). Sem že omenil, da pekel ni prostor, kamor Bog meče grešnike za kazen. Pekel so ljudje ustvarili sami, oziroma je nastal sam. Da ne boš mislil, da je moj miselni model sledi cerkvenemu učenju za rajo 
, en opis nastanka pekla;"Nikar naj nihče ne izmed vas ne misli, da sem Jaz nekoč tudi že ustvaril pekel! To naj bo daleč od Mene in vsakega izmed vas! Prav tako ne mislite, da je pekel kraj za večno kaznovanje zločincev te zemlje! Nastal je sam iz tistih mnogih človeških duš, ki so se na tej zemlji norčevale iz vsakega Božjega razodetja, tajile Boga, delale le tisto, kar je ugajalo njihovi zunanji čutnosti, ter se nazadnje dale po božje častiti in svojim dvorjanom naročile, naj vse ljudi poučijo, da so sami bogovi in da jih mora ljudstvo moliti, kot je to počel Nebukadnezar v Babilonu. Znova so izumili malike in ljudstva prisilili, da so jih častila in jim prinašala velike darove; kdor pa se je upiral, so ga najgrozoviteje mučili"
Kako "zdrsnemo" iz nazadnje uporabljenega telesa, in kam "zdrsnemo, pa je spet zelo različno. Še en opis odnosa med dušo in telesom:
"Telo samo, kakršno je, kot mrtva materija ne bi moglo ničesar videti niti slišati, vohati in okusiti, če ne bi imelo žive duše v sebi. Telo je torej le zasilno orodje duše, seveda zgrajeno in urejeno tako, da ga duša lahko uporablja za zunanji svet. S pomočjo telesa torej lahko navzven gleda, posluša in občuti zoprno in prijetno. Lahko se premika z enega kraja na drugega in z rokami opravlja mnogovrstna dela.
Telesne ude usmerjata razum srca in njegova volja; kajti telo samo nima niti razuma niti volje, razen če duša zaradi svojih posvetnih in čutnih skomin sama preide v meseno in se v svojem mesu tako zelo izgubi, da v njem izgubi zavest svojega duhovnega jaza. Tedaj postane seveda tudi ves njen razum z voljo vred povsem mesen. V tem primeru pa je duša toliko kot mrtva in se ji zdi noro, če sliši kaj o čisti duhovni samostojnosti in duhovnem življenju po telesni smrti.
Toda celo takšna mesena duša po nadvse bolečem odpadu telesa v resnici ne umre, ampak živi naprej v svetu duhov; toda njeno življenje je potem prav tako borno kakor njeno spoznanje in samozavest v povsem duhovni sferi. No, takšna duša potem onstran seveda živi le tako kot v nekoliko svetlejših sanjah. Pogosto ne ve, da je že kdaj živela v katerem drugem svetu, ampak živi in ravna v skladu s svojo privajeno čutnostjo. In ko jo svetlejši duhovi, ki se ji razodenejo, opozorijo in jo poučijo, da je zdaj v drugem in duhovnem svetu, tega ne verjame ter zasmehuje in žali tiste, ki so ji povedali resnico.
Zelo veliko časa je potrebno, preden takšna posvetna in pomesenjena duša onstran doseže jasnejše spoznanje. Ko pa postaja čedalje svetlejša, se ji vrača tudi spomin po stopnji njene posvetlitve in potem lahko vidi, sliši in čuti vse, kar se dogaja na zemlji, nad zemljo in v zemlji.
Če pa duša že na tem svetu po duhovnem prerojenju postane popolna in s tem že tu zrela, ter jasno zaznava povsem duhovne in nebeške stvari, začne tudi pravilno in stvarno gledati na celotno materialno stvarstvo v sebi in ve za vse, kar se dogaja celo v luni in soncu, kaj so zvezde in čemu so bile ustvarjene ter kaj vse je na njih in v njih.
Ko pa je takšna popolna duša odrešena svojega težkega telesa, je njeno gledanje povsem podobno Bogu in potem lahko – če to hoče – vse vidi, vse sliši, vse ve in vse čuti."
Mimogrede, a še nikoli nisi slišal za nižji in višji astralni svet
