1 x ocenjeno 542 komentarjev na to temo

[FixMinze]

O FixMinze

Še zmerej ne vem, v kakšnem primeru je ljubosumje po tvoje nekej dobrga v odnosu, razen tega, da te opozarja /če si sevede pozoren/, da nekej ne štima v tvojem odnosu do sebe in do partnerja.

Najprej naj napišem, da ljubosumje je neprijetno čustvo. V odnosu pa je nekaj dobrega vedno kadar doprinese do notranje rastni enega ali drugega osebka in na tak način k izboljšanju odnosa. Eden od pogoje zato je, da posameznik prevzame odgovornost za svoja čustva kar pa mislim, da brez razumevanja in pogovora ni mogoče.

Mislim pa, da se je bralcem kost v grlu zataknila ob besedni zvezi upravičeno ljubosumje.

Jaz pa menim ravno obratno. Najprej je odnos, potem šele stik. Odnos je razdalja, stik je bližina. V slovarju (SSKJ) pač lahko piše kar hoče, a ne pomeni nujno, da je pravilno. Pomeni se spreminjajo, nekaj primerov je celo popolnoma napačnih, npr.: "ljubezen" je prvo definirana kot "močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola", s čimer se zelo verjetno homoseksualci ne bi strinjali (jaz se s to definicijo ne strinjam v tem, da je sploh čustvo); potem je še primer "samozavesti", ki je definirana kot "prepričanost o svoji sposobnosti, znanju, moči", kar je po mojem mnenju popolnoma zgrešena definicija, saj samozavest pomeni samo in zgolj "zavest o samem sebi." In še bi lahko o tem ... a to je že druga tema. Skratka, slovar ni ravno avtoritativen vir. Do določene mere pač.

Lahko pa vseeno pokukam k definiciji stika in izluščim tisto definicijo, ki ustreza mojemu pogledu. Fraza "biti v tesnem stiku z naravo" je razložena kot "biti zelo povezan z naravo". Če torej namesto narave vnesemo partnerja, je to to, kar pravim: biti v tesnem stiku s partnerjem -- biti zelo povezan z njim/njo.

(Lahko bi našel še kak primer, a ta je tako na hitro.)

Stik sam zase nima nobenega pomena. Reagiramo na pomen, ki ga pripisujemo stvarem, okoliščinam, predmetom, osebam itd. Z drugimi besedami reagiramo na vzpostavljen osebni odnos. Tako lahko identičen telesni stik razumemo kot namigovanje k seksu ali pa kot naključen dotik. Strinjam se, da je odnos navadno pred stikom vendar ponavljam, da je odnos v primerjavi s stikom višje kvalitete in kompleksnosti, poleg tega pa določa pomen.

Je ljubezen odnos ?

Da, menim, da je ljubosumje povezano z občutkom iluzorne lastnine. Lastimo si partnerja, a ga v resnici ne moremo imeti. Lastimo si njegovo svobodo in zahtevamo, da je samo z nami. Ljubosumje je pač strah, da nas bo partner zapustil in šel s kom drugim. To je tekmovalni, zelo nizek nivo. Zakaj mu ne bi dopustili, da gre še s kom drugim (konkretno: seksat ali pač kaj drugega), če tako želi? S kakšno pravico mu/ji tega ne dovolimo oz. se počutimo ogrožene, če to stori, ali pa če se samo nakaže možnost? Če obstaja med partnerjema
zaupanje, stik, ne vidim v tem problema, še manj pa koristnosti ljubosumja. Skupaj smo zaradi določenih potreb. Zakaj ne jasno napisati, kot v pogodbi, zakaj smo skupaj ter kaj kdo pričakuje od drugega, da so stvari jasne od začetka (ali pač od takrat dalje, ko se odločimo to zapisat)? Dolžnost je spoštovanje tega dogovora, vse ostalo pa je stvar posameznika in načina življenja, kot njemu paše. Če sem ljubosumen, je to samo moj problem, moje neravnovesje (ki pa postane skupen problem, če ga ne odpravim).

Ljubosumje, ki izvira iz posesti, interesa, zavisti itd. imenujemo psevdo-ljubosumje. Takšna vrsta ljubosumja ni zasnovana na odnosu ljubezni. Pravice in dolžnosti, ki jih omenjaš v odnosu so stvar zavednih ali pa nezavednih dogovorov in tudi družbenih norm. Če imam svoje dekle rad in ona ne želi, da bi se dobival in seksal z drugimi dekleti potem bom njeno željo spoštoval, ker jo imam rad. V kolikor mi dobivanje z drugimi dekleti in seks pomeni več kot spoštovanje želje dekleta, bom odnos prekinil. V odnosu ljubezni gre vedno za svobodne odločitve, nikoli za prisilo. Zatorej ljubosumje, ki izvira iz odnosa ljubezni prav tako trči na svobodo odločanja. Ljubosumje ima na račun zmot daleč preveč negativno konotacijo.

"Ni ga Boga ki te bo obvarval nezvestobe. Če partnerju zaupaš potem ti ni potrebno bit ljubosumen, če partnerju ne zaupaš, potem ni razloga da bi bil ljubosumen, ker itak nima smisla, da si z njim. Je tu taku težku?"

S povedanim se delno strinjam. Zaradi manjšega ljubosumja, ki ga doživlja ena ali druga stvar ni smiselno prekiniti odnosa, ki ima zaradi obstoječe ljubezni velik potencial, da notranje zraste in se približa idealni zvezi. Zame osebno je prekinitev sicer ljubečega odnosa na račun pojava ljubosumja napaka. Verjamem, da volja do ljubezni takšne malenkostne ovire in prepire pripelje do spoznanja, razumevanja in rešitve problema.

[Alan_New]

Najprej naj napišem, da ljubosumje je neprijetno čustvo. V odnosu pa je nekaj dobrega vedno kadar doprinese do notranje rastni enega ali drugega osebka in na tak način k izboljšanju odnosa. Eden od pogoje zato je, da posameznik prevzame odgovornost za svoja čustva kar pa mislim, da brez razumevanja in pogovora ni mogoče.

Mislim pa, da se je bralcem kost v grlu zataknila ob besedni zvezi upravičeno ljubosumje.

Seveda, ker je ljubosumje vedno neupravičeno. Zakaj bi sploh bil ljubosumen? Kaj je nerešenega v meni, da tako čutim? To je bistvo. To kar pišeš o upravičenem ljubosumju in psevdo-ljubosumju in o podobnih intelektualnih konstruktih, je samo racionaliziranje, upravičevanje ljubosumja. A ni bolj smiselno spoznati od koga izvira to čustvo in ga brezkompromisno odpravit?

Stik sam zase nima nobenega pomena. Reagiramo na pomen, ki ga pripisujemo stvarem, okoliščinam, predmetom, osebam itd. Z drugimi besedami reagiramo na vzpostavljen osebni odnos. Tako lahko identičen telesni stik razumemo kot namigovanje k seksu ali pa kot naključen dotik. Strinjam se, da je odnos navadno pred stikom vendar ponavljam, da je odnos v primerjavi s stikom višje kvalitete in kompleksnosti, poleg tega pa določa pomen.

Je ljubezen odnos ?

Iz tega odstavka sklepam, da nočeš stika?

Ljubezen je stik s samim seboj in z drugimi bitji.

Ljubosumje, ki izvira iz posesti, interesa, zavisti itd. imenujemo psevdo-ljubosumje. Takšna vrsta ljubosumja ni zasnovana na odnosu ljubezni. Pravice in dolžnosti, ki jih omenjaš v odnosu so stvar zavednih ali pa nezavednih dogovorov in tudi družbenih norm. Če imam svoje dekle rad in ona ne želi, da bi se dobival in seksal z drugimi dekleti potem bom njeno željo spoštoval, ker jo imam rad. V kolikor mi dobivanje z drugimi dekleti in seks pomeni več kot spoštovanje želje dekleta, bom odnos prekinil. V odnosu ljubezni gre vedno za svobodne odločitve, nikoli za prisilo. Zatorej ljubosumje, ki izvira iz odnosa ljubezni prav tako trči na svobodo odločanja. Ljubosumje ima na račun zmot daleč preveč negativno konotacijo.

Vsako ljubosumje izvira iz posesti, interesa, tudi zavisti, predvsem pa iz strahu. Ljubosumje je ljubosumje, pa ga lahko še tako olepšaš in razdeliš na različne oblike. Ljubosumja v odnosu, ki je zasnovan na ljubezni, ne more biti. A ne razumeš preprostega dejstva, da se ljubezen in ljubosumje izključujeta? Kjer je ljubezen, ni prostora za ljubosumje, in kjer je prisotno ljubosumje, je jasen dokaz, da tam ljubezni ni. Če uporabim metaforo, je ljubezen luč, ljubosumje tema, in ta izgino v istem hipu, ko se pojavi ljubezen.

[FixMinze]

Seveda, ker je ljubosumje vedno neupravičeno. Zakaj bi sploh bil ljubosumen? Kaj je nerešenega v meni, da tako čutim? To je bistvo. To kar pišeš o upravičenem ljubosumju in psevdo-ljubosumju in o podobnih intelektualnih konstruktih, je samo racionaliziranje, upravičevanje ljubosumja. A ni bolj smiselno spoznati od koga izvira to čustvo in ga brezkompromisno odpravit?


Iz tega odstavka sklepam, da nočeš stika?

Ljubezen je stik s samim seboj in z drugimi bitji.


Vsako ljubosumje izvira iz posesti, interesa, tudi zavisti, predvsem pa iz strahu. Ljubosumje je ljubosumje, pa ga lahko še tako olepšaš in razdeliš na različne oblike. Ljubosumja v odnosu, ki je zasnovan na ljubezni, ne more biti. A ne razumeš preprostega dejstva, da se ljubezen in ljubosumje izključujeta? Kjer je ljubezen, ni prostora za ljubosumje, in kjer je prisotno ljubosumje, je jasen dokaz, da tam ljubezni ni. Če uporabim metaforo, je ljubezen luč, ljubosumje tema, in ta izgino v istem hipu, ko se pojavi ljubezen.

• Ni racionaliziranje, ki opravičuje ljubosumje. Izviram iz raziskav ljudi, ki imajo praktične izkušnje na področju dela z ljudmi in njihovimi čustvenimi problemi zaradi katerih so pomoč iskali. Imaš ti praktične dolgoletne izkušnje z ljudmi, ki imajo emocionalne težave ?
• Torej ti meniš, da ima stik sam po sebi že določen pomen ?
• Dobro ti verjameš, da je ljubosumje brezpogojno povezano z posestjo itd. Jaz ti samo pravim kaj so ugotovili ljudje, ki so področju človeških emocij posvetili svoje življenje. Ljudje, ki imajo za seboj nešteto pogovorov in opazovanj ljudi, ki imajo težave tudi z ljubosumjem. Jaz zaupam njim predvsem, ker v svojem življenju opazim več lahkotnosti in nežnosti pri reševanju težav. Črno – bela slika po mojem mnenju ne pokrije in zadovolji raznolikosti pojavnosti življenja.
• Upam, da ne prihaja do pomote o mojem čustvenem stanju. Jaz samo pišem o svojih ponotranjenih pogledih, kar seveda ne priča o mojih čustvih. Meni ljubosumje ne dela težav in zame je pravi izraz ljubezni do drugega, da ga spustiš od sebe v kolikor si to želi. Hkrati pa ne vidim nobenega problema, če kdo vloži dodaten trud v ohranjanje razmerja.

Če imaš 9 merc ljubezni in 1 merco ljubosumja - kaj je tu tako nemogočega in slabega v takšnem odnosu ? Čemu črno-bela slika 10/10 in 0/0 ?
Ljubezen se razprostira skozi vse nivoje razmerja, ti pa uničiš in požgeš vse nivoje, ker se na enem pojavlja ljubosumje

[Boudika]

• Ni racionaliziranje, ki opravičuje ljubosumje. Izviram iz raziskav ljudi, ki imajo praktične izkušnje na področju dela z ljudmi in njihovimi čustvenimi problemi zaradi katerih so pomoč iskali. Imaš ti praktične dolgoletne izkušnje z ljudmi, ki imajo emocionalne težave ?
• Torej ti meniš, da ima stik sam po sebi že določen pomen ?
• Dobro ti verjameš, da je ljubosumje brezpogojno povezano z posestjo itd. Jaz ti samo pravim kaj so ugotovili ljudje, ki so področju človeških emocij posvetili svoje življenje. Ljudje, ki imajo za seboj nešteto pogovorov in opazovanj ljudi, ki imajo težave tudi z ljubosumjem. Jaz zaupam njim predvsem, ker v svojem življenju opazim več lahkotnosti in nežnosti pri reševanju težav. Črno – bela slika po mojem mnenju ne pokrije in zadovolji raznolikosti pojavnosti življenja.
• Upam, da ne prihaja do pomote o mojem čustvenem stanju. Jaz samo pišem o svojih ponotranjenih pogledih, kar seveda ne priča o mojih čustvih. Meni ljubosumje ne dela težav in zame je pravi izraz ljubezni do drugega, da ga spustiš od sebe v kolikor si to želi. Hkrati pa ne vidim nobenega problema, če kdo vloži dodaten trud v ohranjanje razmerja.

Če imaš 9 merc ljubezni in 1 merco ljubosumja - kaj je tu tako nemogočega in slabega v takšnem odnosu ? Čemu črno-bela slika 10/10 in 0/0 ?
Ljubezen se razprostira skozi vse nivoje razmerja, ti pa uničiš in požgeš vse nivoje, ker se na enem pojavlja ljubosumje

Tu se moram zelo strinjati s fixminze.

[Alan_New]

Te raziskave so take ... vsaj zame, vprašljive. Nimam ravno dolgoletnih izkušenj z ljudmi, ki imajo emocionalne težave, nekaj malega pa že. Vem iz lastnih izkušenj in izkušenj drugih ljudi, ki so bili z menoj, da imajo te emocionalne težave ene in iste korenine. Na površini zgleda, da je vsak primer zase, specifičen (no, tak je res v svoji zunanji pojavnosti), v resnici pa so vzroki vedno isti. Rešitev je tudi ista za vse, le izvedba je različna in specifična.

Sicer pa imam raje življenje in zvezo z mojo partnerko brez ljubosumja. Ne jaz ne ona ga ne potrebujeva, še najmanj za "vzdrževanje" odnosa.

[butl]

FixMinze živjo

Mal sem firbčen spet.

Dej, a lahko napišeš, kva je to upravičeno ljubosumje. Ampak po tvoje. Ne opisovat tam nekej, kar so drugi rekli al pa ugotovili. Probej napisat iz sebe, iz svojga doživljanja, dojemanja in občutenja. Pa probej dat en tak primer /tud če je izmišljen, samo da bo zaobjemal tvoje dojemanje, prepričanje, občutenje/, da se bo vidla upravičenost ljubosumja.

Ja, pa tud me zlo zanima tole o pravilih. Če lahko napišeš iz sebe, pa mrbit opišeš s primerom in seveda v povezavi z ljubosumjem, upravičenim, če se da.

Pa mal o zablodah. Enako.

Hvala FixMinze.

[FixMinze]

Tu se moram zelo strinjati s fixminze.

Me veseli

Te raziskave so take ... vsaj zame, vprašljive. Nimam ravno dolgoletnih izkušenj z ljudmi, ki imajo emocionalne težave, nekaj malega pa že. Vem iz lastnih izkušenj in izkušenj drugih ljudi, ki so bili z menoj, da imajo te emocionalne težave ene in iste korenine. Na površini zgleda, da je vsak primer zase, specifičen (no, tak je res v svoji zunanji pojavnosti), v resnici pa so vzroki vedno isti. Rešitev je tudi ista za vse, le izvedba je različna in specifična.

Sicer pa imam raje življenje in zvezo z mojo partnerko brez ljubosumja. Ne jaz ne ona ga ne potrebujeva, še najmanj za "vzdrževanje" odnosa.

To so vede znanosti. Znanost ima pravilo, da se preverja in popravlja svoje ugotovitve. Preverjanje vedno poteka kontinuirano, s primerjavo mnogih primerov in navadno strmi k izboljšanju ter popravljanju sprejete teorije, definicije. Ravno to je lepota znanosti, da imamo možnost opazovati opazen napredek, ki temelji na opazovanju velikega števila oseb. Neprimerljivo večjega kot pri osebnih izkušnjah.

Nikjer nisem napisal, da kdorkoli v življenju potrebuje ljubosumje. Daleč od tega. Pravim samo, da so sodbe razmerij na podlagi pojava ljubosumja napačne. Sodbe, da v takšnem razmerju ni ljubezni, da se osebi nimata radi.

Alan_New, če imaš razmerje brez pojava ljubosumja sem vesel zate, ker si prikrajšan za del trpljenja, ki se v odnosih pojavlja. Sem vesel zate četudi nimam realne predstave o tem kdo si.

FixMinze živjo

Mal sem firbčen spet.

Dej, a lahko napišeš, kva je to upravičeno ljubosumje. Ampak po tvoje. Ne opisovat tam nekej, kar so drugi rekli al pa ugotovili. Probej napisat iz sebe, iz svojga doživljanja, dojemanja in občutenja. Pa probej dat en tak primer /tud če je izmišljen, samo da bo zaobjemal tvoje dojemanje, prepričanje, občutenje/, da se bo vidla upravičenost ljubosumja.

Ja, pa tud me zlo zanima tole o pravilih. Če lahko napišeš iz sebe, pa mrbit opišeš s primerom in seveda v povezavi z ljubosumjem, upravičenim, če se da.

Pa mal o zablodah. Enako.

Hvala FixMinze.

Lahko butl

Lej jaz in partnerka ( za punco sva predolgo skupaj, poročena pa nisva ) se imava rada. Ko se objameva, poljubiva in stisneva nama je lepo in prijetno, nama je toplo, izogibava se prepirom četudi se občasno zgodijo, odgovornosti imava deljene tako, da sva z njimi oba zadovoljna in tako naprej. Torej imava v večini prijeten odnos. Odnos, ki si ga upam opredeliti kot odnos ljubezni. Zame je ljubezen preprosta, nežna, včasih komaj opazna, nevsiljiva, ne izstopa in se ne razkazuje. Ljubezen slednjega ne potrebuje. Pa vendar sem jaz poseben tič, ki se dokaj impulzivno obrne za dekletom brez nekega visoko postavljenega ideala. Majhne, visoke, suhe ali prijetno zaobljene, velike prsi ali majhne, majhna rit, velika rit, minika ali hlače – niti ni važno. Moje arhetipske predstave anime se sprožijo in pojavi se želja po telesnem spolnem kontaktu. Ugotovil sem ( s pomočjo prebrane literature ), da sem podvržen nezavedni predstavi, ki je zabloda in zmota, da ljubezen ali enačim ali pa intenzivno povezujem s seksom. Seks = prijetno = ljubezen = enost = samo-uresničitev. To je zmota preprosto zaradi dejstva, ker seks ≠ ljubezen. Tudi odnos, ki bi ga začel s takšno ljubezensko predstavo ne more biti uspešen. Najini spolni odnosi so sicer odlični in so se z leti opazno izboljšali. Vem, da me dekle ljubi, to čutim in se čutim ljubljenega, kar je pri meni težko doseči. Punca zaradi takšnega mojega obnašanja občuti ljubosumje, ker ji je ob meni lepo, ker je ne obsojam, ker jo krepim in podpiram tam kjer se želi spreminjati in tako naprej. Ko se obnašam na ne-zvest način se ji pojavi strah, da se bo najin odnos prenehal, da ne bo več doživljala vsega prijetnega kar se dogaja med nama. Seveda lahko sama nadaljuje svoje življenje normalno brez mene, ki pa ne bo primerljivo s prijetnostjo v odnosu ljubezni. Zakaj bi se sicer ljudje sploh parčkali ? Zakaj ne ostati sam celo življenje ? Moje mnenje je, da čuti upravičeno ljubosumje. Jaz pa menim, da je ob takšnem mojem obnašanju moje spoštovanje do njene osebnosti, karakterja, integritete na precej nizkem nivoju. Ljubezen temu navkljub je in ostaja – največji dokaz za takšno trditev pa je, da se čutim ljubljenega in da to ljubezen vrnem na način, da se ona čuti ljubljeno, sprejeto, varno. Ljubljenega se čutim, ko vem, da mi za prejeto ljubezen ni potrebno narediti nič. S tem, ko sem sprejel in spoznal svojo zmoto je tudi njeno situacijsko ljubosumje uplahnilo. Njeno ljubosumje ni bila karakterna črta.

Ne vem o katerih pravilih sprašuješ ? Alan_New je močan zagovornik pravil, jaz dam precej tudi na spontanost in situacijsko odkrivanje.

O katerih zablodah ?

Ena od zablod je, da ljudje vlečejo zaključke na podlagi osebnega občutka smiselnosti. To osnovno napako počnejo tudi otroci, ki še ne razumejo, da tiso kar je prijetno ni tudi nujno pravilno – beri družbeno sprejemljivo in primerno – beri razmerje med osebnimi željami in zahtevami družbene skupnosti, ki izhajajo iz ohranitve družbe. Primer odraslih ljudi, je verovanje v Jezusa in zaključek, da je Jezus še vedno živ in vedno med nami na podlagi močnega prijetnega občutka ljubezni, sreče, prijetnosti. Pa recimo, da je to res. Potem je povsem napačno vsiljevanje lastnega razmišljanja na podlagi prijetnih občutkov iz česar zaključijo pravilnost svojega obnašanja. Ljudje čutijo marsikaj kar je za njih smiselno in prijetno, resnično, edinstveno, pravi izraz vesoljne resnice itd. pa to še ne pomeni, da je temu res tako.

Torej, ko jaz nekaj začutim navadno ne sledim temu občutku, prej ga preverim in izprašam, ker dopuščam možnost osebne zablode. Gledam pa kako drugi tega ne počnejo in tako rojevajo stereotipe, predsodke, neupravičene sodbe in podobno. S tem seveda ne pravim, da ti čutiš narobe kot tudi ne, da čutiš prav

[butl]

Aha

Zdej zastopm, FixMinze, kva si hotu povedat.

Še mal firbca. Sej ti ni treba odgovort, če nočeš. Kako si predelal, oziroma, kako si prešel iz seks je enako ljubezen v seks ni enako ljubezen?

[Alan_New]

To so vede znanosti. Znanost ima pravilo, da se preverja in popravlja svoje ugotovitve. Preverjanje vedno poteka kontinuirano, s primerjavo mnogih primerov in navadno strmi k izboljšanju ter popravljanju sprejete teorije, definicije. Ravno to je lepota znanosti, da imamo možnost opazovati opazen napredek, ki temelji na opazovanju velikega števila oseb. Neprimerljivo večjega kot pri osebnih izkušnjah.

Seveda je to lepota znanosti, jo cenim tudi jaz ravno zaradi tega. Pa vendar se, sploh v psihologiji/psihiatriji, določene zadeve zanemarja in ignorira (razna spoznanja o človekovi psihi z daljnega vzhoda pa tudi zahodne okultne tradicije) oz. se opazuje samo zunanjo pojavnost, opazuje se predvsem druge, samoopazovanje pa se smatra kot preveč ali pa sploh subjektivno, da bi bilo vredno kakšne znanstvene teorije ali nauka. Zato sem napisal, da so vprašljiva.

Nikjer nisem napisal, da kdorkoli v življenju potrebuje ljubosumje. Daleč od tega. Pravim samo, da so sodbe razmerij na podlagi pojava ljubosumja napačne. Sodbe, da v takšnem razmerju ni ljubezni, da se osebi nimata radi.

Zdaj šele razumem, kaj od mojega pisanja si označil kot črno-belo. Da pojasnim, nikakor nisem namigoval, da bi konktreno med vama ne bilo ljubezni, vseeno pa vztrajam pri svoji trditvi, da se ljubezen in ljubosumnost izključujeta. Vprašanje je, ali smo neprestano v ljubezni? Smo občasno? Dolgo časa, malo? Jaz zase vem, da nisem neprestano. In ko nisem v ljubezni, bi zlahka prišlo ljubosumje, in takrat dejansko pride. A ko sem v ljubezni, ko čutim polnost življenja in vsega, kar je, je ljubosumje samo neka senca iz preteklosti, nočna mora, napaka v dojemanju sveta. Skratka, ljubezen presvetli ljubosumje in ga popolnoma izniči. Vem, se ponavljam kot papiga, a drugače še ne najdem besed, kako bi bolj natančno pojasnil.

Alan_New, če imaš razmerje brez pojava ljubosumja sem vesel zate, ker si prikrajšan za del trpljenja, ki se v odnosih pojavlja. Sem vesel zate četudi nimam realne predstave o tem kdo si.

Hvala. Trenutno je razmerje tako, vendar nisem bil prikrajšan. Sem dal skozi svojo dozo ljubosumja, strahu, nezaupanja. In kdaj se ljubosumje še hoče prelisičiti in mi zavladati, vendar grem takrat takoj v akcijo vase in to odpravljam. Čustva so (kot) navade.

Pa še nekaj bi izpostavil. Mogoče zgleda, kot da te hočem prepričevat, ampak to je zaradi tega, ker sem tako zelo zadovoljen in srečen, ko sem spoznal, da je življenje brez ljubosumja veliko bolj izpolnjujoče in svobodno, da bi kar z vsemi rad delil to spoznanje. In se mi iz tega spoznanja zdi skrajno butasto označevati ljubosumje kot upravičeno. Potem žal pride do tega. Dejansko pa želim tebi in tvoji partnerki uspešno nadaljevanje po vajini poti, z vedno manj ljubosumja in vedno bolj globoko in kvalitetnejšo zvezo.

[FixMinze]

Aha

Zdej zastopm, FixMinze, kva si hotu povedat.

Še mal firbca. Sej ti ni treba odgovort, če nočeš. Kako si predelal, oziroma, kako si prešel iz seks je enako ljubezen v seks ni enako ljubezen?

Lahko odgovorim.

Sprejel sem tisti del logike v sebi, ki je že obstajal vendar je očitno na nezavedni ravni bil definiran kot manj pravilen ali manj ovrednoten. Lahko bi rekel, da je prevladoval nekakšen infantilen/otroški vzorec spojen s predstavo o seksu. Drugi del logike je razumevanje ljubezni skozi spoznavni odnos med dvema osebama, sprejemanje in cenjenje druge osebe čemur sledi odnos ljubezni. Ljubezen razumem kot realen odnos med dvema osebama pri čemer seveda izhajam tudi iz literature.


p.s: sprememba ni čez noč in se še dogaja skozi notranji govor in doživljanje odnosa skozi drugačno notranjo logiko. Ni se zgodil preklop iz ene logike v drugo, druga stvar pa je, da razmišljanje seks = ljubezen ni pokrivalo celoten spekter predstave o ljubezni.

Seveda je to lepota znanosti, jo cenim tudi jaz ravno zaradi tega. Pa vendar se, sploh v psihologiji/psihiatriji, določene zadeve zanemarja in ignorira (razna spoznanja o človekovi psihi z daljnega vzhoda pa tudi zahodne okultne tradicije) oz. se opazuje samo zunanjo pojavnost, opazuje se predvsem druge, samoopazovanje pa se smatra kot preveč ali pa sploh subjektivno, da bi bilo vredno kakšne znanstvene teorije ali nauka. Zato sem napisal, da so vprašljiva.

Tista literatura, ki je rezultat razmišljanj o čustvih in človeku v zadnjih recimo 20 letih, ima jasno izraženo misel o samoopazovanju, preverjanju lastnih vzorcev, spodbujanju k takšnemu obnašanju itd. Prav tako ima izraženo mnenje do predstav daljnega vzhoda in okultne tradicije. Recimo meditacija, osama, duhovni pomeni človeških organov itd.

Zdaj šele razumem, kaj od mojega pisanja si označil kot črno-belo. Da pojasnim, nikakor nisem namigoval, da bi konktreno med vama ne bilo ljubezni, vseeno pa vztrajam pri svoji trditvi, da se ljubezen in ljubosumnost izključujeta. Vprašanje je, ali smo neprestano v ljubezni? Smo občasno? Dolgo časa, malo? Jaz zase vem, da nisem neprestano. In ko nisem v ljubezni, bi zlahka prišlo ljubosumje, in takrat dejansko pride. A ko sem v ljubezni, ko čutim polnost življenja in vsega, kar je, je ljubosumje samo neka senca iz preteklosti, nočna mora, napaka v dojemanju sveta. Skratka, ljubezen presvetli ljubosumje in ga popolnoma izniči. Vem, se ponavljam kot papiga, a drugače še ne najdem besed, kako bi bolj natančno pojasnil.

Nisem dojel kot namigovanje na najino razmerje. Nanašal sem se točno na izjavo, da ljubosumje ljubezen popolnoma izniči. Strinjam se, da ljubezen in ljubosumje nista kompatibilna. Se pa pojavljata vzporedno in se prepletata četudi ne pride do fuzije, menim, da gre za vprašanje katero čustvo prevladuje od česar je tudi odvisno na kakšen način bo ljubosumje izraženo. Če prevladuje čustvo ljubezni bo ljubosumje izraženo na zelo miren in celo ljubeč način. In obratno …

Sicer pa menim, da ljubezen čutimo le občasno. Večkrat čutimo ravnodušnost v pozitivnem pomenu besede = mir, spokojnost.

Pa še nekaj bi izpostavil. Mogoče zgleda, kot da te hočem prepričevat, ampak to je zaradi tega, ker sem tako zelo zadovoljen in srečen, ko sem spoznal, da je življenje brez ljubosumja veliko bolj izpolnjujoče in svobodno, da bi kar z vsemi rad delil to spoznanje. In se mi iz tega spoznanja zdi skrajno butasto označevati ljubosumje kot upravičeno. Potem žal pride do tega. Dejansko pa želim tebi in tvoji partnerki uspešno nadaljevanje po vajini poti, z vedno manj ljubosumja in vedno bolj globoko in kvalitetnejšo zvezo.

Življenje brez ljubosumja je seveda mnogo bolj svobodno in izpolnjujoče kot življenje z ljubosumjem. To nisem nikjer negiral – predvsem sem izražal drugačen pogled na ljubosumje kot je v navadi z manj negativne čustvene nabitosti, kar je mislim, da prvi korak pri spoznanju vzorcev, ki k temu čustvu prispevajo.

Ponavljajoče izražanje lastnih predstav in idej mene osebno ne moti, ker na vse skupaj gledam skozi okno izmenjave mnenj. Skupne točke kot točke razhajanja so nekaj normalnega kot tudi ponavljanje svojega stališča na tisoč in en način.

[Andreja:)]

Torej, če otroku rečeš " dokler ne pospraviš svoje sobe, ne smeš na igrišče " je to izraz česa ? izhajajoč iz predpostavke, da otroku to rečeš, ker mu želiš privzgojiti občutek za red in disciplino, kar bo lahko uporabil kasneje v življenju ?

Postavljanje pravil.
Če pa se to prikaže kot: če boš šel na igrišče, bom grozno nesrečna in ti boš vir te nesreče" je pa drugo. Samo to nima več veze z ljubosumnostjo.

Ko sem mislila na povezavo ljubosumje - otroci sem imela v mislih predvsem to, da se nekdo počuti oškodovanega od bližine otroka. Lahko do lastnega (sploh takšen predstavnik moškega spola, ki v partnerki išče mamo) ali do partnerjevega otroka in ki predstavlja tudi neko vez z bivšim partnerjem. Spet nek strah pred izgubo. Kakorkoli obrneš je zame ljubosumje samo strah in nikakor pokazatelj ljubezni. Ko je nekdo v stanju ljubosumja, če se lahko tako izrazim, ne more biti v stanju ljubezni. Si tega ne predstavljam. Jaz sigurno nisem in nikoli ne bom. Negativna čustva so vedno znak za alarem in povod za raziskovanje. Zato so v bistvu super. Nikakor pa ne zato, da človek reče: "ah, saj to je normalno oz. to je pozitivno in upravičeno in je prav da je vedno prisotno..."

[FixMinze]

Postavljanje pravil.
Če pa se to prikaže kot: če boš šel na igrišče, bom grozno nesrečna in ti boš vir te nesreče" je pa drugo. Samo to nima več veze z ljubosumnostjo.

Strinjam se. Otrok se tako nauči, da je kriv za neprijetno počutje drugih.

Ko sem mislila na povezavo ljubosumje - otroci sem imela v mislih predvsem to, da se nekdo počuti oškodovanega od bližine otroka. Lahko do lastnega (sploh takšen predstavnik moškega spola, ki v partnerki išče mamo) ali do partnerjevega otroka in ki predstavlja tudi neko vez z bivšim partnerjem. Spet nek strah pred izgubo.

Ko se nekdo tako počuti do svojega ali bližnjega otroka je v ozadju lahko razmišljanje, da je ta otrok kriv, da sedaj, ko ima otroka na grbi ne more več uresničiti svojih ciljev in živeti tako kot želi. Otrok postane razlog za osebno nesrečo.

Kakorkoli obrneš je zame ljubosumje samo strah in nikakor pokazatelj ljubezni. Ko je nekdo v stanju ljubosumja, če se lahko tako izrazim, ne more biti v stanju ljubezni. Si tega ne predstavljam. Jaz sigurno nisem in nikoli ne bom. Negativna čustva so vedno znak za alarem in povod za raziskovanje. Zato so v bistvu super. Nikakor pa ne zato, da človek reče: "ah, saj to je normalno oz. to je pozitivno in upravičeno in je prav da je vedno prisotno..."

V nekaterih situacijah je normalno čutiti ljubosumje kot je normalno v razmerju čutiti jezo. Če si omislimo lestvico jakosti 1-10 lahko ljubosumje zavzema ali jakost 1 ali jakost 10. V kolikor vedno čutiš samo eno čustvo naenkrat potem je tvoje dojemanje ljubosumja popolnoma pravilno . Ljubosumje ni pozitivno, lahko pa odigra pozitivno funkcijo.

[Andreja:)]

Se strinjam

[FixMinze]

[Alan_New]

Pa vendar sem jaz poseben tič, ki se dokaj impulzivno obrne za dekletom brez nekega visoko postavljenega ideala. Majhne, visoke, suhe ali prijetno zaobljene, velike prsi ali majhne, majhna rit, velika rit, minika ali hlače – niti ni važno. Moje arhetipske predstave anime se sprožijo in pojavi se želja po telesnem spolnem kontaktu.

Ne bi te rad razočaral, ampak v tem ni nič posebnega. To je prisotno v večji ali manjši meri, taki ali drugačni obliki v vseh moških.

Ugotovil sem ( s pomočjo prebrane literature ), da sem podvržen nezavedni predstavi, ki je zabloda in zmota, da ljubezen ali enačim ali pa intenzivno povezujem s seksom. Seks = prijetno = ljubezen = enost = samo-uresničitev. To je zmota preprosto zaradi dejstva, ker seks ≠ ljubezen. Tudi odnos, ki bi ga začel s takšno ljubezensko predstavo ne more biti uspešen. Najini spolni odnosi so sicer odlični in so se z leti opazno izboljšali. Vem, da me dekle ljubi, to čutim in se čutim ljubljenega, kar je pri meni težko doseči. Punca zaradi takšnega mojega obnašanja občuti ljubosumje, ker ji je ob meni lepo, ker je ne obsojam, ker jo krepim in podpiram tam kjer se želi spreminjati in tako naprej. Ko se obnašam na ne-zvest način se ji pojavi strah, da se bo najin odnos prenehal, da ne bo več doživljala vsega prijetnega kar se dogaja med nama. Seveda lahko sama nadaljuje svoje življenje normalno brez mene, ki pa ne bo primerljivo s prijetnostjo v odnosu ljubezni. Zakaj bi se sicer ljudje sploh parčkali ? Zakaj ne ostati sam celo življenje ? Moje mnenje je, da čuti upravičeno ljubosumje. Jaz pa menim, da je ob takšnem mojem obnašanju moje spoštovanje do njene osebnosti, karakterja, integritete na precej nizkem nivoju.

Zanimivo, kako si postavil poudarek nase. Ona je ljubosumna, torej se mora ona soočiti s svojimi strahovi in predstavami, da ne bi smel gledati in morda tudi seksati z drugimi, ti pa ji vzameš to možnost s tem, da se prilagodiš njenim strahovom. To ne bi ravno označil za ljubeče dejanje. Pa ne obsojam; kar si napisal sem vzel le kot primer in razmišljam na glas.

Ne vem o katerih pravilih sprašuješ ? Alan_New je močan zagovornik pravil, jaz dam precej tudi na spontanost in situacijsko odkrivanje.

Ljubosumnost je med drugim tudi učinkovit zatiralec spontanosti.

[FixMinze]

Ne bi te rad razočaral, ampak v tem ni nič posebnega. To je prisotno v večji ali manjši meri, taki ali drugačni obliki v vseh moških.

Nisem nič razočaran, to je problem, če spoznaš, da bi osebni odstop do volje po ljubezni pomenilo premikanje iz enega partnerja na drugega brez vzpostavitve odnosa. Je pa to delček moje preteklosti katerega sem moral spoznati in korigirati

Zanimivo, kako si postavil poudarek nase. Ona je ljubosumna, torej se mora ona soočiti s svojimi strahovi in predstavami, da ne bi smel gledati in morda tudi seksati z drugimi, ti pa ji vzameš to možnost s tem, da se prilagodiš njenim strahovom. To ne bi ravno označil za ljubeče dejanje. Pa ne obsojam; kar si napisal sem vzel le kot primer in razmišljam na glas.

Seveda se prilagodim njenim strahovom, ker želim biti še naprej z njo for ever and ever and ever, ever, ever . Nikakor ji nisem vzel možnosti soočenja z njenimi strahovi samo sprejel sem jo in tudi pogovarjal z njo, da je pridobila drugačen zorni kot. To pomeni, da nimava pravila ne glej drugih imava pa pravilo ne izmenjuj spolnih energij z drugimi sicer nima smisla, da sva skupaj. Stvar zaupanja, ki človeku prinese občutek miru, topline in varnosti.

Ljubosumnost je med drugim tudi učinkovit zatiralec spontanosti.

Ne razumem, bi lahko razložil ?

[Alan_New]

Seveda se prilagodim njenim strahovom, ker želim biti še naprej z njo for ever and ever and ever, ever, ever . Nikakor ji nisem vzel možnosti soočenja z njenimi strahovi samo sprejel sem jo in tudi pogovarjal z njo, da je pridobila drugačen zorni kot. To pomeni, da nimava pravila ne glej drugih imava pa pravilo ne izmenjuj spolnih energij z drugimi sicer nima smisla, da sva skupaj. Stvar zaupanja, ki človeku prinese občutek miru, topline in varnosti.

Lepo, da obstaja dogovor. Menim, da je v mnogih zvezah pravilo ne izmenjuj spolnih energij z drugimi sicer nima smisla, da sva skupaj kar a priori prisotno brez dogovora. Se kar privzame, da je to najbolj normalno in da tako mora biti. Upam, da se motim.

Ne razumem, bi lahko razložil ?

Mogoče ni najboljši primer, ampak mislil sem na situacijo, ko se npr. srečaš s punco, s katero začutiš simpatijo, en stik, in če bi bil spontan, bi lahko kar šel z njo (če bi bila tudi ona za), a zaradi ljubosumnosti partnerke ne greš. Seveda, iz istega primera lahko potegnem zaključek, da na tak način tudi dogovor zatira spontanost ...

[FixMinze]

Lepo, da obstaja dogovor. Menim, da je v mnogih zvezah pravilo ne izmenjuj spolnih energij z drugimi sicer nima smisla, da sva skupaj kar a priori prisotno brez dogovora. Se kar privzame, da je to najbolj normalno in da tako mora biti. Upam, da se motim.

Strinjam se, da se je neglede na dejstva, ki mi niso znana potrebno pogovarjat tudi o samoumevnih stvareh. Nasploh pogovarjat in poskrbeti za jasnino v odnosu.

Mogoče ni najboljši primer, ampak mislil sem na situacijo, ko se npr. srečaš s punco, s katero začutiš simpatijo, en stik, in če bi bil spontan, bi lahko kar šel z njo (če bi bila tudi ona za), a zaradi ljubosumnosti partnerke ne greš. Seveda, iz istega primera lahko potegnem zaključek, da na tak način tudi dogovor zatira spontanost ...

Jaz menim, da je v vsakem primeru to moja odločitev. Jaz se odločim, da grem ali ne grem k punci pri kateri čutim simpatijo, neglede na ljubosumje, torej si tudi spontanost ubijem sam