Za nemoteno delovanje te spletne strani uporabljamo piškotke. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z našo politiko piškotkov. Nadaljuj
Lunin net

Hitri skok na vsebino


Fotka

čustveni problemi,pomoč


  • Prijavi se, če želiš komentirati
- - - - -
235 komentarjev na to temo

#1 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 14. december 2012, 02:27

Moj problem se glasi,imam grozne probleme s preteklostjo,ki ni bila sijoča in mi nastajajo bolečine,imam strah pred hudimi boleznimi,ker sem doživela eno samo,me to pripelje do zdravstvenih težav kot je strah pred zdravniki,bolečinami,kri.Imam že en mesec probleme s svojim zdravjem,vročina,mehke roke,noge,bolečine v vratu,mišicah,kri pri zdravniku ni pokazala ničesar,ima kdo izkušnje s psihiatrom?Pisala sem okoli in so mi svetovali glede na moje probleme obisk pri njem,imam bolečine v notranjosti srca,bolečina je nastala ob odhodu fanta,že nekajkrat sem odšla na urgenco zaradi panike,šoka,da bi lahko bilo kaj hujšega kot viruza.... bolečina v notranjosti ni povezana z rokami in nogami,bolečine v vratu,bolečina se pojavi,ko začnem razmišljati,negativno,v smislu,DA NEKAJ NE BO ŠLO,PRAV,DA BO ŠLO NAROBE,DA SE NE BO RAZPLETLO KOT SI JAZ ŽELIM,POMISLIM NA NAJSLABŠE,ko sem v neki situaciji primerjam s svojo,


naprimer,ko me je zapustil fant k sem ga štela med zvezde,ko sva bila pri bratu od mojega fanta je našteval kako ga ni doma,da se odmakne in gre žurat od svoje družine,da se manj kregajo,nekaj podobnega,potem sem si predstavlala,da bo tako tudi pri nama itd....na enak način,potem čudna bolečina zamašitev.tesnoba.

#2 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 729

Objavljeno: 14. december 2012, 10:22

Hoj, tole je pa grozno, kar si napisala, žal mi je da se tako počutiš. Sočustvujem.

Si ne upam ti česarkoli predlagat, svetovat, ker se mi zdi, da bi morala stopit do kakšnega strokovnjaka, tule sploh dvomim, da je kdo usposobljen, da bi ti nasvete dajal, to, kar opisuješ, je kar resno videti, kakšne alter scene pa te morda še zmedejo in odkfokusirajo, namesto da bi pomagale.
Tako da mislim da bi bilo dobro, če bi obiskala psihiatra; čudno da se nisi bolj posvetovala o tej možnosti s svojim zdravnikom, najbrž bi oba skupaj ti lažje pomagala.
Sicer osebno nisem navdušena nad jemanjem zdravil, v smislu, da takoj hitimo zdravila jemat, samo v določenih primerih pa se mi zdi kar nujno.
Tako da če bi obiskala psihiatra, bi ti morda predpisal kak antipsihotik ali drugo podobno zdravilo, ki jih je ful, vsako ima svojo specifiko in to je zdaj že tako napredovalo, da lažje predpišejo kaj točno za določenega posameznika oz. za točno njegovo sliko.
Se mi zdi, da imajo ljudje še vedno nekakšen predsodek do psihiatrov, vendar to ni prav; preprosto imamo lahko na vseh delih telesa in organizma težave, tako tudi s psiho in možgani.
Tako da ti svetujem, da se (in čimprej) posvetuješ z zdravnikom okoli te možnosti (ne vem, kako je s tem, ali ti mora dati napotnico).

Drži se in imej lepe slike v mislih, potrudi se, da boš mislila na lepe stvari, ko/če ti uletijo te mračne misli strahu, jih skušaj takoj nadomestiti z lepimi, kar skušaj se prisiliti v to.
Ob morebitnem napadu tesnobe pa skušaj čim bolj globoko dihati, pomaga tudi da popiješ malo blago sladkane vode in da se usedeš in se skloniš in daš glavo med kolena.
(nekaj nasvetov pri šoku, stresu)

:detelca:
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#3 Mario

Mario
  • ŽeČistoDomači
  • Št. objav: 459

Objavljeno: 14. december 2012, 13:09

jaz ne vem, kaj imate vsi s psihiatri in s psihofarmaki. mar ne veste kdo je strokovnjak za kaj.
še nisem videl enga, ki bi psihološke probleme rešil s tabletami.

aboyanasanna, najdi si psihologa s koncesijo v tvoji družini.
On bo to obračunal z zavarovalnico in če je sposoben strokovnjak, ti ne bo ponujal tablet.
Tule imaš nekaj naslovov:
http://www.kamline.d...155b536f6baf995
Drži se!
Čudezi se ne dogajajo v nasprotju z naravo, temveč v nasprotju s tem, kar nam je poznano o naravi.
Komplementarno zdravljenje raka: http://www.bela-omela.si

#4 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 729

Objavljeno: 14. december 2012, 13:22

jaz ne vem, kaj imate vsi s psihiatri in s psihofarmaki. mar ne veste kdo je strokovnjak za kaj.

Do pred kratkim sem mislila tako kot ti (in sem bila torej skoraj v vseh primerih proti uporabi *kemije*).

še nisem videl enga, ki bi psihološke probleme rešil s tabletami.

Jaz pa že veliko.

Pač pa manj tistih, ki so jih reševali samo s pomočjo omenjenih terapevtov.

V dveh knjigah (strokovnjakov specialistov) o duševnih motnjah (predvsem je to veljalo za shizoidne motnje) je eksplicitno napisano, da najpogosteje taka obravnava ni ustrezna.

To lahko vidimo tudi po učinku: več in več in več 'terapevtov' imamo, pa je več teh težav (ne manj), kar pomeni lahko dvoje: da preprosto niso dovolj strokovno usposobljeni in/ali še dodatno 'pomagajo' k bolezni - ne zdravju.
Številni tudi zaradi svojega zdravja na tem področju niso kompetentni.
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#5 butl

butl
  • D član
  • Št. objav: 4 651

Objavljeno: 14. december 2012, 14:25

Hojla Aboyanasana

Glede na to, kar si napisala, ti tud jst zelo toplo svetujem, da se obrneš na psihiatra. Najlažje je, da zaprosiš svojega zdravnika za napotnico.

Za ostale pa: anksioznost v obliki, ki jo opisuje Aboyanasana, je zelo obremenjujoča za telo in psiho in močno krni kolikortoliko normalno funkcioniranje človeka. Za uspešno zdravljenje sta potrebna psihiatrični in psihoterapevtski tretma. Psihiater oceni ali je potrebno predhodno psihiatrično zdravljenje z medikamenti /predvsem antidepresivi, včasih tudi pomirjevali/, da se vzpostavi približno normalno funkcioniranje ali pa je dovolj psihoterapevtski tretma. In zdravljenje zna bit dolgotrajna zadeva.

Pri uporabi alternativnih metod je treba bit zlo previden in jih v akutni fazi anksiozne epizode čist odsvetujem.

Zakaj?

Ker je večina alternativcev totalnih šarlatanov, na čelu jim pa to ne piše.

Šele po končanem psihiatričnem in psihoterapevtskem tretmaju je morda smiselno najt kako obliko alternative kot nadgradnje svojega živetja življenja, če človek to začuti.

Objavljena slika
Čutim, da čutiš, da čutim, kar čutiš

#6 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 14. december 2012, 14:41

hvala ampak mislim,da moram to sama rešit namreč jaz osebno sem bila zelo zelo močna proti vsemi hudobijami na svetu,s starši,ljudmi,ki sem jih kovala
v zvezde na koncu se izkaže obratno,tako ŠOKI s strani družine in potem je prišel ta fant,ki je bil edini,edino upanje,da mu lahko verjamem in sem mu v vseh
pogledih,ko me je še on razočaral,nisem mogla sploh verjet,da se to dogaja kot,da popolnoma vse daš nekomu in to izkoristi,ko sem tako iskala moje življenje v tem
norem življenju,sem doživela samo razočaranja.Sem zamenjala kar nekaj fantov oziroma se veliko naučila glede odnosov z ljudmi,ogromno nad vsemi temi razočaranji
je šlo navzdol,sem zgubila edinega v katerega lahko še verjamem,zato sem želela na hitro pozabit zopet močna,in šla ven z drugimi,prvi je bil normalno sprehod in ....vse OK
pri drugem,ko sem se oblekla odhitela,je začelo tako zelo bolet,mislim,da srce,da ni pustilo,da grem,zato nisem šla ven,ostala doma,razmišlala kaj se z mano sploh dogaja čeprav
me je ločitev mame in očeta zelo prizadela,sem šla naprej,pozabila,oče mi grozil s pretepom,če ne bom šla delat,ko sem dopolnila 18 oziroma,ko sem želela obiskovati fax,sem imela
telefonske klice kot so grožnje z udarci,nisem se več oglašala na telefon sem želela študirat,je bilo tok stvari,da se niti ne spovnim čist vse,izgubila popolni stik,čez leta je mama
znorela,ne spominjam se,da bi se z mano kdaj ukvarjala,ko sem bila majhna vidim samo očeta,sprva po izgubi stika z očetom je bila ona najbolša zame,sem imela določene cilje,sanje,da
bi odprla vzrejno psarno,je znorela,da moram od hiše čeprav mi je pustila 2 psički,da jih imam doma nenadno je bilo le vprašanje?ali grem jaz iz hiše ali pa psi,tako sem jaz šla.Čeprav vem,da nisem imela nikoli možnosti,živeti doma svobodno in,da mi psihiater ne bo odpravil težav,ker sem še vedno znala sama in tolikokrat napisala situacije,da sem začela sprejemati,da
je nekoč tako bilo,da morem sprejet tudi ljudi kot so oni,taki so,nikoli ne bodo sprejeli nekoga,ki je drugačen,in ti vsiljevali njegovo življenje in način,odkar sem se odselila je bilo več bolečine vsak dan in mam novega fanta k se nenehno pogovarjava,je ob meni ponoči,po dnevi za vse more,bolečine,sanje,upam,da se mi tukaj zopet ne pokvari odnos,ker imam edini iskren,zaupanja vreden odnos k ga imam k mi pomaga,da čutim toplino ponovno,za vse druge pa iskreno želim,da si med sabo pomagajo,ta moj fant me ni niti poznal in v teh težkih trenutkih živim pri njem.Želim si več dobrih,srečnih,iskrenih ljudi,ki
sprejmejo drugačnost,življenje ni denar ampak,da si pomagamo med sabo. Objavljena slika To si želim za novo leto!

#7 butl

butl
  • D član
  • Št. objav: 4 651

Objavljeno: 14. december 2012, 14:51

Žalostno zgodbo imaš za seboj.Objavljena slika

Tudi jaz ti želim isto, ker si to tudi sam želim in želim vsem okrog sebe.

Vse naj Aboyanasanna, držim pesti zate.

Objavljena slika
Čutim, da čutiš, da čutim, kar čutiš

#8 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 14. december 2012, 14:54

Hojla Aboyanasana

Glede na to, kar si napisala, ti tud jst zelo toplo svetujem, da se obrneš na psihiatra. Najlažje je, da zaprosiš svojega zdravnika za napotnico.

Za ostale pa: anksioznost v obliki, ki jo opisuje Aboyanasana, je zelo obremenjujoča za telo in psiho in močno krni kolikortoliko normalno funkcioniranje človeka. Za uspešno zdravljenje sta potrebna psihiatrični in psihoterapevtski tretma. Psihiater oceni ali je potrebno predhodno psihiatrično zdravljenje z medikamenti /predvsem antidepresivi, včasih tudi pomirjevali/, da se vzpostavi približno normalno funkcioniranje ali pa je dovolj psihoterapevtski tretma. In zdravljenje zna bit dolgotrajna zadeva.

Pri uporabi alternativnih metod je treba bit zlo previden in jih v akutni fazi anksiozne epizode čist odsvetujem.

Zakaj?

Ker je večina alternativcev totalnih šarlatanov, na čelu jim pa to ne piše.

Šele po končanem psihiatričnem in psihoterapevtskem tretmaju je morda smiselno najt kako obliko alternative kot nadgradnje svojega živetja življenja, če človek to začuti.

Objavljena slika




kar se bolečin tiče so bile pogoste,zdaj je zelo redko včeraj je bilo hudo!Potem se počasi umiri.Sem bila bolana,viroza
in se je vračala prav zaradi stresa,zato sem bolana en mesec,nisem odporna in sem v tem času bol občutliva kot kdajkoli prej ...
zato sem še vedno en mesec bolana,to se je videlo po ženskih mesečnih dnevih zaradi stresa,upam na najbolje ....šla k zdravniku
samo povišani levkaciti,kri je OK. Stres prenašam na telo,zdravje,upam na boljše,da se pomiri,ponoči pa sanjam more
povezane samo s STRAHOM,ko me kaj boli,pomislim na najhujše...v tem je največji problem.

#9 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 14. december 2012, 15:08

Včasih me začne tresti,ker se ponovno prestrašim,da je kaj hujšega,in sem v šoku,ko se kaj dogaja me zagrabi panika,ker
se mi zdi,da ponovno doživljam še kaj,groznega,te tri mesece je tako,da se borim z sanjami ponoči in cev dan in noč,včasih
nima niti fant vpliva name in mi ne more pomagati,ker ga ne spustim poleg,o zaupanju je težko ampak počasi gre na boljše
dva meseca nazaj je bilo hujše k ni niti mogel biti blizu mene,se pa nenehno pogovarjava pa sva tako bol blizu v teh problemih
zato pričakujem,da izgine čez čas.Moja terapija je moja ljubezen,ne vem če lahko psihiater bol pomaga.

#10 butl

butl
  • D član
  • Št. objav: 4 651

Objavljeno: 14. december 2012, 15:13

Ja, stres se vedno prenaša v telo in telo to tudi pove, žal, velikokrat z boleznijo. Ko pa je človek bolan, ga je pa strah...tudi pred najhujšim...kar ni nič nenavadnega. Ni pa fajn, če te je strah najhujšega ob prehladu recimo in to tolk, da ne moreš spati al pa da se ne moreš sprostiti in kljub prehladu uživat v kakih stvareh, ki so ti ljube.

Kaj pa počneš, ko si v stresu? A delaš kaj tacga, da ga ublažiš, recimo sprehodi v naravi, v gozdu, telovadba, tek, ples, globoko dihanje...mrbit analiziranje situacije, recimo...ja, strah me je, da bom umrla, da sem hudo bolna. A je strah upravičen, ker so zdravniki ugotovil samo povečanje levkocitov, kar je pri prehladu normalno. A je verjetno, da človk umre od prehlada...pa tko? A si kaj zapisuješ, kako se počutiš, ko te je strah?...pa tko.

Drž se

Objavljena slika
Čutim, da čutiš, da čutim, kar čutiš

#11 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 14. december 2012, 15:21

kaj pa je psihiater, da bi ti pomagal ... ? pojma nima ... niti ga ne zanimaš ...
pomagaš si lahko le sama ...
imaš karmične težave ... poišči koga, ki se razume na karmične zadeve
partner pa je s teboj na tej poti ...
in je del tvoje karme


glede na to ,da sem imela vsak dan in je zdaj zelo redko predvidevam,da rabim čas.Je bilo
vse tako na hitro selitev itd. Novo življenje

#12 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 14. december 2012, 15:26

Ja, stres se vedno prenaša v telo in telo to tudi pove, žal, velikokrat z boleznijo. Ko pa je človek bolan, ga je pa strah...tudi pred najhujšim...kar ni nič nenavadnega. Ni pa fajn, če te je strah najhujšega ob prehladu recimo in to tolk, da ne moreš spati al pa da se ne moreš sprostiti in kljub prehladu uživat v kakih stvareh, ki so ti ljube.

Kaj pa počneš, ko si v stresu? A delaš kaj tacga, da ga ublažiš, recimo sprehodi v naravi, v gozdu, telovadba, tek, ples, globoko dihanje...mrbit analiziranje situacije, recimo...ja, strah me je, da bom umrla, da sem hudo bolna. A je strah upravičen, ker so zdravniki ugotovil samo povečanje levkocitov, kar je pri prehladu normalno. A je verjetno, da človk umre od prehlada...pa tko? A si kaj zapisuješ, kako se počutiš, ko te je strah?...pa tko.

Drž se

Objavljena slika


mene je ful strah,hudih bolezni,bolečin,samih zdravnikov in v teh občutlivih časih še bol,vzamem tablet probam se pomirit
sem šla večkrat sredi noči na orgenco zaradi panike,sem imela leta 2005 borelijski maningitis in na take stvari sem še bol
kako naj rečem "STRAHOPETEC" in se začnejo noge trest in se počutim hujše kot sem bolana zaradi teh zdravnikov...Objavljena slika
pomislim na najhujše,vedno,sem čudna .... vrjetn

#13 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 14. december 2012, 15:38

Ja, stres se vedno prenaša v telo in telo to tudi pove, žal, velikokrat z boleznijo. Ko pa je človek bolan, ga je pa strah...tudi pred najhujšim...kar ni nič nenavadnega. Ni pa fajn, če te je strah najhujšega ob prehladu recimo in to tolk, da ne moreš spati al pa da se ne moreš sprostiti in kljub prehladu uživat v kakih stvareh, ki so ti ljube.

Kaj pa počneš, ko si v stresu? A delaš kaj tacga, da ga ublažiš, recimo sprehodi v naravi, v gozdu, telovadba, tek, ples, globoko dihanje...mrbit analiziranje situacije, recimo...ja, strah me je, da bom umrla, da sem hudo bolna. A je strah upravičen, ker so zdravniki ugotovil samo povečanje levkocitov, kar je pri prehladu normalno. A je verjetno, da človk umre od prehlada...pa tko? A si kaj zapisuješ, kako se počutiš, ko te je strah?...pa tko.

Drž se

Objavljena slika


tko so moje sanje zadnje čase grem spat sanjam,da greva s fantom na morje in fant izgine v morje ga ni več in ga iščem v vodi in se zbudim
potem ponovno zaspim sanjam,da sem v vojski nekaj podobnega,da me ugrabijo,da imam nekega belega kužka,ki je moj kužek,da me bo kužek izdal,da je
zlo težko,da je on z mano in pol se skrivam in me pelje neka ženska s kamionom domov in se skrivava in se bojim,da me najdejo,skoraj vsak dan pa se spomnim kaj sanjam in vedno je neka povezava...



#14 viyola

viyola
  • Lunin Odvisnik
  • Št. objav: 1 941

Objavljeno: 14. december 2012, 16:05

aboyanassana..xsrcx
Prav nič nisi čudna. Poišči si strokovno pomoč, včasih brez kemije ne gre skozi.Meni je v podobni situaciji
pomagal homeopat zdravnik, na žalost ga ni več. Si močna, verjemi, ampak ko je potrebno, ko ne znamo
ali ne vidimo več poti naprej, potrebujemo nekoga , da nam pomaga. Nekoga, ki to zna. Vem, pripovedaovati
nekomu, kako se počutiš. ko se v tebi vse lomi, nekomu, ki tega ne ve, ne pozna, je težko. Ker ne razume.
Verjem, da boš iz tega prišla močnejša.
V veliki meri pa si lahko pomagaš sama z meditacijami, sprehodi , umirjanjem in globokim sproščanjem
na način, ki tebi najbolj odgovarja.

drži se xsrcx

And in the end , it is not the years in your life that count. It is the life in your years. 


#15 janko

janko
  • Lunatik
  • Št. objav: 9 527

Objavljeno: 14. december 2012, 16:18

temelj vsega...
je v svojem sedanjem lajfu poiskati stvari, zaradi katerih imamo razloge biti hvaležni xsrcx
in vsi, prav vsi jih imamo milijon... že samo za začetek... x:)x
sploh nimam besed... miiiissslllmmmmmm....

#16 viyola

viyola
  • Lunin Odvisnik
  • Št. objav: 1 941

Objavljeno: 14. december 2012, 16:22

kaj pa je psihiater, da bi ti pomagal ... ? pojma nima ... niti ga ne zanimaš ...
pomagaš si lahko le sama ...
imaš karmične težave ... poišči koga, ki se razume na karmične zadeve
partner pa je s teboj na tej poti ...
in je del tvoje karme


tole s karmo..itak je vse karma..če ozavestiš svoje povezave sedanjega življenja s karmičnimi vezmi..
se mi zdi, da si s tem lahko pomagaš v vezi z razumevanjem, zakaj se ti nekaj dogaja, kar se ti.
Ni pa nujno, da ozdraviš.

And in the end , it is not the years in your life that count. It is the life in your years. 


#17 gold

gold
  • Lunatik
  • Št. objav: 6 893

Objavljeno: 14. december 2012, 18:57

aboyanasanna, te lahko vprašam kakšno je tvoje stanovanje, ker imam občutek da ima premalo naravne svetlobe ,?
Ne me razumet napačno, saj svetloba zelo vpliva na psihično počutje. Od tu dalje, pa lahko poiščemo pot za naprej. Objavljena slika

#18 anne

anne
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 137

Objavljeno: 14. december 2012, 23:04

Delno offtopic, je bilo pa že nakazano - govorimo o različnih poklicih. Tukaj sem našla eno kratko in jedrnato obrazložitev:
http://tisa.blog.sio...evt-kdo-je-kdo/

Kolikor vem, za psihiatra ni potrebna napotnica (vsaj tako je bilo včasih). Smo se pa zadnjič nekaj pogovarjali in je bilo rečeno, da si lahko vzame za enega pacienta cca 10-15 minut časa in potem predpiše zdravilo. Tukaj torej ne gre za obravnavo z dolgimi pogovori. Za to je torej bolje poiskati psihologa oziroma psihoterapevta (za te mislim, da rabiš napotnico ali denar). Je pa seveda pomembno, da se najde dobrega strokovnjaka, s kateregakoli področja že.

Upam, da ti čimprej uspe rešiti te težave.Objavljena slika

Life begins at the end of your comfort zone. 


#19 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 15. december 2012, 00:41

aboyanasanna, te lahko vprašam kakšno je tvoje stanovanje, ker imam občutek da ima premalo naravne svetlobe ,?
Ne me razumet napačno, saj svetloba zelo vpliva na psihično počutje. Od tu dalje, pa lahko poiščemo pot za naprej. Objavljena slika


res ni ravno veliko,svetlobe ampak trenutno se bol notri zadržujem.Mislim,da ni tak problem glede svetlobe...

#20 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 729

Objavljeno: 15. december 2012, 10:49

... Tako da prvi korak, ki ga mora človek narediti, ki je v podobnem položaju kot ti, je da odkrito prizna (pri sebi), da potrebuje pomoč in da ne zna sam čez probleme...

:palec: xyesx

Samo se mi zdi vztrajanje pri (alternativnih) načinih, ki ne delajo, in a priori zavračanje pishiatrične pomoči, pravzaprav tudi to, da si nekdo ne prizna odkrito težave (oz. da si ne prizna teže težave).

Namreč, poznam osebe, ki so total v teh alter vodah, ni da ni, česa vsega ne vejo in ne obvladajo, ni da ni, česa vsega (zdravega) ne furajo, vključno z vegi sceno itd., ni da ni, da ne bi vedeli vsega o čakrah, ful terapij in delavnic in vsega, ki vključuje delo na sebi so sprobal, a jim to očitno ni pomagalo. Pravzaprav je koga še bolj zmedlo oz. še bolj povleklo v te svetove glave, v vse te možganske vijuge in to je čisto fizično.

Tako da se niti ni za hecat s tem (s kako alter sceno) oz. je to lahko tudi škodljivo, ne samo da ne pomaga.

V večini primerov morda pomaga, ne pa v vseh in ne v *hujših* primerih.

No upam da bo Aboyanasana naletela na take ljudi, ki bodo vedeli, kaj delajo in da ji bodo pomagali.
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#21 Silica

Silica
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 124

Objavljeno: 15. december 2012, 14:05

hvala ampak mislim,da moram to sama rešit namreč jaz osebno sem bila zelo zelo močna proti vsemi hudobijami na svetu,s starši,ljudmi,ki sem jih kovala
v zvezde na koncu se izkaže obratno,tako ŠOKI s strani družine in potem je prišel ta fant,ki je bil edini,edino upanje,da mu lahko verjamem in sem mu v vseh
pogledih,ko me je še on razočaral,nisem mogla sploh verjet,da se to dogaja kot,da popolnoma vse daš nekomu in to izkoristi,ko sem tako iskala moje življenje v tem
norem življenju,sem doživela samo razočaranja.Sem zamenjala kar nekaj fantov oziroma se veliko naučila glede odnosov z ljudmi,ogromno nad vsemi temi razočaranji
je šlo navzdol,sem zgubila edinega v katerega lahko še verjamem,zato sem želela na hitro pozabit zopet močna,in šla ven z drugimi,prvi je bil normalno sprehod in ....vse OK
pri drugem,ko sem se oblekla odhitela,je začelo tako zelo bolet,mislim,da srce,da ni pustilo,da grem,zato nisem šla ven,ostala doma,razmišlala kaj se z mano sploh dogaja čeprav
me je ločitev mame in očeta zelo prizadela,sem šla naprej,pozabila,oče mi grozil s pretepom,če ne bom šla delat,ko sem dopolnila 18 oziroma,ko sem želela obiskovati fax,sem imela
telefonske klice kot so grožnje z udarci,nisem se več oglašala na telefon sem želela študirat,je bilo tok stvari,da se niti ne spovnim čist vse,izgubila popolni stik,čez leta je mama
znorela,ne spominjam se,da bi se z mano kdaj ukvarjala,ko sem bila majhna vidim samo očeta,sprva po izgubi stika z očetom je bila ona najbolša zame,sem imela določene cilje,sanje,da
bi odprla vzrejno psarno,je znorela,da moram od hiše čeprav mi je pustila 2 psički,da jih imam doma nenadno je bilo le vprašanje?ali grem jaz iz hiše ali pa psi,tako sem jaz šla.Čeprav vem,da nisem imela nikoli možnosti,živeti doma svobodno in,da mi psihiater ne bo odpravil težav,ker sem še vedno znala sama in tolikokrat napisala situacije,da sem začela sprejemati,da
je nekoč tako bilo,da morem sprejet tudi ljudi kot so oni,taki so,nikoli ne bodo sprejeli nekoga,ki je drugačen,in ti vsiljevali njegovo življenje in način,odkar sem se odselila je bilo več bolečine vsak dan in mam novega fanta k se nenehno pogovarjava,je ob meni ponoči,po dnevi za vse more,bolečine,sanje,upam,da se mi tukaj zopet ne pokvari odnos,ker imam edini iskren,zaupanja vreden odnos k ga imam k mi pomaga,da čutim toplino ponovno,za vse druge pa iskreno želim,da si med sabo pomagajo,ta moj fant me ni niti poznal in v teh težkih trenutkih živim pri njem.Želim si več dobrih,srečnih,iskrenih ljudi,ki
sprejmejo drugačnost,življenje ni denar ampak,da si pomagamo med sabo. Objavljena slika To si želim za novo leto!


Psihiater seveda ne bo odpravil tvojih težav; prav tako ne psiholog, tablete, ... mora človek kar sam delat na tem. Je pa vse našteto (+ še druge zadeve) v pomoč. Preveč naslanjat se samo na fanta morda ni ravno najboljše (je pa vsekakor fajn, da imaš nekoga ob sebi).
Tudi močni ljudje ne zmorejo vedno vsega sami, tako da jaz ti vseeno svetujem, da greš vsaj h kakemu psihologu. Malo pogledat, podebatirat, pa potem vidiš, kako je in kako dalje.

Penny: Oh big deal. Not knowing is part of the fun.

Sheldon: "Not knowing is part of the fun". Was that the motto of your community college?

 

This is where the old mountain goat lives. He hangs out here and has a good time. B. R.


#22 Gost_Hekate_*

Gost_Hekate_*
  • Gost

Objavljeno: 15. december 2012, 16:20

Aboyanasanna,
sočustvujem s tvojim počutjem, ker vem, da ti ni lahko. Samo, čudi me malce, da se tko ''opiraš'' na te tvoje 'fante', da na vsak način iščeš oporo v enem moškem in vedno znova te očitno razočarajo. Jaz ti želim, da najdeš sorodno dušo, ampak sem pač tak tip osebe, ki ni nikoli ''potrebovala'' moškega ob sebi, da bi kaj rešila. Mogoče sem imela nakakšno ''srečo'' z vzgojo, ne vem. Pa sem prav tako živela v težkih družinskih razmerah, starša ločena zgodaj, sami problemi, da ne bom naštevala...

Poznam pa veliko žensk, kot si ti (ne misli, da si edina), ki ne zmorejo brez moškega ali vsaj tako mislijo, ker imajo nizko samopodobo. Oprosti, ampak jaz to ne razumem. V življenju smo kovači svoje lastne usode mi v prvi osebi in (žal) resnica je, da te prevelikokrat že najbližji ljudje, recimo starši, hudo izkoristijo in skoraj uničijo. Ti pa iščeš enega ''moškega'' ali princa na belem konju, ki ti niti krvno nič ne dolguje in kar nekaj pričakuješ od njega.

Sicer pa te sama ljubezen ne bo ozdravila oziroma, prepričana sem, da so močni le tisti ljudje, ki iz slabih izkušenj črpajo jezo, ker je to odlično gonilno sredstvo za obstoj obrambnih mehanizmov osebe, ki je doživela določene travme. To sicer ne podpiram, ker je jeza dolgoročno tudi strup samim sebi, ampak tista pozitivna bojevnost, da se postaviš zase, ni nič narobe.

To kar si napisala o teh čustvenih težavah ti tako, kot tukaj večina, svetuje strokovnjaka, ki pozna dobro delovanje tako somatike (telesa), kot psihe. Torej psihiatra, če se odločiš. Poznam že dve osebi, ženski, ki sta obiskovali psihologe in sta še bolj zmedeni kot prej...Moraš pa tudi veliko sama narediti zase, vsake toliko časa si kaj privošči, tudi malega, darilo recimo, greš po nakupe, itd...ker tudi ti veljaš.

Vso srečo. Objavljena slika

#23 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 15. december 2012, 19:56

Aboyanasanna,
sočustvujem s tvojim počutjem, ker vem, da ti ni lahko. Samo, čudi me malce, da se tko ''opiraš'' na te tvoje 'fante', da na vsak način iščeš oporo v enem moškem in vedno znova te očitno razočarajo. Jaz ti želim, da najdeš sorodno dušo, ampak sem pač tak tip osebe, ki ni nikoli ''potrebovala'' moškega ob sebi, da bi kaj rešila. Mogoče sem imela nakakšno ''srečo'' z vzgojo, ne vem. Pa sem prav tako živela v težkih družinskih razmerah, starša ločena zgodaj, sami problemi, da ne bom naštevala...

Poznam pa veliko žensk, kot si ti (ne misli, da si edina), ki ne zmorejo brez moškega ali vsaj tako mislijo, ker imajo nizko samopodobo. Oprosti, ampak jaz to ne razumem. V življenju smo kovači svoje lastne usode mi v prvi osebi in (žal) resnica je, da te prevelikokrat že najbližji ljudje, recimo starši, hudo izkoristijo in skoraj uničijo. Ti pa iščeš enega ''moškega'' ali princa na belem konju, ki ti niti krvno nič ne dolguje in kar nekaj pričakuješ od njega.

Sicer pa te sama ljubezen ne bo ozdravila oziroma, prepričana sem, da so močni le tisti ljudje, ki iz slabih izkušenj črpajo jezo, ker je to odlično gonilno sredstvo za obstoj obrambnih mehanizmov osebe, ki je doživela določene travme. To sicer ne podpiram, ker je jeza dolgoročno tudi strup samim sebi, ampak tista pozitivna bojevnost, da se postaviš zase, ni nič narobe.

To kar si napisala o teh čustvenih težavah ti tako, kot tukaj večina, svetuje strokovnjaka, ki pozna dobro delovanje tako somatike (telesa), kot psihe. Torej psihiatra, če se odločiš. Poznam že dve osebi, ženski, ki sta obiskovali psihologe in sta še bolj zmedeni kot prej...Moraš pa tudi veliko sama narediti zase, vsake toliko časa si kaj privošči, tudi malega, darilo recimo, greš po nakupe, itd...ker tudi ti veljaš.

Sprva sem tudi jaz mislila,da zmorem vse sama,da si poiščem stanovanje in bivam v njem,ni tako enostavno,da delaš vsak dan in stanuješ sam v stanovanju in plačuješ najemnino in se težko dokopleš čez vsak mesec posebaj,za hrano,stanovanje,elektriko,čeprav ne vrjameš je veliko lažje v dvoje,ko si bolan itd,če bi se odločila za to situacijo, bi bila čisto na enakem mestu kot sem bila, brez družbe in podpore,čeprav se ti zdi,da ženska zmore sama kot vidim mojo mati pri 40 letih čeprav ima veliko domače podpore,sorodnikov,življenje te pripelje do situacije k tudi ti rabiš pomoč,ljubezen,ljudje smo družbeno bitje lahko smo zelo samozavestni in močni ampak čez leta,življenja te pripelje do raznih situacij,ki potrebuješ nujno nekoga poleg sebe.

Vso srečo. Objavljena slika


Aboyanasanna,
sočustvujem s tvojim počutjem, ker vem, da ti ni lahko. Samo, čudi me malce, da se tko ''opiraš'' na te tvoje 'fante', da na vsak način iščeš oporo v enem moškem in vedno znova te očitno razočarajo. Jaz ti želim, da najdeš sorodno dušo, ampak sem pač tak tip osebe, ki ni nikoli ''potrebovala'' moškega ob sebi, da bi kaj rešila. Mogoče sem imela nakakšno ''srečo'' z vzgojo, ne vem. Pa sem prav tako živela v težkih družinskih razmerah, starša ločena zgodaj, sami problemi, da ne bom naštevala...

Poznam pa veliko žensk, kot si ti (ne misli, da si edina), ki ne zmorejo brez moškega ali vsaj tako mislijo, ker imajo nizko samopodobo. Oprosti, ampak jaz to ne razumem. V življenju smo kovači svoje lastne usode mi v prvi osebi in (žal) resnica je, da te prevelikokrat že najbližji ljudje, recimo starši, hudo izkoristijo in skoraj uničijo. Ti pa iščeš enega ''moškega'' ali princa na belem konju, ki ti niti krvno nič ne dolguje in kar nekaj pričakuješ od njega.

Sicer pa te sama ljubezen ne bo ozdravila oziroma, prepričana sem, da so močni le tisti ljudje, ki iz slabih izkušenj črpajo jezo, ker je to odlično gonilno sredstvo za obstoj obrambnih mehanizmov osebe, ki je doživela določene travme. To sicer ne podpiram, ker je jeza dolgoročno tudi strup samim sebi, ampak tista pozitivna bojevnost, da se postaviš zase, ni nič narobe.

To kar si napisala o teh čustvenih težavah ti tako, kot tukaj večina, svetuje strokovnjaka, ki pozna dobro delovanje tako somatike (telesa), kot psihe. Torej psihiatra, če se odločiš. Poznam že dve osebi, ženski, ki sta obiskovali psihologe in sta še bolj zmedeni kot prej...Moraš pa tudi veliko sama narediti zase, vsake toliko časa si kaj privošči, tudi malega, darilo recimo, greš po nakupe, itd...ker tudi ti veljaš.

Vso srečo. Objavljena slika


Sprva sem tudi jaz mislila,da zmorem vse sama,da si poiščem stanovanje in bivam v njem,ni tako enostavno,da delaš vsak dan in stanuješ sam v stanovanju in plačuješ najemnino in se težko dokopleš čez vsak mesec posebaj,za hrano,stanovanje,elektriko,čeprav ne vrjameš je veliko lažje v dvoje,ko si bolan itd,če bi se odločila za to situacijo, bi bila čisto na enakem mestu kot sem bila, brez družbe in podpore,čeprav se ti zdi,da ženska zmore sama kot vidim mojo mati pri 40 letih čeprav ima veliko domače podpore,sorodnikov,življenje te pripelje do situacije k tudi ti rabiš pomoč,ljubezen,ljudje smo družbeno bitje lahko smo zelo samozavestni in močni ampak čez leta,življenja te pripelje do raznih situacij,ki potrebuješ nujno nekoga poleg sebe.

Če ostajamo sami čez leta postajamo zagrenjeni,osamljeni

Človek preprosto ne more sam,rabimo podporo in pomoč!

#24 aboyanasanna

aboyanasanna
  • Legenda Foruma
  • Št. objav: 1 242

Objavljeno: 15. december 2012, 20:05

Če imamo nekoga na katerega se lahko zanesemo ves čas je to naš partner,imamo pa vsi res različne izkušnje in življenje!Nekaj časa si močan,ko pa ne moremo več potrebujemo,nekoga z nami,da joka,se smeje,nas tolaži in podpira,nas ima rad.

#25 gold

gold
  • Lunatik
  • Št. objav: 6 893

Objavljeno: 15. december 2012, 23:16

Svetloba za moje pojme sploh ne igra velike vloge...vaje kot so proces prisotnosti, meditacije, ipd. se lahko izvaja tudi če se zdravi s tabletami, lahko se zmanjšajo stranski učinki, človek se hitreje "sestavi" skupaj...tako da določene alternativne zadeve se lahko kombinira s psiho zdravljenjem in tabletami, ni treba glih čakat da se "uradni" del konča, tako kot je bilo omenjeno zgoraj...


Naravna svetloba ima veliko večji pomen, kot si ga ljudje sploh predstavljamo. Katera roža je sploh lahko zrasla in cvetela v temi ?? A nam to ne pove dovolj ?
Stanovanje in bližnje okolje ima še kako veliko vlogo pri naši psihi. Če si vsak dan zaprt med štirimi betonskimi stenami z malimi zastrtimi okni, do nas nikakor ne pride kozmična energija, katera poganja kompleten naš računalniški sistem, kateri se nahaja v naših možganih. Če je v možganih premalo kisika in skupek energije z svetlobo, nas vedno prvo prizadene na naši psihi.
Tudi barve v stanovanju imajo določene vibracije. Blagi in mirni odtenki niso ravno za ljudi, ki jih psihična utesnjenost omejuje.
Potem je tukaj tudi dobro razmisliti o hrani, ki pa je v mestih preveč industrijska brez energije.
Dajte prvo narediti spremembo na fizični ravni in od tu naprej se lahko po nekem obdobju štarta na psihično.
Lahko obiskujete kup različnih psihiatrov in psihologov, če pa je doma še vedno en in isti šmorn. Pol so pa drugi nesposobni in krivi za še več vaših težav.
Globoko dihanje tudi zelo pomaga, da naši možgani dobijo kisik. Obstajajo razne tehnike dihanja, vse so boljše kot nič. Malo pogooglajte, saj je na netu vse na dosegu roke.
Tablete so za moje pojme samo za lenuhe, katerim se ne da premakniti svojo rit iz udobnega fotelja. Pa ne mi zamerit, ko kako tako prijavim, saj je človeku včasih potrebna kaka konkretna brca v rit, da se začne zavedati, da je živ. Objavljena slika




Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)

Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0