Za nemoteno delovanje te spletne strani uporabljamo piškotke. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z našo politiko piškotkov. Nadaljuj
Lunin net

Hitri skok na vsebino


Fotka

VZORCI


  • Prijavi se, če želiš komentirati
- - - - -
96 komentarjev na to temo

#26 Tamburin

Tamburin
  • D član
  • Št. objav: 2 762

Objavljeno: 18. februar 2003, 01:00

Hvala vsem za odgovore! x:Xx

Ja, nimbus, saj se zavedam, da svoje partnerje primerjam s svojim očetom. To je normalno, a ne? (Elektrin kompleks... :vragec:)
Saj ne, da partner ni v redu, ker ni tak, kot je moj oče. Vem, da prav takega ne morem dobiti in tudi vprašanje, če bi tak kot partner sploh ustrezal meni - kot pravi Metja:
"Zelo mogoče je, da si že dobila takega tipa, seveda ne takega kot je tvoj oče kot oče, lahko pa takega kot je tvoj oče kot partner."
Metja, zelo dobra misel!
S partnerji imam navadno probleme s komunikacijo (kot menda moja mama z mojim očetom). Z očetom pa se jaz lahko normalno pogovarjam in me razume. Mi da tudi kak pameten nasvet, a kaj ko ga ne poslušam (kot vsi otroci) - šele ko dobim po buči, vem, da je imel prav.
Mama pa ni tako modra. Ona je bolj cinična, rada žali in ponižuje... Nekaj trdi, da je tako pa tako, ko pa jo vprašam zakaj oz. kako to ve, reče nekaj v tem stilu: "Sem slišala, pa ti ne povem, kje..." Vedno mora biti zraven še kakšna skrivnost, da se počuti nekaj več... (ker kao ve več kot jaz!) Jaz pa si mislim: "Ma pejd v rit!"

Ja, to se sprašujem: zakaj imajo vsi moji tipi manjvrednostni kompleks? Ko pride do kakih problemov v odnosu, se počutijo, da jih ne morejo rešiti, in potem
1.) se zaprejo tako, da nočejo o teh problemih govoriti, ali
2.) govorijo stvari, ki ne rešijo problemov, samo da se izognejo bistvu.
Jaz pa nekaj časa to prenašam in skušam na vse načine razčistiti, potem pa mi poči film in pošljem vse skupaj k. Noben partner do zdaj ni bil pripravljen vložiti toliko truda v zvezo - se mi zdi, da sem se vedno le jaz borila, dokler nisem videla, da ne bo nič, če drugi noče ali ne zmore.

Primer: Enemu sem predlagala (ko nisem vedela več kaj storiti), da greva h kakemu zakonskemu svetovalcu, on pa mi je odvrnil: "Saj ne bo nič pomagalo." Haloooo?!?! Niti probal ne bi!
Pa mi ga je vseeno ratalo spravit tja, a se je tudi tam izkazalo, da tip nima nobenega interesa se potrudit za zvezo. Zato nama je tudi svetovalec predlagal, da greva narazen...
Podobno se mi dogaja z vsakim partnerjem. No, ne zvlečem vsakega k zakonskemu svetovalcu (x:Dx)..., ampak vsak se počuti, da ne zmore prebroditi problemov in se na kakršenkoli način umakne, ostane pa z mano v razmerju, dokler jaz ne naredim konec. :(:

(Pokowc, ti pa se ne reži! x;)x x:Dx)

#27 Metja

Metja
  • NeČistZačetnik
  • PipPipPip
  • Št. objav: 34

Objavljeno: 19. februar 2003, 01:00

Hvala, Tamara. Ta misel je rezultat moje izkušnje, ki ti jo bom tu opisala iz dveh perspektiv, morda najdeš kaj uporabnega tudi zase.

1.kot dekle sem podobno kot ti idealizirala svojega očeta, na račun moje mame seveda.Kljub temu, da je v življenju predvsem v mlajših letih odločno preveč pil in imel tudi druge ženske, se mi to ni zdelo toliko pomembno, da ne bi za vse slabo krivila moje mame.Ker kot oče je bil zame OK.Umrl je pri 60. Kar je še povečalo mojo navezanost nanj, češ, kaj pa je imel od življenja revež, odraščal je brez ljubezni, potem še ta vojna , celo življenje je garal, zraven pa ga še mama ni razumela…..in tako naprej, saj ni čudno da je pil. In glej ga..

2.poročila sem se takoj po gimnaziji in rodila hčerko, ki danes po starosti ni prav zelo daleč od tebe.Moj partner je bil po moji takratni presoji precej hrupen človek, družaben (kar mi je bilo takrat seveda zelo všeč) ljudje so ga imeli in ga še imajo zelo radi in iščejo njegovo družbo, z seveda edino napakico, da je bilo vse to druženje povezano z alkoholom.Ampak to bomo že odpravili! Zaradi mene bo prav gotovo prenehal. In tako se je začela borba, bolj ali manj uspešna oziroma neuspešna.In tako so minevala leta, ki sem jih v glavnem preživljala sprašujoč se kaj za sem jaz bogu (v katerega nisem verjela) "skrivila", da se mi to dogaja.Bila sem totalna žrtev.

Po mojem takratnem videnju sem imela s hčerko odličen odnos, vse dokler niso v njeno življene stopili partnerji.Potem se je začela zame šele kalvarija. Po mojem mnenju eden slabši od drugega.Ko sem po vsaki prekinitvi mislilila, no ja zdaj pa slabšega že ne more dobiti, glej ga se pa še vseeno najde kakšen osamljen primer namenjen prav moji hčerki. Življenje smo vsi skupaj pripeljali do meje, kjer ni bilo več izbire. Ali v prepad ali sprememba. Prva se je odločila in poiskala pomoč v skupini, moja hčerka. Zelo hitro sem opazila, spremembe na njej, pa je vseeno potrebovala še dobro leto, da sem se za spremembo odločila tudi jaz. Danes vem, da sem bila v družini kar ključna oseba.Ko sem se začela spreminjati jaz, so se "čudežno" začeli spreminjati tudi ostali ljudje okoli mene.Mož je v trenutku prenehal z alkoholom, postal je neverjetno pozitiven, duhoven uspešen in zanesljiv.Torej partner kot sem ga vedno želela in za kar sem se tudi vseskozi neuspešno borila. Seveda je rezultat posledica vztrajnega več kot enoletnega dela na sebi, redne dnevne meditacije, kjer dobivaš dragocene prepoznave o sebi, ki pa so na zečetku prav neprijetne.Naprimer tisto o moji mami, pa tisto hčerino o njeni mami(meni). Ja kako zelo sem bila podobna svoji mami in kako zelo podobna je moja hčerka meni x:Dx.Tako postopoma začneš razumeti in sprejemati sebe in druge in razumeš zakaj se ti stvari v življenju dogajajo.Ko prenehaš soditi, ko se nehaš vpletati, ko »spustiš« navezanost na karkoli ali kogarkoli se ti začne življenje spreminjati. Če velja tisto, da so starejši (starši) modri, pa zagotovo velja, da so otroci najboljši učitelji. x:)x

Želim ti vse dobro.
Bodite v x:)x



metja

#28 stu2

stu2
  • Vajenček
  • PipPipPipPip
  • Št. objav: 88

Objavljeno: 20. februar 2003, 01:00

KO ODPRAVIŠ ALI ZGUBIŠ "OBLIKO" PREPROSTO SI, DELUJEŠ V SKLADU Z VSEM
KAR JE BILO, JE IN BO.PA ŠE OGLEDALA NE RABIŠ KER TE NI x;)x

#29 Metja

Metja
  • NeČistZačetnik
  • PipPipPip
  • Št. objav: 34

Objavljeno: 20. februar 2003, 01:00

Ja seveda Stu2, najbrž imaš prav.Čeprav po mojem skromnem znanju in zavedanju se mi zdi tole že "nadčloveški" nivo, večina človeštva z mano vred seveda, pa še človeškega ni predelala.In na tej poti, da pridemo do nivoja,ko preprosto si oziroma te ni x8Dx pa še kako rabiš ogledala. Dobro je vedeti, kam se pogledati.

Uživajte x:)x

metja

#30 pokowc

pokowc
  • Brez statusa
  • Št. objav: 5 844

Objavljeno: 20. februar 2003, 01:00

om

P°k0w<

#31 Metja

Metja
  • NeČistZačetnik
  • PipPipPip
  • Št. objav: 34

Objavljeno: 20. februar 2003, 01:00

ja sej, P°k0w< x^x


Uživajte x:)x

metja

#32 Tamburin

Tamburin
  • D član
  • Št. objav: 2 762

Objavljeno: 20. februar 2003, 01:00

Metja, lepo in realno si opisala svojo izkušnjo.
Če povzamem bistvo:"Ko sem se začela spreminjati jaz, so se "čudežno" začeli spreminjati tudi ostali ljudje okoli mene."
Ja, to je pravgotovo ključno in zavedam se, da bi morala pri sebi kaj spremeniti. A zaenkrat še ne vem kaj in kako. Zato iščem in postavljam taka vprašanja... In tvoj odgovor me je vzpodbudil k temu, da sem začela razmišljati, v čem sem podobna svoji mami. Po značaju sva si z mamo sicer zelo različni, vendar najbrž je kaj (kak vzorec), kar sem pobrala z njeno vzgojo - vzgledom.

Moj oče sicer ni alkoholik, zna pa bit problematičen za mojo mamo (mama = Vodnar), ker je zelo trmast, skopuški in ne mara sprememb (oče = Devica). Spominjam se, da je mama velikokrat rekla: "O, da bi šel kdaj sam nekam na dopust, da bi bila malo sama doma!" Očitno se je hotela "spočiti" od njega. Zato mogoče tudi jaz odganjam svoje partnerje od sebe ([?]). No, pa ne da jih hočem odgnati, ampak vedno pride do tega, da se nikamor ne premaknejo (ne dozorijo, ne prebrodijo problema, niso kos težavam), zato mi začnejo presedat in jih pošljem...
Na, pa imam spet o čem razmišljati! x:)x x:Ix
HVALA VSEM SKUPAJ! x:Xx


(Poki, kaj se pa ti kisaš? x:Dx x:px)

#33 zaspanka

zaspanka
  • NeČistZačetnik
  • PipPip
  • Št. objav: 10

Objavljeno: 21. februar 2003, 01:00

Tu se prvič pojavljam, čeprav vas vse skupaj že "spremljam" oz. prebiram že kar nekaj časa. Super ste, vsi skupaj in vsak posebej.
Čudovito, pa vendar seveda, vsak govori iz svojih izkušenj, pogledom in predvsem tistega, kar vam je bilo podzavestno privzgojeno in malo pridobljeno....., če človek hoče, (tudi) VELIKO pridobljeno…

Tamara bodi samozavestna in si sama potrdi svoje dobro materinstvo, potrdi si, da si ženska, da stvari glede otrok obvladaš tako in drugače,..... Človek ne potrebuje drugega, da dobi potrditev, da je dober človek, dobra mati/oče...da je osebnost z vsemi negativnimi in pozitivnimi lastnostmi, da je ... itd... Odgovore na vse to si moraš najti sama... Pa saj si jih, le PRIZNATI si jih moraš.

Pa kaj "pizdiš" in moleduješ glede odnosa s svojimi sorodniki, pa čeprav ti hočejo pomagati (na nek način in na svoj način in kakor znajo)... glede varstva otrok...... ej ne moreš vse kontrolirati,.. Po eni strani si vesela, da imaš sorodnike, ki ti popazijo na otroke, po drugi strani si pa nezadovoljna, ker način varstva ni ta prav. Odmisli njihov način, vsadi si v možgančke cilj. Otroci bodo zrasli, ti boš ostala s svojimi »nezadovoljstvi« in zamerami…… življenje tega ni vredno, škoda časa..
Namreč ti odločaš o svojih otrokih in noben drug. ... ne vem zakaj si odločitve prenesla na svoje sorodnike... si odrasla oseba.... (hm.... bodi vesela, da imaš take sorodnike, da so ti pripravljeni "pomagati"). Tudi jaz imam dva otroka, vendar nisem in tudi ne morem biti odvisna od sorodnikov in tudi nočem biti, da mi jih pazijo Za to so vrtci, šole in "zaposlitev" doma... Če pa imaš problem varstva, se tudi jaz ponudim, poleg svojih dveh razgrajačev. Ni problema.
Če pa veš, da so sorodniki pametni, potem velja, da si pametna tudi ti, saj ste v sorodu. Le zakaj bi se obremenjevala s svojih IQ-jem, če je čisto OK, le njim manjka inteligenca, predvsem čustvena.

Ne razumem, zakaj bi osebno vzela očitke, da si živčna,...(valda, si mati, ki ima ogromno obveznosti in dolžnosti, tekma s časom… in tega enostavno NOČEJO videti in razumeti) itd. in bla bla... take besede najdejo ljudje, ki so zelo nesamozavestni in ki nočejo videti, da si zelo sposobna ženska.
Meje tolerantnosti ti manjka (kaj dopuščaš drugim, da te žalijo ravno na tistem nivoju, na katerem so oni »bosi« oz. njim manjka... Če boš (ko boš) prepričana v svoje pozitivno ravnanje s svojimi otroki, ti bo zelo malo mar, kaj govorijo in komentirajo drugi (pa četudi sorodniki).
Prepričanje, da te podcenjujeta, je popolnoma zgrešeno. Bodi samosvoja in presliši opazke. Otroci bodo vedeli in tudi vedo, kakšna si in te lahko cenijo le na podlagi tvojih dejanj. Zakaj potrebuješ njihovo potrditev???????? Zakaj hočeš slišati njihove opazke? Zato, .. ugotovi sama.
Le zakaj bi prišla pri njihovi debati do besede? Le moti, da nisi »ta glavna«? Imaš svoj lajf, oni svojega. Zakaj se hočeš vključiti v njihovega, če niste na isti valovni dolžini? Kaj bi dosegla s tem, če bi se z njimi lahko pogovorila in bi dosegla tisto, kar hočeš? Pusti jih v svojem saftu in naj uživajo v svoji nevednosti in tvoje vsevednosti.

Življenje je čudovito, le svoje možgančke in »obligacije« moraš preklopiti sebi v prid.

Ne pusti se, saj si začela šele živeti in se spoznavati.

Pozdrav od Škorpijonke.

p.s.:
Glede pisma: Hm… pomisleki.., če te nočejo (in se te bojijo sprejeti – niso sposobni) sprejeti kot osebo osebno, te ne bodo sprejeli tudi pismeno ne. Napiši si sebi, ki ti bo ob tem marsikaj bolj jasno…. in ti bo takoj lažje…. Postopoma …


Berem knjigo: Susan Forward in Craig Buck: STRUPENI STARŠI (boleče zapuščine staršev in zaživite svoje življenje).


zaspanka

#34 Tamburin

Tamburin
  • D član
  • Št. objav: 2 762

Objavljeno: 23. februar 2003, 01:00

Hoj, zaspanka!
Ja, saj vem vse to... in imaš popolnoma prav. Sicer se ne "pizdim" nad načinom varstva, ampak nad tem, ker si sorodniki dovolijo odločat o stvareh (o mojih otrokih), o katerih moram sama odločat. No, tista zadeva je zdaj že mimo - sem pošteno zaropotala (glasno, ne s pismom) in od tedaj me za vsako stvar v zvezi z mojimi otroki vprašajo ali me obvestijo. Upam, da se ne bojo še kdaj spozabili, da obstajam in da sem mama, ki odločam o svojih otrokih in sem zanje odgovorna.
Drugače pa sem res lahko zadovoljna, da imam take sorodnike, ki mi pomagajo. Le včasih pride do kakega kreša, in takrat najprej ne vem, kako in kaj, potem pa se stvar že nekako reši. A ne z mojo pasivnostjo.
Veš, v življenju sem bila prevečkrat popustljiva in vrgla vse čez ramo, češ: "ma ko jih šiša". Vendar se je velikokrat to obrnilo proti meni, zato sem postala bolj dosledna in bolj borbena - "e, ne bojo me več".
No ja, trenutno je mir in sem jim res lahko samo hvaležna za vso pomoč. Na srečo ne živim z njimi, tako da si lahko urejam lajf po svoje. Ne zahtevam njihove pomoči, jo pa sprejmem, če mi jo želijo nuditi...

Mi je pa pred 3 dnevi hčerkin oče očital, ker najina 9-letna hči pri meni doma lika robce, krpe in druge manjše kose, ter obeša perilo in skuha kak čaj! In spet mi gre to govorit pred hčerko, tako da je bila razdvojena: kdo ima prav, oče ali mama. Ko je odšel, sem ji razložila, da je zanjo bolje, da se vsega nauči (seveda ne pod prisilo), in ji povedala svoj primer, ko me mama ničesar ni naučila, ker je bila le moja starejša sestra "primerna" za taka dela doma... Sem videla, da me je razumela, saj še naprej z veseljem kaj postori doma in me celo vpraša, kaj je še treba. x:)x Mi je pa žal, ker mora s tem (v sebi) nasprotovati očetovemu mnenju. :(

Aja, zaspanka, hvala za ponudbo za varstvo otrok! A mislim, da bo šlo tudi naprej tako, kot je bilo do zdaj: dopoldne vrtec/šola, popoldne - dokler ne pridem z dela - pa sorodstvo. :)

Bobnar, ma ne bi rekla, da jaz generiram probleme v zvezi in potem krivim druge. Normalno, da je svoje napake težko priznat oz. jih je težko sploh prepoznat. Vendar, kolikor se poznam, vem, da se najprej vprašam, kaj je z mano narobe... Najprej krivim sebe, in to zelo dolgo. Potem pa mi navadno najbližji prijatelji odprejo oči.
Vem, da nisem brez napak - daleč od tega. Tudi ne sanjam o partnerju, ki bi bil brez napak. A mislim, da se z ljubeznijo in razumnim, odkritim pogovorom da vse težave rešiti, pa vendar tega ne doživim. Zakaj lahko na tak način rešujem probleme s prijatelji, otroki, strankami..., s partnerji pa ne? :vragec:
Čeprav, če sem iskrena do sebe, mi je še najlepše tako, kot je zdaj. Sem svobodna, ni se mi treba nikomur prilagajati in pozabljati nase...
Rada bi samo na podlagi preteklih izkušenj ugotovila vzrok, zakaj je bilo in je tako, kot je. Saj sprejemam, da je tako, kot je, in živim dalje x8Dx. A ne vem, kaj me je življenje s tem hotelo naučiti. Rada bi neko razodetje... Kapiš?

Hvala vsem skupaj za vaše odgovore in lep pozdrav! x:Xx

#35 zaspanka

zaspanka
  • NeČistZačetnik
  • PipPip
  • Št. objav: 10

Objavljeno: 23. februar 2003, 01:00

Tamara:
Da se bodo sorodniki spozabili, da si le ti mama svojih otrokom, je jasno. Seveda se bodo… in v tem je čar tvoje odločitve doslednosti – vztrajaj pri svojem in tudi prav bo tako. Vedno in ponovno (kakor tudi otrokom) je potrebno ponavljati svoje pravice in dolžnosti drugim, njihove…. Nekateri so preveč »utečeni« pri svojem mišljenju in le s težavo naredijo preskok v svojih možgnačkih - če jih sploh kdaj in je to le mogoče začasno….
Ponovno poudarjam, ko boš, če boš prepričana v svoja dejanja (pri vzgoji otrok) te bodo pripombe bivšega kaj malo tangirala oz. osebno prizadela. Kaj si on misli glede tvoje vzgoje je popolnoma njegov problem. Ti imaš svoje probleme, on svoje in je pri tem skrajno neprimerno izgubljati čas, le otroku je potrebno razložiti, kaj je pomembno in kaj ne. Otroci vse to zelo dobro prepoznajo . Otroka je potrebno pripraviti tudi na fizično samostojno življenje in ne samo na čustveno samostojnost. Imam dva sinova 9 in 14 let in moram priznati in tudi ponosna sem na to, da jih popolnoma sama pripravljam na samostojno življenje dokaj uspešno. Naučila sem jih zelo veliko, le likati ne. ….. ha… moja šibka točka, ker tudi jaz ne likam. Znata gospodinjska opravila, hišna opravila, glede avta, poleg čaja znata skuhati še marsikaj drugega…. itd… veliko in še vedno malo…, seveda njunima letoma primerno… za vse še vedno imata čas, Namreč moja starša me nista naučila ničesar, le prepirov sem bila naučena in navajena. Za njih (in sem še) sem bila popolna ničla. Zakaj? Zato, ker me enačijo s seboj…. Tekmovalnost življenja. Vendar pa, to je njihov problem. Pomagaj jim, če so ubogi na duši. Zakaj pa ne znam funkcionirati v partnerski zvezi, mi je pa tudi jasno. Po eni strani nisem imela pozitivnega vzorca (s svojimi starši), po drugi strani pa prepričanje, da za kaj takega tako in tako nisem sposobna (privzgojeni vzorci)…. In spet smo na začetku.

Izkušnje - preteklost imajo zagotovo svoj pomen. Vendar za »razodetje« vzrokov človek potrebuje ČAS. Slika v glavi se ustvarja postopoma in nikoli naenkrat, saj je življenje skupek vsega prepletenega. Jaz sem si pomagala tako, da sem si napisala svoj življenjepis od rojstva in do današnjih dni. Pisanje traja kar nekaj časa in si ga ne moreš skomponirati v nekaj urah, temveč ga ustvarjaš in ustvarjaš, postopoma. Vendar ne takšen življenjepis, kot se ga sestavlja za službo. Takšen, kjer so vključena čustva, spoznanja določenih obdobji, tvoji bližnji, okolica….
V sebi boš našla odgovore. Razodetje je v tebi.


zaspanka

#36 Tamburin

Tamburin
  • D član
  • Št. objav: 2 762

Objavljeno: 23. februar 2003, 01:00

HVALA, ZASPANKA!!! x^x x:Xx
Lepo si napisala, pa še res je vse to.
Zgleda, da imava kar podobne izkušnje, zato me razumeš in znaš pravilno svetovat.

#37 teja

teja
  • Vseprisotni
  • Št. objav: 717

Objavljeno: 25. februar 2003, 01:00

O vsem tem se da ful pisat in vsak ima svojo zgodbo, a potrebno je začeti aktivno delati, da se zavemo, in ko se zavemo teh vzorcev, pride malo težja naloga:kako jih preseči , na kakšen način in potrebno je veliko volje in poguma.

Lep nasmejan dan ti želim

http://www.lunin.net...um/blog/mavlica


#38 teja

teja
  • Vseprisotni
  • Št. objav: 717

Objavljeno: 8. avgust 2003, 21:15

Pozdravček!

Se spet oglašam, po dolgem premoru, sem malo " počivala".

Glede na to, da sem pred časom odprla to temo in smo kar nekaj rekli tukaj, am povem, da sedaj lahko pomagam še na drugačen način, ne le s pogovorom, klepetom, temveč z intuitivno masažo, kjer preko telesnih zapisov pridemo do vzrokov za nastanek vzorcev, jih ozavestimo, podoživimo ali pa ne in gremo čez. Zadevo, oviro pustimo za sabo. Lahko se gre skozi regresijo rojstva, kar pač posameznik potrebuje.

Poti do cilja je veliko, in to je le ena izmed njih, tudi pri tem je možno več načinov, s katerimi si olajšamo trenutke življenja.

Lep dan

Lep nasmejan dan ti želim

http://www.lunin.net...um/blog/mavlica


#39 rachek

rachek
  • D član
  • Št. objav: 1 681

Objavljeno: 11. avgust 2003, 09:55

Vedno so me imeli za nevedno, manj sposobno... predvsem sestra in mama. Nekaj časa sem imela celo kompleks, da res nisem za nobeno rabo. Z leti sem se malo že osamosvojila in pridobila tudi na samozavesti, vendar še vedno se dogajajo stvari, ki mi grejo na živce.

Ja Tamara, meni je mati tudi vedno govorila: "Joj, kak si pa ti čuden otrok!" :xx!: Foter pa mi je kako drugače dajal vedeti, da nisem za nobeno rabo ...

Citat iz tele teme

Ja, to sem jaz počel do pred parih let. Dokler mi ni takratna punca povedala, da to delam. Sicer, vsi vemo, kaki smo , sami sebe vidimo v najlepši luči in najverjetneje bi to zanikal, ampak nek notranji glas mi je prišepnil, da ima prav. Nato sem res po razmisleku ugotovil, da sem res to delal. Nisem povedal, kaj je narobe, maščevati pa sem se hotel z istim nazaj in kuhal zamero.

No enkrat, ko sem bil full pijan, sem se slučajno spominjal enih dogodkov iz otroštva, ko me je foter pretepal, in ko sem se postavil zase in govoril nazaj, me je pretepal še bolj. Tudi po glavi. Mati pa: "Z čim sem si jaz take otroke zaslužila". In iz tega sem kasneje razvil to zamerljivost: saj tako ali tako ni imelo smisla, da bi pojasnil svoje stališče, iz hude prizadetosti in užaljenosti pa sem kuhal zamero. Zato, da mi je to gor potegnilo zakaj, pa sem porabil kakšne 4 leta. Pa čeprav sem npr. po treh letih čital knjigo Sanje o rdečem oblaku, kjer je ta (ali pa ZELOOOO podoben) vedenjski vzorec pojasnjen, mi ni gor potegnilo, ker je vzrok malo drugačen. No, mi je pa leto kasneje. x:Dx Bolje kasneje kot nikoli.

No samopodobo in samozavest pa sem izboljšal v zadnjem letu FUUULLL .. mi kar gre ... x:Dx

Kar se pa tiče takih razgovorov z starši, poznam in vem, kako je, ko se nekdo v samem začetku postavi v pozicijo, da se do zadnjega ne bo strinjal z tabo. Vsekakor pa: svaka ti čast, da tako dolgo vztrajaš, jaz bi mirno pojasnil, da se jaz nisem rodil v ta svet zaradi njih, moji otroci pa ne zaradi mene, še manj pa zaradi njih! In bi poiskal drugo pomoč. :o|o:

#40 rachek

rachek
  • D član
  • Št. objav: 1 681

Objavljeno: 11. avgust 2003, 09:57

Uff, tole pa je že stara tema, sploh nisem gledal datumov, goddamit ... :switz: x:Dx

#41 Pujsita

Pujsita
  • D član
  • Št. objav: 8 988

Objavljeno: 19. avgust 2003, 08:11

Nima veze, so zadeve, ki se pojavljajo dnevno x;)x . Jaz mislim, da so vzorci zadeve, ki so precej fiksirane v nas in da jih je težko a ne nemogoče odpraviti. Tiste zadeve, ki sem jih sprejela v otroštvu sem kasneje z dosti več napora prestavila drugam, ker sem vzorce v otroštvu sprejela za dejstva, neko bazo. Je pa pozitivno, da ob tem rasteš, zato sem jaz zdaj velika že 182 cm x:Dx

#42 Mateja

Mateja
  • D član
  • Št. objav: 5 354

Objavljeno: 19. avgust 2003, 09:14

uuuu, upam, da si že vse vzorce prerasla... (če ne boste morali vratne podboje malo preurediti)... x:Dx (Janja - hecam se )

#43 Pujsita

Pujsita
  • D član
  • Št. objav: 8 988

Objavljeno: 19. avgust 2003, 09:17

Ja večinoma sem, sicer pa jaz vse vzamem kot hec veš, ponudi mi kar želiš - jaz vzamem hec, sicer pa sploh ne znaš biti zlobna x:o)x

#44 Mateja

Mateja
  • D član
  • Št. objav: 5 354

Objavljeno: 19. avgust 2003, 09:28

x:Dx me res veseli, ko tole berem... mislim oboje: da si večino prerasla vzorce in, da si moj komentar vzela kot hec x:)x x^x ...

tudi jaz sem pridno delala v to smer (buuuuaaa, pa samo 175 cm zrasla x:Dx )... glede na to, da sem v asc rakica, so (bili... no, nismo še čisto skozi) vzorci ena hudo zakoreninjena reč... najprej jih četrt življenja srkaš vase in vzameš za svoje, potem četrt življenja živiš, kakor te peljejo, potem pa se četrt življenja ukvarjaš s tem, kako preobrazit in se jih osvoboditi, da lahko potem zares živiš svojo energijo... nooooo, malo sem pretiravala... saj gre hitreje, če se le zares odločiš... x;)x x:)x

#45 Pujsita

Pujsita
  • D član
  • Št. objav: 8 988

Objavljeno: 19. avgust 2003, 09:38

Ja, lahko se zmenimo, samo sem malo iz forme po 13h letih. Pa bi ti lahko bil sodnik, vidiš do košev x;)x ?

Ja, Mateja, stvar je v tem, da so se meni zadeve, ki sem jih sprejela kot otrok postavile kot normalne in potem odganjaš misel, da to ni to, ker se ti sesuje ves svet meril in načina življenja, ki ga imaš postavljenega. Si na točki, ko o vseh zadevah sprejemaš svoje lastne kriterije. Ampak kot rečeno, ob tem neizmerno rasteš...... x:Dx .

zato pa smo tok fajn a ne, ker smo poganjki x:Dx x:px

#46 Mateja

Mateja
  • D član
  • Št. objav: 5 354

Objavljeno: 19. avgust 2003, 09:58

x:Dx Mick... a bo to kaj motilo naš špil, da pojma nimam kaj naj bi bil playmaker... x:Ix x;)x x:Dx

#47 Mateja

Mateja
  • D član
  • Št. objav: 5 354

Objavljeno: 19. avgust 2003, 10:09

x:Dx ... OK... sem za... center pozornosti... aja, ne... tarok... al play... al troublemaker... alkwa že... ma tist, no x:Dx

#48 Pujsita

Pujsita
  • D član
  • Št. objav: 8 988

Objavljeno: 19. avgust 2003, 10:13

Kdor se rad igra je Igralec.... , kdor pa smeje pa Smejalec.....

Jaz mislim,da nam dolgčas ne bi bilo in bi že našli kakšno zabavo, Mick bi naju pa razvajal s capuccinom, baje ima en tak dober extra tajen recept, ki mu ga je zaupal dedek x:o)x xokx

#49 Vojko

Vojko
  • Lunatik
  • Št. objav: 5 343

Objavljeno: 19. avgust 2003, 15:18

Je kdo kdaj slišal za NEVZORCE ali PROTIVZORCE?

Si želiš več od življenja?
Privošči si življenjski coaching!


Vojko J Kalan

e: vojko@9zvezd.com

t: @vojko_9ki

t: @vojko629


#50 rachek

rachek
  • D član
  • Št. objav: 1 681

Objavljeno: 29. avgust 2003, 10:30

Sem pa ugotovila, da vendarle imajo nekaj skupnega: vsi so imeli manjvrednostni kompleks.
Kaj misliš, zakaj privlačim take tipe?

Že večkrat sem slišala (brala), da v življenju dobiš takega tipa, kakršen je tvoj oče. Vendar pri meni to ne drži.

Tamara, 2 tedna sem full razmišljal o tem ... in ugotovil, da bi mene pritegnila tudi. x:Dx Ali pa obratno. x:Dx Vsaj pred kakimi 3-5imi leti, sedaj se je zadeva malo umirila, jaz pa sem močno pridobil za samozavesti in (v tem trenutku se počutim tako, že dolgo, več kot pol leta) izkoreninil manjvrednostne komplexe. To je bila ena izmed stvari, ki mi pri moji bivši nikoli ni bila jasna, ker sem vedel, da mora bit tip fotru podoben, midva z njim pa nisva nikoli imela ničesar skupnega. No, pol ko mi ni bilo nix jasno, sem se enostavno kar nehal ubadat s tem.

A bi kdo pol vedel, kakšen je moj ojdipov komplex ? x:Ix

Ker če kje pri komu slučajno zasledim kakšno podobnost z mojimi starši, me ta oseba začne v hipu odbijati. In to ne kot niz nekih njenih dejanj, ampak da se je jaz začnem izogibati. :o|o:




Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)

Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0