Vse to kar si zapisala, že imaš v sebi...
Največji problem predstavlja se s to bolečino oz. praznino, niti ne soočit ampak ji
pustuti, da te preplavi v celoti...S tem občutkom ostani, do konca, vem, da ni enostavno,
pa meni tudi ne gre kot bi moralo, zato pa se stvari ponavljajo, ampak vztrajnost in podporo ti pošiljam...
Kaj me muči.
Raibm tako malo, ampak hkrati tako veliko.
Rabim ljubezen in podporo. Rabim voljo in motivacijo.
Na kratko: rabim totalen preobrat. Duševno, telesno, mentalno.
Sam nočem se pa spremenit v robota.
čudno je, ker sem do zdaj vedno jaz bila v vlogi zaupnika, terapevta.. potem ko pa sam rabiš, se pa kar ne znaš obrnit v pravo smer ..
Good point Anne!!! Pa vsem,
ne pozabit, da smo vsi eno in imamo vsi podobne občutke,
potrebe, želje, strahove, cilje, itd...Vsi smo v istem čolno,
nihče ni sam, v resnici, pa še to pozabljamo...
Torej že veš, kam naprej. Preobrat, a ne v robota. Sedaj ti manjka pa samo še korak naprej in počasi do cilja...
Popolnoma te razumem. Ko srkaš probleme drugih in naenkrat ugotoviš, da je dovolj, da tega ne zmoreš in nočeš več. Pa ni nikogar, komur bi se lahko ti zaupal... Če hočeš sogovornike, nas je tukaj kar nekaj. Pa včasih se je izjemno laže izpovedati nekomu, ki te ne pozna, pred komer se ne skrivaš in se lahko čisto odpreš
Čeprav je zdaj hudo, bo bolje.