Sem zelo vesela zate....Domoljubka, zelo se lahko vživim v tvojo zgodbo. Šport dojemam zelo podobno kot ti. Treba se je "zgonit", vendar se vedno bolj sprašujem, če je temu res tako? Mogoče jaz samo mislim, da to more biti tako? Mogoče oba poznava šport samo s te plati in sva se naučila, da je edino takšen pristop pravilen? Oba sva ugotovila, da se okoliščine lahko močno spremenijo in se je potem očitno treba prilagoditi. Očitno je treba "štukat", ko gre za gibanje, ko si enkrat oče/mati, ko imaš delo, ko se razni bioritmi tako čudno prekrivajo, da si je skoraj nemogoče vzeti 2 uri v enem kosu... Če sem iskren, seveda mi bi bilo lažje, če bi imel še vedno isto količino časa na razpolago za šport, kot sem ga imel pred leti, ampak, če lahko izbiram med tem, da ne športam čisto nič in športanjem po delih, potem bom pač, oziroma sem že izbral športanje v smislu "večkrat po malo". Še vedno ima vse skupaj zame dokaj razrečen "homeopatski" touch, ampak boljše to, kot nič.
Beli Lotus, hvala za tvoje koristne napotke. Ta vikend smo se res odpravili v Mostec in imeli smo se suuuper. Mislim, da smo našli nek kompromis, s katerim lahko živi cela družina. Moja draga ne mara "divjanja" in pretiranega telesnega napora, starejša hčerka pa ima rada igrala, najmanjša pa je srečna, če je na svežem zraku, jaz pa, saj veste... Smo šli peš po trim stezi, peš, ustavljali smo se pri posameznih postajah, malce pomigali, vsak, kolikor je hotel in vzdušje je bilo res dobro. Mi je bilo zelo všeč.
V nedeljo sem prišel pa na svoj račun, saj sem s hčerkico v vozičku lepo rolal, oba sva se imela imenitno, nato se je zgodil čudež, saj sva lahko šla po tej seansi še na dooolg sprehod v gozd. Imeli ste vsi po svoje prav, je pač treba bolj vključevati družino in jo vplesti v športno dogajanje.
Porny, očitno si v podobni situaciji kot jaz... moje sožalje ;-)! Ampak po mnenju Golda, obstaja upanje, pravi, da je treba več seksati:-))). Tudi zanimiv pristop. Imaš pa podoben urnik kot jaz, kar pomeni, da tudi "Goldova terapija" pogosto odpade. He he, malce se pa moramo pohecati.
Hvala vsem, mislim, da sem od vas dobil nekaj dragocenih pobud in impulzov, ki jih po malem začenjam implementirat v svoje življenje. Počutje je že pri teh majhni spremembah bistveno boljše. Bom pa še vedno zelo vesel, če kdo napiše, kako se spopada z zgoraj opisano problematiko. Pozitivnega inputa ni nikoli dovolj.
Važno je poiskati kompromis , da je za vse prav...
Pri nas doma ni bilo veliko teh kompromisov...sem se morala zaradi situacije bolj jaz prilagajat in razumevat, pa odpovedovati...pa potem sej veš,....tako kot sem ti že povedala....Se le poznam in vem kaj me sprosti...Šport, glasba, narava, primerna literatura, druženja...to so moji fiks ventili...Marsikaj me lahko sprosti (joga,meditacija)...ampak brez pravega gibanja pa naravnost zbolim.
Niti ne, da samo tako mislim, da se moram s športom tako zdivjat...V bistvu to kar je tako ....Moram se....če se le da...
Vse ostalo- preveč prilagajanja, ali pa odpovedovanja me ni pripeljalo v dobro stanje...
V bistvu se mora človek najprej dobro spoznati sam...Razpoznati mora do kje ima svoje tolerantne meje....in kar sem želela povedati je v bistvu to, da nam ne sme bit nerodno tudi zase zahtevati svoj ventil...Vsi preživijo kakšno uro ali dve brez drugega ...
Sama sem preveč podlegala tempu drugih v družini, se preveč prilagajala...pa kar zdelo se mi je , da moje želje ne pašejo v koncept takratarne situacije in problemov....(Je pa težko, če nimaš v teh časih določene pomoči v obliki starih mam, dedkov, tastov, tašč...itd)...
Potem je res zelo odvisno od tega kakšnega partnerja si si izbral...ali je razumevajoč ....nesebičen....in se da z njim vse pomenit pa držat v vsem skupaj...
Nič pa ni narobe s tem , če kdaj tudi družina ni na prvem mestu...ker prav gotovo ima vsak pri sebi kaj- kar je unikatnega in ne more deliti vsega z ostalimi člani.
Samo to je ponavadi tabu tema...ker je družba preveč naravnana na to da obsoja posameznika....Od tu pa potem nastajajo fustracije, prepiri, ločitve...
V bistvu pa je jedro nekega odnosa zdravo takrat, ko se v njem ne počutiš vkleščenega ... in da ti kot članu neke skupnosti ostane še vedno nek prostor pod soncem... pod katerim se še sam lahko čutiš, se razvijaš in rasteš...
In vse se da združit , če se imamo enostavno rečeno- radi, če nismo preveč egocentrični in med seboj komuniciramo ter sklepamo kompromise...
Srečno še naprej...