajo določeno borilno veščino na osnovi njihovih lastnih želja in pričakovanj ter želja in pričakovanj njihovih staršev.

Vsem posameznikom v tej fazi pa je skupno, da o borilnih sistemih ne vedo ničesar drugega kot le to kar so o njih izvedeli izjavnih medijev in družbe, v kateri živijo. Čeprav zelo pogostokrat zmotno menijo, da dejansko nekaj vedo o borilnih sistemih.



Za to fazo velja rek:

Ko sem se začel ukvarjati z Budo - m sem mislil, da je voda voda, da je gora gora in da je drevo drevo.



2.

V tej fazi posameznik prične resno spoznavati posamezni borilno veščino, borilni sistem ali borilni šport, odvisno pač kaj si je izbral. A na tem mestu bi želel poudariti, da obstajajo ogromne razlike med borilnimi veščinami, borilnimi sistemi in borilnimi športi ter da jih ne gre metati v isti koš, saj načeloma nimajo ničesar skupnega, razen pridevnika: borilni. Glede na to, da osebno pripadam borilnim veščinam - Koryu Budo se bom v nadaljevanju omejil zgolj na te.

Skratka, posameznik, ki si je izbral določeno tradicionalno borilno veščino prične na tej fazi spoznavati kako zelo malo je dejansko vedel o Budo - u ter kako zelo so bile zgrešene in napačne sleherne njegove prestave o Budo - u.

A njegovi razlogi, da sledi Budo - u na tej stopnji so še vedno:

- želja po učenju samoobrambe,

- želja po krepitvi njegove samodiscipline,

- želja po krepitvi njegove sposobnosti samoobvladovanja.



3.

Zaključek te faze predstavlja prelomnico za slehernega posameznika, ki sledi Budo - u. Na koncu te faze posameznik pogostokrat zmotno meni, da nekaj ve o Budo - u, in v kolikor si je ustvaril tovrstno zmotno prepričanje bo načeloma na koncu te faze tudi zaključil z njegovim sledenjem Budo - u in se s tem ne vede odpovedal vsem znanjem, učenjem in spoznanjem, katere bi lahko osvojil, v kolikor bi dosegel 4.stopnjo.

Posameznikovi razlogi za sledenje Budo - u na tej stopnji so načeloma:

- izboljšanje njegovega tehničnega znanja,

- izboljšanje njegove samodiscipline,

- izboljšanje njegove sposobnosti samoobvladovanja.



Za to fazo velja rek:

Tekom svojega spoznavanja Budo - a sem spoznal, da voda ni voda, da gora ni gora ter da drevo ni drevo.

Na tej stopnji ima posameznik veliko tehničnega znanja iz področja Budo - a, a še vedno ne najde ravnovesja med njegovim vsakodnevnim življenjem in njegovim sledenju Budo - u. Na tej stopnji posameznik še vedno strogo ločuje njegovo vsakodnevno življenje od Budo- a, čeprav se mu na obzorju že izrisuje njuna prepletenost in soodvisnost, a v kolikor posameznik le to spregleda je zanj potovanje za vedno zaključeno.



4.

V kolikor se je posameznik uspel prebiti do te stopnje je končno prišel do spoznanja kako malo dejansko ve o Budo - u, v njem se prebudi resničen občutek skromnosti naspram Budo - u in resnično spoštovanje Budo - a v vsej njegovi veličini in mogočnosti. Na tej stopnji se posameznik šele resnično zave, da je šele na začetku zelo dolgega potovanja. Potovanja, ki je brez začetka in konca.

Na tej posameznik se začne postopoma zavedati, da sta njegovo vsakodnevno življenje in njegovo sledenje Budo - u eno. Postopoma se prične zavedati, da sta on in Budo eno - da on JE Budo. Absolutizmi, katere je še do nedavnega tako zagreto iskal v trenutku razsvetljenja postanejo nepomembni ter nesmiselni. Nič več ne razmišlja o sebi, svojem življenju in Budo - u kot ločenih delih, saj se zaveda, da vsi skupaj tvorijo enovito celoto - NJEGA. Nič več mu ni potrebno razmišljati o posameznih tehnikah, saj so le te izginile v trenutku njegovega razsvetljenja. Sedaj gibi,katere je še do nedavnega imenoval tehnike postanejo znova le to kar so: gibi, njegovi gibi, ki se v ničemer ne razlikujejo od njegovih preostalih gibov, kot so npr.: gibi dihalnih mišic, kateri slehernemu človeku omogočajo dihanje. Gibanje, ki se ga je učil vsa ta leta na njegovem potovanju spoznavanja in sledenja Budo - u, postajo zanj tako naravni in običajni kot je njegovo dihanje. In tako kot ne občuti ničesar ali ne razmišlja ničesar, kadar diha prav tako ne občuti ničesar, kadar izvaja gibanje Budo - a.

Edini posameznikov razlog sledenju Budo - u na tej stopnji je zgolj: sledenje Budo - u, zaradi Budo - a samega, brez kakršnih koli pričakovanj, želja, namenov, občutenj, čustev ali misli. Tako kot tudi vsi ljudje preprosto le dihamo in ne povezujemo zavedno naših pričakovanj, želja, namenov, občutenj, čustev ali misli z dihanjem, tako tudi budoka (na tej stopnji se posamezniku lahko podeli naziv: budoka) ne povezuje ničesar od omenjenega več z njegovim sledenjem Budo - u.



Za to fazo velja rek:

Sedaj, ko sem znova na začetku je voda znova voda, gora gora in drevo drevo.



Tako, sedaj pa bi želel odgovoriti na bistvo vašega vprašanja.

Koryu Budo preučuje resnični fizični spopad v vsej njegovi celoti in kompleksnosti brez kakršnih koli pravil ali omejitev.Edina pravila katere Koryu Budo proučuje so zgolj naravne zakonitosti in principi človeške borbe tako na somatski, mentalni kot tudi duhovni ravni.

Koryu Budo pri posamezniku zatira njegovo tekmovalnost,sleherne oblike njegovega ega ter predvsem njegovo željo po zmagi nad nasprotnikom. Kajti Koryu Budo se zaveda, da se sleherna dejanska človeška borba istočasno odvija na posameznikovi somatski, mentalni in spiritualni ravni. V končni fazi Koryu Budo ne zanika dejstva, da je fizični (somatski) konflikt med dvema posameznikoma zgolj posledica njune ne zmožnosti, da najdeta rešitev za njun konflikt na duhovni ali mentalni ravni. A istočasno borilne veščine ne razlikujejo med posameznimi oblikami konflikta: somatski konflitk, mentalni konflikt ali duhovni konflikt med dvema posameznikoma, temveč preučujejo Konflikt v vsej njegovi celoti in temu primerno tudi pripravljajo posameznika. Temeljni namen Koryu Budo je izkoreniti konflikt pri njegovih koreninah- torej na duhovni ravni. Pri čemer pa bi želel omeniti, da koncept duhovnosti v Budo - u ne gre enačiti s konceptom duhovnosti, kakršnega načeloma uporabljamo v vsakodnevnem življenju. Koncept duhovnosti v Budo - u bi še najbolje ustrezal našemu konceptu: Zavesti.

Neizpodbitno dejstvo je, da se sleherni konflikt med dvema človeškima bitjema prvo prične odvijati na duhovni (zavest) ravni, nakar se spusti na mentalno (umsko-verbalno) raven in šele na koncu se manifestira na somatski (telesni) ravni.

Najbolj primitivna človeška oblika konflikta je vsekakor somatska oz. fizičen spopad, a hkrati je to tudi najbolj osnovna oblika človeškega konflikta, zaradi česar je ne gre podcenjevati ter jo je potrebno podrobno preučevati.

Takoj nad somatsko obliko konflikta se nahaja t.i. : mentalna oblika konflikta, ki prav tako sodi med primitivne oblike človeškega konflikta. In prav ta je najpogosteje vzrok, ki vodi dva posameznika v fizični spopad. Razlika med mentalnim in somatskim spopadom je praktično minimalna, zaradi česar znotraj stroke Koryu Budo - a te dve obliki ne ločujemo in ju imenujemo s skupnim terminom: mentalno - somatska oblika konflikta. Kajti v resničnem življenju ju je praktično nemogoče ločevati, saj vedno hodita v paru. 99% resničnih fizičnih spopadov se vedno prične z verbalnim provociranjem, žalitvami ali s t.i.: verbalnim napadom.

Nadvse zanimivo je dejstvo, da dandanes živimo v družbi, ki je nadvse kritična do sleherne oblike somatskega nasilja, medtem ko je istočasno nadvse tolerantna do mentalno - verbalnega nasilja. Kolikokrat smo slišali nekoga reči, da je bil priča, ko je oseba A udarila osebo B le zato, ker ga je ta užalila ali "nekaj" rekla. V tovrstnem primeru bi večina posameznikov v naši družbi tako ali drugače obsojala osebo A in marsikdo bi celo dodal, da naj bi oseba A užalila osebo B nazaj pa bi bil mir. Pri čemer pa tovrstni posamezniki pozabljajo, da žalitev vodi v novo žalitev in ta v naslednjo itd., ter da nakoncu tovrstna komunikacija vedno znova vodi v fizični spopad. Kakšen od posameznikov naše družbe bi celo dejal, da si on, v kolikor bi bil na mestu osebe A, ne bi dovolil, da bi ga žalitev osebe B kakorkoli prizadela ali vznemirila ter da bi le mirno odkorakal od osebe B. Tovrstni posameznik s svojo izjavo daje le vedeti kako zelo malo ve o resnični naravi človeškega spopada ali konflikta v praksi. Kajti dejstvo je, da se le malokdo lahko vedno izogne takšni obliki mentalno - verbalnega spopada, ko se znajde v dejanski situaciji. Pri čemer je potrebno upoštevati, da smo lahko v tovrstni dani situaciji imeli nadvse slab dan za seboj, da smo izvedeli nadvse neprijetno novico, da smo izgubili službo ali stanovanje ali ljubljeno osebo, da smo lahko neprespani, da smo bili malo pred tem že verbalno sprovocirani s strani neke tretje osebe,itd. In če vsem tem možnim elementom dodamo še, da je oseba B v našem primeru nadvse žaljiva, arogantna in mentalno - verbalno agresivna in nam ne dovoli, da se umaknemo. Pri čemer ne gre zanemariti dejstva, da se približno 90% človeške komunikacije odvija na ne verbalnem nivoju, katerega predstavljajo: drža telesa, naklon glave, barva in ton glasu, intenziteta in način govora, geste, obrazna mimika, itd. Potem lahko kar hitro ugotovimo, da bi bil le malokdo od nas resnično sposoben kakorkoli drugače reagirati kot je reagirala v našem primeru oseba A.

Kar sem želel ponazoriti s tem primerom je zgolj to, da obstaja tudi mentalno - verbalno nasilje in njegovo povezanost s fizičnim nasiljem. Vsekakor ne opravičujem uporabe fizičnega nasilja vsakič, kadar smo sprovocirani na mentalno - verbalni ravni. Kar želim sporočiti je zgolj slednje, da uporaba kakršne koli oblike nasilja razen v obrambne namene ni nikoli opravičljiva ter da se moramo naučiti kako prepoznati zgodnje oblike mentalno - verbalnega nasilja ter se tudi naučiti voditi spopad na mentalno -verbalni ravni, le tega obdržati na tej ravni in v končni fazi prepoznat izgodnje oblike mentalno - verbalnega napada, ki neizpodbitno vodijo v somatsko obliko spopada ter le to preprečiti našemu napadalcu z našim somatskim napadom nanj, še preden je on lahko sprožil njegov somatski napad na nas. Sedaj pa bi želel vprašati vse vas, ki berete moj prispevek koliko od vsega kar sem ravnokar omenil ste vi sposobni narediti? Ali ste sposobni prepoznati kdaj boste verbalno sprovocirani še preden vas nekdo verbalno sprovocira? Ste sposobni v delčku sekunde, ko ste že znašli v mentalno - verbalnem spopadu, zavestno prepoznati kdaj bo le ta prešel v somatsko obliko spopada? A vse to predstavlja le en majhen delček tega kar poučuje Koryu Budo.

Sedaj pa bi želel na kratko še spregovoriti o t.i. duhovni (zavest) obliki spopada, katera je temeljni vzrok vseh oblik človeških konfliktov. Koryu Budo se zaveda, da se sleherna oblika konflikta začne in konča v nas samih - v naši zavesti. Pri čemer bi želel na tem mestu poudariti, da koncept zavesti v Budo - u ne obsega zgolj to kar na zahodu poimenujemo zavest. Zavest v "zahodnjaškem" pomenu besede še vedno ustreza terminu: ega v Budo - u. Koncept zavesti v Budo - u zaobjema tako zavest, semipodzavest, podzavest kot tudi kolektivno nezavedno. Vse to je naša Zavest. Vse to smo mi. Posledično lahko koncept zavesti v Budo - u še najbolje primerjamo z "zahodnjaškim" konceptom: duha. Eden izmed temeljnih namenov Koryu Budo - a je, da posamezniku omogoči njegovo lastno spoznavanje celotne njegove Zavesti v vsej njeni celoti ter posledično tudi posameznikovo lastno spreminjanje njegove lastne Zavesti. Nihče razen nas samih ne more spoznavati in spreminjati naše lastne Zavesti / Duha. Iz tega razloga vsi, ki poučujemo Koryu Budo tudi vedno znova ponavljamo svojim učencem, da jih mi ne bomo naučili ničesar, da jim bomo zgolj pokazali Pot, medtem ko se bodo naučili sami.



A kaj sploh je spopad na duhovni (Zavestni) ravni?

Marsikdo od vas se je že tako ali drugače srečal s kakšnim od naslednjih urbanih mitov:

1. "Ob njem mi je zaledenela kri.",

2. "Le pogledal me je in sploh nisem vedel kaj naredim ...Dobesedno sem otrpnil.",

3. "Le stal je pred menoj in me je navdal z neopisljivim strahom ...",

4. "Le pogledal me je in v trenutku me je zapustila vsa jeza in sem se moral nasmehniti."



V kolikor ste slišali kakšnega od zgoraj omenjenih urbanov mitov v takšni ali drugačni različici, ste povsej verjetnosti naleteli na nekoga, ki se je srečal z nekom od nas, ki se znamo bojevati tudi na duhovni (Zavestni) ravni. Da. Tovrstna znanja resnično obstajajo, kakor tudi resnično obstajamo posamezniki in posameznice, ki jih znamo uporabljati ter jih tudi poučujemo in prenašamo na naslednje generacije. Za tovrstnimi znanji se ne skrivajo nikakršne orientalske globoke skrivnosti ali mistične tehnike, temveč zgolj učenja, ki nas vodijo na dolgo potovanje spoznavanja in ponovnega odkrivanja nas samih in človeške narave. Vsa ta znanja so prisotna v slehernem posamezniku in nekateri do tovrstnih znanj pridejo celo povsem sami od sebe, spontano, na podlagi njihovih življenjskih izkušenj, čeprav so tovrstni posamezniki nadvse redki.

A tovrstna znanja niso nekaj kar bi se lahko posameznik naučil v parih kratkih lekcijah. Da se posameznik lahko prebije do tovrstnih znanj mora vložiti veliko energije, truda in časa v preučevanje njegova somatske govorice (govorice njegovega telesa), njegove mentalne govorice (govorice razuma in ega) in njegove duhovne (Zavestne) govorice (govorice njegove semipodzavesti, podzavesti in kolektivnega nezavednega). Naučiti se mora najti ravnovesje med njegovim telesom in umom, med njegovim umom in duhom ter med duhom in telesom. Odkriti mora t.i.: spiritualno - mentalno - somatsko ravnovesje ter se ga naučiti uporabljati tudi v njegovem vsakodnevnem življenju. Za kar so potrebna desetletja podrobnega in predanega učenja. In prav tukaj leži odgovor zakaj so večini ljudi tovrstna znanja za vedno nedostopna.



A kako dejansko izgleda spopad na duhovni(Zavestni) ravni?

Nadvse težko je opisati kako sploh izgleda spopad na duhovni (Zavestni) ravni, nekomu ki slednjega ni nikoli doživel ali nekomu, ki ga ne zna uporabljati. Zaradi česar v Koryu Budo - u zelo ne radi razlagamo o duhovni ravni spopada laični skupnosti.

A najlažje si ga boste predstavljali, v kolikor ga ponazorim na naslednjem primeru.

V kolikor razvijemo sposobnost, da lahko kadarkoli zavestno stopimo v nezavedno stanje zavesti, ki ga v Koryu Budo - ui. : Mushin (Ne - Zavest) se naša zavest / um obnaša podobno kot ogledalo, v katerem se zrcali trenutno mentalno stanje / zavest / um osebe, ki nas napada. S tem, ko smo zavestno stopili v stanje Mushin - a, smo v delčku sekunde izpraznili našo zavest / um vseh naših občutenj, čustev, želja, namenov, pričakovanj in misli. V naši zavesti / umu ni ničesar le praznina. Zavest našega nasprotnika v naši praznini ne prepozna, ne vidi in ne zazna ničesar, saj v praznini ni ničesar, razen praznine same. V naslednjem delčku sekunde je nasprotnikova zavest dobesedno preplavljena z njegovimi strahovi, občutenji, čustvi, željami, nameni, pričakovanji in mislimi, katere v njegovi zavesti prebudijo kaos, ki ga nasprotnik ni sposoben obvladati ali nadzorovati, v kolikor se ni tudi sam predhodno seznanil z učenji duhovne (Zavestne) ravni spopada. Posledica tovrstnega spopada oz. duhovnega (Zavestnega) napada na našega napadalca je vedno nadvse silovita in nenadna psiho - somatska reakcija pri našem nasprotniku, katere si naš nasprotnik ne zna razlagati ali se ji uspešno zoperstaviti.



Na koncu bi želel le še omeniti, da se moramo zavedati, da Koryu Budo preučuje najtemnejšo plat človeške narave - njegovo nagnjenost k nasilju v vseh njegovih možnih manifestacijah. A istočasno s preučevanjem le - te nudi posamezniku tudi možnost, da spozna nekatere izmed najplemenitejših plati človeške narave. Koryu Budo nas uči, da je v vsakem od nas brez izjem prisotna nagnjenost k nasilju, nagnjenost k uničevanju in ostale temne plati človeške narave. Koryu Budo ne zanika niti se ne izogiba preučevanju najtemnejših plati človeške narave, temveč nas spodbuja in nam omogoča, da jih spoznamo in vidimo takšne kot v resnici so; da se sprijaznimo da so le - te prav tako del slehernega izmed nas kot katerekoli ostali plati naše narave; predvsem pa nam omogoča, da pričnemo mi nadzirati tovrstne naše aspekte ter jih postopoma tudi znova nevtraliziramo. Kajti vsi naši aspekti so po svoji naravi nevtralne narave in le od nas samih je odvisno na kakšen način in za kakšne potrebe jih bomo uporabili. Kar velja tudi za vse kar obstaja v našem vesolju. Nič ni samo po sebi ne dobro ne slabo. Tovrstne oznake mi osebno dodajamo na osnovi naše nevednosti vsem stvarem, vključno z aspekti naše človeške narave. Vzemimo za primer vodo. V kolikor bi vprašali sto različnih posameznikov v naši družbi ali je voda dobra ali slaba bi večina le teh brez kakšnega dolgega razmisleka odgovorilo, da je voda dobra. A v kolikor bi postavili isto vprašanje nekomu, ki se je skoraj utopil ali nekomu, kateremu so poplave uničile njegovo celotno imetje bi tovrstni posameznik po vsej verjetnosti odgovoril, da je voda slaba. Toda v resnici voda ni ne dobra ne slaba, četudi lahko nekomu reši življenje, medtem ko ga lahko istočasno nekomu drugemu vzame. Voda je po svoji naravi nevtralna. Voda je le voda, ne dobra ne slaba, temveč preprosto le voda.

[KoryuBudo]

6. Kdaj pa je clovek sploh harmoniziran?

Odgovor na to vprašanje je nadvse preprost in sem ga že omenil v svojem prispevku, a ga bom znova ponovil, da ga ne boste iskali med vsem tem kar sem napisal.

Človek je harmoniziran, kadar sledi samemu sebi oz. kadar je popolno in celostno z vsem Kdo in Kaj resnično je navzoč v slehernem trenutku sedanjosti - tukaj in zdaj.

7. Ali Koryu Budo uci tudi meditacijo kot del treninga?

Koryu Budo ne uči le različnih meditativnih tehnik, temveč tudi uči meditatcijo v gibanju, meditativno - dihalne vaje, pravilno dihanje, pravilno hojo, pravilno držo, različne tehnike ezoteričnega budizma in Zen - a, filozofijo konflikta, osnove kitajske tradicional nemedicine in še bi lahko našteval kaj vse sodi sem kot sestavni del Koryu Budo -a.

Vedite, da je Koryu Budo skozi svojo dolgo in pestro zgodovino vase vključil skoraj vse orientalske znanosti in vede, kakor tudi v zadnjih tridesetih letih vase vključuje tudi zahodnjaške vede in znanosti od zahodne medicine, biomehanike, biodinamike, biokemije, psihologije pa vse do vojaških ved, policijsko - varnostnih ved, sociologije, itd. Skoraj da ni človeške znanosti ali vede, katere Koryu Budo - u ne bi poizkusil vsaj v nekem majhnem delu vključiti vase. Vprašanje je zgolj koliko podrobno se nek posameznik želi seznaniti z učenji Koryu Budo - a.

8. Koliko se Koryu Budo posveca psihi ucenca in koliko fizicnem treningu?

Na to vaše vprašanje mislim, da sem vam že uspešno odgovoril v svojem odgovoru na vaše prvo vprašanje. Na tem mestu bi želel dodati zgolj, da v začetnem obdobju leži poudarek na t.i.: "psiho -fizičnem" treningu, dokler učenec ne osvoji vsaj osnov t.i.:"efektivne samoobrambe", medtem ko se v kasnejšem obdobju prenese težišče treninga na samo Zavest učenca.

9. Kje potekajo vaje oz. treningi?

Treningi potekajo dvakrat tedensko v Dojo-u na Dolenjski cesti 44a,1000 Ljubljana, kateri se nahaja nasproti želežniške postaje Rakovnik. Posamezni trening traja dve polni uri.

Termini:

Ponedeljek: 21:00 - 23:00 ure,
Petek: 20:00 - 22:00 ure.

A več si lahko o moji šoli preberete v temi: Društvo borilnih veščin Ten AiBudo, katero sem prav tako objavil na tem forumu.



Upam,da sem vam uspel vsaj delno odgovoriti na vaša vprašanja, v kolikor pa imate še kakršnokoli nadaljnje vprašanje pa mi ga zastavite kar v tej temi.


Lep pozdrav,

KoryuBudo

[free]

Cer

najprej hvala za odgovore in vlozen trud!

-

free! glu glu je zgolj individulno izmisljen status. je pa postavljen v casu pred poplavami

fajn odgovor. ponavadi se s tem ukvarja meditacija, torej z vracanjem k sebi.

torej spremembe vseeno lahko dosezemo. fajn.

izgleda da ste zares samozavestni, ko tako veliko sprememb obljubljate.

Super - razsrijanje zavesti! v tem primeru predvidevam, da mora biti ucitelj tisti, ki je premore vec kot ucenec?

da! ali pa kot modrost: "edina stalnica je sprememba".

Spoštovanauporabnica glu glu,

Posameznik,ki se je odločil podati na pot spoznavanja in odkrivanja Budo - a, se nanjegovi poti ne bo naučil ali pridobil ničesar kar že ne bi bilo del njegasamega. Budo vodi posameznika le nazaj v njega samega.

Koryu Budo si prizadeva omogočiti posamezniku, da doseže določene spremembe navseh treh zgoraj omenjenih ravneh. Pa začnimo lepo po vrsti ...

V kolikor se spustimo v fundamentalistične vode je temeljni namen slehernetradicionalne borilne veščine razširjanje posameznikove Zavesti skozi učenjaBudo - a.

"Nič ni absolutno, razen Spremembe same."

[free]

Fajn.
kako pa clovek ve, da je nasel pravega ucitelja? Kaj sploh pomeni pravi ucitelj? Namrec ta izraz se mi zdi nekak predramaticen in spominja na gurujevstvo ali pa varianto ala karate kid
medtem, ko pa smo ucitelji med seboj pac tisti ki se druzimo v zivljenju. bolj ali manj.

Strinjam! To sem hotel tudi slisat.
Torej ucite ali bolje kazete pot skozi lasten vzgled. Upam, da to ni predrago.

Mi je vsec ta rek!

Pravzaprav niti ne temvec ravno obratno. Namrec nekatera vprasanja na katera se naslanjate v oceni mene, sem postavil namerno, da vas bolje spoznam.
Seveda pa me odgovori malo tudi presenecajo, torej, ker ste teoreticno bolj siroki kot sem vajen s strani razlicnih "uciteljev".

No, pravijo da neumnih vprasanj ni, so samo neumni odgovori. Zatorej ne vidim modrosti v tem, da se nekoga uci z udarci, pa naj bodo se tako "neumna". V kolikor je v vprasasnju vsaj malo spostovanja, se mi zdi primerno, da je tak tudi odgovor. Nasilnost pomoje ni primeren odgovor niti ucenje. No, odvisno za koga. Zame ze ne.

Ne verjamem da ga ni. Verjamem pa da ga mnogi v tem lajfu ne bomo dobili. Torej odgovora. Odvisna na katerem nivoju zelimo odgovor oz. s cem smo lahko zadovoljni, poteseni.
Torej razumem, da se se niste razsvetlili. Pa ne me narobe razumet, tega niti nisem pricakoval. Tudi sam se nisem.

Smrt kot konec in zacetek. Mogoce res. Teoreticno smo ze kar nekaj o tem pisali in brali. Prakticno pa bi vecina ljudi rajsi bila mlada, lepa in brez zdravstvenih tezav; torej se izognila starosti.
Praksa tule nadvlada teorijo, ker je trpljenje in sprejemanje minljivosti del spoznavanja smrti in procesa spremembe.

Da. celostno navzoci. Ze ze, celostno navzoci skorajda ne moremo biti v svetu kjer je zavest okolja premajhna. Kajti za prezivetje je potrebno prilagajanje. Sele dvig skupne zavesti premika in s tem povecuje moznost posameznika. Lahko pa smo prisotni ja. To pa je individualno razlicno razumljeno. Ce je cas relativen, in je umik zavesti drugam hkrati odmik prisotnosti izven tega casa in prostora, morda navzocnost ni pomaknenja zgolj v to casovno okolje. Hkrati je telo tu, a zavest drugje. Recimo v sanjah. Tako bi morda lazje govorili o navzocnosti zavedanja. Zavesti, ki prezema podzavest, podzavestna reagiranja, nezavedno. Svet maje ali svet iluzij.


Uf, tale Budo veliko zahteva! Fajn. al pa tudi ne. V imenu dobrega je bilo ze veliko slabega storjeno. Tudi zato, ker smo svet gledali skozi dobro in slabo oz. skozi razlocevanje.
Kljub temu pa, je odvisno od nivoja. Na nekem povsem fizicnem nivoju, ko zdravnik operira cloveka, crno-beli svet se kako velja in je kljucen za uspesnost presejevanja srca in s tem prezivetja cloveka. Jasne in konkretne odlocitve so na fizicnem nivoju velikokrat zelo potrebne.
Docim na kaksnem drugem nivoju razlocevanje med dobrim in slabim postane banalno razmisljanje, ker se lahko gleda in vidi preko posledic dolocene odlocitve.
Recimo, nekdo se odloca ali sprejme sluzbo 1 ali sluzbo 2, ki sta priblizno enako placani in obe imata svoje dobre in slabe plati fizicnega nivoja; hkrati pa ne vidi da je za osebno rast vseeno katero sluzbo vzame, ker je predvsem odvisno do tega kaksen bo njegov odziv, odnos na doloceno sluzbo oz. delo.
Pravzaprav bi lahko rekli tudi da je izbira partnerja na dolocenem nivoju neumestna, a za druge, neke fizicne, vsakdanje nivoje, vseeno pomembna.
Meni se zdi pomembno recimo to, da tisti ki uci, zna videt kaj so za ucenca primerne meje, kaj so primerne obveznosti, do kje vspodbuja ter na kaksen nacin.
To je ziher zelo tesko, ker smo vseeno precej razlicni.

Učenja in tehnike Budo - a so primerne za slehernega posameznika/co.
"Učenec najde učitelja, ko je učenec pripravljen in učitelj odkrije učenca, ko je učenec pripravljen."

Nihče niti Buda niti bogovi niti veliki mojstri Koryu Budo - a, še najmanj pa mi - instruktorji Koryu Budo ne moremo nikogar naučiti, da naj prične slediti samemu sebi ali kako naj sledi samemu sebi.
....a ter predvsem da sem se pripravljen vrniti na začetek svoje Poti, zato da bodo tudi nekateri od njih lahko prehodili podobno, a ne isto Pot kot sem jo jaz.

"Človek se povzpne na goro zaradi njega samega, a nazaj v dolino se spusti zaradi drugih."

Na tem mestu bi želel tudi omeniti, da je v vaših vprašanjih moč zaznati vašo osebnoše vedno močno naklonjenost raznovrstnim absolutizmov in determinizmov.

Edini razlog zakaj je on prejel sorazmerno blag, a vseeno neprijeten udarec po njegovi glavi je zgolj ta, da je zastavil istočasno tako nesmiselno kot tudi neumestno vprašanje ter ker moja ustna razlaga pri njemu ni zalegla iz takšnih ali drugačnih njegovih razlogov, je bil moj edini možni preostali odgovor na njegovo vprašanje le še moja prej opisana reakcija.

Verjemite mi, da dokončnega odgovora na to vprašanje ni. Niti Buda niti Bog ne bi znala dokončno odgovoriti na to vprašanje, kaj šele človek.

Vsaka smrt ali konec nečesa je istočasno tudi rojstvo ali začetek nečesa novega, nečesa drugačnega. Življenje in smrt, začetek in konec nista dva ločena procesa, temveč predstavljata samo bistvo Absolutne Spremembe.

A v kolikor se znova navežem nazaj na vaše iztočno vprašanje bi vam želel sporočiti, da slediti samemu sebi ne pomeni nič drugega kot le to, da smo polno in celostno navzoči v slehernem trenutku svojega življenja.

Budo istočasno od nas pričakuje ...
Vse kar mi lahko storimo je zgolj to, da vztrajamo in si prizadevamo v slehernem trenutku svojega življenja postati boljši Človek. In to je bistvo tega kar v Budo - u pomeni slediti samemu sebi.

[free]

Aja, no tako sem vas razumel oz. prebral v uvodnem pisanju. vas citiram:

V kolikor nas Koryu Budo želi kar koli naučiti nas želi naučiti predvsem, da v slehernem trenutku sledimo svoji vesti, prepričanjem, načelom, verovanjem – samemu sebi.[/b]

Sicer pa po vasih besedah tale Budo res dobro in zahtevne stvari uci!

Me veseli.

Me zelo veseli da nek ucitelj borilnih tehnik razmislja kot vi!

Da, lahko bi se vprasali zakaj sploh uciti Budo skozi tehniko borilnih vescin, zakaj ne zgolj preko filozofije, ki bi bila dovolj mocna ali bolje prepricljiva, da bi premagala vsako borilno vescino. Seveda pa se strinjam, da je potrebno do neke meje skrbeti za fizicno telo, ker edino ki ga imamo v tem zivljenju

Kakopak, so danes zal zelo redki ljudje, ki se ne izogibajo posplosevanja. Ce malce pogledate pisanje po forumu, bi clovek rekel da je vcasih skoraj najbolj namenjen prav temu, da ljudje spoznavajo kako radi vkalupljeno in posplosujoce pisejo/mo. Kriticno seveda. Ampak saj ne more biti drugace, ce je nasa zavest taksna kot je. In hvalabogu da spoznavamo, da zivljenje ni crnobeli svet. Ni pa to lahko. Nikomur.

Jst bi se zacel eventuleno ukvarjat z Budom zato, da doloceno energijo usmerim, izlocim iz sebe, zato da nekaj pametnega pocnem za svoj fizis, zato da harmoniziram svojo levo in desno stran, da se ucim reda ki mi bo v veselje, da imam vec stika s svojim fizicnim telesom. Da ojacam v toliko, da sem manj podlezen dolocenim energijam okolja, ki mi skodijo. Glede na vase pisano, pa mi verjetno ne bi skodilo, ce bi kaksno svoje zame neprimerno prepricanja opustil; ce pa bi imel vec stika s seboj, pa mi itaq ne bi skodlo.
Skoda le, ker se nisem toliko predan, da tega ne najdem rajsi v pomoci tistim, ki pomoc potrebujejo. Recimo fizicnem prostovoljnem delu ljudem in ne samo umskem, mentalnem.
Ker treniranje nekih tehnik lahko neegosticno razumem le v tem primeru, da nekaj pocnem kot pripravo sebe na kasnejse sluzenje drugim. Ce temu ni tako, je zgolj egositicen nacin kako bi jaz nekaj za sebe, cetudi tega ne jemljem kot nekaj slabega. Pravijo, da srce razume vec kot um.

Vse troje je super. Samoobrama, samodisciplina, samoobvladovanje. Vse troje posedujem a hkrati vse troje potrebujem. Odvisno v katerih okoliscinah zivljenja.
Recimo nekdo potrebuje samodisciplino pri hranjenju, nekdo pri prepuscanju, nekdo pri delu, nekdo v razmisljanju, nekdo v custvovanju, nekdo v sportu, nekdo v ucenju, zeljah, itn.
Je pa vprasanje kaj najbolj potrebujem, razen tega da sem cimbolj v stiku s seboj. Hocem rect, eno je imeti zavest, drugo pa z njo tudi kaj primernega storiti v zivljenju. Primerna mera obojega pa je verjetno zazeljena.
Konec koncev konca ni, vsi pa zelimo naprej, ceprav prek razlicnih iluzij in okoliscin, ki nas motivirajo ali prisilijo, da se sploh premaknemo.
Tako vidim zeljo kot eno, potrebo kot drugo. Zelja lahko hitro zbledi in clovek obupa v kolikor za zeljo ne stoji tudi potreba, ki motivira voljo, namen in da vsemu skupaj nek trdnejsi smisel.
Ali ce bi rekel: nekdo ki nikoli ni izkusil lakote, ne bo mogel biti hvalezen za kos podarjenega kruha. In zato ni kriv, ce je nehvalezen.

Fajn.

No, mislim da ju je mogoce lociti s kontorliranjem samega sebe. Torej kontrolirati fizicni nivo, ceprav je mentalni recimo v "boju".
Zatorej menim, da ju je primerno locevati in kot take tudi upostevati v vsakdanjem zivljenu. Namrec posluzevanje fizicnega nivoja zame pomeni sibkost mentalnega nivoja, nesprejemanje situcije.
Tako se mi zdi primerno, da v kolikor obstaja boj na mentalenm nivoju, da se to energijo skanalizira temu primereno, recimo v sportne dejavnosti, boks, tek, ali se najbolje delo, ki je usmerjeno v pomoc ljudem. Ce ne drugace pa v razbijanje kroznikov. Boljs kot ljudi, ceprav v jezi clovek lahko misli, da si je nekdo zasluzil.
Da, res gresta v paru, a nekdo ki ve da obvlada borilno vescino, ne bi smel bit se bolj podlezen temu, da tezave resuje s fizicnim obracunavanjem, temvec ravno obratno. Bi se moral znat se bolj kontrolirat in se bolj zavedat, da je fizicno obracunavanje najveckrat najbolj neprimerna oblika resevanja konflikta. Pomoje. Torej z great power comes great responsibility.

Da, res zivimo v casu ko je mentalno zelo veliko nasilja. Ni treba dalec od te teme pogovora
Ampak se vedno sem mnenja, da je fizicno nasilje najbolj skrajna oblika in veckrat najbolj neprimerna oblika nasilja za se vedno precej barbarski cas ki ga zivimo. Namrec dokler bomo imeli na gumbu nekaj tisoc nukleranih glav, je edina zdrava moznost resevanja konflikta diplomacija.

Ker ce se gremo enacit mentalno obliko nasilja s fizicno, se lahko gremo tudi subtilno manipuliranje in provociranje ljudi, energetsko vlecenje nase itn, ki ima veckrat posledico to, da se nekdo brani mentalno, oz. na nacin kot se pac zna.
Zato sem mnenja, da v tem najbolj pomagata predvsem razumevanje in ljubezen!
Torej v kolikor bomo doloceno obrambo ali napad tolerirali zaradi necesa drugega, lahko posegamo na vedno bolj obcutljive in tezje pojasnjene nivoje; a za sporazum bomo nekje morali potegniti crto! Sicer bi se vsi zgovarjali na to ali ono. Joze na mentalne zalitve, da lahko poldeta pretepe, polde pa na subtilno provociranje, da lahko jozeta zmerja, pa spet joze na sanje v katerih mu je polde ... zeno.
Jst ne vem kaj prepoznavam, vem pa da pri nekaterih ljudeh postanem drugacen, grem v nekaksno obrambno drzo, ker cutim auro cloveka kot neprijetno, agresivno.



ste mi dali nekaj zanimivega mislit. hvala

no, to bi se jst moral naucit bolj - najdet primerno ravnovesje zame. samo je tu se eno, kako to ravnovesje ohranit znotraj okolje v katerem zivimo in se prilagoditi v toliko, da prezivimo normalno. jsz sam lahko pri sebi marsikatero ravnovesje vzpostavim, ne rabim ucitelja zato, samo malce tezje ga je obdrzat v okolju katerem treba funkcionirat za prezivetje ane.
To mi kaze, da ali bodisi to ravnovesje ni dovolj dobro ali pa kaj drugega; moznosti je itaq veliko. tudi resnic je.
V vsem skupaj pa menim, da je potrebno zavest razsirit naprej. Namrec od kruha se bomo na kratko nasitili, od "duha" pa precej bolj in sladko.

Ja, malce poznano ja.

da.

Budo ne uči slediti lastnim prepričanjem, temveč temu Kdo in Kaj resnično smo. Vsekakor pa se v sklopu Budo - a poučuje marsikatero učenje, s pomočjo katerega ...

Kot prvo bi vam želel sporočiti, da sem bil nad tem vašim vprašanjem najbolj navdušen ...

dinamično ravnovesje.
Budo ne pozna ne zmagovalca ne poraženca.
Poraženi smo bili zaradi nas samih - naš um je bil tisti, ki nas je porazil.

Ljudje smo nadvse kompleksna bitja, ki imamo navado, da se zelo upiramo slehernemu posploševanju, a glede na to da ste zastavili dokaj splošno vprašanje vam bom poizkusil tudi podati splošen odgovor.

- želja po učenju samoobrambe,
- želja po krepitvi njegove samodiscipline,
- želja po krepitvi njegove sposobnosti samoobvladovanja.

Kajti Koryu Budo se zaveda, da se sleherna dejanska človeška borba istočasno odvija na posameznikovi somatski, mentalni in spiritualni ravni. V končni fazi Koryu Budo ne zanika dejstva, da je fizični (somatski) konflikt med dvema posameznikoma zgolj posledica njune ne zmožnosti, da najdeta rešitev za njun konflikt na duhovni ali mentalni ravni. A istočasno borilne veščine ne razlikujejo med posameznimi oblikami konflikta: somatski konflitk, mentalni konflikt ali duhovni konflikt med dvema posameznikoma, temveč preučujejo Konflikt v vsej njegovi celoti in temu primerno tudi pripravljajo posameznika. Temeljni namen Koryu Budo je izkoreniti konflikt pri njegovih koreninah- torej na duhovni ravni. Pri čemer pa bi želel omeniti, da koncept duhovnosti v Budo - u ne gre enačiti s konceptom duhovnosti, kakršnega načeloma uporabljamo v vsakodnevnem življenju. Koncept duhovnosti v Budo - u bi še najbolje ustrezal našemu konceptu: Zavesti.

Neizpodbitno dejstvo je, da se sleherni konflikt med dvema človeškima bitjema prvo prične odvijati na duhovni (zavest) ravni, nakar se spusti na mentalno (umsko-verbalno) raven in šele na koncu se manifestira na somatski (telesni) ravni.
Razlika med mentalnim in somatskim spopadom je praktično minimalna,
Kajti v resničnem življenju ju je praktično nemogoče ločevati, saj vedno hodita v paru.

Nadvse zanimivo je dejstvo, da dandanes živimo v družbi, ki je nadvse kritična do sleherne oblike somatskega nasilja, medtem ko je istočasno nadvse tolerantna do mentalno - verbalnega nasilja.

Koryu Budo se zaveda, da se sleherna oblika konflikta začne in konča v nas samih - v naši zavesti.

...ki se je srečal z nekom od nas, ki se znamo bojevati tudi na duhovni (Zavestni) ravni...

Naučiti se mora najti ravnovesje med njegovim telesom in umom, med njegovim umom in duhom ter med duhom in telesom.

V naslednjem delčku sekunde je nasprotnikova zavest dobesedno preplavljena z njegovimi strahovi, občutenji, čustvi, željami, nameni, pričakovanji in mislimi, katere v njegovi zavesti prebudijo kaos, ki ga nasprotnik ni sposoben obvladati ali nadzorovati, v kolikor se ni tudi sam predhodno seznanil z učenji duhovne (Zavestne) ravni spopada.

...da pričnemo mi nadzirati tovrstne naše aspekte ter jih postopoma tudi znova nevtraliziramo.

[free]

Strinjam s sedaj, a ne strinjam s tukaj! Lahko smo prisotni tudi kje drugje, kar ni nic narobe. Pomembno se mi zdi, da spoznavamo, v zelji spoznavati pa je pobuda biti prisoten v sedaj.

fajn se slisi.

Hvala za vse informacije in odgovore.

Človek je harmoniziran, kadar sledi samemu sebi oz. kadar je popolno in celostno z vsem Kdo in Kaj resnično je navzoč v slehernem trenutku sedanjosti - tukaj in zdaj.

Koryu Budo ne uči le različnih meditativnih tehnik, temveč tudi uči meditatcijo v gibanju, meditativno - dihalne vaje, pravilno dihanje, pravilno hojo, pravilno držo, različne tehnike ezoteričnega budizma in Zen - a, filozofijo konflikta, osnove kitajske tradicional nemedicine in še bi lahko našteval kaj vse sodi sem kot sestavni del Koryu Budo -a.

Društvo borilnih veščin Ten AiBudo

KoryuBudo[/size]

[KoryuBudo]

Cer

najprej hvala za odgovore in vlozen trud!

-

free! glu glu je zgolj individulno izmisljen status. je pa postavljen v casu pred poplavami

fajn odgovor. ponavadi se s tem ukvarja meditacija, torej z vracanjem k sebi.

torej spremembe vseeno lahko dosezemo. fajn.

izgleda da ste zares samozavestni, ko tako veliko sprememb obljubljate.

Super - razsrijanje zavesti! v tem primeru predvidevam, da mora biti ucitelj tisti, ki je premore vec kot ucenec?

da! ali pa kot modrost: "edina stalnica je sprememba".

Lepo pozdravljeni,


Kot prvo bi vam želel sporočiti, da je moj strokovni naziv: doshu, ki bi še najbolj ustrezal terminu: instruktor, kar sem v enem izmed svojih predhodnih prispevkov že omenil. Osebno sem še zelo daleč od naziva kyoshi, ki velja za prvi uradni naziv za učitelja. Koryu Budo pozna tri uradne nazive za učitelja, ki si sledijo v naslednjem vrstnem redu: kyoshi, renshi in najvišji hanshi. Medtem ko sta naziva: Sensei in O Sensei častna naziva, katera nek posameznik lahko po lastni izbiri in presoji podari tistemu, ki ga poučuje Koryu Budo, v znak njegovega spoštovanja. A nihče bodisi doshu, kyoshi, renshi ali hanshi ne more od nobenega svojega učenca zahtevati ali pričakovati, da ga naziva z nazivom Sensei ali O Sensei, kakor se tudi na drugi strani nihče ne more samooklicati za Sensei - a ali O Sensei - a. Sleherni učenec ali budoka sam osebno presoja kdaj, če sploh kdaj, bo svojega doshu - ja, kyoshi - ja, renshi - ja ali hanshi - ja pričel nazivati z enim od častnih nazivov za učitelja. Učenec lahko prične nazivati svojega instruktorja z nazivom Sensei, šele ko se instruktor dokazal njemu osebno. Zaradi česar načeloma v Koryu Budo - u nihče ne želi, da bi mu kdorkoli podarjal tako visok častni naziv preden se mu je lahko osebno dokazal kot zanj primeren učitelj, za kar je načeloma potrebno kar veliko časa. Po drugi strani pa Koryu Budo nikoli ni polagal veliko pozornosti na to kako bi morali učenci nazivati svojega instruktorja ali učitelja. Seveda obstaja znotraj same stroke Koryu Budo - a striktna hiearhija in točno določeni protokoli obnašanja, a tovrstne tradicije in izročila niso pomembna za učenca ali budoka - o. Iz tega razloga instruktorji najraje vidimo, da se nas naziva z našim osebnim imenom ali preprosto le kot instruktor ali v kolikor pač nek posamezni učenec vztraja po našem strokovnem nazivu.

Tokrat se ne nameravam spuščati v podrobnejšo obravnavo pomena naziva Sensei in bom o le tej spregovoril v kakšnem od svojih nadaljnjih prispevkov, v kolikor bo kdo izrazil željo, da bi želel izvedeti o tem malo več. Bi pa želel le še omeniti, da osebno nisem ravno naklonjen temu, da bi me kdorkoli nazival z nazivom učitelj preprosto iz razloga, ker bi me s tem izenačil z ostalimi, ki so si ta naziv že zaslužili in so storili veliko več za Koryu Budo kot pa sem jaz.

Kar se zadeva meditacije bi vam želel sporočiti, da na daljnem vzhodu meditacija vse do njenega prihoda v zahodni svet v drugi polovici 20. stoletja nikoli ni bila ločena veda, temveč zgolj orodje katerega so razvijale in uporabljale mnoge tradicionalne vzhodnjaške vede od tradicionalne kitajske medicine, budizma, taoizma pa vse do tradicionalnih borilnih veščin. Seveda pa ne smemo zanemariti dejstva, da naša zahodna družba še vedno zelo malo ve o tradicionalnih vzhodnjaških vedah, med katerimi sodi Koryu Budo med najmanj poznane. A kot sem že omenil se je v zadnjih dobrih desetih letih tudi Koryu Budo pričel postopoma odpirati širši zahodni javnosti, in s časoma bo precej pretresel in spremenil trenutne zahodne predstave o borilnih veščinah. Bi pa na tem mestu želel poudariti, da Koryu Budo ni v nobenem pogledu bolj odprt na Japonskem kot je v Evropi ter da so njegova učenja in tradicije enako težko razumljive tako današnjemu Japoncu kot tudi Slovencu. To da je Koryu Budo lažje razumljiv vzhodnjakom kot zahodnjakom je zgolj le še eden izmed napačnih novodobnih mitov, katerih je svet borilnih veščin na splošno, prepoln. In prav želja, da se prične postopoma razbijati napačne predstave in novodobne mite o borilnih veščinah na splošno je bil eden izmed glavnih razlogov zakaj je Koryu Budo pričel postopoma odpirati svoja vrata javnosti, ki so bila tekom zgodovine načeloma popolnoma zaprta za širšo javnost.

Na koncu tega prispevka bi vas želel le še opomniti, da ne jaz osebno ne katerikoli drugi instrukor ali učitelj Koryu Budo - a ne obljubljamo nobenemu od svojih učencev ničesar. Edino kar mu zagotavljamo je zgolj to, da mu bomo pokazali Pot, da doseže določene spremembe, katere spremembe pa bo nek posamezni učenec dosegel pa je odvisno izključno od njega samega. Javnost se mora zavedati, da Koryu Budo ne deluje po principu privabljanja novih članov zgolj zaradi potreb poslovanja kot nekatere moderne smeri novodobnih borilnih sistemov ali borilnih veščin, katere svojim novim članom obljubljajo znanje samoobrambe v treh ali šestih mesecih ali osvojitev takšnih ali drugačnih mističnih učenj daljnega vzhoda v treh lahkih korakih. Tovrstno obnašanje nekaterih šol novodobnih borilnih sistemov ali borilnih športov edino meče negativno podobo na borilne veščine na splošno, čeprav je njihov pristop za marsikaterega zahodnjaka nadvse privlačen. Na drugi strani pa Koryu Budo išče le tiste posameznice in posameznike, kateri so se pripravljeni posvetiti resnemu preučevanju borilnih veščin. Nobena šola Koryu Budo - a ne bo nikoli dovolila novim bodočim članom, da si ogledajo kakšnega od njihovih treningov iz naslednjih dveh razlogov. Kot prvo Koryu Budo ni namenjen razkazovanju širši laični javnosti, katerega prakticirajo borilni športi in določeni novodobni borilni sistemi ter kateri pogosto ne služijo ničemur drugemu kot zgolj zabavanju občinstva. Budo ni nikoli bil namenjen zabavanju ljudskih množic, temveč izključno za resno in temeljito preučevanje najtemnejše plati človeške narave. Kot drugo pa je sleherna oseba, ki bi zgolj opazovala trening, znotraj Koryu Budo - a tretirana kot nepotrebna motnja vseh tistih, ki izvajajo posamezni trening. Treningi Koryu Budo - a so vedno nadvse zahtevni tako na telesnem kot tudi na umskem področju in zahtevajo od svojih učencev popolno koncentracijo, zaradi česar instruktorji poizkušamo izločiti vse nepotrebne motnje iz vadbenega prostora in posledično tudi ne dovolimo ogledov treningov. A v zameno vedno omogočamo vsem novim bodočim članom t.i.: spoznavni ali predstavitveni trening. Na katerem seveda pričakujemo od vseh, ki pridejo na predstavitveni trening, da ne bodo le v vlogi opazovalcev, temveč da se tudi sami aktivno udeležijo treninga. Znotraj sveta Koryu Budo - a imajo pravico in privilegij do ogleda posameznega treninga izključno instruktorji in učitelji drugih šol Koryu Budo - a, v kolikor so seveda povabljeni. V kolikor se povabi tudi učence neke druge šole Koryu Budo - a, se le ti prav tako aktivno udeležijo treninga gostujoče šole z njenimi učenci.

[KoryuBudo]

Fajn.
kako pa clovek ve, da je nasel pravega ucitelja? Kaj sploh pomeni pravi ucitelj? Namrec ta izraz se mi zdi nekak predramaticen in spominja na gurujevstvo ali pa varianto ala karate kid
medtem, ko pa smo ucitelji med seboj pac tisti ki se druzimo v zivljenju. bolj ali manj.

Strinjam! To sem hotel tudi slisat.
Torej ucite ali bolje kazete pot skozi lasten vzgled. Upam, da to ni predrago.

Mi je vsec ta rek!

Pravzaprav niti ne temvec ravno obratno. Namrec nekatera vprasanja na katera se naslanjate v oceni mene, sem postavil namerno, da vas bolje spoznam.
Seveda pa me odgovori malo tudi presenecajo, torej, ker ste teoreticno bolj siroki kot sem vajen s strani razlicnih "uciteljev".

No, pravijo da neumnih vprasanj ni, so samo neumni odgovori. Zatorej ne vidim modrosti v tem, da se nekoga uci z udarci, pa naj bodo se tako "neumna". V kolikor je v vprasasnju vsaj malo spostovanja, se mi zdi primerno, da je tak tudi odgovor. Nasilnost pomoje ni primeren odgovor niti ucenje. No, odvisno za koga. Zame ze ne.

Ne verjamem da ga ni. Verjamem pa da ga mnogi v tem lajfu ne bomo dobili. Torej odgovora. Odvisna na katerem nivoju zelimo odgovor oz. s cem smo lahko zadovoljni, poteseni.
Torej razumem, da se se niste razsvetlili. Pa ne me narobe razumet, tega niti nisem pricakoval. Tudi sam se nisem.

Smrt kot konec in zacetek. Mogoce res. Teoreticno smo ze kar nekaj o tem pisali in brali. Prakticno pa bi vecina ljudi rajsi bila mlada, lepa in brez zdravstvenih tezav; torej se izognila starosti.
Praksa tule nadvlada teorijo, ker je trpljenje in sprejemanje minljivosti del spoznavanja smrti in procesa spremembe.

Da. celostno navzoci. Ze ze, celostno navzoci skorajda ne moremo biti v svetu kjer je zavest okolja premajhna. Kajti za prezivetje je potrebno prilagajanje. Sele dvig skupne zavesti premika in s tem povecuje moznost posameznika. Lahko pa smo prisotni ja. To pa je individualno razlicno razumljeno. Ce je cas relativen, in je umik zavesti drugam hkrati odmik prisotnosti izven tega casa in prostora, morda navzocnost ni pomaknenja zgolj v to casovno okolje. Hkrati je telo tu, a zavest drugje. Recimo v sanjah. Tako bi morda lazje govorili o navzocnosti zavedanja. Zavesti, ki prezema podzavest, podzavestna reagiranja, nezavedno. Svet maje ali svet iluzij.


Uf, tale Budo veliko zahteva! Fajn. al pa tudi ne. V imenu dobrega je bilo ze veliko slabega storjeno. Tudi zato, ker smo svet gledali skozi dobro in slabo oz. skozi razlocevanje.
Kljub temu pa, je odvisno od nivoja. Na nekem povsem fizicnem nivoju, ko zdravnik operira cloveka, crno-beli svet se kako velja in je kljucen za uspesnost presejevanja srca in s tem prezivetja cloveka. Jasne in konkretne odlocitve so na fizicnem nivoju velikokrat zelo potrebne.
Docim na kaksnem drugem nivoju razlocevanje med dobrim in slabim postane banalno razmisljanje, ker se lahko gleda in vidi preko posledic dolocene odlocitve.
Recimo, nekdo se odloca ali sprejme sluzbo 1 ali sluzbo 2, ki sta priblizno enako placani in obe imata svoje dobre in slabe plati fizicnega nivoja; hkrati pa ne vidi da je za osebno rast vseeno katero sluzbo vzame, ker je predvsem odvisno do tega kaksen bo njegov odziv, odnos na doloceno sluzbo oz. delo.
Pravzaprav bi lahko rekli tudi da je izbira partnerja na dolocenem nivoju neumestna, a za druge, neke fizicne, vsakdanje nivoje, vseeno pomembna.
Meni se zdi pomembno recimo to, da tisti ki uci, zna videt kaj so za ucenca primerne meje, kaj so primerne obveznosti, do kje vspodbuja ter na kaksen nacin.
To je ziher zelo tesko, ker smo vseeno precej razlicni.

Moram reči, da me veseli, da ste izpostavili vprašanje kako lahko začetnik prepozna pravega instruktorja ali učitelja Koryu Budo - a. Obstaja kar nekaj splošnih parametrov kako lahko nekdo prepozna ali ima njegov instruktor resnično znanje ene izmed smeri Koryu Budo - a. A večina parametrov po katerih nas je moč prepoznati in ločevati od instruktorjev ostalih borilnih sistemov in borilnih športov zahteva določeno predznanje. V tokratnem prispevku se ne nameravam spuščati v podrobnosti te tematike in bom iz tega razloga podal zgolj najbolj splošno obliko odgovora. V kolikor pa biželeli izvedeti karkoli bolj podrobnega iz tega področja pa me le vprašajte.





Najbolj splošni parametri na osnovi katerih je moč prepoznati ali posamezni instruktor pripada določeni smeri Koryu Budo -a so :



1. Instruktor katerekoli smeri Koryu Budo - a se vam bo vedno predstavil z njegovim strokovnim nazivom doshu ali zgolj kot instruktor.

2. Vedno vam bo obrazložil zakaj ne želi, da ga nazivate s častnim nazivom: Sensei, dokler ne boste vi osebno ocenili, da si ga zasluži.

3. V opisu njegove šole bo vedno prvo navedel ime posameznih ryuha (ryuha: šola / e) in šele nato ime posameznih smeri Koryu Budo - a, katere poučuje. Na primer: Niten Ichi - ryu Kenjutsu, kjer je Niten Ichi - ryu ime šole, medtem ko je Kenjutsu ime smeri Koryu Budo - a. Izjema bodo le določene smeri, v katerih stroka Koryu Budo - a iz takšnih ali drugačnih strokovnih razlogov ne priznava obstoja specifičnih šol znotraj določene smeri, na primer: Uchinadi Te (tradicionalni karate).

4. Vedno bo poučeval Koryu Budo na osnovi poučevanja principov in nikoli na osnovi poučevanja tehnik.

5. V njegovem dojo - u (vadbenem prostoru) ne boste nikoli opazili nikakršnih njegovih osebnih priznanj, najrazličnejših potrdil ali certifikatov; katere vam tudi ne bo nikoli pokazal, v kolikor bi ga to vprašali. Namreč v svetu Koryu Budo - a velja za skrajno nespoštljivo, v kolikor nekdo z nižjim rangom želi videti od nekoga z višjim potrdila ali certifikate o njegovi strokovni izobrazbi. Zakaj je temu tako lahko spregovorim malo obširneje v enem izmed svojih nadaljnjih prispevkov.

6. Instruktor bo vedno vodil posamezni trening v sproščenem in resnem vzdušju. V nobeni izmed šol Koryu Budo - a ne boste na primer opazili, da se člani na začetku treninga postavijo v vrsto, prav tako se tudi ne priklanjajo drug drugemu vsaj toliko časa ne, dokler v celoti ne razumejo koncept: Rei - a, člani tekom treninga prosto zastavljajo vprašanja, v kolikor seveda instruktor ne razlaga nove snovi, itd.

7. Instruktor načeloma spodbuja svoje člane, da postavljajo najrazličnejša vprašanja povezanaz Budo - m seveda, jih seznani tudi s pogledi in razumevanji določenih aspektov Budo - a ostalih šol in smeri Koryu Budo - a, s katerimi se osebno ne strinja. S čimer želi doseči, da svojim članom ponudi čim širši pogled na Budo, saj ima njegova lojalnost Budo - u prednost pred njegovo lojalnostjo do posamezne šole in smeri Koryu Budo - a.

8. Vsak instruktor Koryu Budo - a bo vedno imel zelo široko znanje tako iz tehnične kot tudi iz "teoretične" ravni iz področja posemezne šole in smeri Koryu Budo -a, katero poučuje, in Budo - a na splošno, kar je posledica njegovega dolgoletnega spoznavanja in preučevanja Budo - a. Načeloma nek posameznik postane doshu po 20 letih podrobnega spoznavanja in preučevanja Budo- a. Proces, v katerem nek posameznik doseže naziv: doshu bi lahko še najlažje primerjali s procesom, v katerem nek posameznik preko osnovne in srednje šole ter fakultete uspešno zaključi podiplomski študij, čeprav se oba procesa izobraževanja med seboj nadvse razlikujeta.

9. Noben instruktor Koryu Budo - a ne bo prakticiral sistema kyu - ev (posamezni pasovi različnih barv do črnega pasu) ter bo priznaval le sistem dan - ov (mojstrski izpiti, katere simbolizira črni pas).

10. Nobeni nstruktor Koryu Budo - a ne bo nikoli poučeval večje skupine od približno 20 posameznikov na posameznem treningu, saj celotno poučevanje Budo - a poteka na pol individualni ravni.

11. Potem pa so tu še seveda "tehnični" aspekti, o katerih pa ne nameravam spregovoriti, ker je nesmiselno razlagati laični skupnosti kako nas lahko prepozna na "tehnični" ravni oz. na osnovi tega kakšne tehnike poučujemo in kako le - te izvajamo. Tovrstne informacije so namenjene posameznikom, ki se že resno ukvarjajo z eno izmed smeri Koryu Budo - a.





Kar pa se zadeva vašega vprašanja kaj sploh pomeni pravi učitelj bi vam želel sporočiti, da tovrstno vprašanje posega v samo bistvo Budo - a in je nanj nadvse težko na kratko odgovoriti nekomu, ki ne pozna sveta Koryu Budo - a. A v kolikor vam na kratko odgovorim, to vprašanje posega prav v razmerje med Deshi (učenec)in Sensei (učitelj). Sleherni instruktor Koryu Budo - a, ki ustanovi svojo šolo ima slej kot prej večje ali manjše število članov, katero navadno variira nekje med 20 in 100 člani. A navadno bo le približno deset do dvajset odstotkov članov posamezne šole prejelo naziv Deshi, nekje po 2 letih njihovega preučevanja Budo -a, medtem ko bo večina članov neke šole še naprej obravnavana zgolj kot člani.



A kaj sploh pomeni, da nek posamezni član postane učenec? Tako kot se mora sleherni doshu dokazati vsakemu članu njegove šole posebaj, da si zasluži naziv Sensei, se mora tudi sleherni član dokazati doshu - ju, da si zasluži naziv Deshi in z njim povezane privilegije. V kolikor je doshu strikten pri sledenju tradicijam Koryu Budo - a in odkloni pravico, da bi ga katerikoli izmed članov njegove šole predčasno pričel nazivati z nazivom Sensei, se načeloma proces vzpostavljanja razmerja Deshi - Sensei odvije spontano. Načeloma, ko nek posamezni član, ki je ustrezno pripravljen in usposobljen prične upravičeno nazivati svojega instruktorja z nazivom Sensei in doshu sprejme njegov izkaz spoštovanja s tem, da članu izkaže Rei, ko ga le ta prvič upravičeno pokliče kot Sensei - a (častni naziv za učitelja); je s tem priznal dotičnega člana za svojega Deshi - a (častni naziv za učenca), s čimer sta član in doshu vzpostavila razmerje Deshi - Sensei. Zelo pogostokrat se ta proces odvije na neverbalni ravni, kar je nadvse težko obrazložiti z besedami. Deshi in Sensei preprosto na takšen ali drugačen način začutita kdaj sta vzpostavila razmerje Deshi - Sensei. Ko član prizna svojega doshu - ja za njegovega Sensei - a ter ko Sensei prizna svojega člana za svojega Deshi - a, prične Sensei postopoma seznanjati svojega učenca z določenimi znanji, ki ležijo onkraj posameznih prvih t.i.: "the wall of silence", katerih je svet Budo - a prepoln. Šele, ko sta član in doshu vzpostavila razmerje Deshi - Sensei, se posameznega člana lahko prične nazivati z nazivom: budoka (tisti,ki sledi Budo - u) ter se ga začne seznanjati z globljimi znanji in učenji Budo- a na vseh treh aspektih tako na somatski, mentalni kot tudi na duhovni ravni, katera niso namenjena poučevanju širših ljudskih mas. Po določenem času, v kolikor se seveda Deshi dokaže za vrednega svojemu Sensei - ju lahko Sensei prizna Deshi - ju naziv Uchi - deshi (privilegiranega učenca), in v kolikor Deshi sprejme ta naziv sta bivši doshu in član vzpostavila razmerje: Uchi -deshi - Sensei, katero predstavlja enega izmed temeljev na katerih stojijo tradicije Koryu Budo - a. V praksi posamezni Deshi lahko prejme naziv Uchi - deshi nekje po 5 do 10 letih preučevanja Budo -a, odvisno pač od posameznika. Ko posameznik doseže stopnjo Uchi - deshi se prične seznanjati z znanji in učenji, katera ležijo onkraj še globjih t.i.: "the wall of silence". V praksi ima posamezni Sensei od enega od največ deset Uchi -deshi - jev, na katere postopoma prenese celotno njegovo znanje Budo - a.



Stroka Koryu Budo - a širši javnosti dandanes ne prikriva več obstoja znanj in učenj, ki ležijo onkraj določenih t.i. : "the wall of silence" in o nekaterih je pripravljena v določeni majhni meri celo odprto spregovoriti na splošni ravni in v omejenem obsegu seveda. A seznanjenje s tovrstnimi znanji in učenji je še vedno in bo tudi v bodoče ostalo rezervirano izključno za Deshi - je, Uchi - deshi - je in doshu -je, zaradi specifične narave tovrstnih znanj in učenj. Razlog zakaj se je stroka Koryu Budo - a sploh odločila prvič v celotni zgodovini obstoja Koryu Budo - a odprto spregovoriti o tovrstnih znanjih in učenjih, kamor sodijo naprimer: kyusho - jutsu (umetnost napadanja na vitalne predele in vitalne točke) ali kuji - kiri (uporaba specifičnih gest v borbi), je zgolj ta da želi seznaniti širšo javnost, da obstajajo za določenimi novodobnimi miti stvarna in aplikativna znanja in učenja in ne neke neotipljive orientalske mistične tehnike, ki bi se jih bilo moč naučiti pri kakšnemu od enigmatičnih orientalskih mojstrov borilnih veščin na kakšni samotni gori. Tovrstne novodobne mite marsikateri posameznik brez sleherne ustrezne strokovne izobrazbe ali znanja s pridom uporablja za povečanje njegovih mesečnih finančnih prilivov, ko na primer svojim članom obljublja, da jih je sposoben naučiti kako fizično onesposobiti nasprotnika brez slehernega fizičnega dotika, pri čemer seveda največkrat uporablja določene nadvse preproste naravne zakonitosti, o katerih pa seveda njegovim članom nikoli ne pove ničesar oprijemljivega. Prav zaradi izrazitega porasta števila tovrstnih posameznikov v zadnjih tridesetih letih seje stroka Koryu Budo - a odločila, da bo prvič v zgodovini odprto spregovorila o tovrstnih znanjih in učenjih. Pri čemer pa je še vedno obdržala privilegij, da bo s tovrstnimi znanji in učenji dejansko seznanila še naprej izključno le Deshi - je, Uchi - deshi - je in doshu - je.



A če naredim kratek povzetek sistem izobraževanja Koryu Budo - a pozna naslednje stopnje :



1. Začetniki, ki se nadaljnje delijo na zgolj začetnike in kohai - e (častni naziv za začetnika, katerega lahko nek začetnik doseže v približno enem letu), čeprav se v praksi najpogosteje uporablja naziv: kohai za vse začetnike.

2. Deshi, katerega se v praksi najpogosteje naziva z nazivom: budoka. Deshi še vedno sodi med kohai - je.

3. Uchi - deshi, ki lahko postopoma dosežejo naziv sempai (instruktor, ki lahko poučuje določena znanja in učenja Budo - a kohai - jem znotraj posamezne šole pod nadzorom doshu - ja).



Katerim nato sledi naziv: doshu (kvalificirani instruktor). Ko posameznik doseže naziv doshu - ja lahko ustanovi svojo lastno šolo ter prične samostojno poučevati znanja in učenja Budo - a. Šele, ko posameznik doseže naziv: doshu se lahko prične potegovati za uradne mojstrske nazive: kyoshi, renshi in hanshi. V grobem so pogoji za slednje naslednji:



- doshu : dosežen vsaj četrti ali peti dan v vsaj eni izmed šol Koryu Budo - a ter minimalno 20 do 25 let spoznavanja in preučevanja Budo - a.

- kyoshi : vsaj 10 do 15 let aktivnega samostojnega poučevanja Koryu Budo - a ter zadostna objava strokovnih člankov v strokovnih publikacijah ali izdaja vsaj enega lastnega strokovnega dela (knjige).

- renshi : vsaj 15 do 25 let aktivnega samostojnega poučevanja Koryu Budo - a ter zadostna objava strokovnih del.

- hanshi : strokovno priznanje, da je nekdo ustanovil svojo lastno smer Koryu Budo - a, katero mora potrdi Dai Nippon Butoku Kai.





Kar se zadeva vašega vprašanja ali učim ali kažem pot na osnovi lastnega vzgleda je moj odgovor sledeč. Noben doshu ali učitelj ne more kogarkoli učiti Budo - a, saj ne v takšnem kontekstu, kakor na zahodu razumemo koncept poučevanja. Na zahodu razumemo proces poučevanja kot linearen proces z jasno opredeljenimi in razdeljenimi funkcijami posameznikov, ki so vključeni v ta proces. V skladu z zahodnim konceptom poučevanja se učenec prvo seznani in nauči črko A, nato B, C in tako naprej vse do Ž. V skladu z zahodnim konceptom poučevanja sta vlogi učitelja in učenca strogo ločeni. Učitelj je tisti, ki poučuje in učenec je tisti se uči. Avtoriteta učitelja je v vseh aspektih absolutna in učenec je ne sme izzvati, s kakršnimkoli drugačnim razumevanjem določenega znanja od tistega, ki je v naprej določen in splošno sprejet. V skladu z zahodnim konceptom poučevanja učenec nikoli ne more niti ne sme učiti učitelja. Medtem ko na drugi strani Budo razume proces poučevanja kot nelinearen proces, v katerem vloge udeleženih niso jasno opredeljene in razdeljene. V skladu s konceptom poučevanja, kakor ga razume Budo lahko učitelj učenca prvo seznani in nauči črko F, nato R nato se vrne nazaj na M, nakar ga seznani z P, E, O ter tako naprej vse nazaj do črke A. V skladu s konceptom poučevanja, kakor ga razume Budo sta vlogi učitelja in učenca medsebojno prepleteni, se medsebojno dopolnjujeta in nadgrajujeta ter prva prehaja v drugo in obratno. Učitelj poučuje in se uči od učenca, prav tako kakor se tudi učenec istočasno uči od njega ter ga poučuje. Učenec ima pravico izzvati sleherno učiteljevo razlago določenega znanja ali učenja z njegovo lastno razlago; medtem ko na drugi strani učitelj spodbuja učenca, da izzove sleherno njegovo razlago določenega znanja ali učenja. V kolikor le na kratko spregovorim o najpomembnejših razlikah med zahodnim konceptom poučevanja in konceptom poučevanja kot ga razume Budo. Iz tega razloga lahko doshu svojemu članu zgolj pokaže Pot na osnovi lastnih izkušenj in spoznanj, katera bo slednjega vodila k spoznavanju znanj in učenj Budo - a. Kar pa seveda zopet ne pomeni, da doshu ne bo svojemu članu predal določena znanja in učenja, katera je on sam osvojil.

Na tem mestu bi želel še omeniti najpomembnejšo razliko med obema konceptoma poučevanja. Na zahodu jemljemo kot samoumevno, da se vsakdo zna učiti in naš način poučevanja temelji na podajanju enega niza novih informacij za drugim ter od učenca se pričakuje, da bo sam od sebe ugotovil kako naj te informacije najbolje uporabi v vsakodnevnem življenju. Medtem ko na drugi strani Budo jemlje kot samoumevno, da se mora učenca prvo naučiti na podzavestni ravni kako se naj sploh uči. Učencu učitelj podaja nove informacije na subjektivni in selektivni ravni, po sistemu katere informacije učenec v specifičnem času in okolju dejansko potrebuje in ne po sistemu, katere informacije bi učenec osebno želel pridobiti. Predvsem pa učitelj polaga bistven poudarek na to, da učencu pokaže Pot kako naj najbolje uporabi določene informacije v njegovem vsakodnevnem življenju na njegovi ozaveščeni podzavestni ravni. V kolikor grem s primerjavo obeh konceptov poučevanja še malce dlje bi lahko dejal, da zahodni sistem poučevanja temelji izključno na razvijanju učenčevega razuma in logike; pri čemer pa učenca vodi stran od njegove podzavesti, intuitivnega razmišljanja in somatske inteligence (v kolikor uporabim zahodne termine, ki so še najbližji približek njihovim ekvivalentom v sistemu poučevanja na katerem temelji Budo). Medtem ko na drugi strani sistem poučevanja, katerega uporablja Budo temelji na razvijanju učenčeve ozaveščene Zavesti v polnem pomenu besede, intuitivnega razmišljanja in somatske inteligence ter ga želi osvoboditi spon, katere mu nalagata njegov razum in logika. Pri čemer pa ne zanemarja učenčevega razuma in logike, a ju želi razvijati le znotraj intervala, v katerem sta slednji v harmoničnem ravnovesju z učenčevo ozaveščeno Zavestjo v polnem pomenu besede, intuitivnim razmišljanjem in somatsko inteligenco.







Rek: "Ni neumnih vprašanj, so le neumni odgovori.", predstavlja tipično zahodnjaško miselnost in je kot takšen nadvse tuj konceptom Budo - a. Najbližji ekvivalent omenjenemu reku v Budo - u se glasi: "Ne postavljaj vprašanj, katerih odgovorov tvoj Um še ni pripravljen doumeti." Na tem mestu bi želel omeniti, da v kolikor se v posameznih strokovnih delih iz področja Budo - a beseda um piše z veliko začetnico le ta vedno vedno simbolizira to, kar na zahodu imenujemo: Zavest, medtem ko v kolikor se piše z malo začetnico vedno simbolizira to, kar na zahodu imenujemo: razum in ego. Kot lahko vidite se tudi tukaj tako kot povsod drugje zahodni koncept poučevanja in koncept poučevanja kot ga razume Budo nadvse razlikujeta med seboj.

Moram reči, da sem pričakoval, da ne boste razumeli pomena poučevanja preko bolečine. V končni fazi le malokdo, ki se ne ukvarja z resnim preučevanjem Budo - a razume resnični pomen poučevanja preko bolečine in tudi mnogi, ki so šele na začetku njihovega preučevanja Budo - a zelo slabo razumejo pomen tovrstnega načina poučevanja, kateri predstavlja enega izmed osnovnih temeljev poučevanja Budo - a. V kolikor vam želim vsaj malce predstaviti ta koncept vam moram prvo predstaviti sam koncept bolečine, kot ga razume in uči Budo. Večina ljudi razume bolečino izključno kot nekaj slabega in se ji želi na vsak način izogniti pa naj gre bodisi za telesno bodisi za mentalno bodisi za psiho - somatsko bolečino ter ko jo doživijo jo želijo čim hitreje pozabiti. A Budo nas uči, da bolečina ni nekaj slabega, nekaj kar bi nam želelo škodovati, nekaj pred čemer bi morali bežati in česar bi se morali bati. Ne. Budo nas uči, da je bolečina pozitivna. Bolečina ne glede na to kako se manifestira v danem trenutku je del naše prirojene obrambe pred določenimi škodljivimi zunanjimi in notranjimi dejavniki. Bolečina je naša oblika reagiranja na slednje dejavnike, ki nas v trenutku sedanjosti opozori, da smo izpostavljeni takšnim ali drugačnim za nas škodljivim dejavnikom. Bolečina je zgolj ena izmed oblik komunikacije, s katero naša Zavest preko naše somatske inteligence in intuitivne inteligence komunicira z našim razumom in egom, zaradi česar jo je potrebno nadvse podrobno preučevati, v kolikor resnično želimo spoznati Kdo in Kaj resnično smo.

Problem pri poučevanju preko bolečine ne leži v bolečini sami, temveč v namernem prizadejanju bolečine nekomu drugemu. Zahodna družba razume bolečino izključno kot nekaj negativnega in posledično razume namerno prizadejanje bolečine pri nekomu drugemu izključno kot nekaj izrazito negativnega in ponižujočega. V končni fazi na zahodu namerno prizadejanje bolečine nekomu drugemu opravičujemo edino kot skrajno obliko kaznovanja in posledično sleherno namerno prizadejanje bolečine nekomu drugemu razumemo izključno kot obliko kaznovanja. A kot sem že spregovoril v svojem prejšnjem odstavku Budo ne razume bolečino kot nekaj negativnega, prav nasprotno razume jo kot nekaj pozitivnega. A na drugi strani nas Budo tudi uči, da prizadeti nekoga drugega pomeni v resnici prizadeti samega sebe ter da je tovrstno dejanje nedopustno in neoprostljivo, v kolikor ni bilo storjeno izključno zaradi potrebe, da smo lahko obvarovali samega sebe, svojih prepričanj, svojih verovanj ali nekoga, ki se ni bil sposoben braniti. Torej, ali potemtakem sleherni doshu, ki namerno udari svojega učenca s tem krši enega izmed temeljev, kateri dajejo legitimizacijo obstoju Budo - a? Smo se ravnokar srečali z enim od številnih paradoksov Budo - a? Morda. A kot sem že enkrat omenil v enem od svojih prispevkov se na svojem preučevanju Budo - a srečujemo z najrazličnejšimi paradoksi izključno zaradi naše lastne nevednosti. In ena izmed temeljna dolžnost vseh doshu (Varuhov Poti) je, da prenašamo znanje na nove generacije. Zaradi, česar bi vam želel na kratko odgovoriti na paradoks, s katerim smo se ravnokar srečali.

Doshu s tem, namerno udari svojega učenca z namenom, da mu pokaže Pot ne krši nobenega izmed temeljev ali principov Budo - a, nasprotno s tem deluje v skladu z vsemi izročili, principi in temelji Budo - a. Doshu se še predobro zaveda, da je s tem, ko je namerno udaril svojega učenca z namenom, da mu pokaže Pot, v resnici udaril samega sebe. S tem preprostim dejanjem je doshu na simbolni ravni prevzel nase učenčevo krivdo za njegovo neupravičeno in neoprostljivo nevednost. Na tem mestu bi želel izpostaviti, da tako v skladu s prepričanji Budo - a kot tudi z budizmom velja nevednost za nekaj, kar bi v krščanstvu ustrezal termin: izvirni greh. Naša nevednost je izvor vsega našega trpljenja in edina pot iz našega trpljenja vodi preko bolečine. Bolečina človeka očiščuje in prečiščuje. Bolečina školjke je tista, ki transformira zrno peska v biser. In tako kot školjka želi preko svoje bolečine transformirati zrno peska v biser, želi tudi doshu preko bolečine transformirati svojega učenca in mu s tem, ko deli bolečino z njim pokazati Pot, ki ga bo vodila iz teme nevednosti proti razsvetljenju. Razsvetljenje se vedno rodi iz bolečine, ki jo povzroča tema nevednosti. In tako kot se ne da govoriti ali naučiti bolečine pač pa jo je potrebno izkusiti tukaj in sedaj, se tudi razsvetljenja ne da naučiti pač pa ga je moč le izkusiti v trenutku sedanjosti tukaj in sedaj.

V zaključku bi želel le še omeniti, da se moramo zavedati, da Budo zelo podrobno obravnava pomen bolečine in način poučevanja preko bolečine, kateri ni moč dejansko obrazložiti v dveh kratkih odstavkih. Ne glede na to koliko del iz tega področja Budo - a preberemo in poizkusimo razumeti ne bomo tega področja Budo - a nikoli doumeli, v kolikor ne bomo ga ne bomo izkusili in doživeli. Zavedati se moramo, da celotno poučevanje Budo - a temelji na posameznikovi izkušnji. Znotraj stroke Koryu Budo - a velja rek: "Kar nisi izkusil ne boš nikoli doumel."




Priznam, da sem pričakoval, da ne boste želeli verjeti, da ni dokončnega odgovora na vprašanje: Kdo in Kaj resnično smo? Da bi sprejeli to preprosto dejstvo se morate prvo osvoboditi spon vašega razuma in logike oz. deterministično - absolutističnega načina razmišljanja. Vaša vera, da nekje tam zunaj obstaja dokončni odgovor na to vprašanje je zgolj še ena izmed neštetih oblik vašega deterministično - absolutističnega načina razmišljanja oz. vaše želje po iskanju nečesa dokončnega, absolutnega v našem nenehno spreminjajočem stvarstvu. Vedite, da je naš strah pred Absolutno Spremembo in Absolutnim Spremenljivim eden izmed naših največjih strahov. Verjemite mi, da dokler ne boste osebno sprejeli dejstva, da dokončnega odgovora na to vprašanje ni, ne boste nikoli povsem zadovoljni ali potešeni z nobenim odgovorom, ki ga boste ali ki bi ga prejeli na to vprašanje. Vedno znova boste želeli izvedeti več in več. Edini izhod iz tega začaranega kroga leži le v tem, da se preprosto sprijaznite s tem, da ni dokončnega odgovora na to vprašanje. A v kolikor bi se želeli sprijazniti s tem dejstvom morate prvo doživeti razsvetljenje. Tako Budo kot tudi Budizem in Taoizem poznajo dve osnovni obliki razsvetljenja, in sicer: kensho (uvid v bistvo določene stvari, pojma, principa ali zakonitosti - katerega bi lahko do določene mere primerjali z zahodnim konceptom: spoznanja) in satori (razsvetljenje). Na tem mestu bi želel izpostaviti, da ne gre enačiti satori - ja s Satori - jem. Namreč, v kolikor satori pišemo z malo začetnico ta vedno predstavlja naše osebno razsvetljenje o nečem, medtem ko v kolikor pišemo satori z veliko začetnico ta vedno predstavlja razsvetljenje, katero človeka transformira v Budo (Razsvetljeno bitje) in sleherni človek ima v sebi potencial, da postane Buda. V kolikor ste me spraševali ali sem že doživel kensho ali satori je moj odgovor pritrdilen. Da, tako kot vi in vsi ostali ljudje sem tudi jaz doživel kensho in satori in ne le enega. A v kolikor ste morda pričakovali, da sem že doživel Satori vas moram žal razočarati. Na vašo žalost in na mojo srečo sem še vedno le človek tako kot vi in že zelo dolgo časa več niti več ne iščem Satori - ja, na osnovi katerega bi upal, da bi lahko nekoč postal Buda.




Človeški strah pred smrtjo je zgolj le še ena oblika človeškega strahu pred Absolutno Spremembo in Absolutnim Spremenljivim in vse dokler se človek ne sprijazni s smrtjo, lastno minljivostjo ter le - to sprejme kot del naravnega ciklusa Samsare ne bo nikoli povsem harmoniziran. Budo je zgolj ena izmed dveh možnih Poti, ki omogočajo človeku, da se sprijazni z lastno minljivostjo ter le - to sprejme kot del naravnega ciklusa Samsare. Druga Pot ki to omogoča človek je Pot, katero učita Budizem in Taoizem. A dejansko tako Budo kot tudi Budizem in Taoizem obravnavajo eno in isto Pot, razlika je zgolj v njihovih pristopih in namenih, katere želijo doseči. Ni zaman, da tako znotraj sveta Budo - a kot tudi v Budizmu in Taoizmu velja rek: "Razsvetljenje je mala smrt, in šele ko umremo pričnemo resnično živeti."




V nobenem od svojih prispevkov nisem omenil, da je lahko doseči stopnjo, ko postanemo celostno navzoči v okolju, kakor bi vam povsem enako zagotovil katerikoli drugi doshu, kyoshi, renshi ali hanshi Koryu Budo - a. A to še ne pomeni, da tega ne moremo doseči. Daleč od tega. In vaš argument, da je zavest okolja premajhna nima nobene povezave z resničnim stanjem. Naše okolje je vedno in povsod celostno navzoče, kamorkoli se ozremo. Reka je v vsakem trenutku preprosto le reka in si ne domišlja, da je gora; prav tako kot je na drugi strani gora v slehernem trenutku preprosto le gora in si ne domišlja, da bi bila voda ali karkoli drugega. Tako kot reka tudi gora sledi svojemu bistvu in ga manifestira na makroskopski skali, zaradi česar sta tako reka kot gora v popolni harmoniji tako z okoljem, v katerem se nahajata kot tudi s spremembami, ki se odvijajo v njunem okolju. Na tem mestu bi vas želel opomniti, da je človeška družba sestavljena iz posameznic in posameznikov, in v kolikor resnično želimo doseči dvig skupne zavesti moramo prvo razširiti svojo, ne pa pričakovati da bo to storila naša družba namesto nas. Tovrstno razmišljanje nas hitro lahko privede do tega, da posameznik ne zna več ločevati njegovimi dolžnostmi do njegove družbe in obratno, kar posledično vodi posameznika le še v dodatno notranje neravnovesje. Prav tako je napačno razmišljanje, ki vodi k t.i.: "umiku zavesti nekam drugam". Večina ljudi nenehno počne prav to, svojo zavest umika nekam drugam. Na delovnem mestu razmišlja o domu in potovanju, doma razmišlja o delu in potovanju ter na potovanju znova razmišlja o delu in domu. Nikoli pa niso z zavestjo povsem in celostno navzoči v bežnem trenutku sedanjosti in pri tistem kar počnejo v danem trenutku.

Na tem mestu bi vam želel omeniti naslednjo zen zgodbo:

Nekoč sta se po enem letu znova srečala učenec in zen mojster, ki se je vrnil iz njegovega potovanja nazaj v samostan ...

Učenec: "Mojster, vas smem vprašati kaj ste počeli na vašem potovanju?"

Mojster: "Hodil, jedel in spal."

Učenec je začudeno pogledal mojstra ter nato dejal: "To sem počel tudi jaz celo leto."

Mojster: "Ne. Nisi. Namreč ti, kadar hodiš razmišljaš o tisoč in eni stvari, kadar ješ razmišljaš o jedi in kadar spiš sanjaš. Medtem ko jaz, kadar hodim le hodim, kadar jem le jem in kadar spim le spim."




V svojem prispevku sem eksplicitno poudaril, da se Budo ne ukvarja s tem kaj je dobro in kaj je slabo, temveč s tem kar je prav in kar ne v specifičnem danem trenutku. Dobro in slabo sta vedno pogojena z normativi družbe, v kateri živimo na eni strani, kot tudi z našo subjektivno percepcijo stvarnosti, katera je preprežena z našo nevednostjo, iluzijami in zmotnimi prepričanji. Koncept dobrega in slabega izvira iz našega razuma, ega. Medtem ko na drugi strani naš občutek za to kar je prav in kar ne v specifičnem danem trenutku izvira tako iz naše Zavesti, naše intuitivne inteligence kot tudi iz naše somatske inteligence - iz samega bistva nas, na katerega zunanje okolje ali naš razum, ego nimajo nikakršnega vpliva. In slediti samemu sebi pomeni prav to da sledimo temu našemu občutku. A preden bi lahko resnično pričeli slediti temu našemu občutku, se moramo prvo naučiti prisluhniti in predvsem razumeti način komunikacije, s katero se ta občutek sporazumeva z našim razumom, egom.




Za tistega, ki poučuje Budo ni toliko pomembno to, da zna videti kaj so za učenca primerne meje, obveznosti ter do kje vzpodbujati učenca in na kaksen način. Je pa zanj bistvenega pomena, da zna videti kdaj, v kakšnem obsegu ter na kakšen način seznaniti učenca z določenimi znanji, učenji. Znotraj sveta Koryu Budo - a velja nepisano pravilo, ki pravi, da je učenec pripravljen na določeno znanje, kadar postavi vprašanje, ki zahteva tovrstno znanje. Učitelj mora izključno na osnovi danega vprašanja, katerega mu postavi učenec v specifičnemu trenutku, uvideti v kolikšni meri in na kakšen način mu lahko predstavi določeno znanje. Kar vsekakor ni lahka odločitev, katero mora učitelj sprejeti v danem trenutku - tukaj in sedaj. A na drugi strani vloga in dolžnosti tistega, ki poučuje Budo nikoli niso bile lahke, kakor tudi nikoli ni bila lahka Pot, katero je nek učitelj prehodil na njegovem spoznavanju in preučevanju Budo - a. V končni fazi pa le malokdo postane doshu in še manj je tistih, ki postanejo karkoli več v svetu Koryu Budo - a.

[Aliana]

Ampak free je pa našel sogovornika

[KoryuBudo]

Aja, no tako sem vas razumel oz. prebral v uvodnem pisanju. vas citiram:

Sicer pa po vasih besedah tale Budo res dobro in zahtevne stvari uci!

Me veseli.

Me zelo veseli da nek ucitelj borilnih tehnik razmislja kot vi!

Da, lahko bi se vprasali zakaj sploh uciti Budo skozi tehniko borilnih vescin, zakaj ne zgolj preko filozofije, ki bi bila dovolj mocna ali bolje prepricljiva, da bi premagala vsako borilno vescino. Seveda pa se strinjam, da je potrebno do neke meje skrbeti za fizicno telo, ker edino ki ga imamo v tem zivljenju

Kakopak, so danes zal zelo redki ljudje, ki se ne izogibajo posplosevanja. Ce malce pogledate pisanje po forumu, bi clovek rekel da je vcasih skoraj najbolj namenjen prav temu, da ljudje spoznavajo kako radi vkalupljeno in posplosujoce pisejo/mo. Kriticno seveda. Ampak saj ne more biti drugace, ce je nasa zavest taksna kot je. In hvalabogu da spoznavamo, da zivljenje ni crnobeli svet. Ni pa to lahko. Nikomur.

Jst bi se zacel eventuleno ukvarjat z Budom zato, da doloceno energijo usmerim, izlocim iz sebe, zato da nekaj pametnega pocnem za svoj fizis, zato da harmoniziram svojo levo in desno stran, da se ucim reda ki mi bo v veselje, da imam vec stika s svojim fizicnim telesom. Da ojacam v toliko, da sem manj podlezen dolocenim energijam okolja, ki mi skodijo. Glede na vase pisano, pa mi verjetno ne bi skodilo, ce bi kaksno svoje zame neprimerno prepricanja opustil; ce pa bi imel vec stika s seboj, pa mi itaq ne bi skodlo.
Skoda le, ker se nisem toliko predan, da tega ne najdem rajsi v pomoci tistim, ki pomoc potrebujejo. Recimo fizicnem prostovoljnem delu ljudem in ne samo umskem, mentalnem.
Ker treniranje nekih tehnik lahko neegosticno razumem le v tem primeru, da nekaj pocnem kot pripravo sebe na kasnejse sluzenje drugim. Ce temu ni tako, je zgolj egositicen nacin kako bi jaz nekaj za sebe, cetudi tega ne jemljem kot nekaj slabega. Pravijo, da srce razume vec kot um.

Vse troje je super. Samoobrama, samodisciplina, samoobvladovanje. Vse troje posedujem a hkrati vse troje potrebujem. Odvisno v katerih okoliscinah zivljenja.
Recimo nekdo potrebuje samodisciplino pri hranjenju, nekdo pri prepuscanju, nekdo pri delu, nekdo v razmisljanju, nekdo v custvovanju, nekdo v sportu, nekdo v ucenju, zeljah, itn.
Je pa vprasanje kaj najbolj potrebujem, razen tega da sem cimbolj v stiku s seboj. Hocem rect, eno je imeti zavest, drugo pa z njo tudi kaj primernega storiti v zivljenju. Primerna mera obojega pa je verjetno zazeljena.
Konec koncev konca ni, vsi pa zelimo naprej, ceprav prek razlicnih iluzij in okoliscin, ki nas motivirajo ali prisilijo, da se sploh premaknemo.
Tako vidim zeljo kot eno, potrebo kot drugo. Zelja lahko hitro zbledi in clovek obupa v kolikor za zeljo ne stoji tudi potreba, ki motivira voljo, namen in da vsemu skupaj nek trdnejsi smisel.
Ali ce bi rekel: nekdo ki nikoli ni izkusil lakote, ne bo mogel biti hvalezen za kos podarjenega kruha. In zato ni kriv, ce je nehvalezen.

Fajn.

No, mislim da ju je mogoce lociti s kontorliranjem samega sebe. Torej kontrolirati fizicni nivo, ceprav je mentalni recimo v "boju".
Zatorej menim, da ju je primerno locevati in kot take tudi upostevati v vsakdanjem zivljenu. Namrec posluzevanje fizicnega nivoja zame pomeni sibkost mentalnega nivoja, nesprejemanje situcije.
Tako se mi zdi primerno, da v kolikor obstaja boj na mentalenm nivoju, da se to energijo skanalizira temu primereno, recimo v sportne dejavnosti, boks, tek, ali se najbolje delo, ki je usmerjeno v pomoc ljudem. Ce ne drugace pa v razbijanje kroznikov. Boljs kot ljudi, ceprav v jezi clovek lahko misli, da si je nekdo zasluzil.
Da, res gresta v paru, a nekdo ki ve da obvlada borilno vescino, ne bi smel bit se bolj podlezen temu, da tezave resuje s fizicnim obracunavanjem, temvec ravno obratno. Bi se moral znat se bolj kontrolirat in se bolj zavedat, da je fizicno obracunavanje najveckrat najbolj neprimerna oblika resevanja konflikta. Pomoje. Torej z great power comes great responsibility.

Da, res zivimo v casu ko je mentalno zelo veliko nasilja. Ni treba dalec od te teme pogovora
Ampak se vedno sem mnenja, da je fizicno nasilje najbolj skrajna oblika in veckrat najbolj neprimerna oblika nasilja za se vedno precej barbarski cas ki ga zivimo. Namrec dokler bomo imeli na gumbu nekaj tisoc nukleranih glav, je edina zdrava moznost resevanja konflikta diplomacija.

Ker ce se gremo enacit mentalno obliko nasilja s fizicno, se lahko gremo tudi subtilno manipuliranje in provociranje ljudi, energetsko vlecenje nase itn, ki ima veckrat posledico to, da se nekdo brani mentalno, oz. na nacin kot se pac zna.
Zato sem mnenja, da v tem najbolj pomagata predvsem razumevanje in ljubezen!
Torej v kolikor bomo doloceno obrambo ali napad tolerirali zaradi necesa drugega, lahko posegamo na vedno bolj obcutljive in tezje pojasnjene nivoje; a za sporazum bomo nekje morali potegniti crto! Sicer bi se vsi zgovarjali na to ali ono. Joze na mentalne zalitve, da lahko poldeta pretepe, polde pa na subtilno provociranje, da lahko jozeta zmerja, pa spet joze na sanje v katerih mu je polde ... zeno.
Jst ne vem kaj prepoznavam, vem pa da pri nekaterih ljudeh postanem drugacen, grem v nekaksno obrambno drzo, ker cutim auro cloveka kot neprijetno, agresivno.



ste mi dali nekaj zanimivega mislit. hvala

no, to bi se jst moral naucit bolj - najdet primerno ravnovesje zame. samo je tu se eno, kako to ravnovesje ohranit znotraj okolje v katerem zivimo in se prilagoditi v toliko, da prezivimo normalno. jsz sam lahko pri sebi marsikatero ravnovesje vzpostavim, ne rabim ucitelja zato, samo malce tezje ga je obdrzat v okolju katerem treba funkcionirat za prezivetje ane.
To mi kaze, da ali bodisi to ravnovesje ni dovolj dobro ali pa kaj drugega; moznosti je itaq veliko. tudi resnic je.
V vsem skupaj pa menim, da je potrebno zavest razsirit naprej. Namrec od kruha se bomo na kratko nasitili, od "duha" pa precej bolj in sladko.

Ja, malce poznano ja.

da.

Vprašali ste me zakaj učiti Budo skozi tehnike borilnih veščin in zakaj ne le preko filozofije. Očitno ste med mojimi številni prispevki nekje spregledali dejstvo kaj Budo dejansko preučuje. Nikar ne pozabite, da Budo preučuje : Nasilje v polnem pomenu besede, brez slehernih zadržkov, predsodkov, iluzij ali omejitev. Budo preučuje nasilje v vsej njegovi kompleksnosti ter kako ga najhitreje ustaviti. A Budo si ne ustvarja iluzij, da je nasilje mogoče ustaviti z nenasilnimi sredstvi. Budo se je rodil v Vojni z namenom, da jo ustavi. Ne glede na to, da večina laične skupnosti zmotno meni, da je diplomacija tista, ki zaključi vojno, je v resnici uporaba vojaških znanj in metod tista, ki zaključi sleherno vojno ali spopad. Vojna se začne in zaključi v spopadu pa naj bo to vojna med dvema posameznikoma ali med dvema narodoma. Principi in zakonitosti Vojne veljajo za sleherno obliko spopada in tisti, ki jih spoštuje in je v sozvočju z njimi bo spopad preživel, medtem ko tisti, ki jih ne pač ne bo preživel spopada.

Zavedati se morate, da so vse tehnike, katere se poučujejo v sklopu Koryu Budo - a bolj agresivne kot si lahko vi ali katerikoli drugi laik predstavlja. Sleherna tehnika temelji na principu: "maksimalna poškodba v minimalnem času" ter se vedno zaključi s smrtni izidom za poraženca. Koryu Budo nas med vsem drugim tudi uči, da v dejanskem spopadu ni prostora za odpuščanje, popustljivost, usmiljenje ali kakršnekoli druga podobna čustva ali občutenja. Praktično v dejanskem spopadu ni prostora za nikakršno posameznikovo občutenje, čustvo, željo, ... niti misel. Koryu Budo nas uči, da ko se znajdemo v dejanskem spopadu moramo izprazniti svoj um ter se popolnoma in celostno osredotočiti zgolj na tisto, kar v danem trenutku sedanjosti počnemo. V istem trenutku, ko pri nasprotniku zaznamo suki (pomanjkljivost v obrambi) le to tudi napademo z najbolj učinkovito in uničujočo obliko napada, ki nam je na voljo v danem trenutku. V kolikor to pomeni, da našemu nasprotniku z enim udarcem v levo ali desno stran vratu dobesedno raztrgamo vratno arterijo ali da mu z enim samim udarcem dobesedno raztrgamo enega od notranjih organov (jetra, žolčnik, trebušno slinovko, vranico, želodec, sečni mehur, ...) ali da ga izvedemo met pri katerem bomo nasprotniku po vsej verjetnosti zlomili hrbtenico, to tudi storimo. Brez odlašanja. Brez obžalovanja. Brez kakršnegakoli občutka ali občutenja ali slabe vesti. To je Budo. To je Pot Budo - a, ko se manifestira v vsej njegovi mogočnosti in veličastnosti.

Kot sem že velikokrat omenil v svojih najrazličnejših prispevkih, predstavitvenih govorih ali na posameznih učnih urah, katere vodim v svoji šoli nas Budo želi v prvi osnovi pripraviti na dvoje. Prvo kako pravilno vzeti našemu sovražniku življenje ter kot drugo da tega znanja ne bomo nikoli morali uporabiti v polni meri. Zaradi česar nas v osnovi usmerja v dve smeri istočasno, in sicer v razvijanje do popolnosti tako najtemnejših kot tudi najplemenitejših plati človeške narave. Budo nas uči, da stopimo v sleherni spopad s sprijaznjenjem, da tega spopada ne bomo preživeli. V spopadu ni prostora za nikakršno koli obliko mentalne navlake. Iz tega razloga se budoka v spopadu ne ukvarja s tem ali bo preživel spopada ali ne ter ali bo njegov nasprotnik preživel ali ne. V trenutku, ko budoka stopi v spopad se odreče vsem njegovim mislim in preprosto le napada in naredi tisto za kar se je izpopolnjeval in učil vse njegovo življenje. Budoka, ko napade napade z vsem Kdo in Kaj resnično je in se ne obremenjuje z njegovo obrambo pred morebitnim bodočim protinapadom njegovega sovražnika, nasprotnika. V sleherno tehniko, katero budoka izvaja v danem trenutku tekom spopada, budoka polno in celostno izrazi samega sebe brezkompromisno, odločno in brez slehernega občutka usmiljenja ali skrbi za njegovega nasprotnika ali njega samega. S tem, ko se budoka ne ukvarja s kakršnokoli mislijo o tem kakšno poškodbo bo osebno prejel, ali bo dejanski napad uspel ali ne, kakšno poškodbo bo prejel njegov nasprotnik, ali bo nasprotnik preživel ali ne, ... se lahko popolnoma in brezpogojno preda tistemu kar v danem trenutku izvaja pa naj bo to ročni udarec, nožni udarec, kolenski udarec, manipulacija določenega sklepa ali met ter le to izvede v popolnosti. Prav zaradi tega stanja zavesti in zavedanja budoka zazna pri svojemu nasprotniku najmanjšo napako, katero maksimalno kaznuje v istem trenutku, ko jo nasprotnik naredi ali zgolj pomisli na njo.


Niten Ichi - ryu Kenjutsu med drugim tudi uči naslednji princip, ki nadvse ilustrativno opisuje kaj Budo resnično je v praksi:


"V kolikor ti nasprotnik prereže kožo, mu ti prereži mišico. V kolikor ti nasprotnik prereže mišico, mu ti presekaj kost. V kolikor ti nasprotnik preseka kost, mu ti odsekaj glavo."


Miyamoto Musashi



Med drugim nas Budo tudi uči, da ko se znajdemo v spopadu, da moramo vedeti, da bomo poškodovani ter da potencialnega spopada morda ne bomo preživeli ter od nas pričakuje, da se s tema dvema preprostima dejstvoma sprijaznimo ter ju tudi sprejmemo. Kajti šele, ko se bomo z njima sprijaznili ter ju tudi sprejeli bomo resnično pripravljeni na dejanski spopad.

Prav zaradi tovrstnih učenj, ki spodbujajo pri posamezniku razvoj brezkompromisnega in brezpogojno predanega stanja duha odločnosti na eni strani, ter na drugi zaradi dovršenosti tehnik in podrobnemu spoznavanju delovanja človeškega telesa in psihe, katere Koryu Budo uči, Koryu Budo uživa status superiornosti v celotnem svetu borilnih sistemov. Noben drug borilni sistem ni sposoben posameznika tako temeljito pripraviti na dejanski spopad kot tradicionalne borilne veščine. Kar budoka - a Koryu Budo - a, vedno znova dokazujemo v vadbenih spopadih s predstavniki ostalih borilnih sistemov, v kolikor le te seveda povabimo na udeležitev naših srečanj.

Na tem mestu bi želel le še omeniti, da budoka prav tako podrobno preučuje anatomijo, fiziologijo in delovanje človeškega telesa v mirovanju ali gibanju kot le tega preučuje zdravnik. Razlika med njima je le v tem, da zdravnik preučuje človeško telo z namenom, da nekomu reši življenje, medtem ko ga budoka preučuje z namemom kako nekomu vzeti življenje. Budoka se na svoji poti preučevanja Budo - a sreča z znanji kako najbolje poškodovati sleherni del človeškega telesa, pa naj bo to določen živec, arterija, sklep, kost, mišica ali notranji organ ter seveda kako uničiti človekovo notranje ravnovesje in kako napadati istočasno tako človekovo telo, um kot tudi njegovega duha. In prav zaradi tovrstnih znanj je nadvse pomembno, da se budoka seznani tudi z znanji in učenji, ki spreminjajo in razširjajo njegovo zavest, s pomočjo katerih bo lahko nadziral prej omenjena znanja.




To da večina ljudi, vključno z vami, razlikuje med somatsko in mentalno obliko nasilja je zgolj posledica njihove nevednosti. Večina laične skupnosti ne ve o nasilju praktično ničesar. V končni fazi tudi mi, kateri Nasilje preučujemo poklicno in profesionalno vemo o njem zelo malo. Nasilje je preprosto preobširno, da bi ga lahko kdorkoli dokončno doumel ali razumel v vseh njegovih možnih manifestacijah. A navkljub temu stroka ve vseeno malo več o njem, kakor pa laična javnost.

V svojem prispevku sem omenil, da je Nasilje moč v grobem razdeliti na somatsko, mentalno in duhovno (Zavestno) raven. Sedaj bi želel, da si Nasilje predstavljate kot vodo (H₂O). Voda pozna tri različna agregatna stanja: trdno (led), tekoče (voda) in plinsko (para), katerih fizikalno - kemične lastnosti se med seboj precej razlikujejo, a katere so medsebojno prepletene in soodvisne. Led prehaja v vodo, voda v paro in para preko vode nazaj v led. Toda vsa tri agregatna stanja vode so zgolj različne manifestacije molekule (H₂O). Voda je še vedno le voda ne glede na to, v kakšni manifestaciji se pojavi. Na drugi strani kot sem že omenil se tudi Nasilje lahko pojavi na treh različnih ravneh: somatski, mentalni in duhovni (Zavestni), katere so prav tako medsebojno prepletene in soodvisne. In tako kot pri vodi je tudi pri Nasilju njegova sredinska raven temeljna raven, katera povezuje in prehaja v ostali dve ter preko katere ostali dve ravni prehajata druga v drugo. A tako kot velja za vodo, da je voda še vedno voda ne glede na to kako se manifestira, povsem enako velja tudi za Nasilje. Nasilje je še vedno nasilje ne glede na to ali se pojavi na somatski, mentalni ali duhovni (Zavestni) ravni. Nasilje v nobeni izmed svojih možnih osnovnih manifestacij ne izgubi svoje narave, svojega bistva.



Bistvo ravnovesja ne leži v njegovi vzpostavitvi, pač pa v njegovem vzdrževanju in pravilnem prilagajanju potrebam in zahtevam specifičnih sprememb v danem trenutku. In to je tudi eden izmed delčkov mozaika, katerega predstavljajo učenja Budo - a.

[KoryuBudo]

Strinjam s sedaj, a ne strinjam s tukaj! Lahko smo prisotni tudi kje drugje, kar ni nic narobe. Pomembno se mi zdi, da spoznavamo, v zelji spoznavati pa je pobuda biti prisoten v sedaj.

fajn se slisi.

Hvala za vse informacije in odgovore.

Biti prisoten v sedaj in ne istočasno tudi v tukaj je tipično zahodnjaško razmišljanje, v kolikor se milo izrazim. S katerim se vsi, kateri poučujemo Budo srečujemo na vsakodnevni bazi. Tovrsten način razmišljanja vodi stran od tega, da bi kadarkoli popolnoma in celostno izrazil samega sebe v tistem, kar v danem trenutku tudi počne. Strinjam se z vami, da obstaja veliko aspektov človeškega življenja, kjer je tovrstno posameznikovo razmišljanje in početje nadvse neškodljivo, a to ne velja ko se srečamo z ekstremnimi življenjskimi pogoji in situacijami. In Budo preučuje eno izmed najbolj ekstremnih situacij - Spopad - , v kateri preprosto ni prostora za nobeno napako. Kajti sleherna naša najmanjša napaka ima lahko za posledico, da mi dane situacije - spopada - ne bomo preživeli. Zavedati se moramo, da bomo v spopadu sleherno našo najmanjšo napako nadvse drago plačali.

Vse tradicionalne borilne veščine bodisi japonske, kitajske, indijske ali španska Dextera, ki je zadnja živa predstavnica zahodne tradicionalne borilne veščine in ki se zelo malo razlikuje od katere koli druge orientalske tradicionalne borilne veščine, poznajo v takšni ali drugačni obliki naslednje vprašanje:

"Kdaj vemo, da si naš nasprotnik zasluži smrt?"

In v vseh tradicionalnih borilnih veščinah je odgovor na zgornje vprašanje enak :

"Ko naredi dovolj veliko napako."

[KoryuBudo]

ogromno japonske navlake, žal, kar se mene tiče.
Zen budizem je sicer krasen, vendar se njegov duh ni in nikoli ne bo uspel razviti na zapadu.
Zahodni o sensei in doshuji so pač money makerji in time is money.
Je pa specifično da so se japonske borilne veščine za razliko od zunanjih trdih stilov kitajske, kljub veliki in pretirani navezanosti na tradicionalno, le uspele najti svoj prostor v borilnem svetu, ki nekaj šteje..
Osebno imam z inštruktorji in mojstri japonskih borilnih veščin bolj švoh izkušnje.

Spoštovani Porny,


Iz vašega prispevka je več kot očitno, da ste kot prvo nadvse slabo prebrali moje dosedanje prispevke (v kolikor ste sploh prebrali vse), kot drugo da ne veste tako o tradicionalnih borilnih veščinah kot tudi o Zen budizmu skoraj ničesar. A navkljub temu ste si upali obelodaniti vaše skromno mnenje, kar je nadvse občudovanja vredno.

Kar se zadeva vašega skromnega mnenja o Zen budizmu bi vam želel sporočiti, da v kolikor še ne veste se je Zen budizem na zahodu prvič predstavil širši javnosti šele v začetku druge polovice 20. stol., ko je l. 1959 Daisetsu Teitaro Suzuki objavil njegovo delo: Zen and Japanese Culture, s katerim pa je D. T. Suzuki naredil več škode kot koristi predstavljanju Zen budizma zahodni javnosti. Pri D. T. Suzuki - ju, katerega številna dela na zahodu še vedno veljajo za obvezno branje vsakogar, ki se želi seznaniti z Zen budizmom je potrebno omeniti, da osebno D. T. Suzuki nikoli ni bil praktikant Zen budizma in ga je zahodni in domači japonski javnosti predstavljal izključno iz intelektualnega stališča in večina njegovih razlag konceptov in principov Zen budizma ter njegovega vpliva na japonsko kulturo so žal nadvse napačna, kakor so tudi posledično napačne večine zahodnih predstav o tem kaj je in kaj ni Zen budizem. Upoštevati moramo dejstvo, da dela D. T. Suzuki - ja uživajo ugled izključno na zahodu, medtem ko so na Japonskem nadvse osovražena. Noben Japonec, ki velja za avtoriteto na področju Zen budizma se ne bo skliceval ali kakor koli drugače upošteval razlag o Zen budizmu, katere je v svojih številnih delih objavljal D. T. Suzuki.


Resna in strokovna dela kompetentnih avtorjev iz področja Zen budizma, torej kvalificiranih Zen mojstrov, so se prvič na zahodu pojavila šele proti koncu 70 - ih in na začetku 80 - ih let 20. stol., kamor sodijo dela avtorjev kot so: Taisen Deshimaru, John Daido Loori in Sheng Yen, v kolikor omenim zgolj najbolj najbolj poznane tri avtorje. Dejansko pa je Zen budizem v zahodni družbi pognal prve resne korenine šele v 90 - ih letih 20. stol., kar posledično pomeni, da je Zen budizem na zahodu dejansko resno prisoten šele zadnjih dvajset let. In v kolikor upoštevamo kako hitro se Zen budizem širi, odkar so na zahod pričeli prihajati kvalificirani Zen mojstri in menihi, lahko brez večjih težav rečemo, da je Zen budizem zgolj v dvajsetih letih dosegel to, kar krščanstvo ni doseglo v prvih 500 letih njegovega prihoda na evropska tla. Pri čemer pa je potrebno tudi upoštevati nadvse zanimivo dejstvo, da se Zen budizem skorajda ne širi več Aziji, temveč je v zadnjih dvajsetih letih prenesel težišče svojega razširitve prav na zahod. Kar posledično pomeni, da je duh Zen budizma nadvse vabljiv za zahodnjake ter da se nadvse hitro širi. Zen budizem bi se na zahodu še veliko hitreje širil, v kolikor bi bil centraliziran tako kot so to določene druge oblike budizma, a prav decentraliziranost in pomanjkanje neke centralne avtoritete sta ena izmed zaščitnih znakov Zen budizma.




Vedite, da so vse tradicionalne borilne veščine bodisi japonske, korejske, kitajske, filipinske, indonezijske, indijske ... in celo edina še zadnja preostala zahodna tradicionalna borilna veščina - španska Dextera, izrazito navezana na lastne tradicije, izročila, učenja in znanja. Prav zaradi slednjih se tudi razlikujejo od ostalih borilnih sistemov in borilnih športov, ki z borilnimi veščinami nimajo skupnega ničesar drugega kot zgolj pridevnik: borilni. Raznovrstni novodobni borilni sistemi in borilni športi načeloma niso nič drugega kot zgolj oblike sistematiziranega nasilja in so kot take nadvse primitivne in vaši t.i.: "zahodni o sensei in doshuji", katere ste tako lepo označili sodijo v svet novodobnih zahodnih borilnih sistemov in borilnih športov, ne pa v svet tradicionalnih borilnih veščin. Namreč kolikor osebno vem ne obstaja šola tradicionalnih borilnih veščin, ki bi ustvarjala visok poslovni dobiček, medtem ko marsikateri novodobni zahodni borilni sistemi in borilni športi ustvarjajo zelo visoke dobičke, s tem ko se ukvarjajo z zabavanjem širših množic. A glede na to, da večina laične skupnosti niti ne zna razlikovati med tradicionalno borilno večino, borilnim sistemom in borilnim športom niti ni čudno, da vse skupaj mečete pod eno in isto etiketo - borilnih veščin.




Na koncu bi vam želel le še svetovati, da si za začetek nadvse podrobno preberete moje objavljene prispevke v tej temi, saj se le - ti navezujejo drug na drugega, preden se boste znova odločili deliti z uporabniki tega foruma vašo nevednost tako o Zen budizmu kot tudi o tradicionalnih veščinah. Vljudno bi vas tudi naprošal, da nikar ne pozabite, da v tej temi obravnavamo izključno tradicionalne borilne veščine, katere želim osebno predstaviti uporabnikom tega foruma, vaša mnenja o novodobnih borilnih sistemih in borilnih športih pa prosim objavljajte v tiste teme, katere le - te obravnavajo. V kolikor pa bi vas karkoli zanimalo iz področja tradicionalnih borilnih veščin pa me le pogumno vprašajte in vam bom z veseljem odgovoril na vaša resna vprašanja povezana z mojo strokovno usmeritvijo, v kolikor bom seveda imel na osnovi svojega 25 letnega resnega preučevanja Koryu Budo - a, po zaključenem šest letnem študiju Koryu Budo - a na Dai Nippon Aizu Nishinkan - u na Japonskem ter mojih nadaljnjih specializacijah tako znotraj stroke Koryu Budo - a kot tudi iz vojaških ved dovolj znanja za vaša morebitna resna vprašanja.




Lep pozdrav,
Koryu Budo

[free]

Lep pozdrav tudi vam doshu

Hvala za odgovore.

Zanimivo je brati nekaj kar zaradi obsirnosti deloma prazni um.

Me veseli da se znanja sirijo.

Obljubljanje sem razumel tisto kar ste pisali zgoraj, torej kaj ucenec dobi, ce trenira Koryu Budo.
Vlozen trud cloveka ni nujno vedno vsklajen z njegovimi pricakovanji. Zatorej se mi zdi precej pogumno do vas, da hkrati suvereno napisete seznam tega, kaj ucenec dobi s treningom Koryu Buda, obenem pa ste mnenja da nicesar ne obljubljate. Stvar razumevanja, I gues.
Da. Mnogo je odvisno od nas samih.
Nekdo morda isce pot, hkrati pa jo izgubi ker jo isce.

Torej razumem, da je vas namen predvsem siriti Koryu Budo in to je to.?
Kaj pa ce je clanov premalo? Zgolj trije? Ali treningi se vedno potekajo?

Kdaj je nekdo katergoriziran kot laicna javost in kdaj kot ucenec vreden udelezbe treninga?

To se mi zdi smiselno. torej, da so opazovalci lahko motnja pri treningu.

Lepo pozdravljeni,

To da je Koryu Budo lažje razumljiv vzhodnjakom kot zahodnjakom je zgolj le še eden izmed napačnih novodobnih mitov, katerih je svet borilnih veščin na splošno, prepoln. In prav želja, da se prične postopoma razbijati napačne predstave in novodobne mite o borilnih veščinah na splošno je bil eden izmed glavnih razlogov zakaj je Koryu Budo pričel postopoma odpirati svoja vrata javnosti, ki so bila tekom zgodovine načeloma popolnoma zaprta za širšo javnost.

Na koncu tega prispevka bi vas želel le še opomniti, da ne jaz osebno ne katerikoli drugi instrukor ali učitelj Koryu Budo - a ne obljubljamo nobenemu od svojih učencev ničesar.
Edino kar mu zagotavljamo je zgolj to, da mu bomo pokazali Pot, da doseže določene spremembe, katere spremembe pa bo nek posamezni učenec dosegel pa je odvisno izključno od njega samega.

Javnost se mora zavedati, da Koryu Budo ne deluje po principu privabljanja novih članov zgolj zaradi potreb poslovanja kot nekatere moderne smeri novodobnih borilnih sistemov ali borilnih veščin...

Nobena šola Koryu Budo - a ne bo nikoli dovolila novim bodočim članom, da si ogledajo kakšnega od njihovih treningov iz naslednjih dveh razlogov. Kot prvo Koryu Budo ni namenjen razkazovanju širši laični javnosti,

Kot drugo pa je sleherna oseba, ki bi zgolj opazovala trening, znotraj Koryu Budo - a tretirana kot nepotrebna motnja vseh tistih, ki izvajajo posamezni trening.

[free]

Slisi se fajn. Torej sodec po zgoraj pisanem, je potrebno v ucencu najprej odkriti kateri principi so zanj primerni in nato izpostavljati te? Khrati pa nato k tem principom dodati primerne tehnike?

to se mi zdi povsem smiselno

Tudi do se mi zdi do nekje smiselno, ce je vsklajeno z namenom razvoja oz. spoznavanja.

Smiselno.

Kdaj pa je lahko neko ucenje Budo-a nevsklajeno z nekim ucencem?

Torej spregovorila kot upor instant resitvam, ce prav razumem.

To se mi zdi povsem smiselno. torej, da je logicno, da se drug od drugega ucita.

Da, zal je najveckrat tocno tako kot ste napisali! ucenje pri nas je veckrat pogojeno z ze privzgojenimi samoumevnostmi in pricakovanji oz. zeljami. Mislim, da ste v tem povedali ali odprli pomembno temo.
"...torej nauciti se najprej na podzavestni ravni kako se uciti?"
Nisem preprican da to razumem. Podzavest se menda itaq uci, sprejema vse kar je v okolici... mocnejse drazljaje bolj, manj pomembne pac manj, predvidevam.
A ni predvsem pomembno to, da se naucimo uciti tako, da je prisotno cimvec zavesti in tisto kar potrebujemo? S tem pa se tudi podzavest spreminja?
No, super me veseli. da se je mozno sedaj v tem svetu uciti tudi drugace. oz. jaz bi temu rekel normalno!

-----

No, v tem pa se ne strinjava.
Najprej se mi zdi primerno razlocevati zakaj nekdo postavlja vprasanja. Sele nato lahko lahko morda sodimo o tem ali je to primerno pocetje ali ne.
Namrec ce bi postavljali vprasanja zgolj takrat, kadar je um ze sposoben dojeti, potem bi bolj malo sprasevali. Pa tudi se vprasam, koliko bi spontanega pogovora nato se sploh ostalo. Ze to, da nekdo vprasa in ne zgolj samo zato da sprasuje, pomeni, da o necem razmislja, ga zanima in ima za tem dolocene vzroke oz. namen.
Lahko pa je vprasanje povsem spontano.
Bolj se mi zdi problematicno to, da nekdo sprasuje samo zato, da sprasuje, ceprav ga dejansko ne zanima vsebina oz. slisati odgovor.
Recimo nek otrok, ki sprasuje samo zato, da dobi pozornost. Pozornost pa potrebuje zaradi drugih vzrokov ali potreb. Mislim da pri odraslih ljudeh to veckrat ni kaj dosti drugace.
Torej je morda potrebno najprej ugotoviti zakaj nekdo sprasuje oz. s kaksnim namenom. In nato presodimo ali je oseba sposobna dojemati in sprejmati.
Obenem pa imamo tudi spomin.
Ce je res, da podzavest sprejema vse, morda pomeni tudi to, da nic kar je povedanega ni odvec; odvisno pa je, kaj z informacijo storimo, sedaj, danes, jutri, nekoc.
Torej neglede na trenutno zavedanje in sposobnost dojemanja z umom, morda informacija ni odvec. A kljub temu, primerno razmerje se mi zdi v tem smiselno, kajti v polen kozarec nima smisla tocit vode. Tako se soocimo s primerno mero "odlivanja" ali dajanja in "nalivanjem" sprejemanjem v svojem zivljenju.

Tako da ja, tisti rek je bolj kot ne stereotip in so, obstajajo tudi neumna vprasanja, ce clovek pravzaprav zgolj blebeta brez smisla in namena oz. zavedanja. Vsa pa imajo svoj vzrok.

Da, ezoterika menda temu pravi kot visji mental in nizji. Prvi je povezan z visjim jaz ali nadjazom, drugi pac ne oz. le v toliko, kot se je iz visjega mentala sposobno spustit v nizjega, ce se tako izrazim. Je pa to zgolj ena interpretacija, kajti dejansko je vse bolj preprosto.


Bolecina. Kot razumem vase pisanje, radi vkalupljate mene ali ljudi v neko povprecje. Res da do nekje obstaja, a menim da se ta precej spreminja, ce me razumete.
Ljudje poznajo bolecino, vsakdo jo pozna. In vsakdo jo je izkusil. Koliko se kdo spusca vanjo je verjetno individualno, a ob tem menim, da bi nekateri ljudje lahko sneli jezusa ze s kriza. Zato pa potrebjejo/mo razumevanje, znanje in voljnost odpustiti dolocena prepricaja in koncepte za katerimi stojijo nakatere dogme, ki drzijo osebnost v krcu zrtve. In podobno.
Tako je lahko precej nehvalezno govorit nekomu o bolecini, ko pa osebnost potrebuje dolocen cas, prostor za opuscanje in potrebno spremembo.
Drezanje lahko vspodbudi se vec upora ali se vec pasivnosti. Noben od njiju pa morda ni vsklajen s primernim, notranjim izrazanjem.

Jaz osebno nimam proti bolecini nic, je zgolj stanje zavesti na dolocenem nivoju, kolikor je ob tem tudi obcutek, ko ves da si na pravem mestu in delas prave stvari.
Razliko med neumnostjo in modrostjo pa vcasih loci zelo tanka linija. Kot zdravilo od strupa.

Da, je paraodks, a zgolj dokler se zavest giblje v omejenosti in dolocenih prepricanjih. To pa je morda razlog za mnogo tezav tega sveta.
V kolikor pa osebost izstopi iz tega kroga in se poveze z univerzalno energijo, bogom, Budom, notranjim jaz, visim jaz, alahom, jezusom, kristusom, krishno, taom, kali, lamo, ali kakorkoli pac to imenujemo, pa stvari postanejo drugace zaobjete in drugace zaznavane. Taksno pa je tudi nase delovanje in sprejemljivost, ki se vskladi na nivo posameznikovih zmoznosti, kar vkljucuje tudi prakticno znanje.
Tako udarec ucenca ne nujno pomeni neprimernost, temvec vzgojni ukrep v pravem trenutku na pravem mestu.

A ker zavest ljudi se ni ravno na nivoju ko smo 24 ur ocitno nismo sposobni zivet v intuinitivnem stanju povezanosti z visjim jaz, pomeni da smo se vedno precej vpeti v svojo kroznico, kar pomeni, da potrebujemo omejitve kot so pravila, zakoni, etiko, moralo, bonton itn. Sicer bi zavladal kaos, v katerem bi se mnogi izogovarjali na visji jaz, ki pa to dejansko ni bil.
Tako je tesko soditi o tem ali je nek fizicni vzgoji ukrep primeren ali ne ce v proces nismo vklopljeni tudi sami.
Tak je moj pogled.
Da, bolecina lahko zelo ociscuje, lahko pa sprozi upor, zavracanje in strah ter sovrastvo. Biti vzgojitelj je zelo zahtevana naloga.


-------


Mislim, da ste me ponovno precej napacno ocenili. Nakaj je misliti in zgolj pustiti in nekaj je biti na neko prepricanje ali miselnost vezan in reagirati ter delovati in si ustvarjati karmo. Mislim da vecina nas se ni tako dalec, da bi vsakodnevno to znala primerno razlocevati in temu primerno postopati. Vsaj 100% ne.
Jaz ne mislim da je nekje zunaj mene absolutni odgovor. To etiketo ste mi pridali vi!
Verjamem pa, nasprotno od vas, da obstaja odgovor. Odgovor, ki je potreben za razvoj naprej. Namrec ta je pogojen z clovekovim iskanjem, zeljo po razumeti, vedeti in ta vedno obstaja, ker je en od bistvenih smislov nasega bivanja. Je gonilo.

- Kar pa je ob tem pomembno pa je to, ali smo na to vezani ali ne. Ali pustimo, da se na to nas ego obesi ali pa ne pustimo, da se in smo bolj kot ne zgolj opazovalec svojega uma/ega. Preprosto, ko si dovolimo biti srecni, ne potrebujemo razlage zato.

Mislim da nima kaj dosti smisla razglabljat o razsvetljenju, ce tega nismo doziveli, sicer se lahko pogovarjamo zgolj o prepricanjih, ki pa se verjetno tesko dotaknejo bistva. Jaz kljub temu verjamem, da v razsvetljenju izvemo "Kdo in kaj resnicno smo"! In to sem tudi napisal. Skozi zivljenje ki ga vsakodnevno zivimo pa do nas prihajajo zgolj odsevi tega zaznavanja. Vec kot jih je, bolj razumemo, ceprav tega ne nujno to znamo ubesediti na umu zadovoljiv nacin.


Povsem strinjam. Nihce ne trdi drugace.
Kot je lahko nekomu izgovor, da ne dela na sebi in misli da bo to storila zanj druzba, je lahko izgovor, da se ukvarja zgolj s svojim egom, ne vidi pa okoli sebe okoliscin, ki klicejo v pomoc. Odvisno ane. Tako vase etiketiranje mene v tem ne pade na plodna tla.

- Posameznik je pomoje za razvoj celote nepomemben, a hkrati tudi bistven. Danes smo lahko prica temu, da umira na tisoce ljudi vsak dan. V naravnih nesrecah, neglede na to ali so bili v kategoriziranju "dobri" ali "slabi" ljudje. V tem mislim, da se kaze posameznikova nepomembnost - torej v razvoju celote. In o tem sem govoril.

Da, strinjam o tem kar ste pisali o dobrem in slabem. Nimam kaj dodat. oz,. sem pisal ze zgoraj.

Vsekakor strinjam, da poucevanje in vzgoja ista lahki zadevi.

Vedno bo poučeval Koryu Budo na osnovi poučevanja principov in nikoli na osnovi poučevanja tehnik.

V nobeni izmed šol Koryu Budo - a ne boste na primer opazili, da se člani na začetku treninga postavijo v vrsto, prav tako se tudi ne priklanjajo drug drugemu vsaj toliko časa ne, dokler v celoti ne razumejo koncept

Instruktor načeloma spodbuja svoje člane, da postavljajo najrazličnejša vprašanja povezanaz Budo - m seveda, jih seznani tudi s pogledi in razumevanji določenih aspektov Budo - a ostalih šol in smeri Koryu Budo - a, s katerimi se osebno ne strinja. S čimer želi doseči, da svojim članom ponudi čim širši pogled na Budo, saj ima njegova lojalnost Budo - u prednost pred njegovo lojalnostjo do posamezne šole in smeri Koryu Budo - a.

Nobeni nstruktor Koryu Budo - a ne bo nikoli poučeval večje skupine od približno 20 posameznikov na posameznem treningu, saj celotno poučevanje Budo - a poteka na pol individualni ravni.

Prav zaradi izrazitega porasta števila tovrstnih posameznikov v zadnjih tridesetih letih seje stroka Koryu Budo - a odločila, da bo prvič v zgodovini odprto spregovorila o tovrstnih znanjih in učenjih.

Učitelj poučuje in se uči od učenca, prav tako kakor se tudi učenec istočasno uči od njega ter ga poučuje. Učenec ima pravico izzvati sleherno učiteljevo razlago določenega znanja ali učenja z njegovo lastno razlago; medtem ko na drugi strani učitelj spodbuja učenca, da izzove sleherno njegovo razlago določenega znanja ali učenja.

Na tem mestu bi želel še omeniti najpomembnejšo razliko med obema konceptoma poučevanja. Na zahodu jemljemo kot samoumevno, da se vsakdo zna učiti in naš način poučevanja temelji na podajanju enega niza novih informacij za drugim ter od učenca se pričakuje, da bo sam od sebe ugotovil kako naj te informacije najbolje uporabi v vsakodnevnem življenju. Medtem ko na drugi strani Budo jemlje kot samoumevno, da se mora učenca prvo naučiti na podzavestni ravni kako se naj sploh uči.

Predvsem pa učitelj polaga bistven poudarek na to, da učencu pokaže Pot kako naj najbolje uporabi določene informacije v njegovem vsakodnevnem življenju na njegovi ozaveščeni podzavestni ravni. V kolikor grem s primerjavo obeh konceptov poučevanja še malce dlje bi lahko dejal, da zahodni sistem poučevanja temelji izključno na razvijanju učenčevega razuma in logike; pri čemer pa učenca vodi stran od njegove podzavesti, intuitivnega razmišljanja in somatske inteligence (v kolikor uporabim zahodne termine, ki so še najbližji približek njihovim ekvivalentom v sistemu poučevanja na katerem temelji Budo). Medtem ko na drugi strani sistem poučevanja, katerega uporablja Budo temelji na razvijanju učenčeve ozaveščene Zavesti v polnem pomenu besede, intuitivnega razmišljanja in somatske inteligence ter ga želi osvoboditi spon, katere mu nalagata njegov razum in logika. Pri čemer pa ne zanemarja učenčevega razuma in logike, a ju želi razvijati le znotraj intervala, v katerem sta slednji v harmoničnem ravnovesju z učenčevo ozaveščeno Zavestjo v polnem pomenu besede, intuitivnim razmišljanjem in somatsko inteligenco.

-----

Ni neumnih vprašanj, so le neumni odgovori, predstavlja tipično zahodnjaško miselnost in je kot takšen nadvse tuj konceptom Budo - a. Najbližji ekvivalent omenjenemu reku v Budo - u se glasi: "Ne postavljaj vprašanj, katerih odgovorov tvoj Um še ni pripravljen doumeti."

beseda um piše z veliko začetnico le ta vedno vedno simbolizira to, kar na zahodu imenujemo: Zavest, medtem ko v kolikor se piše z malo začetnico vedno simbolizira to, kar na zahodu imenujemo: razum in ego. Kot lahko vidite se tudi tukaj tako kot povsod drugje zahodni koncept poučevanja in koncept poučevanja kot ga razume Budo nadvse razlikujeta med seboj.

Budo nas uči, da je bolečina pozitivna.
.... s katero naša Zavest preko naše somatske inteligence in intuitivne inteligence komunicira z našim razumom in egom, zaradi česar jo je potrebno nadvse podrobno preučevati, v kolikor resnično želimo spoznati Kdo in Kaj resnično smo. [/font]

Smo se ravnokar srečali z enim od številnih paradoksov Budo - a? Morda.

Doshu s tem, namerno udari svojega učenca z namenom, da mu pokaže Pot ne krši nobenega izmed temeljev ali principov Budo - a, nasprotno s tem deluje v skladu z vsemi izročili, principi in temelji Budo - a.
Bolečina človeka očiščuje in prečiščuje.

------

Kdo in Kaj resnično smo?
Vaša vera, da nekje tam zunaj obstaja dokončni odgovor na to vprašanje je zgolj še ena izmed neštetih oblik vašega deterministično - absolutističnega načina razmišljanja oz. vaše želje po iskanju nečesa dokončnega, absolutnega v našem nenehno spreminjajočem stvarstvu.
Vedno znova boste želeli izvedeti več in več. Edini izhod iz tega začaranega kroga leži le v tem, da se preprosto sprijaznite s tem, da ni dokončnega odgovora na to vprašanje. A v kolikor bi se želeli sprijazniti s tem dejstvom morate prvo doživeti razsvetljenje.

Na tem mestu bi vas želel opomniti, da je človeška družba sestavljena iz posameznic in posameznikov, in v kolikor resnično želimo doseči dvig skupne zavesti moramo prvo razširiti svojo, ne pa pričakovati da bo to storila naša družba namesto nas. Tovrstno razmišljanje nas hitro lahko privede do tega, da posameznik ne zna več ločevati njegovimi dolžnostmi do njegove družbe in obratno, kar posledično vodi posameznika le še v dodatno notranje neravnovesje.

Dobro in slabo sta vedno pogojena z normativi družbe, v kateri živimo na eni strani, kot tudi z našo subjektivno percepcijo stvarnosti, katera je preprežena z našo nevednostjo, iluzijami in zmotnimi prepričanji.

Kar vsekakor ni lahka odločitev, katero mora učitelj sprejeti v danem trenutku - tukaj in sedaj.

[KoryuBudo]

Lep pozdrav tudi vam doshu

Hvala za odgovore.

Zanimivo je brati nekaj kar zaradi obsirnosti deloma prazni um.

Me veseli da se znanja sirijo.

Obljubljanje sem razumel tisto kar ste pisali zgoraj, torej kaj ucenec dobi, ce trenira Koryu Budo.
Vlozen trud cloveka ni nujno vedno vsklajen z njegovimi pricakovanji. Zatorej se mi zdi precej pogumno do vas, da hkrati suvereno napisete seznam tega, kaj ucenec dobi s treningom Koryu Buda, obenem pa ste mnenja da nicesar ne obljubljate. Stvar razumevanja, I gues.
Da. Mnogo je odvisno od nas samih.
Nekdo morda isce pot, hkrati pa jo izgubi ker jo isce.

Torej razumem, da je vas namen predvsem siriti Koryu Budo in to je to.?
Kaj pa ce je clanov premalo? Zgolj trije? Ali treningi se vedno potekajo?

Kdaj je nekdo katergoriziran kot laicna javost in kdaj kot ucenec vreden udelezbe treninga?

To se mi zdi smiselno. torej, da so opazovalci lahko motnja pri treningu.

Lepo pozdravljeni,

Vidim, da vam še vedno dela malce preglavic razumevanje tega, nihče ki poučuje Koryu Budo članom njegove šole ne obljublja ničesar. Tokrat vam bom poizkusil obrazložiti ta navidezni paradoks iz malce drugačne strani. Kratek seznam tega kaj lahko nekdo pridobi s preučevanjem Budo - a, katerega sem objavil, sem objavil zgolj zaradi tega, da malo bolj podrobno predstavim kaj sploh uči Koryu Budo. Na omenjeni seznam glejte ne kot na obljube, pač pa kot na to kar v resnici je - kratek opis in nič drugega.

V svojih prispevkih sem do sedaj že kar nekaj spregovoril, zakaj nihče ki poučuje Budo ne obljublja članom svoje šole ničesar drugega kot zgolj to, da se je pripravljen vrniti na začetek Poti ter jim pokazati Pot, da bodo tudi oni imeli možnost prehoditi podobno Pot, kot jo je tisti, ki poučuje Budo. Po vsej verjetnosti se še vedno sprašujete kako to, da ničesar ne obljubljam, medtem ko sem istočasno eksplicitno navedel kaj lahko nekdo pridobi s preučevanjem Budo - a. Pri čemer pa bi želel izpostaviti, da sem namerno uporabil glagol: pridobiti, zaradi lažjega razumevanja ostalega teksta, medtem ko bi bil pravilen glagol v tem primeru: osvojiti. V kolikor sedaj uporabim pravilen glagol bi se stavek glasil: "Navedel sem zgolj seznam katera znanja lahko nekdo osvoji, v kolikor se odloči preučevati Koryu Budo.", pri čemer pa je poudarek na besedi: lahko in osvoji. Vsi, ki poučujemo Budo omogočamo vsem članom naše šole možnost, da se seznanijo in osvojijo znanja in učenja, katera sem že omenil ter mnoga druga o katerih nisem niti ne nameravam spregovoriti. A nihče od nas, ki poučujemo Budo ne bo nikomur dal nikakršnih zagotovil ali obljub, da bo tovrstna znanja resnično osvojil. Koliko tovrstnih znanj bo nek posameznik resnično osvojil je odvisno zgolj in izključno od posameznika samega. Posameznik bo moral sam prehoditi vso Pot, katero je pred njim že prehodil tisti, ki ga poučuje Budo in ga seznanja z učenji in znanji Budo - a.

Na nek način bi lahko Koryu Budo primerjali s fakulteto in budoka - o s študentom, čeprav poudarjam je ta primerjava daleč od tega, da bi opisovala dejansko stanje. A v kolikor uporabim to primerjavo zgolj za to, da vam dodatno obrazložim zakaj Koryu Budo ne obljublja ničesar, je le - ta dovolj dober približek, da se lahko na tem primarnem nivoju razumevanja zadovoljimo z njim. Kot vsi vemo nobena fakulteta ne obljublja ničesar nobenemu od svojih bodočih študentov, razen tega da jim bo omogočila dostop in možnost, da osvojijo določena znanja in učenja. A v kolikšni meri in obsegu bo nek študent osvojil tekom njegovega študija je odvisno izključno od njega samega. Nobena fakulteta ne obljublja nikomur, da bo le z njegovo delno parcipitacijo osvojil znanja in učenja, katera se poučujejo na posamezni fakulteti. Na drugi strani tudi mi, ki poučujemo Koryu Budo zagotavljamo vsem članom svojih šol, da jim bomo omogočili le dostop in možnost do določenih znanj in učenj, katere poučujemo in ničesar drugega. Pri čemer pa ne smemo zanemariti dejstva, da se bo navadnemu članu omogočil dostop do posameznih znanj in učenj v veliko manjši meri kot kohai - u, kohai - u se bo omogočil veliko manjši dostop do posameznih znanj in učenj kot sempai - u, sempai - u se bo omogočil veliko manjši dostop do posameznih znanj in učenj kot doshu - ju. Zavedati se moramo, da je Koryu Budo od nekdaj temeljil na elitizmu ter da je elitizem še vedno eden od zaščitnih znakov Koryu Budo - a. Kot sem že omenil v enem od svojih predhodnih prispevkov doshu - ji Koryu Budo - a nikoli nismo in tudi nikoli ne bomo obravnavali svojih učencev enakovredno. Enakopravno morda, a enakovredno nikakor ne. Kajti v svetu Koryu Budo - a pomeni biti enakovreden nekomu drugemu, da si prehodil enako pot kot jo je on. Učenec postane enakovreden svojemu učitelju šele, ko učenec preseže svojega učitelja in s tem tudi sam postane učitelj. Kar pa se zadeva enakopravnosti bi želel izpostaviti, da tudi člani in učenci niso enakopravni v takšnem pogledu kot načeloma razumemo koncept enakovrednosti v zahodni družbi. Lahko bi dejali, da Koryu Budo temelji na t.i.: selektivno - privilegirani enakopravnosti. Namreč v Koryu Budo - u posameznik napreduje izključno na osnovi svojih lastnih dosežkov in predvsem preseganju lastnih omejitev. Navadni člani so enakopravni med seboj, kohai - ji med seboj, sempai - ji med seboj, doshu - ji med seboj, ... A na drugi strani je kohai uživa več enakopravnosti kot navaden član, sempai več kot kohai in doshu več kot sempai. Ali če ta koncept ponazorim na naslednjem primeru. Sestavni del Koryu Budo so t.i.: 24 urni treningi, katere učenec vedno izvaja osebno s svojim učiteljem, ki pa seveda tako kot marsikaj drugega niso obvezni za vse sempai - je, ki sledijo Budo - u in preučujejo Koryu Budo, medtem ko pa so obvezni za vse bodoče doshu - je. Koncept 24 - urnega treninga je nadvse preprost, saj gre le za 24 urni trening brez prekinitve in brez uživanja hrane ali tekočine. Pri čemer je potrebno poudariti, da tako učenec kot učitelj en dan pred 24 urnem treningom izvajata 24 urni post. In sedaj se vprašajmo ali je lahko nekdo, ki nikoli ni izvedel 24 urnega treninga kadarkoli enakopraven nekomu, ki ga je ali pa ali je nekdo, ki je izvedel le en 24 urni trening lahko enakovreden nekomu, ki le tega izvaja na redni bazi? Odgovor je vsekakor ne.

Upam, da sem vam uspešno uspel predstaviti zakaj vsi, ki poučujemo Koryu Budo ne obljubljamo ničesar ter zakaj Koryu Budo ne priznava konceptov: enakovrednosti in enakopravnosti v takšnem pomenu kot smo ju vajeni uporabljati na zahodu.


Glede ali vašega vprašanja ali je moj namen predvsem širiti Koryu Budo bi vam želel sporočiti, da je moja dolžnost in obveznost, da širim Koryu Budo ter da nekoč prenesem vsa svoja znanja in spoznanja o Budo - u na svojega naslednika. Na drugi strani pa je tudi moja dolžnost, da s svojimi znanji in spoznanji o Budo - u poizkušam najbolje služiti tako družbi, kateri pripadam kot tudi svoji državi, zaradi česar tudi že nekaj časa sodelujem z določenimi državnimi službami, ki potrebujejo tovrstna znanja. A Budo mi nalaga tudi dolžnost in obveznost, da služim tudi civilni družbi - svojemu narodu, kateremu pripadam ter posledično tudi laični civilni družbi omogočim omejen dostop do znanj in učenj, katera so bila vse do še nedavnega rezervirana izključno za privilegirane člane posamezne družbe. Vse te dolžnosti in obveznosti ter še marsikatere druge sem sprejel, ko sem sprejel naziv doshu.


Kar se zadeva vašega nadaljnjega vprašanja je moj odgovor sledeč. Dokler na posamezni trening pride vsaj en član ne treningi ne odpadejo. Zavedati se morate, da vsi ki poučujemo Koryu Budo med drugim tudi temeljimo na t.i.: pol individualnem pristopu poučevanja, kar pomeni da v praksi ne poučujemo večjih skupin od 20 posameznikov. Načeloma, ko neka skupina doseže število 20 posameznikov se vrata te skupine za vedno zaprejo za vse bodoče nove člane ter se prične tvoriti nova skupina in tako naprej. Zaradi, česar tudi vsi, ki poučujemo Koryu Budo nikoli ne ustvarjamo nekih visokih dobičkov kot to na drugi strani počnejo nekatere novodobne oblike zahodnih borilnih sistemov in borilnih veščin, ki poučujejo tudi do 100 ali celo več posameznikov v eni sami skupini.


Sleherni posameznik, ki pride na posamezni trening z resnim in iskrenim namenom spoznati Koryu Budo ter se je tudi pripravljen udeležiti treninga s preostalimi člani skupine je obravnavan kot učenec in je kot takšen vreden, da se udeleži treninga. A sleherni posameznik, ki bi želel priti na posamezni trening zgolj zaradi njegove želje, da vidi posamezni trening je obravnavan kot ne zaželjena motnja in kot takšen ni dobrodošel na posamezni trening.

[free]

Vredu, preucuje. S tem je veliko povedanega.

Morda res, a diplomacija je tista ki najveckrat sploh odpravi moznost za nastsnek vojne. Kadar je neuspesna pa je na vrsti orozje. O tem sem govoril.
Toda kaj ima to veze z Koryu Budo? Torej priprava na pogoje v katerih diplomacija odpove?

Hm... v tem zal ne vidim nikakrsne velicasnosti, da nekoga poskodujemo; razne ce je v obrambi.
Hkrati pa lahko nekomu damo eno okol kepe in je dovolj. Lahko pa mu, ker pac znamo poskodujemo vratno arterijo in umre.
V tem se vprasam, koliko je sploh eticno in zdravo, da se take zadeve uci in dopusca da se jih uci?
Namrec ocitno je presoja o tem ali se teh "hudih" tehnik nekdo uci zgolj na vas, torej eni osebi, ki oceni ali bo ucenec v zivljenju dovolj eticen, da dolocenih "hudih" tehnik ne bo uporabil v neprimerih trenutkih oz. sploh uporabil?

Ali se vam ne zdi da lahko podzavestni strahovi, nagoni, te ali one trame, potlacene agresije in furstracije v trenutku, nezavedno, ko je oseba predana boju, kot ga opisujete, stopijo na plano in oseba oz. ucenec ne postane nekdo katerega se sam ne more kontrolirat?
Kaj vam daje garant, da ustvarjate zdrave ucence, ki so soposobni zavestno nadzorovat svojo podzavest v bolj ali manj kriticnih trenutkih zivljenja?
Namrec pravila so eno, tisto kar je v nas, prvinski strah, nagon, ubijalec, itn pa drugo. Pravijo da imamo to vsi.

Pravijo da tistemu v kar dajes pozornost, tisto se manifestira! Ce je to boj in obramba, se bosta morda manifestirala oba. Ce je to mir, se bo morda manifestiral ta.
S tem vprasanjem se vracam na zacetek teme, kjer sem vas vprasal isto.
Realnost pa je stanje zavesti celote in v tej celoti clovestvo se vedno izdeluje in poseduje nuklearne glave, ki s slabimi obcutki pretijo v predalcku zavesti slehernega cloveka.

Strinjam. Vemo malo. Obcutimo pa nekateri veliko.

Lepa prispodoba z vodo. Da, nasilje je se vedno nasilje, neglede v kaksni obliki se pojavi.
V praksi: si velika vecna ljudi ne zeli vojne in se rajsi posluzujemo diplomacije. Hvalabogu.

In naj bo voda se tako voda, fizicno nasilje ne moremo dopuscati. Mentalno pa lazje, ker sirse v zavesti ljudi se ni dovolj ozavesceno. To je logicna posledica razvoja cloveka. Trenutno sele prehajamo do stopnje, kjer v svetovnem merilu siri znanje v zahvalo internetu. Pa tudi mentalnega nasilja se vedno bolj zavedamo. (recimo reklame)
Izkusili smo in se izkusamo fizicno moc. Vedno manj ljudi si zeli obracunavati z vojnami oz. se je posluzujejo, ko nimajo drugega izhoda ali zaradi dolocenih za moje pojme neprimernih prepricanj. Recimo da k temu deloma spadajo tudi stavke.
Nikakor pa "agregatna stanja" v prispodobi ne bi smela biti izgovor, da se oboruzujemo ali ucimo smrtonosnih borilnih vescin, ki sodijo na fronto, ne pa med posvetne ljudi. Razen ce se pripravljamo na hudo prihodnost potrebe prezivetja s pomocjo lastnega poznavanja borilnih vescin. Kar morda ni za izkljucit. Seveda je tu se delo organov, ki pa dolocena znanaj potrebujejo za lastno varnost.

Vecina laicne skupnosti ve o nasilju morda se prevec! Od kar imamo televizijo, ga lahko gledamo vsak dan. Izkustva vojn in taborisc niso ostala nezaznamovana v nasi zavesti.
Deloma je morda tudi zato se vec strahu in s tem se vec oborozevanja.
Dokler clovek nima poslihtano v glavi, mu ne pomaga to, da obvlada bolecino. Podobno kot, ce ima nekdo bombo, in jo zna uporabiti ter jo uporabi, ce ni pri zdravi pameti.
Tako jaz gledam na zadevo.
Kaj nam pomaga vsa moc, ce nismo razvili kulture srca, ce se tako izrazim.

In torej ja, vecina ljudi razlikuje somatsko in mentalno obliko nasilja, se vec ljudi pa se se subtilnejsega nasilja od mentalnega ne zaveda.
Kdo je v tem macka in kdo mis, kdo lovec in kdo zajec, je zatorej se vedno ugibanka. V tem kaosu bomo potrebovali se veliko zavesti, da bomo znali razlocevati in ziveti samostojno, mimo slabega vpliva enega, drugega ali tretjega, a kljub temu vedno bolj povezani med seboj.

Ma ja, mogoce ma mal hipijevske in utopicne poglede na cloveka

Verjamem da res. Ampak za vzdrzevanje ga je potrebno najprej vzpostaviti kajne. Bolan clovek mora najprej ozdraveti, ce hoce delat. Se nato se lahko uci, kako se bo ob delu cim manj izcrpal, a hkrati bil cim bolj ucinkovit.

Vprašali ste me zakaj učiti Budo skozi tehnike borilnih veščin in zakaj ne le preko filozofije. Očitno ste med mojimi številni prispevki nekje spregledali dejstvo kaj Budo dejansko preučuje.

Ne glede na to, da večina laične skupnosti zmotno meni, da je diplomacija tista, ki zaključi vojno, je v resnici uporaba vojaških znanj in metod tista, ki zaključi sleherno vojno ali spopad.

V kolikor to pomeni, da našemu nasprotniku z enim udarcem v levo ali desno stran vratu dobesedno raztrgamo vratno arterijo ali da mu z enim samim udarcem dobesedno raztrgamo enega od notranjih organov (jetra, žolčnik, trebušno slinovko, vranico, želodec, sečni mehur, ...) ali da ga izvedemo met pri katerem bomo nasprotniku po vsej verjetnosti zlomili hrbtenico, to tudi storimo. Brez odlašanja. Brez obžalovanja. Brez kakršnegakoli občutka ali občutenja ali slabe vesti. To je Budo. To je Pot Budo - a, ko se manifestira v vsej njegovi mogočnosti in veličastnosti.

Budoka, ko napade napade z vsem Kdo in Kaj resnično je
budoka izvaja v danem trenutku tekom spopada, budoka polno in celostno izrazi samega sebe brezkompromisno, odločno in brez slehernega občutka usmiljenja ali skrbi za njegovega nasprotnika ali njega samega.

To da večina ljudi, vključno z vami, razlikuje med somatsko in mentalno obliko nasilja je zgolj posledica njihove nevednosti. Večina laične skupnosti ne ve o nasilju praktično ničesar. V končni fazi tudi mi, kateri Nasilje preučujemo poklicno in profesionalno vemo o njem zelo malo. Nasilje je preprosto preobširno, da bi ga lahko kdorkoli dokončno doumel ali razumel v vseh njegovih možnih manifestacijah. A navkljub temu stroka ve vseeno malo več o njem, kakor pa laična javnost.

...da je voda še vedno voda ne glede na to kako se manifestira, povsem enako velja tudi za Nasilje. Nasilje je še vedno nasilje ne glede na to ali se pojavi na somatski, mentalni ali duhovni (Zavestni) ravni. Nasilje v nobeni izmed svojih možnih osnovnih manifestacij ne izgubi svoje narave, svojega bistva.


Bistvo ravnovesja ne leži v njegovi vzpostavitvi, pač pa v njegovem vzdrževanju in pravilnem prilagajanju potrebam in zahtevam specifičnih sprememb v danem trenutku. In to je tudi eden izmed delčkov mozaika, katerega predstavljajo učenja Budo - a.

[free]

Hm, kje pa ste ko sanjate? Ali ste tukaj in sedaj? Ne! Ste sedaj, a ne tukaj.
Kaj pa razno astralno letenje, raziskovanje drugih svetov, itn? So lahko sedaj, a niso nujno tukaj.

Lahko se vprasamo tudi to: kdaj se lahko gredo soditi o tem kdaj naj kdo zivi in kdaj ne! Nekateri temu pravijo, da se "igrajo" boga.
Temu navkljub si je clovestvo izmislilo nauke in pravila, ter zakone... med drugim biblijo, krscanstvo itn. Seveda jih ljudje razumejo kot zelijo in so sposobni, kar velja domalane za vse religije.
Temu je sledilo to, da je fizicno obracunavanje neprimerno, saj posega v osnovno svobodo posameznika. mentalnega obracunavanja pa se lotevamo z izobrazevanjem. torej vzgojiti ljudi, da znajo svoje furstracije skanalizirati na primerne nacine; recimo sport, fizicno delo, ipd.

Biti prisoten v sedaj in ne istočasno tudi v tukaj je tipično zahodnjaško razmišljanje, v kolikor se milo izrazim.

"Kdaj vemo, da si naš nasprotnik zasluži smrt?"

In v vseh tradicionalnih borilnih veščinah je odgovor na zgornje vprašanje enak :
"Ko naredi dovolj veliko napako."

[free]

Razumljivo. V tem sem vas tudi preizkusal.
Primerno tudi za nekatere tiste, ki tole berejo in si stvari se malce drugace predstavljajo.

Slisi se lepo.

Vredu, kaj pa ce oseba pri sebi se ne zna razlikovati zakaj je prisla? Kljub temu pa pride zaradi recimo temu neke pobude v sebi. Namrec v nakljucja ne verjamem.
Nekdo si zeli pogledat film, zato gre najprej pogledat predfilm ali kritike. Se pozanima, da dobi vsaj okvirno mnenje v kolikor njegov nagib ni bil dovolj spontan in potreba dovolj jasno ozavescena.

Vsi, ki poučujemo Budo omogočamo vsem članom naše šole možnost, da se seznanijo in osvojijo znanja in učenja, katera sem že omenil ter mnoga druga o katerih nisem niti ne nameravam spregovoriti. A nihče od nas, ki poučujemo Budo ne bo nikomur dal nikakršnih zagotovil ali obljub, da bo tovrstna znanja resnično osvojil.

...u poizkušam najbolje služiti tako družbi...
Vse te dolžnosti in obveznosti ter še marsikatere druge sem sprejel...

Sleherni posameznik, ki pride na posamezni trening z resnim in iskrenim namenom spoznati Koryu Budo ter se je tudi pripravljen udeležiti treninga s preostalimi člani skupine je obravnavan kot učenec in je kot takšen vreden, da se udeleži treninga. A sleherni posameznik, ki bi želel priti na posamezni trening zgolj zaradi njegove želje, da vidi posamezni trening je obravnavan kot ne zaželjena motnja in kot takšen ni dobrodošel na posamezni trening.

Sicer pa moram rect, da me je veselilo za vami podebatirat

[KoryuBudo]

Vredu, preucuje. S tem je veliko povedanega.

Morda res, a diplomacija je tista ki najveckrat sploh odpravi moznost za nastsnek vojne. Kadar je neuspesna pa je na vrsti orozje. O tem sem govoril.
Toda kaj ima to veze z Koryu Budo? Torej priprava na pogoje v katerih diplomacija odpove?

Hm... v tem zal ne vidim nikakrsne velicasnosti, da nekoga poskodujemo; razne ce je v obrambi.
Hkrati pa lahko nekomu damo eno okol kepe in je dovolj. Lahko pa mu, ker pac znamo poskodujemo vratno arterijo in umre.
V tem se vprasam, koliko je sploh eticno in zdravo, da se take zadeve uci in dopusca da se jih uci?
Namrec ocitno je presoja o tem ali se teh "hudih" tehnik nekdo uci zgolj na vas, torej eni osebi, ki oceni ali bo ucenec v zivljenju dovolj eticen, da dolocenih "hudih" tehnik ne bo uporabil v neprimerih trenutkih oz. sploh uporabil?

Ali se vam ne zdi da lahko podzavestni strahovi, nagoni, te ali one trame, potlacene agresije in furstracije v trenutku, nezavedno, ko je oseba predana boju, kot ga opisujete, stopijo na plano in oseba oz. ucenec ne postane nekdo katerega se sam ne more kontrolirat?
Kaj vam daje garant, da ustvarjate zdrave ucence, ki so soposobni zavestno nadzorovat svojo podzavest v bolj ali manj kriticnih trenutkih zivljenja?
Namrec pravila so eno, tisto kar je v nas, prvinski strah, nagon, ubijalec, itn pa drugo. Pravijo da imamo to vsi.

Pravijo da tistemu v kar dajes pozornost, tisto se manifestira! Ce je to boj in obramba, se bosta morda manifestirala oba. Ce je to mir, se bo morda manifestiral ta.
S tem vprasanjem se vracam na zacetek teme, kjer sem vas vprasal isto.
Realnost pa je stanje zavesti celote in v tej celoti clovestvo se vedno izdeluje in poseduje nuklearne glave, ki s slabimi obcutki pretijo v predalcku zavesti slehernega cloveka.

Strinjam. Vemo malo. Obcutimo pa nekateri veliko.

Lepa prispodoba z vodo. Da, nasilje je se vedno nasilje, neglede v kaksni obliki se pojavi.
V praksi: si velika vecna ljudi ne zeli vojne in se rajsi posluzujemo diplomacije. Hvalabogu.

In naj bo voda se tako voda, fizicno nasilje ne moremo dopuscati. Mentalno pa lazje, ker sirse v zavesti ljudi se ni dovolj ozavesceno. To je logicna posledica razvoja cloveka. Trenutno sele prehajamo do stopnje, kjer v svetovnem merilu siri znanje v zahvalo internetu. Pa tudi mentalnega nasilja se vedno bolj zavedamo. (recimo reklame)
Izkusili smo in se izkusamo fizicno moc. Vedno manj ljudi si zeli obracunavati z vojnami oz. se je posluzujejo, ko nimajo drugega izhoda ali zaradi dolocenih za moje pojme neprimernih prepricanj. Recimo da k temu deloma spadajo tudi stavke.
Nikakor pa "agregatna stanja" v prispodobi ne bi smela biti izgovor, da se oboruzujemo ali ucimo smrtonosnih borilnih vescin, ki sodijo na fronto, ne pa med posvetne ljudi. Razen ce se pripravljamo na hudo prihodnost potrebe prezivetja s pomocjo lastnega poznavanja borilnih vescin. Kar morda ni za izkljucit. Seveda je tu se delo organov, ki pa dolocena znanaj potrebujejo za lastno varnost.

Vecina laicne skupnosti ve o nasilju morda se prevec! Od kar imamo televizijo, ga lahko gledamo vsak dan. Izkustva vojn in taborisc niso ostala nezaznamovana v nasi zavesti.
Deloma je morda tudi zato se vec strahu in s tem se vec oborozevanja.
Dokler clovek nima poslihtano v glavi, mu ne pomaga to, da obvlada bolecino. Podobno kot, ce ima nekdo bombo, in jo zna uporabiti ter jo uporabi, ce ni pri zdravi pameti.
Tako jaz gledam na zadevo.
Kaj nam pomaga vsa moc, ce nismo razvili kulture srca, ce se tako izrazim.

In torej ja, vecina ljudi razlikuje somatsko in mentalno obliko nasilja, se vec ljudi pa se se subtilnejsega nasilja od mentalnega ne zaveda.
Kdo je v tem macka in kdo mis, kdo lovec in kdo zajec, je zatorej se vedno ugibanka. V tem kaosu bomo potrebovali se veliko zavesti, da bomo znali razlocevati in ziveti samostojno, mimo slabega vpliva enega, drugega ali tretjega, a kljub temu vedno bolj povezani med seboj.

Ma ja, mogoce ma mal hipijevske in utopicne poglede na cloveka

Verjamem da res. Ampak za vzdrzevanje ga je potrebno najprej vzpostaviti kajne. Bolan clovek mora najprej ozdraveti, ce hoce delat. Se nato se lahko uci, kako se bo ob delu cim manj izcrpal, a hkrati bil cim bolj ucinkovit.

Lepo pozdravljeni,


V uvodu bi želel izpostaviti, da poizkušajte dati večji poudarek na to, da sta najina razmišljanja predstavnika zelo različnih sistemov razmišljanja in se poizkusite bolje postaviti v vlogo opazovalca, ki opazuje in poizkusi spoznati nekaj o nečem s čimer se tako rekoč prvič sreča, kadar prebirate moje odgovore. Za trenutek se poizkusite upreti želji, da bi sleherno stališče, ki ga vam predstavim, s katerim se osebno tako ali drugače ne strinjate poizkušali ovreči z vašimi argumenti. Pri čemer upoštevajte, da vas osebno ne želim niti nimam nikakršnega namena, da bi vas prepričal v karkoli, temveč zgolj odgovarjam na vprašanja, katera vi postavljate na osnovi stroke in razmišljanja Koryu Budo - a.

Iz vaših prispevkov je moč opaziti, da še vedno nadvse strogo ločujete vojno od mira, diplomacijo od vojskovanja, in podobno. Zavedati se moramo, da Budo ne razlikuje med tovrstnimi koncepti, saj se zaveda, da so zgolj skrajne oblike določenih istih procesov. V kolikor si malo podrobneje pogledamo na primer diplomacijo bomo hitro prišli do spoznanja, da je uporaba nasilja v diplomaciji vedno vodi v vojno in posledično vojna znova vodi nazaj v diplomacijo. Kot tudi na drugi strani uporaba mentalnega nasilja vedno znova lahko vodi v somatsko nasilje ter le to nazaj v mentalno nasilje. Diplomacija vodi v vojno vedno, kadar temelji na konceptih mentalnega nasilja, ki se na ravni diplomacije odražajo kot izsiljevanje, prisila, ipd. V kolikor stranka v procesu diplomacije, ki uporablja mentalno nasilje ne bo dosegla zastavljenih ciljev, se tovrstna stranka lahko zelo pogostokrat zateče h konceptu: "Vojna je zgolj podaljšek diplomacije." Ter bo poizkušala doseči svoje zastavljene cilje z uporabo fizičnih nasilnih sredstev, in ko si bo zagotovila bodisi strateško ali taktično diplomatsko prednost se bo znova vrnila nazaj k diplomaciji ter bo poizkušala preko le - te doseči zastavljene cilje. A vse dokler tega preprostega procesa nismo sposobni prepoznati bomo še naprej strogo ločevali med diplomacijo in vojno, čeprav gre za en in isti proces. Koryu Budo nas med drugim uči prav prepoznavati omenjeni proces v vsakodnevnem življenju. Seveda pa glede na to, da Koryu Budo sodi med vede, katere v zahodni družbi imenujemo s terminom: vojaške vede je povsem razumljivo, da tovrsten proces preučuje predvsem iz bojnega stališča kar pa ne pomeni, da kakorkoli zanemarja pomen in vlogo temu kar na zahodu rečemo: diplomacija. Na tem mestu bi želel omeniti zgolj še to, da je tovrstna tematika preobširna, da bi jo bilo moč obravnavati na tem ali kateremkoli drugem forumu.

Kitajski pregovor pravi:

"Kdor se v času mira ne pripravlja na vojno bo v vojni poražen."


Kar se zadeva vprašanja etike in morale poučevanja določenih tehnik vam svetujem, da tovrstno vprašanje prepustite stroki in se z njim preveč ne ukvarjate. Lahko pa vam zagotovim, da vsi, ki poučujemo Koryu Budo nadvse pazimo koga bomo kaj učili in za svoje poučevanje oz. zlorabe le tega odgovarjamo tako svojim nadrejenim kot tudi po sodni poti celotni družbi. V končni fazi ne poučujemo članov svojih šol brez razloga tudi zakonodajo, ki se zadeva samoobrambe. Po drugi strani pa tudi nikar ne pozabite, da Koryu Budo nikoli ni bil in tudi nikoli ne bo namenjen za poučevanje širših množic na masovni skali.


V stanju Mushin - a ni ničesar le praznina. V stanju Mushin - a preprosto ni prostora za nikakršne posameznikove strahove, nagone, travme, potlačene agresije ali frustracije. Tovrstni pojavi se manifestirajo izključno pri posameznikih, ki niso sposobni doseči stanja Mushin - a in sleherna budoka slej kot prej postane sposobna doseči in zavedno vstopati in izstopati iz stanja Mushin - a. Učenja in znanja Budo - a so edina Pot, ki omogočajo slehernemu posamezniku, da varno spozna, preučuje in nadzira tudi najtemnejše aspekte njegove osebnosti. Kar se zadeva strahu učenja Budo - a temeljijo na tem, da posamezniku omogočijo, da v celoti spozna kaj strah dejansko je. Kar pa ne pomeni, da zrela budoka ne občuti strahu, daleč od tega. Budoka - e smo še vedno le ljudje, od večine ostalih se razlikujemo zgolj v tem, da smo nadvse podrobno spoznali in preučili naravo našega strahu in bolečine ter da znamo v slehernem trenutku mi nadzirati tako naš strah kot bolečino in ne obratno. Na tem mestu bi želel le še dodati, da se morate zavedati, da tovrstno tematiko Budo nadvse podrobno obravnava in le - ta zahteva podrobno učenje in razlago, katera ni moč podati v nekaj stavkih ali odstavkih, zaradi česar se ne nameravam spuščati v podrobnosti te tematike.



Nadziramo lahko le tisto na kar dajemo pozornost in le - to lahko nadziramo le v tolikšni meri, v kolikšni pač dajemo svojo pozornost na le - to. Zavedati se moramo, da se najpogosteje manifestira prav tisto, česar nismo sposobni nadzirati ali pa kar premalo nadziramo.


Še ena lepa razlika med vami in menoj. Vi ne morete dopuščati somatskega nasilja in ste pripravljeni dopuščati mentalno in duhovno nasilje, medtem ko jaz kot predstavnik stroke Koryu Budo - a, ne morem dopuščati sleherne oblike manifestacije nasilja in vse obravnavam enako brez razlik, a ne isto.


Verjemite mi, da večina laične skupnosti ne ve o nasilju praktično ničesar. Zanima me kaj nek laik ve o socio - dinamiki nasilja v zaporih, getih, med vojaki na bojišču, ... Kaj dejansko ve nek laik o mentaliteti in razmišljanju nekega pouličnega roparja, narkomana, plačanega morilca, posiljevalca, ... Kaj nek laik dejansko ve o delovanju skupinskega nasilja, o delovanju različnih tolp, ... Kaj nek laik dejansko ve o uporabi različnih orožij bodisi somatski, mentalnih duhovnih ali pa izven telesnih orožij. Kaj nek laik dejansko ve o uporabi improviziranih oblik orožij. A vse to kar sem ravnokar izpostavil je le en majhen del tega kar dejansko je Nasilje. Jaz ne vem o nasilju skoraj ničesar pa ga spoznavam in preučujem že več kot 25 let. Uradna stroka tako Koryu Budo kot zahodne vede, ki preučujejo nasilje vedo o nasilju zelo, zelo malo. Razumevanje nasilja v vseh njegovih manifestacijah in v vsej njegovi celoti presega slehernega posameznika. A ker je nasilje del človeške narave in je eden izmed temeljev, ki nas definirajo kot človeško bitje ga je potrebno spoznavati in preučevati ter se nanj ustrezno predhodno pripraviti. Zavedati se moramo, da je efektivna samoobramba tako pravica in privilegij kot tudi dolžnost hkrati slehernega posameznika družbe.


Opazil sem, da še vedno niste razumeli v kakšnem kontekstu je potrebno spoznati, preučevati ter nadzirati bolečino, čeprav sem se potrudil, da sem vam kar se da transparentno predstavil koncept bolečine kot le to obravnava in razume Budo. A na žalost vam zgolj na teoretični ravni ne morem bolj razumljivo predstaviti slednjega koncepta kot sem že. Edino kar lahko storim je zgolj to, da se še enkrat ponovim. Budo razume bolečino kot pozitivno reakcijo, ki nas opozori nemudoma na škodljive bodisi notranje ali zunanje dejavnike. Bolečina je zgolj ena izmed oblik komunikacije med našo somatsko inteligenco in podzavestjo na eni strani ter našim razumom na drugi. Bolečina je zgolj prenašalec informacije in učenja Koryu Budo - a omogočajo posamezniku, da se nauči pravilno razumeti to informacijo.

[KoryuBudo]

Slisi se fajn. Torej sodec po zgoraj pisanem, je potrebno v ucencu najprej odkriti kateri principi so zanj primerni in nato izpostavljati te? Khrati pa nato k tem principom dodati primerne tehnike?

to se mi zdi povsem smiselno

Tudi do se mi zdi do nekje smiselno, ce je vsklajeno z namenom razvoja oz. spoznavanja.

Smiselno.

Kdaj pa je lahko neko ucenje Budo-a nevsklajeno z nekim ucencem?

Torej spregovorila kot upor instant resitvam, ce prav razumem.

To se mi zdi povsem smiselno. torej, da je logicno, da se drug od drugega ucita.

Da, zal je najveckrat tocno tako kot ste napisali! ucenje pri nas je veckrat pogojeno z ze privzgojenimi samoumevnostmi in pricakovanji oz. zeljami. Mislim, da ste v tem povedali ali odprli pomembno temo.
"...torej nauciti se najprej na podzavestni ravni kako se uciti?"
Nisem preprican da to razumem. Podzavest se menda itaq uci, sprejema vse kar je v okolici... mocnejse drazljaje bolj, manj pomembne pac manj, predvidevam.
A ni predvsem pomembno to, da se naucimo uciti tako, da je prisotno cimvec zavesti in tisto kar potrebujemo? S tem pa se tudi podzavest spreminja?
No, super me veseli. da se je mozno sedaj v tem svetu uciti tudi drugace. oz. jaz bi temu rekel normalno!

-----

No, v tem pa se ne strinjava.
Najprej se mi zdi primerno razlocevati zakaj nekdo postavlja vprasanja. Sele nato lahko lahko morda sodimo o tem ali je to primerno pocetje ali ne.
Namrec ce bi postavljali vprasanja zgolj takrat, kadar je um ze sposoben dojeti, potem bi bolj malo sprasevali. Pa tudi se vprasam, koliko bi spontanega pogovora nato se sploh ostalo. Ze to, da nekdo vprasa in ne zgolj samo zato da sprasuje, pomeni, da o necem razmislja, ga zanima in ima za tem dolocene vzroke oz. namen.
Lahko pa je vprasanje povsem spontano.
Bolj se mi zdi problematicno to, da nekdo sprasuje samo zato, da sprasuje, ceprav ga dejansko ne zanima vsebina oz. slisati odgovor.
Recimo nek otrok, ki sprasuje samo zato, da dobi pozornost. Pozornost pa potrebuje zaradi drugih vzrokov ali potreb. Mislim da pri odraslih ljudeh to veckrat ni kaj dosti drugace.
Torej je morda potrebno najprej ugotoviti zakaj nekdo sprasuje oz. s kaksnim namenom. In nato presodimo ali je oseba sposobna dojemati in sprejmati.
Obenem pa imamo tudi spomin.
Ce je res, da podzavest sprejema vse, morda pomeni tudi to, da nic kar je povedanega ni odvec; odvisno pa je, kaj z informacijo storimo, sedaj, danes, jutri, nekoc.
Torej neglede na trenutno zavedanje in sposobnost dojemanja z umom, morda informacija ni odvec. A kljub temu, primerno razmerje se mi zdi v tem smiselno, kajti v polen kozarec nima smisla tocit vode. Tako se soocimo s primerno mero "odlivanja" ali dajanja in "nalivanjem" sprejemanjem v svojem zivljenju.

Tako da ja, tisti rek je bolj kot ne stereotip in so, obstajajo tudi neumna vprasanja, ce clovek pravzaprav zgolj blebeta brez smisla in namena oz. zavedanja. Vsa pa imajo svoj vzrok.

Da, ezoterika menda temu pravi kot visji mental in nizji. Prvi je povezan z visjim jaz ali nadjazom, drugi pac ne oz. le v toliko, kot se je iz visjega mentala sposobno spustit v nizjega, ce se tako izrazim. Je pa to zgolj ena interpretacija, kajti dejansko je vse bolj preprosto.


Bolecina. Kot razumem vase pisanje, radi vkalupljate mene ali ljudi v neko povprecje. Res da do nekje obstaja, a menim da se ta precej spreminja, ce me razumete.
Ljudje poznajo bolecino, vsakdo jo pozna. In vsakdo jo je izkusil. Koliko se kdo spusca vanjo je verjetno individualno, a ob tem menim, da bi nekateri ljudje lahko sneli jezusa ze s kriza. Zato pa potrebjejo/mo razumevanje, znanje in voljnost odpustiti dolocena prepricaja in koncepte za katerimi stojijo nakatere dogme, ki drzijo osebnost v krcu zrtve. In podobno.
Tako je lahko precej nehvalezno govorit nekomu o bolecini, ko pa osebnost potrebuje dolocen cas, prostor za opuscanje in potrebno spremembo.
Drezanje lahko vspodbudi se vec upora ali se vec pasivnosti. Noben od njiju pa morda ni vsklajen s primernim, notranjim izrazanjem.

Jaz osebno nimam proti bolecini nic, je zgolj stanje zavesti na dolocenem nivoju, kolikor je ob tem tudi obcutek, ko ves da si na pravem mestu in delas prave stvari.
Razliko med neumnostjo in modrostjo pa vcasih loci zelo tanka linija. Kot zdravilo od strupa.

Da, je paraodks, a zgolj dokler se zavest giblje v omejenosti in dolocenih prepricanjih. To pa je morda razlog za mnogo tezav tega sveta.
V kolikor pa osebost izstopi iz tega kroga in se poveze z univerzalno energijo, bogom, Budom, notranjim jaz, visim jaz, alahom, jezusom, kristusom, krishno, taom, kali, lamo, ali kakorkoli pac to imenujemo, pa stvari postanejo drugace zaobjete in drugace zaznavane. Taksno pa je tudi nase delovanje in sprejemljivost, ki se vskladi na nivo posameznikovih zmoznosti, kar vkljucuje tudi prakticno znanje.
Tako udarec ucenca ne nujno pomeni neprimernost, temvec vzgojni ukrep v pravem trenutku na pravem mestu.

A ker zavest ljudi se ni ravno na nivoju ko smo 24 ur ocitno nismo sposobni zivet v intuinitivnem stanju povezanosti z visjim jaz, pomeni da smo se vedno precej vpeti v svojo kroznico, kar pomeni, da potrebujemo omejitve kot so pravila, zakoni, etiko, moralo, bonton itn. Sicer bi zavladal kaos, v katerem bi se mnogi izogovarjali na visji jaz, ki pa to dejansko ni bil.
Tako je tesko soditi o tem ali je nek fizicni vzgoji ukrep primeren ali ne ce v proces nismo vklopljeni tudi sami.
Tak je moj pogled.
Da, bolecina lahko zelo ociscuje, lahko pa sprozi upor, zavracanje in strah ter sovrastvo. Biti vzgojitelj je zelo zahtevana naloga.


-------


Mislim, da ste me ponovno precej napacno ocenili. Nakaj je misliti in zgolj pustiti in nekaj je biti na neko prepricanje ali miselnost vezan in reagirati ter delovati in si ustvarjati karmo. Mislim da vecina nas se ni tako dalec, da bi vsakodnevno to znala primerno razlocevati in temu primerno postopati. Vsaj 100% ne.
Jaz ne mislim da je nekje zunaj mene absolutni odgovor. To etiketo ste mi pridali vi!
Verjamem pa, nasprotno od vas, da obstaja odgovor. Odgovor, ki je potreben za razvoj naprej. Namrec ta je pogojen z clovekovim iskanjem, zeljo po razumeti, vedeti in ta vedno obstaja, ker je en od bistvenih smislov nasega bivanja. Je gonilo.

- Kar pa je ob tem pomembno pa je to, ali smo na to vezani ali ne. Ali pustimo, da se na to nas ego obesi ali pa ne pustimo, da se in smo bolj kot ne zgolj opazovalec svojega uma/ega. Preprosto, ko si dovolimo biti srecni, ne potrebujemo razlage zato.

Mislim da nima kaj dosti smisla razglabljat o razsvetljenju, ce tega nismo doziveli, sicer se lahko pogovarjamo zgolj o prepricanjih, ki pa se verjetno tesko dotaknejo bistva. Jaz kljub temu verjamem, da v razsvetljenju izvemo "Kdo in kaj resnicno smo"! In to sem tudi napisal. Skozi zivljenje ki ga vsakodnevno zivimo pa do nas prihajajo zgolj odsevi tega zaznavanja. Vec kot jih je, bolj razumemo, ceprav tega ne nujno to znamo ubesediti na umu zadovoljiv nacin.


Povsem strinjam. Nihce ne trdi drugace.
Kot je lahko nekomu izgovor, da ne dela na sebi in misli da bo to storila zanj druzba, je lahko izgovor, da se ukvarja zgolj s svojim egom, ne vidi pa okoli sebe okoliscin, ki klicejo v pomoc. Odvisno ane. Tako vase etiketiranje mene v tem ne pade na plodna tla.

- Posameznik je pomoje za razvoj celote nepomemben, a hkrati tudi bistven. Danes smo lahko prica temu, da umira na tisoce ljudi vsak dan. V naravnih nesrecah, neglede na to ali so bili v kategoriziranju "dobri" ali "slabi" ljudje. V tem mislim, da se kaze posameznikova nepomembnost - torej v razvoju celote. In o tem sem govoril.

Da, strinjam o tem kar ste pisali o dobrem in slabem. Nimam kaj dodat. oz,. sem pisal ze zgoraj.

Vsekakor strinjam, da poucevanje in vzgoja ista lahki zadevi.

Da, preden lahko nekega učenca pričnemo karkoli resnega poučevati je potrebno prvo odkriti kateri principi in znanja so nekega specifičnega učenca dejansko primerna in potrebna. Kot sem že podrobno spregovoril v svojem prispevku z naslovom: Tehnika ali princip, Koryu Budo poučuje ne osnovi principov in ne na osnovi tehnik. Neka specifična tehnika je zgolj ena izmed možnih manifestacij in aplikacij enega principa ali kombinacije večih le - teh.


Neko specifično učenje je neusklajeno z učencem, kadar ni v skladu z njegovimi dejanskimi trenutnimi potrebami. Kar se zadeva posameznikove semi - podzavesti, podzavesti in kolektivnega nezavednega ali skrajšano njegove Podzavesti, se le - ta v skladu z učenji Budo - a ne dejansko ne uči. Podzavest v polnem pomenu besede preprosto le opazuje in ve. V skladu z učenji Budo - a je naša Podzavest v slehernem trenutku bežne sedanjosti v popolnem sozvočju z Vsem. Podzavest se razvija premosorazmerno z Vsem. Ali če dam nek konkreten primer. V skladu z učenji Budo - a se intuicija ne more poučevati niti se je ne da naučiti, intuicija je ali je pa ni. Intuicije se ne da poglobiti z raznimi učenji, temveč se jo da zgolj razvijati z izkušnjami. Intuicija ne temelji spoznavanju, temveč zgolj in izključno na opazovanju. Intuicija ne razmišlja, temveč preprosto ve.

V skladu z učenji Budo - a, problem človeka ne leži v njegovi Podzavesti, temveč v njegovi zavesti - razumu in logiki, ki skupaj predstavljata to kar v Budo - u i. : zavest ali mali um oz. kar na zahodu i. : um ali ego. Posameznikov mali um je tisti, ki se odtuji od njegovih preostalih aspektov Zavesti, zaradi česar se posameznik znajde v večnem neravnovesju ter neprestano išče izhod iz tega neravnovesja. Posledično posameznik nezavedno manifestira to svoje izvorno neravnovesje v vsem kar počne, govori, občuti, čuti in misli. A glede na to, da se tokrat ne nameravam spuščati v metafiziko Budo - a bom s tem tudi zaključil to tematiko.


Kar se zadeva vašega vprašanja o naravi samega vprašanja bi vam prvo želel sporočiti, da se osebno preveč radi spuščate tako na metafizično kot tudi na fundamentalistično - ontološko raven določenih tematik, pri čemer pa pogostokrat poizkušate bodisi metafizičen bodisi fundamentalistično - ontološki aspekt nečesa prenesti na neko širšo raven oz. le tema dodati pomen, ki ga nimata. V kolikor se spustimo bodisi na metafizičen bodisi na fundamentalistično - ontološki aspekt nečesa ne smemo pozabiti ali zanemariti intervala znotraj katerega veljajo za nekaj bodisi metafizične bodisi fundamentalistično - ontološke lastnosti. Tako kot ne moremo v vsakdanje življenje prenašati zakonitosti kvantne mehanike tako tudi ne gre prenašati metafizičnih ali fundamentalistično - ontoloških aspektov česarkoli v naš vsakdan. Kar pa seveda ne pomeni, da so zakonitosti kvantne mehanike ali metafizike ali fundamentalistične - ontologije napačne ali v zmoti. Daleč od tega. To zgolj pomeni, da moramo vse naravne zakonitosti in principe spoznavati, raziskovati, razumeti, spoštovati in aplicirati znotraj intervalov, v katerih delujejo.

Kadar govorimo o tako fundamentalistično - ontoloških vprašanjih kot je na primer: narava vprašanja samega v Budo - u, ne smemo nikdar zanemariti intervala znotraj bodo določene zakonitosti veljale in v našem primeru je to izključno Budo oz. spoznavanje, preučevanje in poučevanje Budo - a. In znotraj Budo - a še kako velja princip, ki veleva, da se na neko posameznikovo vprašanje odgovori šele takrat, kadar je njegov Um sposoben doumeti in razumeti odgovor oz. iskano / željeno informacijo. Ali v kolikor vam ta koncept predstavim na naslednjem dejanskem primeru. Nič kolikokrat sem se osebno srečal z najrazličnejšimi primeri, ko mi je bodisi član moje šole bodisi moj učenec ali pa laik postavil vprašanje iz področja Budo - a, na katerega odgovor dotični posameznik še ni bil pripravljen. Nič kolikokrat me je že kdo vprašal, če ga lahko naučim kakšnega od visokih nožnih udarcev, medtem ko on sam ni bil sposoben stabilno in pravilno stati niti na obeh nogah ter ni bil sposoben dvigniti noge niti do mojega pasu. Ali pa je nekdo prebral kakšen kratek članek ali celo kakšno knjigo, ki obravnava na primer: Mushin ter me je nato vprašal kaj je Mushin in celo pričakoval moj odgovor. Poleg tega pa ne smemo zanemariti, da sleherni posameznik, ki se odloči spoznavati Budo pride v eno izmed šol Koryu Budo - a s takšnimi ali drugačnimi njegovimi lastnimi predstavami o tem kaj Budo naj bi bil kaj ne, pričakovanji ter najrazličnejšimi informacijami o borilnih veščinah, katere je predhodno nabral od vseh možnih virov le od kakšne šole Koryu Budo - a ne. Posledično hitro pridemo do ugotovitve, da tekom spoznavanja in preučevanja Budo - a posameznik zelo pogostokrat postavlja napačna vprašanja in ne sprašuje tistega kar bi moral. Ena izmed najpomembnejših nalog vsakogar, ki poučuje Budo je tudi, da usmerja učenca v pravo smer, da bo znal postaviti pravilna vprašanja.


Kar se zadeva vaše trditve, da menite, da osebno rad posplošujem posameznike vam zagotavljam, da nikoli ne poizkušam posplošiti nekega posameznika ali ga stlačiti v nek kalup. Tovrstno početje bi bilo v nasprotju z mojimi temeljnimi prepričanji. Osebno ocenjujem izključno posameznikova dejanja, besede, misli, prepričanja in načela, a nikoli posameznika samega, kar je v skladu z učenji Budo - a, kateremu sledim. V skladu z učenji in prepričanji Budo - a pa je tudi, da prepoznavam vzorce in v kolikor bom v nekem posameznikovem dejanju ali besedah prepoznal vzorec, ki je skupen mnogim ljudem bom to tudi izpostavil. Kar pa ne pomeni, da sem s tem posameznika stlačil v nek kalup, temveč zgolj da mu poizkušam pokazati, da sem prepoznal vzorec, ki sporoča, da se posameznik sam zavedno ali nezavedno tlači v neke kalupe. Na posamezniku samemu pa je kako bo razumel mojo informacijo in kaj bo le s to tudi naredil.

Glede vašega mnenja o bolečini na splošno bi želel poudariti, da ste znova poizkušali prenesti koncept bolečine kot ga razume in obravnava Budo izven njegovega intervala ter ga nespremenjenega aplicirati na vse aspekte bolečine. Kot prvo osebno ves čas govorim o konceptu bolečine, ki ga razume in obravnava Budo znotraj in za potrebe sveta, katerega Budo tudi preučuje. V tem pogledu večina ljudi ve o bolečini ravno toliko kot o nasilju, torej praktično ničesar. Pri čemer pa imam v mislih izključno koncept bolečine kot enega izmed jezikov preko katerega naša Podzavest, intuitivna inteligenca in somatska inteligenca komunicirajo z našo zavestjo.


V skladu z učenji Budo - a se sleherni posameznik tekom svojega življenja sreča z neštetimi manifestacijami kensho - a, med katere sodijo sleherna posameznikova spoznanja o čemerkoli, in z večjim ali manjšim številom satori - jev, med katere sodijo sleherna posameznikova globoka spoznanja na določena eksistencialna vprašanja. A v skladu z učenji Budo - a je tudi prepričanje, da noben človek ne more ostati človek po absolutnem Satori - ju, saj le - ta transformira človeka v avatar Bude (Razsvetljeno bitje). Upoštevati moramo, da se Budo primarno ukvarja s konceptom kensho, medtem ko se s konceptoma : satori in Satori primarno ukvarja ena izmed vej budizma.


Za sam konec bi želel le še omeniti, da sta posameznik in družba eno. Posameznik je družba, družba je posameznik.

[free]

Pozdravljeni

To nekako ze od zacetka pocnem. A se ob tem tudi vkljucujem, ker me zanima.


Do nekaterega vasega razmisljanja sem skepticen in se z njim ne strinjam. V celoti ali zgolj deloma.
Odprli ste temo na forumu, ki je namenjem predvsem izmenjavi stalisc, mnenj, izkusenj, znanja, itn. Zato mislim, da moje mnenje v kolikor ni podobno vasemu ne bi smelo predstavljati oviro, temvec prednost, saj je s tem tema sama aktivna, kar je verjetno vas namen, ce ste v zelji temo odprli za pogovor.
Tako ne vidim smisla v tem, da vam odobravam v vsem kar napisete. Vidim pa smisel v tem, da povem svoje mnenje. Eventuelno tudi zato, da mi morda podate vase recimo drugacne argumente, ki bi mi dali mislit in ustvarili drugacno percepijo od sedanje.
Je pa vprasanje ali ste tudi vi odprti za drugacno mnenje od vasega! Namrec po vasem odzivu sodec vas dojemam, da vam je tesko sprejet drugacno mnenje kot zgolj tega, ki ga ste ga izoblikovali skozi vaso filzofijo, da vam je nasploh tezje sprejmat in tezje ne biti v vlogi ucitelja. Mnenje pac.


Vsekakor locujem vojno od mira. Kako strogo je odvisno od okoliscin. V splosnem pa seveda ju locujem.
Verjetno tudi vam ni vseeno ali zivite v miru ali vojni kajne! Ali pac? Pravim da v teoriji ni problem ne razlocevat, v praksi pa bi izbrali ziveti v vojnih razmerah verjetno predvsem ljudje, ki se niso nasli smisla ziveti v miru.
Torej tudi vi imate moznost izbirati ali ziveti v vojni ali ne v miru. Ocitno ste izbrali mir, ceprav poucujete v borilne vescine, ki v osnovi stremijo k uporabi le teh v okviru konflikta.
Lahko bi recimo ucili Taichi, kate ipd, ki menda predvsem stremijo k hramoniziranju energije v organizmu, auri, kakor nekateri pravijo.
Torej predvidevam, da v praksi tudi vi locujete vojno od mira. V praksi je tudi razlika ali imate pred seboj tekmeca, borca, ali pa ga nimate ker ste sami, neglede na teoreticno drzo.
V vojni je neprimeren prisoten odnos, katerega konflikt se resuje skozi agresijo in tezke posledice. Tako seveda je velika razlika med vojno ali mirom in mislim da je RAZLOCEVANJE tako zelo potrebno in tudi nujno!
Lahko pa govorimo o stanju duha, ki je prisoten enako neglede na to, ali je vojna ali mir.
Primerno razlocevanje pa je komponenta zavesti!


Ni bil pogovor o nasilni diplomaciji temvec zgolj diplomaciji kot nacinu resevanja konfliktov, ki presega fizicni ali skrajni konflikt.
Zatorej je sila kot taka bolj kot ne odvec. In vec ko usmerjamo energijo v orozje, silo, borbo, obrambo itn, vec obstaja moznosti, da bomo le te tudi uporabili.
Kljub temu da je diplomacija recimo strastna v svojem prepricevanju in zagovarjanju stalisc ter interesov, se ne pomeni, da preseze meje in se interese pricne resevati na drasticen nacin oz. na fizicni ravni v obliki fizicnega nasilja ali vojne kot take.
Namen diplomacije je resevanje konlfliktov na miren nacin!
Tako je preprosto: Ce bi vec energije dajali primernemu izobrazevanju, resevanju konflikotv s pomocjo zdrave pameti, mediacije, sporazumnega odlocanja itn, manj bi potrebovali orozje, fizicno borbo in fizicno obrambo. Torej o tem je bilo govora.

Vi pa sedaj omenjate nasilje v diplomaciji.
Cetudi nekdo custveno, celo agresivno vpliva na osebo na mentalni ravni, da uvidi drugacno moznost in sprejme drugacne odlocitve od zeljenih, v takem primeru morda cilj opravicuje sredstva. Odvisno od okoliscin.
Posledice dolocenih odlocitev so lahko velikanske in oseba z dolocenimi prepricanji lahko kasneje uvidi, da so bila zmotna in, da je bilo primerno pustiti si prepricati s strani osebe, ki je imela drugacna prepricanja in argumente od njegovih.
Preprosto, ce bi vlomilec napadel vas dom in imel orozje s katerim bi vam pretil, bi morda uporabili mentalno prepricevanje in eventuelno tudi silo, da preprecite njegov namen.
Kasneje bi vam vlomilec bil morda celo hvalezen, da ste mu pomagali prepreciti namen. Tako bi bilo v tem primeru mentalno ali celo fizicno nasilje najverjetneje primerno.

Diplomacija pa bi morala stati in vcasih tudi stoji na konkretnih, dokazljivih argumetnih, dokazih in trditvah, ki jo podkrepijo.

V diplomaciji, v kolikor imata osebi drugacni stalisci pomeni, da ti stalisci eventuelno zagovarjata predvsem, ce ne tudi izkljucno na mentalni ravni. Z razumom. Z znanjem, argumenti, za katerimi stojijo izkusnje, prepricanja, praksa, dokazi, mnozica ljudi, to ali ono.
V kolikor si ob tem dopustimo tudi custveno kompomento, ki lahko prinasa jezo, veselje, zalost, uporabo moci, visanje glasu, itn, se seveda lahko vprasamo ali uporabljena sredstva upravicujejo pot do zeljenega, do cilja in namena. Ali je nase pocetje dovolj kul, da si dopuscamo reagirati ali celo zavestno uporabljati dolocne energije. Ali nasa strast v zagovarjanju morda ni le plod nase lastne podazvesti in prepricanj, ki smo si jih ustvarili in ne posegajo v osnovne clovekove vrednote ter svobodo. Torej ali nasi argumetni v dilomaciji stojijo na trdih tleh in primernih motivih.
Razlocevati med zagovarjanjem stalisc s pomocjo custvene in mentalne ravni cloveka, ob kateri je prisotna zavest ali se vedno zdrava pamet, je verjetno razlika med mentalnim nasilnim prepricevanjem, v katerem ni prostora za socutje in zavest. A tudi za prepricanji lahko stojijo trdni dokazi ali konkretne izkusnje. Odvisno pa, kako jih bomo naposled zagovarjali in predstavili.


hm....dober argument , a vseeno ne zadosten! (da diplomacija vedno vodi v vojno, ce temelji na konceptih mentalnega nasilja!?)
V tem primeru jo verjetno ne moremo vec imenovati diplomacija, temvec pretveza oz. kvazi diplomacija, saj je sama diplomacija kolikor vem, namenjena resevanju konfliktov na miren nacin. Ce pa je namen ze vnaprej jasen, torej dovoliti si uporabiti silo, pa ne govorimo vec o diplomaciji, temvec pripravah na vojno in zagovarjanju interesov prek kvazi diplomacije, torej z vojno.
Tako je diplomacija zgolj nacin komuniciranja z nasprotnikom, ne pa diplomacija kot taka v svojem bistvu in namenu.


Preobzezna tema morda, morda pa tudi ne. Vcasih je nekaj "preobsirno", ker ne znamo preprosto povedat ali pa nimamo razciscenih pojmov. odvisno.

--------------------------------------

Drugi pregovor pravi: "Kar mislis to ustvarjas!" in se en: "Kjer so tvoje misli, tam si ti!"


Torej ali mi pravite da odlocanje o sebi prepustim stroki? Mar ni etika in morala tisto o cemer naj bi se spraseval vsak clovek najprej sam!? Ze zaradi potrebe. Namrec ce se nehamo sprasevat o etiki in morali, bi se najverjetneje vrnili nazaj v obdobje primatov, kjer je bil edini zakon mocna roka in trda kost ter kamen.
Tako nikakor ne bi prepuscal odlocitve o eticnosti in moralnosti poucevanja borilnih vescin zgolj strokovanjakom, saj bi s tem dopustil, da o mojih staliscih in zivljenju odloca nekdo drug. Sebe pa bi prikrajsal za ustvarjalno in kreativno razmisljanje in raziskovanje samega sebe. Po domace povedano, bi postal ovca! Upam da si tega ne zelite, ceprav me na momente vi z vasim (za moje razumevanje) trdnim sledenjem dolocenim naukom to spominja.

Recimo da verjamem vasim zagotovilom. Kljub temu pa to, da mi nekdo rece da pazi, se ne odgovori na vprasanja, ki se ob tem porajajo. Med katerimi je tudi: videti smisel ucenja borilnih vescin, namesto ucenja recimo temu vescin, ki niso nemanjena borbi ali obrambi, temvec zgolj krepitvi telesa in duha.

Ne razumem vas zakaj pravite, da Koryu Budo ni namenjen sirsim mnozicam, ce javno pozivate ljudi k udelezbi? Itaq da se ne bodo udelezlil vsak, kot se tudi ne treniranja kaksne druge borilne vescine. V cem je torej razlika? Hkrati ste omenili, da zelite znanje Koryu Budo prenesti v ta zahodni svet....itn. Torej, ce razumem, se lahko uci Koryu Budo nekdo le na podlagi vase izbire?

No, temu pa ne verjamem. Namrec verjamem. da je mozno biti v stanju miru, kjer ni misli, a vpliv podzavestnih strahov, nagona, travm, potlačene agresije ali frustracij zelo dvomim, da je mozno izljuciti, se posebej v situaciji. ko gre za zivljenje. Jaz bi rekel, da so zgolj zmanjsani na nek nivo, ki ga zavestno preslisimo, ne pa da so tudi povsem izkljuceni. Mnenje pac.


Edina pot!?
Kolikor se spomnim, ste me zgoraj ocenili kot nekoga, ki prevec stremi k absolutisticnemu in determinizmu, sedaj pa vidim, da ste pravazaprav govorili o sebi. Omenili ste, da je edina pot, ter, da edino kar je absolutno je sprememba. Torej ni logicno, da je "Učenja in znanja Budo - a so edina Pot, ki omogočajo slehernemu posamezniku, da varno spozna, preučuje in nadzira tudi najtemnejše aspekte njegove osebnosti".
Mislim da ste v tej trditvi prevec zafiksirani. Ne morem pa vam tega zagotovo trditi, dokler sam ne spoznam te resnice, ki je sedaj zgolj moja teorija da temu ni tako.
Namrec vse religije, vse borilne vescine, vse tehnike in nacini ter ucitelji le teh lahko trdijo isto. Dokazilo trditve je posameznik, ki je znotraj dolocenih pravil uspel to tudi uresniciti.
To tja, pa smo zgolj ovcke, ki verjamemo nekaj kar je izkusil nekdo drug in kdaj tudi spoznamo kaksno lastno resnico.
Torej mi pravzaprav govorite to: Ce je (tudi za vas) absolutno razsvetljenje visek tega kar lahko clovek doseze, pravite, da je to mogoce zgolj z Koryu Budo. Ali je temu tako?


Zanimiva teorija Jaz bi rekel, da je primerno nadzirati le tisti del nas, ki je ogrozujoc in skodljiv do nas samih, torej tudi do okolice; v kolikor pa ta nadzor postane nase breme ali celo omejitev, da bi bili dovolj odprti za tisto kar ne poznamo, pa se mi ta nadzor ne zdi vec smiselen.
Ponavadi je veliko nadzora v vojski, uniformiranih ustanovah. In veckrat je tam tudi najmanj svobode ter duha.
- Duha pomoje clovek ne more nadzorovati! Lahko se mu zgolj pusti (ne prepusti), da deluje skozi nas. Se ga "goji" oz. se nas goji na nacin, da mu dajemo prostor.
Obenem pa, ce bi clovek hotel nadzirati vse, bi najverjetneje postal popolnoma nesvoboden, torej ravno obratno od tega kar si verjetno Koryu Budo prizadeva.
Nenadzirano se manifestira kdaj morda tudi zato, da spoznamo; in morda ne toliko zato ker ga nismo nadzorovali. Mislim da je kljuc v spoznanju, ozavescanju in ne nadzorovanju le tega. Nadzorovati je potrebno nas same, ker nismo dovolj predani primernih energijam.


Narobe ste me razumeli oz. ocenili: jaz dopuscam doloceno obliko nasilja, v kolikor jo okoliscine zahtevajo. Pomeni, ce me kdo napade fizicno, se bom najverjetneje fizicno tudi branil. Odvisno.
Ne dopuscam in nikakor ne odobravam pa nasilje v obliki uporabe orozja za masovno unicevanje, recimo.
In seveda nikjer nisem trdil, da dopuscam mentalno in duhovno nasilje, to ste zame zakljucili vi sami.

O tem ali je nekdo mentalno nasilen, duhovno nasilen, subtilno energetsko nasilen itn, odloca vsak zase... a kot sem vam povedal, ce nekdo oceni, da je nekdo do njega mentalno nasilen in zato uporabi fizicno nasilje, se lahko prvi nanasa na duhovno energetsko nasilje in se je zato branil z mentalnim nasiljem. Eventuelno. Kdo je upravicen do sodbe kdo ima prav?
Ali imamo zakone, ki opredeljujejo kaj je mantalno nasilje? Verjetno le deloma. A to se ne pomeni, da je lahko vsakdo fizicno nasilen, ker si je "izmislil" ali evenetuelno, ker je bil do njega nekdo mentalno nasilen.
Ko bomo kot druzba dovolj zreli, ne bomo potrebovali dolocenih zakonov vec. A se nismo tam in zato se vedno potrebujemo zakone, ki kaznujejo ficino nasilje, kljub evenetuleno neopredeljenem mentalnem nasilju.
Najprej pa bi morali sploh razumeti in znati definirati kaj je to mentalno nasilje in ga kot definicijo vpeljeti v vsakodnevno prakso odnosov ter zakone.
Sicer pa le temu "kljubujemo" z izobrazevalnim programom, etiko, ceprav je ta bolj kot ne ze sam po sebi preveckrat nadvse mentalno nasilen

V praksi torej ne morem it do direktorja xx firme, ker imajo ob cesti postavljen gigantski pano z njihovo reklamo, ki se zagrizeno vsiljuje v podzavest in zavest vsakega mimoidocega voznika in njegove sopotnike; ter mu dat dve okol kepe, ker bi to bilo pac nasilno in sodno preganjajo dejanje. Kljub temu, da je pano mentalno nasilen, smo si kot druzba ustvarili merila na podlagi skupnih odlocitev oz., stanja nasega zavedanja. Ta pa scasoma spreminjamo in prilagajamo, opuscamo ter dodajamo prav tako na podlagi stopnje nasega zavedanja.
Torej sem podal konkreten primer, kako mentalno nasilje dopuscamo vsakodnevno, med tem ko nekatero fizicno hvalabogu ne. Seveda pa, dokler bo nek pano z neko vsebino zgolj meni mentalno nasilje, drugemu cloveku pa ne, je potrebno vsklajevati mnenja po diplomatski, mirni poti.
Torej gre predvsem za vsklajevanje razlicnih potreb. V tem primeru predvsem med zdravje in ekonomijo.

Zivimo v druzbi kjer je nasilje prisotno. Manj kot v kaksnem kriminalnem mestu juzne amerike hvalabogu, a vseeno.
Zato mislim, da konkretno poznamo zgolj del nasilja s katerim zivimo od malih nog.
Veliko ga lahko vidimo vsak dan po televiziji. To ni neopazeno, temvec je prisotno v nasi zavesti in podzavesti.
Nasilja je pravzraprav v nasi druzbi ogromno. In hvalabogu ni zelo veliko fizicnega nasilja in vojn.
Sicer pa nasilje povzorcajo razlicne okoliscine zivljenja; od ekonomsko socialnih razlik do druzbeno kulturnih ter verskih razlik ter izobrazevanje samo.
Da bi to preprecili nujno potrebujemo najprej zakone, pravila, omejitve, biblije, korane, koryu bude, bontone, bla bla ... in sele nato lahko pricnemo v tem vsaj minimalno skuliranem okolju razvijati in spoznavati samega sebe in s tem spreminjati ter opuscati razlicne ustvarjene omejitve.
Ali preprosto, dokler smo se dovolj divjaki, potrebujemo omejitve svojih potencialov, ki jih ne znamo uporabit sebi in drugim v koristne namene.
V kolikor z omejitvami pretiravamo, se temu upre duh! Ta se omejitvam itaq nekak upira, a ko bo v nasih zivljenjih prevladalo vec zdravega duha, tudi omejitve ne bodo vec potrebne.
Tako nekateri narodi ali ljudstva dolocenih zakonov ali omejitev enostavno ne potrebujejo, ker nekatere okoliscine v njihovi skupnosti zaradi spoznanja ali prepricanj preprosto ne nastajajo.

Strinjam da je preucevanje nasilja smotrno in lahko koristno pocetje. Odvisno do namena in tega kaj z naucenim naprej.
Ne strinjam pa se, da je nasilje del clovekove narave!
Nasilje je zame zgolj nacin, ki se ga posluzujemo za lastno prezivetje, predvsem zaradi pomanjkanja zavesti in znanja.
Vec ko imamo znanja in zavesti, manj potrebujemo uporabljati nasilje.
Je zgolj moznost, ki jo lahko uporabimo ali ne. Ponekod se vedno nujna za prezivetje.

A najprej je potrebno definirat kaj je to nasilje in kaj zgolj uporaba moci za prezivetje.
Skozi zgodovino smo morali uporabljati nasilje nad zivalmi, ki smo jih ubili, da smo lahko jedli in tako preziveli. Danes to ponekod ni vec potrebno.
A se vedno smo in celo mnogo bolj nasilni do okolja v katerem zivimo in s tem posledicno do samega sebe.


No, ne vem kdo koga ne razume ali noce razumeti. Mislim da preprosto govoriva o nekaterih razlicnih prepricanjih.
Vam se zdi smiselno bolecino podrobno preucevati zaradi vam znanega razloga, meni pac manj, ker te potrebe pac nimam, kot tudi nimam razlogov za to; in hkrati me preucevanje bolecine tudi ne izpoljnjuje. Kljub temu se z doloceno bolecino sooca verjetno vsak posameznik tega sveta.
Se povsem strinjam, da je bolecina iz tega stalisca pozitivna. - Torej kot opozorilo, da prenehamo z dolocenim pocetjem ali se umaknemo ipd, da ne poskudujemo svoje telo. (recimo od ognja). Tega nikjer ne zanikam, kakor najbrz tudi noben clovek na zemlji ne.

Kaj menite o hoji preko zerjavice?

Sicer pa sva govorila o ravnovesju... nakar pravite, da "bistvo ravnovesja ne leži v njegovi vzpostavitvi, pač pa v njegovem vzdrževanju in pravilnem prilagajanju potrebam"; jaz pa sem rekel, da je tudi njegova vzpostavitev enako potrebna kot samo vzdrzevanje, ker bolan clovek mora najprej ozdraveti da lahko naprej dela, ustvarja, zivi.
Argumenta temu niste podali.

lep pozdrav

Lepo pozdravljeni,


se poizkusite bolje postaviti v vlogo opazovalca, ki opazuje in poizkusi spoznati nekaj o nečem s čimer se tako rekoč prvič sreča, kadar prebirate moje odgovore.


Za trenutek se poizkusite upreti želji, da bi sleherno stališče, ki ga vam predstavim, s katerim se osebno tako ali drugače ne strinjate poizkušali ovreči z vašimi argumenti.


Iz vaših prispevkov je moč opaziti, da še vedno nadvse strogo ločujete vojno od mira, diplomacijo od vojskovanja, in podobno.


V kolikor si malo podrobneje pogledamo na primer diplomacijo bomo hitro prišli do spoznanja, da je uporaba nasilja v diplomaciji vedno vodi v vojno in posledično vojna znova vodi nazaj v diplomacijo.


Diplomacija vodi v vojno vedno, kadar temelji na konceptih mentalnega nasilja, ki se na ravni diplomacije odražajo kot izsiljevanje, prisila, ipd.


V kolikor stranka v procesu diplomacije, ki uporablja mentalno nasilje ne bo dosegla zastavljenih ciljev, se tovrstna stranka lahko zelo pogostokrat zateče h konceptu: "Vojna je zgolj podaljšek diplomacije." Ter bo poizkušala doseči svoje zastavljene cilje z uporabo fizičnih nasilnih sredstev, in ko si bo zagotovila bodisi strateško ali taktično diplomatsko prednost se bo znova vrnila nazaj k diplomaciji ter bo poizkušala preko le - te doseči zastavljene cilje. A vse dokler tega preprostega procesa nismo sposobni prepoznati bomo še naprej strogo ločevali med diplomacijo in vojno, čeprav gre za en in isti proces.


Na tem mestu bi želel omeniti zgolj še to, da je tovrstna tematika preobširna, da bi jo bilo moč obravnavati na tem ali kateremkoli drugem forumu.

--------------------------------------

Kitajski pregovor pravi:
"Kdor se v času mira ne pripravlja na vojno bo v vojni poražen."


Kar se zadeva vprašanja etike in morale poučevanja določenih tehnik vam svetujem, da tovrstno vprašanje prepustite stroki in se z njim preveč ne ukvarjate.


Lahko pa vam zagotovim, da vsi, ki poučujemo Koryu Budo nadvse pazimo koga bomo kaj učili ...


Koryu Budo nikoli ni bil in tudi nikoli ne bo namenjen za poučevanje širših množic na masovni skali.


V stanju Mushin - a ni ničesar le praznina. V stanju Mushin - a preprosto ni prostora za nikakršne posameznikove strahove, nagone, travme, potlačene agresije ali frustracije. Tovrstni pojavi se manifestirajo izključno pri posameznikih, ki niso sposobni doseči stanja Mushin - a in sleherna budoka slej kot prej postane sposobna doseči in zavedno vstopati in izstopati iz stanja Mushin - a.


Učenja in znanja Budo - a so edina Pot, ki omogočajo slehernemu posamezniku, da varno spozna, preučuje in nadzira tudi najtemnejše aspekte njegove osebnosti.


Nadziramo lahko le tisto na kar dajemo pozornost in le - to lahko nadziramo le v tolikšni meri, v kolikšni pač dajemo svojo pozornost na le - to. Zavedati se moramo, da se najpogosteje manifestira prav tisto, česar nismo sposobni nadzirati ali pa kar premalo nadziramo.


Še ena lepa razlika med vami in menoj. Vi ne morete dopuščati somatskega nasilja in ste pripravljeni dopuščati mentalno in duhovno nasilje, medtem ko jaz kot predstavnik stroke Koryu Budo - a, ne morem dopuščati sleherne oblike manifestacije nasilja in vse obravnavam enako brez razlik, a ne isto.


Verjemite mi, da večina laične skupnosti ne ve o nasilju praktično ničesar.

A ker je nasilje del človeške narave in je eden izmed temeljev, ki nas definirajo kot človeško bitje ga je potrebno spoznavati in preučevati ter se nanj ustrezno predhodno pripraviti.
Zavedati se moramo, da je efektivna samoobramba tako pravica in privilegij kot tudi dolžnost hkrati slehernega posameznika družbe.


Opazil sem, da še vedno niste razumeli v kakšnem kontekstu je potrebno spoznati, preučevati ter nadzirati bolečino,
Budo razume bolečino kot pozitivno reakcijo, ki nas opozori nemudoma na škodljive bodisi notranje ali zunanje dejavnike.