Dejansko se počutim kot da sem samo pozabila kam spadam, tako nekako se počutim. Neka praznina je v meni, katere ne bi smelo biti.
Po duši sem športnica, tako da sem stalno nekje zunaj. No, dejansko skoraj ne mine dan, da ne bi kam šla (v hribe, teči, kolesarit, k reki, na sprehod). To sploh ni problem. Problem je v tem, da se šele na teh izletih pravzaprav zavem svoje odrezanosti od sveta. Rabim ljudi moje "sorte", teh pa ni.
Brezo, bi mi lahko povedal, kaj točneje si imel v mislih, ko si omenjal, da rabim nekoga, ki me bo peljal čez procese? Seveda hočem iti čez to. Včasih imam občutek, da mi samo še Bog lahko pomaga ali pa naslednja inkarnacija. Občutek imam, da sem se "čistila", ampak proces nikoli ni uspel,... Mogoče je povezano z mojo sedanjo inkarnacijo,... kaj pa veš, kaj sem bila v prejšnjem življenju,...
A morda kdo ve za tečaj vizualizacije? Vsak dan se trudim, pa slika ne postane kristalno jasna.
To sprašujem zato, ker večkrat razmišljam npr. če v trenutku pozabiš na to, kar si v resnici in kar imaš in se prepričaš, da si bogat, sam sebe (seveda za to rabiš vizualizacijo). Ali si bogat ali nisi v tistem trenutku? Mar ni sreča samo v našem prepričanju? V starih časih bi dali vse za npr. tak avto, kot ga ima danes že vsak. Vse za tv, katero ima danes že vsak. Zakaj mi nismo srečni, če vse to imamo? Ampak to so spet samo besede,....
Mogoče pa manjka mesenih užitkov....... hehehe, pa brez zamere
