Tole pa tud moram delit .
Še en prekrasen in pomenljiv prispevek oz. članek za naš čas, ki ga živimo v velikem pomanjkanju solidarnosti in revščine pometene pod preprogo .
Intervju je večplasten;
- Dotika se tako našega propadajaočega sistema in vsakdanjih dogajanj v naši družbi,
- zgodovine,
- pomena "levičarskega aktiviranja " sveta na bolje
- dotika se pomembnosti osebnega delovanja in sporočanja zrelega, občutljivega aktivizma posameznika v družbi,
- dotika se anomalij v izobraževalnem sistemu mladih in vloge profesorskega poklica,
- dotika se v bistvu mnogih pomembnih tem v življenju, pred katerimi zatiskamo oči .
Od A - do Ž bi povzela vse ... ker ne morem bom označila le nekaj iztočnih izsekov ...
Res priporočam v branje ... 
÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷
Intervju;
Boris Krabonja
https://www.mladina....-svet-na-bolje/
Boris Krabonja, čistilec družbene umazanije.
Kot učitelj zgodovine na mariborski Srednji ekonomski šoli dijake uči o velikih resnicah, ki ne smejo biti pozabljene. Tudi z vsakoletnimi izleti v Auschwitz. Kot prostovoljec je gibalo društva Up-ornik, ki vsak mesec plačuje položnice več kot šeststo revežem, ki jih je sistem zavrgel. Med njimi so predvsem obubožani upokojenci in samohranilke.
Boris Krabonja se vsak dan srečuje s posledicami naraščajočega razslojevanja in poblagovljenja človeškega življenja. Pa vendar mu niti na misel ne pride, da bi odnehal. S svojim zgledom dokazuje, da je mogoče živeti solidarnost.
÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷÷
Vaše društvo se imenuje Up-ornik. Proti čemu se upirate in za kaj?
Proti sistemu, ki je izgubil kompas že pred 25 leti, ko so nam sfloskulami o svobodi in demokratizaciji na zelo eleganten način prodali turbokapitalizem, ki ubija vse, ki se v njem ne znajdejo. S tem mislim predvsem na upokojence in ljudi z nižjo izobrazbo ter posameznike, ki so proti svoji volji pahnjeni v revščino. In tega je vedno več; opažam, da so kljub veliki, nekje petodstotni gospodarski rasti reveži samo še večji reveži. Morda bomo pripadniki srednjega sloja od tega razvoja še imeli kakšno minimalno korist, ljudje na dnu piramide pa zagotovo nobene. To je tisto, kar me moti, in proti temu se upiramo.
Vi torej na terenu iz prve roke zaznavate, da se razslojevanje zaostruje?
Absolutno. To je tudi cilj sistema, ki ga imamo. Le tako lahko manjšina, ki ima v lasti večino kapitala, drži preostanek prebivalstva v pokorščini.
Revežu dajo še ravno toliko, da ne crkne od lakote, obenem pa se boji za tisti košček kruha, ki mu je še preostal.
Pa verjetno dobi še ravno toliko, da ne gre protestirat na ulico.
To pa je namen bonbončkov, ki jih politika vsake toliko časa nakloni
ljudem. Tudi ljudje, ki hodijo k nam po pomoč, ob njih pozabijo na
okoliščine, v katerih so se znašli. In se odpovedo preblisku, da bi šli
na ulico.
...
Torej je med socialno ogroženimi ljudmi, ki se obračajo na vas, znatno več žensk kot moških?
Tako je. Tudi med revnimi starostniki je večji del žensk. Če govoriva o Mariboru, gre v glavnem za nekdanje delavke tekstilne tovarne MTT, ki so bile že v izhodišču slabše plačane od moških sodelavcev.
Danes so temu primerno nižje tudi njihove pokojnine, zaradi česar komaj preživijo. Nekaj pa je tudi nekdanjih gospodinj, ki so se odrekle karieram in ostale doma, da so skrbele za otroke; dokler so njihovi možje v danes tako zaničevanem socializmu zaslužili dovolj, da so preživljali družine, je še šlo. Ko pa so pomrli, so ostale same in z minimalnimi pokojninami. Kajti seveda nimajo polne delovne dobe in zato dobivajo po tristo evrov pokojnine ali še manj. In tukaj prideva do v nebo vpijoče laži ministrice za delo Anje Kopač Mrak, ki je javno zatrjevala, da pokojnine ne bodo nižje od petsto evrov.
V drobnem tisku pa je pisalo, da le za tiste, ki so v celoti oddelali 40 let delovne dobe. Tisti, ki so si jo dokupili, pa kljub svojemu prispevku v socialno blagajno niso bili deležni povišanja.
Vidite, takšne reči me razkurijo! Ta ministrica bi morala odgovarjati pred vsemi tistimi, ki jih je tako zavajala. In takih ljudi je samo v Mariboru malo morje. Vedeti morate, da je že val stečajev v 90. letih prejšnjega stoletja odnesel vrsto velikih zaposlovalcev, kot so bili TAM, Metalna in MTT. Še preden so ta podjetja šla v stečaj, so zniževala presežke delovne sile z množičnimi upokojitvami, ki so jih dopuščali takratni predpisi. No, ti ljudje seveda nimajo predpisanih 40 let delovne dobe in tako dobivajo bedne pokojnine. Pri čemer so jim centri za socialno delo po navodilih ministrice Kopačeve množično odvzemali varstvene dodatke, ki bi vsaj malo ublažili njihovo stisko. Ampak s tem se ministrica pač ni obremenjevala.
Kaj se je torej zgodilo z družbeno solidarnostjo, če ne znamo več poskrbeti za starejše?
Preprosto, izginila je. Oziroma smo jo zamenjali za nakupovalnam središča, resničnostne šove in drugi kič turbokapitalizma. Za drobnarije, ki nam nudijo iluzijo in nas odvračajo od realnega sveta, ki
ga več ne zmoremo prenesti. Ob takšni miselnosti ne moremo več govoriti o solidarnosti, vsaj ne na sistemski ravni.
Kakšne so posledice?
Zastrašujoče. Stari ljudje jedo mačjo hrano, pozimi zmrzujejo, skratka, životarijo.
Imamo primer gospoda, ki je hud invalid in prejema nekaj več kot 200 evrov pokojnine. Sodelavka je uredila, da smo mu plačevali ogrevanje čez zimo, vendar ji kar ni hotel verjeti, da je to mogoče. Zaman mu je govorila, da je vse urejeno in da naj prižge radiatorje, ker bo sicer umrl. Po mesecu dni smo dobili položnico za ogrevanje v višini 20 evrov. Revež si preprosto ni upal ogrevati
stanovanja, četudi smo mu zatrdili, da je za vse poskrbljeno. Šele sčasoma se je po malem navadil, da mu bomo res pomagali. S takšnimi zgodbami se srečujemo vsak dan. Nemalo revnih upokojencev obupa in stori samomor.
S svojim zgledom poskušam dijakom vsakodnevno dokazovati, da je
solidarnost lahko del življenja – še več, da je nujen pogoj za kakovostno bivanje.
Goran Lukić: Poglejte najnižje plače, pa boste videli, zakaj primanjkuje delavcev
