Hm, ne, ne poznam tega. To, da mi enostavno ni dovolj, pomeni le to, da se počutim ob ljudeh omejeno. Ne morem biti tako svobodna kot sicer, pa čeprav mi puščajo vso svobodo. V bistvu ko takole premišljujem mislim, da je kriva moja nespročenost ob ljudeh. Ja, to bo to. Tudi če je to moj partner. Ne gre, vedno se pretvarjam, ko imam pa dovolj pa naredim konec.
Sej nekako te razumem. Imam Neptun na ASC v opoziciji z Luno na desc in si malo predstavljam o čem govoriš.
Nekako v najstniških letih sem ugotovila, da se enako ne počutim sproščena v družbi, da mi je brezveze, da npr. sedim na pijači kot kup nesreče, da sploh ne znam žurat. Pa v sebi čutim kako bi ful žurala, pa razturala (imam sicer ful filing za ritem in ples), a nekako ne morem tega spravit ven iz sebe. Ja, mogoče bi lahko ta občutek opisala tudi kot omejitev (kot ga opisuješ ti), s tem da je to bolj omejitev samo izražanja. Češ: "ne morem sedaj neki zažurat, ker moram biti taka in taka." Pa to ni toliko zavestno, kot se to bolj občuti kot neka energija, ki te drži nazaj, te blokira. No, potem sem to načrtno začela opazovati in analizirati. Sebe, druge in situacije, v katerih se tako počutim.
In ugotovila, da so predstave, ki si jih drugi ustvarijo o meni in potem projecirajo nazaj name, pravzaprav tisto prvo, kar me zablokira. Ker s tem ustvarjajo pričakovanja (posledično pritisk name), da se bom pa jaz vedla skladno z njihovimi pričakovanji. Da jaz sem pa taka, kakor so si me oni sedaj orisali, da so me že nekam popredalčkali. Pa se potem počutim tako nelagodno, da ne naredim nič, zablokiram. Lahko, da tudi ni vedno šlo za njihova pričakovanja, temveč bolj za tak moj občutek, čemur je sledil pogosto tudi občutek, da ne bi koga razočarala, da se ne bi vedla ekipno. Druga stvar je, da z Neptunom na ASC tudi zlahka nevede "poberem" kaj si drugi zamislijo in "zaigram" po njihovo, s tem da jim kaj ustrežem, vendar to pri sebi občutim bolj kot koda obnašanja ki mi jo narekujejo drugi ali okoliščine ali spet v luči timskega duha. A ker to očitno tako dobro opravim, potem drugi mislijo, da taka tudi sicer sem.
Imela sem potem vmes obdobje krize identitete, ko se nisem več poznala in sama sebe nisem več znala opredeliti kaj in kdo pravzaprav sem. In je prišel kdo mimo, se že v prvih trenutkih precej očitno navdušil nad menoj in pričakoval, da bom pa v določeni situaciji reagirala na določen način in bomo skupaj počeli svašta in oh in sploh in akcija...
Pa sem si mislila: Od kje ti to, saj me sploh ne poznaš. In opazovala njegovo navdušenje in odziv, ko je imel sčasoma priložnost me zares spoznavati. Ob takih primerih je bilo to neskladje med mano in predstavo drugih o meni še bolj očitno.
No, da skrajšam... Začela sem zatem precej delati na spoznavanju same sebe, ker le tako lahko pred drugimi stojim trdno sama za sabo in precej lažje ločim predstavo drugih in mojo realno osebnost. In imam tudi občutek, kdaj moram sebe zastopati, kdaj pa ni preveč škode, če delujem tako kot so si zamislili drugi oz. timsko. Moje razmišljanje je danes tako, da se mi bolj ali manj "fučka" za ostale v smislu kaj si mislijo o meni. Jih ne rabim zraven v moji družbi, če me niso pripravljeni sprejeti tako kot sem. Pa četudi na račun, da sem pogosteje sama. S takim pristopom mi je danes lažje. Seveda sem na začetku malce zadržana, a v družbi ljudi, ki so odprti in iskreni, se tudi hitreje sprostim. Se prav čuti, da je energija čisto druga. To pa vseeno ne pomeni, da ni več takih situacij, ko drugi želijo "vsiliti" predstavo o meni. Tega je bilo nedavno precej v službi (v času je Saturn delal kvadrat na natal Luno in Neptun, stem tudi na asc-desc). Pričakovali so od mene, da se spremenim. Precej mobinga. A sama sem se le bolj odmikala, spremenila se nisem. Potem ko so videli, da mi niso prišli do živega, so se malo vdali in me začeli spoznavati. In ugotovili, da sem čist v redu. (
A dej ga lomt, a res?!) Seveda je razlog tudi drugje. Sama nosim namreč v sebi določene kvalitete, ki pridejo do izraza le takrat, ko sem/delujem taka kot sem, zvesta sebi. In te moje sposobnosti utegnejo biti tudi nad sposobnostim nekaterih drugih, in kot take gredo zato v nos predvsem tistim, ki se sami počutijo ogrožene pred menoj. Torej še dodaten razlog, da se naučiš samoizražanja.
No, edino pri žuriranju še nisem tam
... Se trudim, a očitno tudi Kiron v 4./5. hiši v kvadratu z vladarji asc-desc pove svoje.
Kar se tiče občutka omejenosti v odnosih z moškimi oz. osebnih razmerij, je pa pri meni predpogoj, da se počutim dobro, sproščeo, da sem lahko taka kot sem, in da sem predvsem kot taka tudi sprejeta z njegove strani. Itak, da rabim v začetku precej časa za spoznavanje, grem počasi, se mi nikamor ne mudi (do penzije je še daleč
), in samo če so filingi ta pravi... Počutim se omejeno le, če me ne sprejema tako kot sem. Zato sem bila toliko bolj presenečena, ko si napisala, da se tudi v intimnih odnosih počutiš omejeno in si v zvezi le toliko časa, dokler se ti da igrat neko vlogo.
Hhmm, je pa res, da opažam, da Neptun (asc) - Luna (desc) delujeta pri moških tako, da sčasoma spoznam njihovo drugo naravo. Najprej se petelinijo. Kljub mojemu take-it slow spoznavanju oz. pristopu, se na koncu lahko uštejem in spoznam, da so pa pravzaprav drugačni. Da sem bila zavedena.
Skratka moj predlog tebi light je, da odkrij in spoznaj svojo lastno vlogo - sebe, tako kot si ti in jo potem odražaj navzven. In opazuj kako je s tem občutkom omejenosti. Itak pa pride enkrat nekdo, ki bo imel tebi bolj prijazne energije in se bosta lažje ujela, tebi pa bo dalo občutek varnosti in sprejetosti, da se lahko v njegovi družbi sprostiš in si ti ti. Mora biti tudi prava energija.
Tudi sama čakam na to
.
(Aja, mimogrede, tudi moje dojemanje do mame kot "tujke" ... Sčasoma sicer zbližale,... kot pravi Pinka, sem jo tudi sama sprejela tako kot je, kar pa seveda ne pomeni, da se z njo strinjam,...Nenavsezadnje bi pri teh letih zdaj prej potrebovala kakšno pravo moško dušo.)
