Za nemoteno delovanje te spletne strani uporabljamo piškotke. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z našo politiko piškotkov. Nadaljuj
Lunin net

Hitri skok na vsebino


Fotka

Šri Čejtanja Mahaprabhu - Njegovo življenje in nauki


  • Prijavi se, če želiš komentirati
- - - - -
33 komentarjev na to temo

#1 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 27. marec 2013, 10:28

Na današnji dan po luninem koledarju l. 1486 se je na tej Zemlji pojavil Vsevišnji Gospod Šri Čejtanja Mahaprabhu. Podajam ravnokar izdano knjigo, ki govori o njegovem življenju in naukih.
 
Uvod

V tem trenutnem obdobju prepirov in sovraštva, vam bo ta knjižica, ki je pred vami, dala večno dobrobit, saj podaja božanski življenjepis in nauke najbolj milostnega Vsevišnjega Gospoda Šri Čejtanja Mahaprabhuja.

Avtor knjige, Šrila Bhaktivinod Thakur, je bil velika duhovna osebnost in začetnik sedanjega gibanja Šri Čejtanja Mahaprabhujeve Univerzalne Ljubezni. Rojen je bil leta 1838 v vasi Ula, v okrožju Nadije, v zahodni Bengaliji in v tem svetu živel 76 let. V očeh vernikov je bil najintimnejši družabnik Boga, ki prebiva v duhovnem svetu (Golok) in ki je sedaj sestopil v ta svet, da bi izpolnil Božje navodilo podarjanja transcendentalne božanske ljubezni – najvišje sreče vsem. V prvem delu svojega življenja je igral vlogo idealnega vernika v družinskem stanu, v drugem pa vlogo idealnega meniha, popolnoma posvečenega ljubečemu služenju Boga. Splošna javnost ga je skozi svoje materialne oči videla kot zelo sposobnega uglednega člana Bengalske pokrajinske civilne službe in Azijske kraljeve družbe Velike Britanije in Irske.

Po odhodu Gospoda Šri Čejtanja Mahaprabhuja, njegovih spremljevalcev in njihovih takojšnjih naslednikov, se je na duhovno obzorje tega sveta ponovno spustila tema in prekrila ljudi. Kult čiste ljubezni Šri Čejtanja Mahaprabhuja je bil napačno predstavljen in pojavila so se različna sektaška mnenja, ki so kvarila ugled Mahaprabhujevih naukov. Ko je najbolj milostni Vsevišnji Gospod Šri Čejtanja Mahaprabhu videl tako žalostno stanje ljudi, je iz svojega sočutja v ta svet ponovno poslal svojega človeka, Šrila Bhaktivinod Thakurja, da bi odrešil ljudi iz teme in jim pokazal dejansko pot blaženosti ali čiste ljubezni. Šrila Bhaktivinod Thakurjev doprinos človeštvu, za dosego najvišjega duhovnega napredka, je ogromen. V enem samem življenju je napisal več kot sto knjig v bengalščini, sanskrtu, perzijščini, urduju in angleščini, s tako natančnostjo in čistostjo misli, da je naravnost čudovito in kar redko najdemo še kje drugje. Šrila Bhakti Sidhanta Sarasvati Gosvami Thakur, ki se je v tem svetu pojavil kot njegov naslednik in ustanovil svetovni Šri Čejtanja Math in Šri Goudija Math organizaciji, je dejansko prevzel začeto nalogo Šrila Bhaktivinod Thakurja in v neustrašnem duhu razširil nauk Gospoda Čejtanje po celem svetu. Po njem to nalogo nadaljujejo njegovi učenci.


Šri Čejtanja Mahaprabhu – Njegovo življenje in nauki

Čejtanja Mahaprabhu se je rodil v vasi Majapur v Nadiji tik po sončnem zahodu 23. phalguna 1407 šaka ere, oziroma 18. februarja 1486 po našem štetju. Ob njegovem rojstvu je bil lunin mrk in meščani so, kot je bilo ob takih priložnostih v navadi, opravljali obredno kopel v reki Bhagirathi (Gangi), glasno vzklikajoč Haribol. Čejtanjeva starša – oče Džaganatha Mišra, reven vedski brahman in mati Šači Devi, vzor dobre žene – sta oba izhajala iz brahmanskih družin iz Silheta.

Mahaprabhu je bil prelep otrok in gospe iz mesta so ga prišle obiskat z darili. Pandit Nilambar Čakravarti, sloveč astrolog in Čejtanjev ded po materini strani, je napovedal, da bo otrok sčasoma postal velika osebnost in mu je zato dal ime Višvambhar (vzdrževalec sveta). Gospe iz sosedstva so mu zaradi zlate polti nadele ime Goura Hari, mati pa ga je klicala Nimaj, zavoljo drevesa nim, blizu katerega se je rodil. Ker je bil otrok tako lep, so vsi radostno vsak dan obiskovali njegove starše, da so ga lahko gledali. Ko je odraščal, je postal svojeglav in razposajen deček. Po petem letu je bil sprejet v pathšalo (šolo), kjer se je v zelo kratkem času z lahkoto naučil bengalščine.

Večina Čejtanjevih življenjepiscev-sodobnikov omenja nekatere anekdote, ki so preprosti zapisi njegovih zgodnjih čudežev. Kot dojenček je v materinem naročju večkrat neutolažljivo jokal in je prenehal šele, ko so sosede in njegova mati začele vzklikati Haribol (poj sveto ime Boga - Hari). Zato so vsi ljudje v hiši nenehno izgovarjali Haribol, kar je napovedovalo junakovo bodoče poslanstvo.

Ko mu je mati nekoč dala slaščice, je namesto hrane začel jesti zemljo. Ko ga je mati vprašala, zakaj to počne, je odvrnil, da so slaščice v resnici le preobražena zemlja in da lahko zato jé tudi zemljo. Mati, ki je bila tudi soproga pandita (učenjaka) je pojasnila, da je vsaka stvar v določenem stanju prilagojena določenemu namenu. Zemljo v obliki vrča lahko uporabimo kot posodo za vodo, v obliki opeke pa je ne moremo uporabiti na ta način. Zemljo v obliki slaščic lahko torej uporabljamo kot hrano, zemljo v njenih drugih oblikah pa ne. Tako je fanta prepričala; priznal je, da je bil nespameten, ker je jedel zemljo in obljubil, da tega ne bo več počel.

V Čejtanjevi hiši so nekoč gostili brahmana (duhovnika), ki je bil na romanju. Ko je ta skuhal hrano in jo začel z molitvami darovati Krišni, je fant prišel tja in pojedel skuhani riž. Brahman, osupel nad dečkovim dejanjem, je na prošnjo Džaganatha Mišre hrano pripravil še enkrat. Medtem, ko je Brahman v meditaciji Krišni daroval skuhan riž, ga je deček zopet pojedel. Brahmana so pregovorili, da ga skuha še tretjič. Tokrat so vsi stanovalci v hiši že zaspali, nakar se je fant popotniku razkril kot sam Krišna in ga blagoslovil. Tedaj je Brahmana preplavil duhovni zanos, saj se je pred njim pojavil objekt njegovega čaščenja.

Nekoč sta dva tatova dečka na skrivaj odnesla z domačega praga, da bi izmaknila njegov nakit. Na poti sta mu v zameno ponudila slaščice, takrat pa je fant uporabil svojo iluzorno energijo in tatova zapeljal nazaj proti svoji hiši. V strahu, da ju ne bi razkrinkali, sta tatova fanta pri priči izpustila in pobegnila.
Naslednje omenjeno fantovo čudežno delo je bilo, ko je od Hiranje in Džagadiša zahteval in tudi dobil vse žrtvene darove, ki sta jih zbrala za čaščenje Krišne na sveti dan Ekadaši. Ko je bil star samo štiri leta, je sédel na odvržene kuhinjske lonce, ki jih je njegova mati imela za nesvete. Materi je pojasnil, da ne more biti govora o svetosti ali nesvetosti glinenih loncev, odvrženih po kuhanju. Te anekdote opisujejo njegovo nežno dobo do petega leta.

#2 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 27. marec 2013, 10:33

V osmem letu je bil sprejet v tol (šolo) Gangadasa Pandita v Ganganagarju (blizu Majapurja), kjer je v dveh letih obvladal sanskrtsko slovnico in retoriko. Po tem se je samoizobraževal v domači hiši, kjer je našel vse pomembne knjige – last njegovega očeta, ki je bil prav tako pandit. Kot je videti, je sam zase študiral smriti (vedske obrede in predpise) in njajo (logiko), v katerih je tekmoval s prijatelji, ki so tedaj študirali pod vodstvom znamenitega Pandita Raghunatha Širomanija.

Pri desetih letih je bil Čejtanja že pravi učenjak v slovnici, retoriki, smritiju in njaji. Po tem je njegov starejši brat Višvarup odšel od doma in stopil v ašram sanjasija (stan meniha). Čejtanja je, čeprav še zelo mlad fant, potolažil svoja starša rekoč, da ju bo služil v zadovoljstvo Boga. Takoj po tem je njegov oče zapustil smrtni svet. Ovdovela Šači Devi je bila skrajno ožaloščena, vendar jo je vedno zadovoljni Mahaprabhu potolažil.

Pri štirinajstih ali petnajstih letih se je oženil z Lakšmi Devi, hčerjo Valabha Ačarije, ki je bil prav tako iz Nadije. Čejtanja je tedaj veljal za enega najboljših učenjakov v Nadiji, ki je tudi sicer slovela kot sedež filozofov njaje in učenjakov sanskrta. Vsi smarta panditi in tudi naijajiki so se bali postaviti se mu po robu v literarnih razpravah. Kot poročen človek je odšel v Vzhodno Bengalijo ob reki Padmi, da bi si pridobil premoženje. Tam je pokazal svojo učenost ter zbral precejšnjo vsoto denarja.

V tem času je v presledkih oznanjal vajšnavizem. Tapana Mišro je poučil o načelih vajšnavizma in mu naročil, naj odide živet v Benares. Ko je bil v Vzhodni Bengaliji, je njegova žena Lakšmi Devi zaradi pika kače odšla s tega sveta. Ob vrnitvi domov je našel žalujočo mater in jo pomiril, ko jo je poučil o negotovosti človeških odnosov. Na njeno prošnjo se je oženil z Višnuprijo, hčerjo dvornega pandita Sanatana Mišre.

Ko se je vrnil iz pravasa (začasnega bivanja drugje), so se mu pridružili njegovi tovariši. Sedaj je bil že tako priznan, da je užival sloves najboljšega pandita v Nadiji. Takrat je Kešav Mišra iz Kašmirja, ki se je poimenoval veliki digvidžaji (zmagovalec vseh smeri) prišel v Nadijo, da bi razpravljal s tamkajšnjimi panditi. Profesorji šol v Nadiji so v strahu pred »zmagovalnim panditom« zapustili mesto, pod pretvezo, da so bili povabljeni nekam drugam. Kešav se je srečal z Mahaprabhujem pri Barokona-ghatu v Majapurju, a ga je fant po kratki diskusiji porazil, tako da je moral v ponižanju oditi. Nimaj Pandit je bil sedaj najpomembnejši pandit svojega časa.

Pri šestnajstih ali sedemnajstih letih je s skupino svojih učencev odpotoval v Gajo ter tam prejel duhovno iniciacijo od Išvara Purija, vajšnavskega sanjasija in učenca spoštovanega Madhavendre Purija. Ko se je Nimaj Pandit vrnil v Nadijo, je začel vneto oznanjati vero; njegova religiozna narava je postala tako močno izražena, da so bili Advejta Prabhu, Šrivas in drugi, ki so vajšnavsko vero sprejeli še pred Čejtanjevim rojstvom, osupli nad mladeničevo spremembo. Sedaj namreč ni bil več tekmovalni naijajik, prepirljivi smarta in kritizerski retorik. Pod vplivom verskih čustev se je onesveščal že ob sami omembi Krišnovega imena in se vedel kot navdihnjenec.

Očividec Murari Gupta je opisal, kako je Čejtanja v hiši Šrivasa Pandita razodel božanske moči v navzočnosti stotin privržencev, večinoma zelo učenih mož. Tedaj je za iskrene privržence na posestvu Šrivasa Pandita odprl večerno šolo kirtana (petja svetih imen Boga). Tam je oznanjal, tam je pel, tam je plesal in razodel vse vrste verskih čustev.

V tistem času se mu je pridružil Nitjananda Prabhu, oznanjevalec vajšnavizma, ki je takrat končal potovanje po vsej Indiji. Resnično, iz vseh delov Bengalije so se mu prišli pridružit številni panditi, ki so oznanjali vajšnavizem in so bili vsi iskrenih src. Nadija je sedaj postala sedež vajšnavskih ačarij (duhovnih učiteljev), katerih poslanstvo je bilo poduhoviti človeštvo z najvišjim vplivom vajšnavske vere.

Prvo pooblastilo, ki ga je izdal Prabhuju Nitjanandi in Haridasu, je bilo: »Pojdita prijatelja, podajta se na mestne ulice, ustavita se na vsakih vratih in zaprosita vsakogar, naj v svetem duhu poje ime Gospoda Harija, potem pa se vrnita in mi vsak večer poročajta o uspehu vajinega oznanjanja.« S tem poslanstvom sta se pridigarja podala na pot ter srečala Džagaja in Madhaja, dva najodurnejša nepridiprava. Ko sta slišala Mahaprabhujevo naročilo, sta pridigarja užalila, a sta se pod vplivom bhakti (ljubezni) njunega Gospoda kmalu spreobrnila. Ljudje v Nadiji so bili sedaj začudeni in so govorili: »Ne samo da je Nimaj Pandit največji genij, temveč je vsekakor tudi odposlanec Vsemogočnega Boga.«

Od tedaj pa do triindvajsetega leta je Mahaprabhu oznanjal svoja načela v Nadiji ter v vseh važnejših okoliških mestih in vaseh. V domovih privržencev je prikazoval čudeže, poučeval ezoterična načela bhakti in pel svoj sankirtan z drugimi bhaktami. Njegovi privrženci iz Nadije so začeli peti sveto ime Harija na ulicah in trgih. To je povzročilo senzacijo in vzbudilo različne občutke v različnih krogih. Bhakte so bili zelo zadovoljni, smarta brahmani pa so zaradi uspehov Nimaja Pandita postali ljubosumni in so se pritožili pri Čand Kaziju (muslimanskem oblastniku), češ da se Čejtanja obnaša nehindujsko. Kazi je prišel v hišo Šrivasa Pandita, tam razbil mridango (glineni boben) in zapretil, da bo moral – če Nimaj Pandit ne preneha zganjati hrupa s svojo smešno religijo – njemu in njegovim pristašem vsiliti muslimanstvo. Ko je Mahaprabhu izvedel, kaj se je zgodilo, je meščanom naročil, naj se zvečer vsi zberejo, vsak z baklo v roki. To so tudi storili in Nimaj je odkorakal s svojim sankirtanom (skupinskim petjem svetih imen Boga), podeljenim na štirinajst skupin. Ko je prispel do Kazijeve hiše, je imel z njim dolg pogovor in mu na koncu v srce prenesel svoj vajšnavski vpliv, ko se je dotaknil njegovega telesa. Kazi je nato zajokal in priznal, da je začutil močan duhovni vpliv, ki je razpršil njegove dvome in v njem vzbudil religiozno čustvo, ki ga je navdalo z najvišjo ekstazo. Kazi se je potem pridružil skupini sankirtana. Svet je bil osupel vpričo duhovne moči Vélikega Gospoda in po tem dogodku se je na stotine heretikov spreobrnilo ter pridružilo pod zastavo Višvambharja.

Po tem je nekaj ljubosumnih in nizkotnih brahmanov iz mesta Kulija zanetilo spor z Mahaprabhujem in zbrali so skupino, da bi se mu postavili po robu. Nimaj Pandit je bil po naravi mehkega srca, a neomajnih načel. Rekel je, da sta strankarsko čustvo in sektaštvo dva največja sovražnika napredku in da njegovo poslanstvo ne bo imelo popolnega uspeha, dokler bo ostal prebivalec Nadije, ki pripada določeni družini. Zato se je odločil, da bo prerezal vezi z eno samo družino, kasto in vero ter postal prebivalec sveta. Tako odločen je v štiriindvajsetem letu stopil v red sanjasa (meniha) pod vodstvom Kešava Bharatija iz Katve. Njegova mati in žena sta grenko jokali v ločenosti od njega, toda naš junak je bil, čeprav mehkega srca, oseba zelo močnih načel. Zapustil je mali svet svojega doma in ga zamenjal za neomejeni duhovni Krišnov svet, ko je šel živeti skupaj z vsemi ljudmi.

#3 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 27. marec 2013, 11:03

Potem ko je postal sanjasi, so ga napeljali, da obišče hišo Advejte Prabhuja v Šantipurju. Advejta je uspel povabiti vse njegove prijatelje in občudovalce iz Nadije ter privedel Šači Devi, da je lahko videla svojega sina. Zadovoljstvo in bolečina sta hkrati preplavila njeno srce, ko je zagledala sina v opravi sanjasija. Kot sanjasi je imel Krišna Čejtanja na sebi samo kaupin (spodnje perilo) in bahirvas (pokrivalo). Glavo je imel obrito, v rokah pa je držal dando (meniško palico) in kamandalu (vrč za vodo). Sveti sin je padel pred stopala ljubljene matere in dejal: »Mati! To telo je tvoje in jaz moram ubogati tvoje ukaze. Dovoli mi, da odidem v Vrindavan zavoljo mojih duhovnih dosežkov.« Mati je po posvetu z Advejto in drugimi, sina zaprosila, da prebiva v Puriju (mestu) Gospoda Džaganatha, da bi občasno lahko dobila obvestila o njem. Mahaprabhu je privolil in čez nekaj dni odšel iz Šantipurja proti Orisi.

Njegovi življenjepisci so potovanje Krišne Čejtanje (to ime je dobil kot sanjasi) iz Šantipurja v Puri opisali zelo podrobno. Potoval je vzdolž reke Bhagirathi vse do Čatrabhoga, ki je sedaj v Thana Mathurapurju, Diamond-Harbour, 24 Parganas. Tam se je vkrcal v čoln, s katerim je potoval do Prajag Ghata v pokrajini Midnapur. Od tod je šel peš skozi Balasore in Katak proti Puriju in spotoma obiskal tempelj Bhuvanešvarja. Ko je prispel v Puri je videl Gospoda Džaganatha v templju ter nekaj časa živel pri Sarvabhaumu, ki ga je na to nagovoril.

Sarvabhaum je bil izjemen pandit tedanjega časa. Njegova učenost ni poznala meja. Bil je najboljši naijajik svojega časa in je slovel kot največji učenjak v filozofiji Vedante Šankaračarijeve šole. Rojen je bil v Nadiji (Vidjanagar) in je v šoli, ki jo je tam vodil, poučil o filozofiji njaje veliko število učencev. V Puri se je preselil malo pred rojstvom Nimaj Pandita. Ko je njegov svak Gopinath Mišra našega novega sanjasija predstavil Sarvabhaumu, je le-ta osupnil nad Čejtanjevo telesno lepoto in izrazil bojazen, da bo mladenič težko ohranil sanjas dharmo (dolžnost meniha) do konca dolgega življenja, ki je še pred njim. Gopinath, ki je poznal Mahaprabhuja še iz Nadije, ga je zelo spoštoval in je odvrnil, da ta sanjasi ni navaden človek. Okoli te točke se je med Gopinathom in Sarvabhaumom razvila vroča razprava.

Sarvabhaum je nato prosil Mahaprabhuja, naj pride poslušat njegovo branje Vedanta-suter (zaključkov Ved) in slednji je tiho pristal. Čejtanja je sedem dni molče poslušal tehtne Sarvabhaumove razlage, nakar je Sarvabhaum dejal: »Krišna Čejtanja! Mislim, da Vedante ne razumeš, saj po moji recitaciji in pojasnilih nimaš nobenega vprašanja.« Čejtanja mu je odgovoril, da je sutre zelo dobro razumel, ni pa mu jasno, kaj je Šankaračarija mislil s svojimi razlagami. Sarvabhaum je ves osupel dejal: »Praviš, da razumeš pomen suter, ne razumeš pa komentarjev, ki jih pojasnjujejo? Že prav! Če res razumeš sutre, naj potem slišim tvoja pojasnila!«

Mahaprabhu je nato vse sutre pojasnil na svoj način, ne da bi se dotaknil panteističnega komentarja Šankaračarije. Sarvabhaum je s svojim pronicljivim umom sprevidel resnico, lepoto in skladnost argumentov v Čejtanjevi razlagi. Priznal je, da ni srečal še nikogar, ki bi znal pojasniti Brahma-sutre tako preprosto in da Šankarovi komentarji ne pojasnjujejo Vedanta-suter tako naravno kot Mahaprabhujevi. Nato se je Čejtanji predal kot zagovornik in privrženec in v nekaj dneh je Sarvabhaum postal eden največjih vajšnav tistega časa. Ko se je to razvedelo, je cela Orisa opevala slavo Krišne Čejtanje in na tisoče ljudi je prišlo k njemu, da bi postali njegovi privrženci.

Mahaprabhu je želel obiskati južno Indijo in na pot se je podal z brahmanom po imenu Krišnadas. Čejtanjevi življenjepisci so nam podali podrobnosti potovanja. Najprej je šel v Kurmakšetro, kjer je čudežno ozdravil gobavca Vasudeva. Na obali reke Godavari je srečal Ramanando Raja, guvernerja Vidjanagarja in imel z njim filozofski pogovor na temo prem-bhakti (ljubezni do Boga). Še en čudež je naredil, ko se je dotaknil sedmih tal dreves – nakar so ta v hipu izginila – skozi katere je Gospod Ramačandra, Dašarathov sin, izstrelil puščico in ubil velikega kralja Balija.

Ves čas potovanja je oznanjal vajšnavizem in nam-sankirtan (petje svetih imen Boga). Štiri mesece deževne dobe je preživel v hiši Venkate Bhate v Rangakšetri. Tam je célo Venkatovo družino spreobrnil iz vajšnavizma Ramanudže v bhakte Krišne. Venkata je imel tudi desetletnega sina po imenu Gopal, ki je pozneje prišel v Vrindavan in postal eden od šestih Gosvamijev ali prerokov, ki so tam služili pod vodstvom njihovega voditelja, Šri Krišna Čejtanje. Gopal, ki ga je njegov stric Prabodhananda Sarasvati izobrazil v sanskrtu, je napisal več knjig o vajšnavizmu.

Čejtanja je obiskal številna mesta v južni Indiji vse do Cape Comorina in se po dveh letih vrnil v Puri prek Panderpurja na reki Bhimi. Tam je poduhovil pesnika Tukarama, ki je od tedaj dalje tudi sam postal verski pridigar. O tem je Tukaram pisal v svojih abhangah (verzih), ki jih je zbral gospod Satjendra Nath Tagore iz bombajske državne službe. Na svojem potovanju je Čejtanja na večih mestih razpravljal z budisti, džainisti in majavadiji (impersonalisti) ter te nasprotnike spreobrnil v vajšnavizem.

#4 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 27. marec 2013, 11:35

Ko se je Čejtanja Mahaprabhu vrnil v Puri, so se njegovi zastavi pridružili kralj Orise Prataparudra Dev in mnogi brahmani panditi. Sedaj je imel sedemindvajset let. V osemindvajsetem letu je odšel v Bengalijo vse do Gaude v Maldahu. Tam je sprejel k sebi dva brata in pomembni osebnosti po imenu Rup in Sanatan. Čeprav sta bila iz rodu karnatskih brahman, sta zaradi druženja s šahom Hosainom, tedanjim vladarjem Gaude, pri katerem sta služila kot ministra, postala na pol muslimana. Dabirkhas in Saker Malik, kot ju je šah preimenoval, sta obvladala perzijščino, arabščino in sanskrt ter bila lojalna služabnika države, zato sta bila gospodarju zelo ljuba. Ta dva gospoda nista našla načina, da bi se vrnila v družbo kot običajna hindujca, zato sta pisala Mahaprabhuju, medtem ko je bil ta v Puriju, za duhovno pomoč. Mahaprabhu jima je v odgovoru napisal, da bo prišel in jima pomagal iz duhovnih zadreg. Ko je prišel v Gaudo, sta brata prišla predenj in mu posvetila dolgo molitev. Mahaprabhu jima je naročil, naj gresta v Vrindavan in se tam srečata z njim.

Čejtanja se je vrnil v Puri prek Šantipurja, kjer se je ponovno sestal z drago materjo. Po kratkem bivanju v Puriju se je napotil v Vrindavan, tokrat v spremstvu Balabhadre Bhatačarije. Iz Vrindavana se je spustil v Prajag (Alahabad), kjer je z dokazi iz Korana spreobrnil v vajšnavizem veliko muslimanov. Potomci teh spreobrnjencev so še vedno znani kot pathanski vajšnave. V Alahabadu se je z njim sestal Rup Gosvami. Čejtanja ga je v desetih dneh poučil o duhovnosti in ga poslal v Vrindavan z dvema nalogama: da napiše teološka dela, ki znanstveno pojasnjujejo čisto bhakti (vdano služenje) in prem (ljubezen) ter obnovi mesta, kjer je Gospod Krišna na koncu dvapar-juge (eno izmed štirih obdobij) razodel svojo duhovno lilo (zabavo) za dobro vernih ljudi.

Rup Gosvami je iz Alahabada odšel v Vrindavan, Mahaprabhu pa se je spustil v Benares. Tam je bival v hiši Čandrašekharja, dnevno bhikšo (naprošeni obrok) pa je sprejel pri Tapanu Mišri. Tam se mu je pridružil Sanatan Gosvami in Čejtanja ga je dva meseca poučeval o duhovnih temah. Čejtanjev življenjepisec Krišna Das Kaviradž nam je podrobno opisal Gospodovo poučevanje Rupa in Sanatana. Krišna Das ni bil pisec-sodobnik, a je podatke zbral od samih Gosvamijev, neposrednih Mahaprabhujevih učencev. Dživa Gosvami, Sanatanov in Rupov nečak, ki nam je zapustil neprecenljivo delo z naslovom Sat-sandarbha, je filozofsko obravnaval nauk svojega velikega voditelja. Mi smo zbrali in povzeli Čejtanjev nauk iz knjig teh velikih piscev.

V Benaresu je imel Čejtanja pogovor z učenimi mestnimi sanjasiji v hiši brahmana iz Marhate, ki je priredil sprejem za vse sanjasije. Na tem srečanju je Čejtanja prikazal čudež, s katerim je k sebi pritegnil vse sanjasije. Sledil je živahen pogovor. Na čelu sanjasijev je bil njihov največji učenjak in voditelj Prakašananda Sarasvati. Po kratkem besednem dvoboju so se pokorili Mahaprabhuju in priznali, da so bili zavedeni s Šankaračarijevimi komentarji. Tudi učenjaki se niso mogli dolgo upirati Čejtanji, saj jih je nekako uročil s posebnim čarom, ki se je dotaknil njihovih src, da so zajokali v želji, da izboljšajo svoje duhovno življenje. Sanjasiji iz Benaresa so padli pred Čejtanjeva stopala in ga zaprosili za kripo (milost). Čejtanja je potem pridigal čisto bhakti in vsadil v njihova srca duhovno ljubezen do Krišne, ki jih je primorala, da so se odrekli sektaškim čustvom. Po čudežni spreobrnitvi mestnih sanjasijev so vsi ljudje v Benaresu postali vajšnave in s svojim novim Gospodom priredili veličasten sankirtan.

Mahaprabhu je nato poslal Sanatana v Vrindavan, sam pa je odšel v Puri. Njegov spremljevalec Balabhadra je opisal, da je Mahaprabhu na poti proti Puriju, ki je vodila skozi džunglo, prikazal mnoge čudeže, kot na primer, da je navedel tigre in slone, da so plesali ob poslušanju Krišnovega imena.

Od takrat naprej – to je od njegovega enaintridesetega leta, do odhoda s tega sveta v njegovem oseminštiridesetem letu, med sankirtanom v templju Tota-Gopinatha – je Mahaprabhu živel v Puriju v hiši Kašija Mišre. V teh osemnajstih letih je živel življenje velike ljubezni in pobožnosti. Obkrožali so ga številni privrženci, ki so vsi bili vajšnave najvišjega reda in so se razlikovali od običajnih ljudi po najčistejšem značaju in učenosti, neomajnih verskih načelih ter duhovni ljubezni do Radhe in Krišne. Svarup Damodar, ki je bil takrat, ko je Mahaprabhu živel v Nadiji, znan kot Purušotamačarija, se je Gospodu pridružil iz Benaresa in sprejel službo njegovega tajnika. Nobeno pesniško ali filozofsko delo ni moglo priti pred Mahaprabhuja, če ga Svarup ni ocenil kot čistega in uporabnega. Raj Ramananda je bil Gospodov drugi družabnik. S Svarupom sta pela, medtem ko je Mahaprabhu izražal svoja občutja na določene točke čaščenja. Paramananda Puri je bil njegov minister za verske zadeve.

Čejtanjevi življenjepisci so opisali na stotine anekdot, ki jih tukaj vseh ne moremo navesti. Mahaprabhu je spal le malo. Medtem ko so ga njegova čustva dan in noč nosila globoko skozi prostranstva duhovnih nebes, so njegovi občudovalci in privrženci vseskozi pazili nanj. Častil je Radho in Krišno, vzdrževal stike s svojimi misijonarji v Vrindavanu in se pogovarjal z verniki, ki so ga obiskovali. Pel je in plesal in ni maral zase; pogosto se je izgubil v verski blaženosti. Kdor ga je videl, je verjel, da je sam vselepi Bog, ki se je pojavil v spodnjem svetu za blagor človeštva.

Ves čas je ljubil svojo mater in ji občasno pošiljal mahaprasad (Bogu darovano hrano) po tistih, ki so šli v Nadijo. Bil je najbolj ljubeznive narave. Ponižnost je bila poosebljena v njem. Njegova mila pojava je bila vir radosti za vse, ki so prišli v stik z njim. Prabhuju Nitjanandi je poveril misijonarstvo v Bengaliji. Šest učencev (Gosvamijev) je poslal v Vrindavan, oznanjat ljubezen v notranjost dežele. Kaznoval je vse učence, ki so skrenili s poti svetega življenja. To je zelo izrazito storil v primeru Haridasa mlajšega. Vselej je bil pripravljen dati pravilne življenjske napotke tistim, ki so ga prosili zanje, kar je razvidno iz njegovega poučevanja Ragunatha Dasa Gosvamija. Njegovo ravnanje do Haridasa starejšega pa je pokazalo, kako je ljubil duhovne ljudi in kako je nasprotoval kastnim razlikam v duhovnem bratstvu.

#5 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 27. marec 2013, 12:09

Za tiste, ki z njimi niso seznanjeni, bomo sedaj nadaljevali s pojasnjevanjem njegovih najpomembnejših svetih naukov.

Čejtanja nas najprej uči, da se človekov razum ne zmore približati božanski sferi duha. Naš jukti ali razum je v ta namen povsem neprimeren, doumemo pa jo lahko že z malo ruči ali verskega čustva. V duhovnosti nas lahko razsvetli le razodetje. Razodetja, ki sestopajo z Nebes po čistih in blaženih dušah, so predstavljena v obliki Ved. Večne Vede in njihove razlage, Purane, so edini dokaz v zadevah duha. Zato moramo za višje zadeve, vedske resnice sprejemati kot edino resnico. Razum, kadar iskreno pomaga razodeti resnici, je lahko sprejet kot pomožni dokaz. Vede nam podajajo, po Čejtanji, devet glavnih naukov:

1. Hari (Vsemogočni) je eden in edini
2. je večni gospodar neomejenih energij
3. je ocean rase
4. duša je njegova vibhinamša ali ločeni delec
5. nekatere duše so v oblasti prakriti ali njegove zavajajoče energije
6. nekatere duše so osvobojene iz objema prakriti
7. vse duhovne in materialne pojavnosti so bheda-abheda prakaš vsemogočnega Gospoda Harija
8. najvišji cilj duhovnega bivanja dosežemo samo s pomočjo bhakti
9. najvišji cilj duhovnega bivanja je prema ali ljubezen do Krišne

Vsako izmed naštetih točk moramo sedaj pojasniti posebej.

1. Hari, Vsevišnji, je eden in edini. Ustvarjalno načelo Božanstva v arijski (vedski) teologiji pooseblja Brahma, destruktivno načelo pa Šiva. Indra je na čelu nekaterih nižjih upravnih elementov. Torej oni niso sam Vsemogočni, temveč le predstavljajo njegove različne atribute. Svojo moč so dobili od Praizvora, zatorej so podrejena bitja v službi Harija ali Bhagavana (Boga).

Obstajajo tri različne filozofske predstave o Božanstvu: (1) predstava o Brahmanu brez materialnih atributov, ki jo zagovarjajo panteisti, (2) predstava o vesoljni duši ali Paramatmi, ki jo zagovarja šola joge in (3) predstava o osebnem Božanstvu (Bhagavanu), čigar osebnost združuje vse veličastje, moč, slavo, lepoto, modrost in vzvišenost. Predstavi o Brahmanu in Paramatmi sta torej že vključeni v predstavi o Bhagavanu. Bhagavan je duhovno torej Hari ali Najvišje Bitje.

Človeške predstave so bodisi umske ali duhovne. Umske predstave so pomanjkljive, ker izhajajo iz ustvarjene materije. Duhovne predstave so nedvomno najbližja pot do Najvišjega Bitja.

Duhovne predstave o Bhagavanu so prav tako dveh vrst. Pri prvi, pri osebi Božanstva, prevladuje njeno veličastje, pri drugi pa njena osebna lepota prevladuje nad vsem njenim veličastjem. Prvo predstavo pooseblja veliki Narajan iz Vaikunthe, ki je Gospodar vseh gospodarjev in Bog vseh bogov. Drugo pa predstavlja vselepi Krišna z Radhiko, poosebljenje njegove hladini ali energije duhovne ekstaze. Krišna se pojavi kot človek med ljudmi in je hkrati na splošno priznan kot Bog nad bogovi. S svojo privlačnostjo in ljubeznijo vzbuja duhovno ekstazo v vseh dušah. Njegova oseba in vse kar je osebno povezano z njim je popolnoma duhovno in nima nobene povezave z materialnim svetom. Človekova materialna čutila ga ne morejo zaznati. Neposredno ga lahko vidi in z njim komunicira le človekov duh. Duša, ki je vklenjena v materiji, je zaradi svoje degradacije izgubila pravico videti Krišno in njegovo duhovno lilo (zabavo) v duhovnem svetu, a Krišna se lahko s svojo celotno Vrindavan lilo po svoji vrhovni moči in milosti pojavi pred očmi vseh ljudi. Razumarski ljudje težko doumejo in verjamejo v Krišno in njegovo lilo. Šele ko se njihova duhovna bit razvije, ga lahko vidijo in z vsem srcem ljubijo.

V naši knjižici te tematike seveda ne moremo obdelati v celoti in izčrpno, bralcem pa polagamo na srce naslednje: »Malo po malem se osvobajajte okov materije. Negujte duha, ki je v vas. Zavrzite predsodke prevzete od »racionalnih« mislecev, ki zanikajo obstoj duha. Sami bodite ponižni in spoštujte tiste, ki težijo za duhovnimi cilji. Če tako ravnate s svojim srcem, mislimi in energijo ter se družite le z duhovnimi ljudmi, boste zelo kmalu uzrli Krišno. Krišna ni izmišljeno bitje in nihče nima pravice misliti, da je zgolj materialni subjekt, ki si ga nespametni ljudje zamišljajo kot vrhovno Bitje.

Krišne ne moremo razumeti z razlikovanjem subjektivnega od objektivnega. O njem tudi ne bi smeli misliti kot o konceptu, ki so ga drugim vsilili preračunljivi ljudje. Krišna je večen in duhovno resničen in se odraža v človeški duši, kadar je ta osvobojena vseh pritiskov goste materije in je objekt ljubezni, izvirajoče iz duše. Če ga sprejmete kot takega, ga boste videli s svojimi duhovnimi očmi.

Besede ne zmorejo opisati tega transcendentalnega Bitja. Krišna pooseblja najvišji, najboljši in najduhovnejši ideal Božanskega. Kdor ga zanika z racionalnimi dokazi, samega sebe vara in prikrajšuje za blagoslov, ki ga Bog hrani za človeka. Vse opise Gospodovih imen, osebnosti, lastnosti in zabav moramo torej sprejeti duhovno ter odvreči materialni del, ki je nujno vsebovan v besedah.«

#6 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 27. marec 2013, 13:59

2. Hari je večni gospodar neomejenih energij. Te energije niso omejene s prostorom in časom, saj so same ustvarile prostor in čas. Gospodove energije so identične z njegovo osebo. V materialni energiji obstaja razlika med osebo in njenimi energijami, med materialnim objektom in njegovimi lastnostmi, imenom, obliko in delovanjem; v duhovni energiji pa je duhovni objekt identičen z njegovim imenom, obliko, lastnostmi in delovanjem. Do te resnice ni mogoče priti s suhoparnim umovanjem, ki upošteva le gosto materijo.

Krišna, ki je sam Vrhovna Volja uporablja svojo vrhovno energijo po svoji mili volji, ki ni podrejena nobenemu zakonu, saj so vsi zakoni nastali po njegovi volji in energiji. Določeno energijo prepoznamo po njenem razodevanju. V tem svetu imamo izkušnjo o samo treh vidikih Njegove energije. Ob opazovanju materialnih pojavov vidimo, da njegova energija lahko ustvarja materijo. Ta vidik njegove energije je v Vedah opisan kot maja-šakti. Ob opazovanju človeka vidimo, da vrhovna energija ustvarja omejene in nepopolne duše. Temu vidiku šastre (sveti spisi) pravijo dživa-šakti. Boga imamo za najvišjega Duha, ki vlada v svojem kraljestvu večnih duhov, zatorej razumemo, da njegova energija lahko razodeva popolne duhovne eksistence. V Vedah je ta vidik njegove energije opisan kot atma-šakti ali čit-šakti. Vsi trije vidiki skupaj sestavljajo eno vrhovno energijo Najvišjega, ki jo Vede imenujejo para-šakti.

Energija ali šakti se dejansko ne razlikuje od osebe tega Bitja, vendar se njegove različne energije ločeno razodevajo v njihovih različnih dejavnostih. To se imenuje ačintja bheda-abheda prakaš ali nedoumljiva hkratna različnost in enakost. Hari, čigar volja je nad vsemi zakoni, uporablja svoje neomejene energije, ki pa na njega samega ne morejo vplivati. Te resnice ne moremo razumsko doumeti, lahko pa jo intuitivno začutimo v svoji duši.

#7 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 28. marec 2013, 09:16

3. Gospod je ocean rase. Rasa je duhovna ekstaza, katere sestavine so sthaji-bhava, vibhava, anubhava, satvika in sančari. Vibhava je dveh vrst, alambana in udipana, podvrsti alambane pa sta višaja in ašraja. Ašraja je oseba, ki čuti sthaji-bhavo, višaja pa oseba, ki je njen predmet. Sthaji-bhava je opisana kot rati ali nagnjenje čistega duhovnega srca.

Kadar ašraja in višaja prideta v stik, sthaji-bhava vstopi v dejavno fazo. V dejavni fazi oseba razodeva posebne simptome, ki se imenujejo anubhave. Teh simptomov je trinajst. Satvika-bhava je naziv za osem drugih bhav, ki se kažejo kot pretakanje solza, drhtenje itd.. Sančari-bhave pa sestavlja triintrideset dodatnih bhav, kot so harša (veselje), višada (obup) in tako naprej. Vse te bhave, združene v duši, tvorijo raso.

Takšno razodevanje rase spominja na izražanje rase pri človeku, ki je še pod vplivom materije. Toda sama rasa je večna in je povezana s Harijem, Vsevišnjim Gospodom. Hari je ocean rase, medtem ko človekova duša lahko izkusi le kapljico tega oceana. Prava narava rase je duhovna, vendar se popačena rasa pri ljudeh pod vplivom maje, izvora vse materije, enači s človekovimi čutnimi užitki. V stiku z materialnimi objekti se duša izgubi na ravni uma, ki prek čutil uživa popačeno raso v petih objektih peterih čutil. To je pot duše navzven z avidjo ali nevednostjo o svojem duhovnem jazu. Ko se obrne navznoter, pridobi svojo duhovno raso in popačena rasa upade sorazmerno z razvitjem duhovne rase. V duhovni rasi duše presežejo materialni čas in prostor ter v Vrindavanu delujejo povsem svobodno, tako druga do druge kot tudi vsaka od njih do Vselepega Gospoda.

Hari ali neomejena in najvišja svobodna volja, doživlja večno ekstazo v svoji duhovni energiji ali čit-šakti. Čit-šakti ima tri vidike: hladini, samvit in sandhini. Hladini Gospodu daje brezmejno zadovoljstvo, samvit (duhovno védenje) ustvarja vse bhave, odnose in naklonjenosti, sandhini pa ustvarja vse eksistence (razen svobodne volje), kot so dhami (prebivališča), osebe in vse drugo, kar je potrebno za dejavnosti duhovne rase. Vsa ta razodevanja izhajajo iz čit-šakti ali duhovne energije.

Majična ali materialna stvaritev, ki vsebuje čas, prostor in predmete iz goste materije, ne more obstajati v čit-džagatu ali duhovnem svetu, ki je istoveten z Vrindavanom. Maja-šakti je popačeni odsev čit-šakti. Zato materialni objekti v svetu maje spominjajo na objekte v čit-džagatu ali duhovnem svetu, vendar se eni od drugih bistveno razlikujejo.

Po vzorcu čit-džagata je narejen majični džagat, vendar si nista enaka. Izogibajmo se teoriji, da si je človek umislil čit-džagat na podlagi izkušnje o majičnem džagatu. Ta predstava je panteistična, pa tudi ateistična. Nepoduhovljeni razum rad ustvarja takšen dvom, toda kdor želi uživati duhovno ljubezen, ga mora odvreči kot zavajajočega. Večna rasa Gospoda Krišne obstaja duhovno v čit-džagatu. Za nas, ki bivamo v spodnjem svetu, je spuščen zastor, zaradi katerega naše oči ne morejo videti vélike duhovne predstave Krišnove lile v Vrindavanu. Ko se po Krišnovi milosti ta zastor dvigne, jo lahko vidimo, vse dokler zastor po Gospodovi volji spet ne pade. Okusite raso sami in takrat bo vaše prepričanje enako kot moje. Bratje! Ne opustite tako pomembne teme, preden o njej premišljeno in nepristransko ne razmislite!

#8 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 28. marec 2013, 18:40

4. Duša je Gospodova vibhinamša ali ločeni delec. Z besedo duša so mišljene vse vrste duš: živalske, človeške in nebeške. Mahaprabhu je verjel v zelo široko in nepristransko teorijo o preseljevanju duš.

Nekateri bralci utegnejo to zamisel zavreči, ker je določene veroizpovedi ne podpirajo. Če določeno teorijo zavržemo, ker je v nasprotju z dogmami neke veroizpovedi, je naše gledanje ozko. Take teme v resnici ne morejo biti stvar razumarskih debat. Če teorijo o preseljevanju duš proučimo brez predsodkov, ne bomo našli nobenega tehtnega razloga, da ne bi verjeli vanjo. Nasprotno, nepristranski um je nagnjen k temu, da jo sprejme. Verovanje, da ima človeška duša v življenju na voljo samo en poskus, je vsekakor ozkosrčno, nepravično in v nasprotju z verovanjem, da je Bog vsedober.

Če teoriji o preseljevanju duš pritrjujejo naši duhovni občutki in če nas Vede, zbirke razodetega znanja, prav tako učijo o nepretrganem obstoju duše skozi različne faze stvarstva, potem nimamo razloga, da še naprej dvomimo vanjo. Človek je lahko še tako izobražen in znanstveno podkovan, a je lahko še vedno zmotljiv. To velja tako za posameznike kot tudi za narode in verske skupnosti.
Čejtanja nas uči, da je duša delec Božanske Duše. Ena izmed Božjih energij ustvarja bitja, ki so v svoji biti duhovna, a jih lahko premagajo čari maje, kadar pozabijo, da so po svoji naravi večni Božji služabniki. Bog je kakor sonce, duše pa so delci sončevega žarka, ki ne morejo obstajati neodvisno, brez zaščite druge, močnejše Božje energije.

Z besedo »delec« ni mišljen del, kakršen se na primer izkleše iz kamna, temveč delec kakor sveča, ki dobi plamen od druge sveče, ali pa zlato, pridobljeno iz alkimističnega kamna modrosti. Duše lahko primerjamo tudi z ločenimi iskricami, ki izhajajo iz plamtečega ognja. Vsaka duša je od svojega Praizvora dobila sorazmeren delež njegovih atributov in tako tudi majhno količino svobodne volje.

Duše so po svoji naravi umeščene med čit-džagatom in majičnim džagatom. Tiste, ki so izbrale služenje svojemu Bogu, je energija hladini vrhovne čit-šakti zaščitila pred padcem in sprejela kot večne služabnike Božanstva v različnih vlogah. Te duše ne poznajo nadlog maje in karma-čakre, oz. ponavljajočega se kroga majičnih dejanj in njihovih rezultatov. Duše, ki so želele uživati, pa je dobila v pest maja na drugi strani. Te duše so v majini karma-čakri, ki se zanje konča šele takrat, ko ponovno sprevidijo svoj izvorni položaj Božjih služabnikov.

Duhovne duše, tako osvobojene kot pogojene, so ločena odgovorna bitja, ki so odvisna od Boga. Hari je gospodar maje, ki mu služi po njegovi želji. Duša ali dživa po svoji naravi nima dovolj moči, da se sama upre čarom maje, če ne dobi pomoči Božje hladini-šakti. Obstaja torej naravna in prirojena razlika med Bogom in dživo, ki je ne more razveljaviti nobena panteistična besedna igra. Prosimo vas, da se izogibate zavajajočemu vprašanju »kdaj so bile džive ustvarjene in zasužnjene«, saj majični čas v duhovni zgodovini ne obstaja; začel se je šele po zasužnjenju dživ v materiji, zato majične kronologije v tem primeru ni mogoče uporabiti.

#9 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 29. marec 2013, 10:19

5. Nekatere duše so v oblasti prakriti ali zavajajoče energije. Prakriti, Božja maja, pradhan, prapanča in avidja so različna imena istega načela v njegovih različnih fazah in funkcijah. Maja ni neodvisna šakti od vrhovne svarup-šakti. Je le odsev oziroma zunanji izraz vrhovne energije, ki služi Bogu za izvrševanje njegovih kazenskih ukrepov pri tistih, ki so mu postali nehvaležni. Maja je tako rekoč predstojnica Božjega popravnega doma. Tiste džive, ki so z zlorabo svoje svobodne volje pozabile, da so večne služabnice Boga in so hotele uživati same, so prišle pod upravo maje, ki jim daje prisilno delo, da bi se poboljšale. Maja ima tri vidike: satva, radžas in tamas. Ti trije vidiki so kakor verige, s katerimi so zvezane nehvaležne duše.

Nato maja na duhovno obliko duše natakne dvojni ovoj: lingo in sthul. Majični svet ima štiriindvajset sestavin : pet elementov (zemlja, voda, ogenj, zrak in nebo), pet značilnosti (zvok, tip, vid, okus in vonj) in deset indrij (pet čutil : oko, uho, nos, jezik, čutilo tipa in pet delovnih organov: roke, noge itd.). Teh dvajset sestavlja sthul ali zunanji ovoj. Linga-deho ali notranji ovoj pa sestavljajo manah (um), budhi (inteligenca), čita (pozornost) in ahankar (popačeni ego).

Ko maja duhovno obliko padle duše opremi s tema ovojema, jo vključi v delo. Majično delo je treh vrst: karma, akarma in vikarma. Karma so predvidena dobra dela za doseganje punje ali vrline; takšno je na primer opravljanje dolžnosti v okviru varnašram-dharme, predpisane v smriti-šastrah. Akarma je neizpolnjevanje dolžnosti, vikarma pa je greh ali zločin. S karmo se duše dvignejo v rajska področja vse do Brahmaloke. Rezultat akarme so neprijetne razmere na Zemlji, vikarma pa duše vrže v pekel. Padle duše s svojo linga-deho potujejo iz telesa v telo; s karmo se dvignejo v raj in se, ko potrošijo rezultate vrlih dejanj, zopet spustijo na Zemljo, z vikarmo pa se pogreznejo v pekel in se po pretrpljeni kazni spet dvignejo na raven delovanja. Stanje padlih duš je torej skrajno žalostno.

V tem svetu duša uživa in trpi poboj in pomor ter se nenehno vrti v krogu, včasih kot nasmejani princ, včasih kot nesrečni trpin. Materialni svet je torej zapor ali popravni dom, ne pa kraj za uživanje, kot trdijo nekateri ljudje.

#10 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 29. marec 2013, 18:45

6. Nekatere duše so osvobojene iz objema prakriti. Džive potujejo po majični eksistenci od časa onkraj uma, pri čemer doživljajo vsakovrstne užitke in bolečine.

Kako se lahko znebijo tega neprijetnega bivanja? Duša si v resnici ne more izpolniti svojih želja niti z dharmo, opravljanjem predpisanih dolžnosti, niti z jogo, razvijanjem moči sthula in linge, niti s sankhjo, analiziranjem elementov materialnega stvarstva, niti z znanjem, da je duhovno bitje, niti z vairagjo, odpovedovanjem vsem posvetnim užitkom. Šele ko človek pride v stik z vajšnavo, čigar srce je stopila Hari-bhakti-rasa (duhovna ekstaza ljubezni do Gospoda Harija), lahko z ljubeznijo sprejme sladko načelo bhakti, s sledenjem njegovim svetim stopinjam, z nenehnim proučevanjem naklonjenosti do Krišne. Počasi se očisti svojega majičnega stanja in naposled, ko doseže svojo pravo naravo, uživa najslajšo čisto raso, ki je končni cilj duše.

Satsanga ali druženje z duhovnimi ljudmi je edini način za dosego najvišjega življenjskega cilja. Bhakti je princip, ki se prenaša od duše do duše; od ene primerne duše do druge se prevaja podobno kot elektrika ali magnetizem.

Bhakti je iskrena in popolna odvisnost od Boga v vsakem življenjskem dejanju. Služenje iz dolžnosti ni značilnost bhakti, saj občutek dolžnosti temelji na hvaležnosti za storjene usluge in na obvezi, ki je v nasprotju s pristno ljubeznijo. Moralnost je v smrtnem svetu seveda pohvalna, vendar ne daje duhovnih rezultatov. Tri postavke, ki opredeljujejo šradho ali pristno hrepenenje po bhakti, so vera v najvišjo lepoto Boga, želja po večnem in nesebičnem služenju tega Bitja ter posledično odbijanje vsake druge misli o sebičnem uživanju ali samopoveličevanju. Bhakti je po naravi ananja ali izključujoča.

Ali je potem slučaj tisto kar prinese bhakti? Ne, sukriti ali dobro delovanje je glavno gonilo. Dobro delovanje je dveh vrst. V prvo vrsto sodijo moralna dejanja, ki prinašajo vrlino in povišanje, druga vrsta pa vključuje vsa dejanja, ki prinašajo duhovno kulturo. Slednja vrsta dobrega delovanja ali sukriti človeka pripelje v stik z iskrenim vajšnavo (vernikom), od kogar najprej prevzame šradho ali vero v duha in ko je nato pripravljen sprejeti bhakti, dobi njeno vzplamenitev od vajšnave, ki je človekov dejanski guru (duhovni učitelj).

#11 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 30. marec 2013, 09:30

7. Vse duhovne in materialne pojavnosti so ačintja bheda-abheda prakaš vsemogočnega Gospoda Harija. Metafizično razpravljanje na to temo je popolnoma brezplodno. Vede dživo včasih opisujejo kot različno od Boga, včasih pa kot istovetno z njim. Dejansko Vede vedno govorijo resnico. Dživa je od Boga različna in hkrati z njim istovetna. Tega racionalist ne more razumeti. Zatorej moramo reči, da je Bog s svojo energijo, ki presega človekovo doumevanje, različen od džive in sveta, a je z njima vendarle tudi ves čas istoveten.

Vedanta nas uči doktrino šakti-parinamvade in ne zmotne vivartavade, ki jo je zagovarjal Šankaračarija. Šankarjeve nauke razlagajo na različne načine. Nekateri pravijo, da sta svet in dživa Božji emanaciji, medtem ko drugi trdijo, da sta dživa in svet le preobražanje Boga. Da bi zaobšel problem brahma-pariname ali preobražanja Boga v svet, je Šankara govoril, da nas Vjasa uči vivartavado, po kateri se Bog na noben način ne spreminja, pač pa le maja prekrije del Boga (kakor vrč obda del neba) in ustvari materialni svet; ali da se Bog zrcali v avidji ali nevednosti, čeprav ta odsev v resnici ni nič drugega kot Bog. Toda to so le puhli in zavajajoči argumenti.

Povsem jasno je, da nas Vedanta uči, da je Bog nespremenljiv in se nikoli ne preoblikuje. Njegova energija je tista, ki s parinamom (preoblikovanjem) ustvarja džive in materialni svet. Deluje podobno kot alkimistični kamen modrijanov, katerega energija se preobrazi v zlato, medtem ko sam kamen ostane nespremenjen. Tako se čit-šakti razodeva kot čit-džagat z vsemi pritiklinami večne rase, dživa-šakti se razodeva kot neštete džive, ki bodisi bivajo v Vaikunthi kot paršade ali angeli, bodisi v materialnem svetu v različnih oblikah in okoliščinah, maja-šakti pa ustvarja številne svetove za nastanitev in razvedrilo padlih duš.

Vivartavada je nedvomno zmotna doktrina in je v popolnem nasprotju z nauki Ved. Pravilna je samo šakti-parinamvada, ki podpira dejstvo, da je duhovna ljubezen večna. Če bi držala vivartavada, bi to pomenilo, da je duhovna ljubezen minljiva.

#12 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 30. marec 2013, 21:03

8. Najvišji cilj duhovnega življenja lahko dosežemo samo s pomočjo bhakti. Karma sama po sebi ne more dati neposrednega in takojšnjega duhovnega rezultata. To lahko stori samo s pomočjo bhakti. Torej je bhakti neodvisna, karma in gjana pa sta odvisni postavki. Gjana ali znanje o človekovi duhovni naravi nas ne more neposredno pripeljati do najvišjega cilja. To lahko stori samo s pomočjo bhakti. Bhakti je torej edini način, s katerim lahko dosežemo najvišji cilj.

Bhakti je razvijanje naklonjenih čustev do Krišne, ki je osvobojeno vseh želja, razen tistih za njeno lastno izboljšanje, ter očiščeno vseh drugih sestavin, kot sta karma in gjana.

Videli bomo, da je bhakti tako čustvovanje kot delovanje. Bhakti ima tri stopnje: sadhana-bhakti, bhava-bhakti in prema-bhakti. Na stopnji sadhana-bhakti čustva še niso prebujena. Pri bhava-bhakti se čustva prebudijo, pri prema-bhakti pa so popolnoma dejavna. Bhakti je duhovno ljubezensko čustvo, usmerjeno na duhovno osebo.

Sadhana-bhakti je dveh vrst: vaidha sadhana bhakti in raganuga sadhana bhakti. Beseda vaidha prihaja od vidhi ali pravila. Vaidhi-bhakti prebuja bhakti s pomočjo pravil iz šaster, vse dokler se duhovna čustva ne prebudijo. Ko je ljubezen do Krišne naravna, je to raga ali močna želja po služenju gospodarju srca. Kogar privlači lepota te poti proti Gospodu, goji čustva do Krišne. To je raganuga sadhana-bhakti, ki je močnejša od vaidhi-sadhane.

Gojenje naklonjenih čustev do Krišne ima devet oblik:

1. poslušanje o Krišnovem duhovnem imenu, obliki, lastnostih in lili (zabavi)
2. govorjenje in petje o njih
3. meditiranje na njih in njihovo ponavljanje
4. služenje njegovim svetim stopalom
5. čaščenje
6. priklanjanje
7. opravljanje vsega, kar je za njegovo zadovoljstvo
8. prijateljevanje
9. popolna izročitev

Od vseh teh oblik je najboljši kirtan ali petje Krišnovega imena itd. Skromno znanje je potrebno pri teh oblikah čaščenja, jalovim razpravam pa se je potrebno izogniti. Nekateri npr. začnejo pri teoriji čaščenja Šrimurtija (podobe Boga) in pravijo : »Čaščenje Šrimurtija je malikovanje. Šrimurti je malik, ki je le sad umetnikove domišljije in delo samega Belcebuba. S čaščenjem takih predmetov bi vzbudili Božjo ljubosumnost in omejevali njegovo vsemogočnost, vsevednost in vseprisotnost!«.

Tem ljudem bi rekli: »Bratje! Nepristransko razmislite o tem in se ne pustite zapeljati sektaškim dogmam. Bog ni ljubosumen, ker je en in edini. Belcebub ali satan je le plod domišljije oziroma alegorični lik. Ne dovolite, da se alegorično ali izmišljeno bitje postavi na pot vaši bhakti. Tisti, ki verjamejo, da je Bog neoseben, ga enačijo zgolj z neko energijo ali lastnostjo narave, toda Bog je nad naravo, njenimi zakoni in pravili. Zakon je njegova sveta želja, zato je bogokletno, če njegovo neomejeno odličnost omejujemo, ko ga enačimo z vsemogočnostjo, vseprisotnostjo, vsevednostjo in podobnimi atributi, ki jih imajo lahko tudi ustvarjena načela, kot sta čas in prostor. Božja odličnost je v tem, da ima v sebi vzajemno nasprotujoče si moči in lastnosti, s katerimi upravlja s svojim nadnaravnim jazom. Bog je identičen s svojo vselepo osebo in ima takšno moč kot je vseprisotnost, vsevednost in vsemogočnost, kakršne ne najdemo nikjer drugje. Njegova božanska in popolna oseba večno obstaja v duhovnem svetu, a je hkrati v vsej svoji popolnosti prisotna v vsakem ustvarjenem objektu in mestu. Ta predstava prekaša vse druge predstave o Bogu. Mahaprabhu prav tako zavrača malikovanje, vendar meni, da je čaščenje Šrimurtija edini sprejemljiv način gojenja duhovne kulture. Bog je oseben in vselep. Vjasa in drugi modreci, ki so to lepoto videli s svojimi duhovnimi očmi, so nam zapustili njene opise. Besede so seveda materialne, a v teh opisih lahko vendarle uvidimo resnico. Po teh opisih je mogoče izdelati Šrimurti, v katerem lahko blaženo zremo vélikega Boga našega srca. Bratje! Ali je v tem kaj napačnega ali grešnega? V resnici malikujejo tisti, ki pravijo, da Bog nima oblike, niti materialne niti duhovne, a si sami zamišljajo neko novo lažno obliko za čaščenje. Tisti pa, ki z duhovnimi očmi vidijo duhovno obliko Božanstva in prenesejo ta vtis najprej v um in nato izdelajo podobo za zadovoljstvo materialnega očesa za neprekinjeno raziskovanje višjih občutenj, nikakor niso malikovalci. Med gledanjem Šrimurtija niti ne glejte same podobe, temveč njen duhovni model; potem ste čisti teisti. Malikovanje in čaščenje Šrimurtija sta dve popolnoma različni stvari, toda bratje moji, v vaši prenagljenosti le zamenjujete eno z drugo. Resnici na ljubo naj vam povem, da je čaščenje Šrimurtija edino pravo čaščenje Božanstva, brez katerega ne morete zadostno razvijati vaših religioznih čustev. Svet vas privlači prek vaših čutil in vse dokler v predmetih čutil ne vidite Boga, živite v mučnem položaju, v katerem se le težko duhovno dvignete. Postavite Šrimurti v svojem domu in imejte v mislih, da je vsemogočni Bog varuh vašega doma. Jedi, ki jih uživate, so njegov prasad (milost). Cvetje in dišave so prav tako njegov prasad. Tako duhovno kultivirate svoje oči, ušesa, nos, dotik in jezik. Če tako ravnate pobožnega srca, Bog to ve in vidi vašo iskrenost, Satan in Belcebub pa pri tem z vami ne bosta imela nič.

Vse vrste čaščenja temeljijo na načelu Šrimurtija. Do te vzvišene resnice pridemo, če si pogledamo zgodovino religije. Semitsko gledanje na patriarhalnega Boga, tako v obdobju judaizma pred Jezusom kot tudi po njem v obdobju krščanstva in mohamedanstva, je zgolj delno razumevanje Šrimurtija. Tudi predstava o vrhovnem vladarju, pri Grkih poosebljena v Jupitru in pri arijskih karma-kandijih v Indri, je le s časom spremenjeno razumevanje istega načela. Zamisel meditantov o vrhovni sili in džjotirmaja brahmanu ter predstava šakt o neosebni energiji je prav tako le zelo nejasno razumevanje Šrimurtija. Pravzaprav je Šrimurti najvišja resnica, ki se pri različnih ljudeh različno razodeva glede na njihove različne stopnje razumevanja. Celo Džaimini in Komte, ki nista priznavala boga stvarnika, sta predpisala določene faze čaščenja Šrimurtija, preprosto zato, ker sta vzgib za to začutila v notranjosti svoje duše! Srečujemo pa tudi ljudi, ki sprejemajo križ, šalagram-šilo, lingam in podobne embleme, ki so le pokazatelji notranje ideje Šrimurtija. In če je mogoče s čopičem ali dletom izraziti božansko sočutje, ljubezen in pravičnost, čemu ne bi mogli tudi osebne lepote Božanstva, ki zaobjema vse druge atribute, upodobiti v poeziji ali v sliki ali z dletom, za dobro človeka? Če besede lahko vzbudijo misli, če ura lahko kaže čas in če znamenje lahko pove zgodovino, čemu ne bi mogla tudi slika ali podoba vzbuditi višjih misli in čustev o transcendentalni lepoti Božanske osebnosti?

Častilci Šrimurtija so razdeljeni na dve skupini: idealni in fizični. Fizični častilci Šrimurtija so glede na njihove življenjske okoliščine in stanje zavesti zmožni ustanavljati tempeljske inštitucije. Tisti pa, ki so glede na okoliščine in stanje zavesti zmožni častiti Šrimurti v umu, čeprav tempeljske inštitucije ustrezno spoštujejo, raje častijo Gospoda s šravanom (poslušanjem) in kirtanom (petjem); njihova cerkev je univerzalna in neodvisna od različnih kast in ras. Mahaprabhu bolj ceni slednjo vrsto častilcev in ilustrira njihovo čaščenje v svoji Šikšaštaki, ki smo jo dodali na koncu knjižice. Zatorej neprestano častite Gospoda z občutkom vdanosti in v zelo kratkem času boste blagoslovljeni s premo.

#13 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 31. marec 2013, 10:29

9. Najvišji cilj duhovnega življenja je prema ali ljubezen do Boga. Privrženci karma-marge pravijo, da je uživanje na zemlji ter nato v raju vse, kar potrebujemo. Karma ali delovanje je dveh vrst: karma za materialne cilje in karma z namenom ustreči Bogu. Karma-margiji obe vrsti karme uporabljajo za dosego lastnega uživanja. Boga častijo le, da jim usliši želje po uživanju. Tukaj je ločnica med bhakti in karmo: končni namen vseh dejanj pri bhakti je priti ali prema-bhakti, pri karmi pa lastno uživanje.

Obstajajo pa še gjana-margiji, ki gojijo gjano ali duhovno znanje, da bi naposled dosegli mukti ali odrešenje. Mukti je dveh vrst. Pri prvi vrsti se duša zlije z Bogom oziroma preneha obstajati ločeno od Boga. Pri drugi vrsti mukti pa duša večno obstaja kot ločen delec Boga in ob odrešenju odide v čit-džagat, kjer doseže salokjo ali bivanje v Božjem čit predelu, samipjo ali bivanje blizu Boga, sarupjo ali Bogu podobno duhovno obliko ter saršti ali moči, podobne Božjim. Slednja vrsta mukti je neizbežna, kadar nam jo Vsemogočni želi podariti. Toda ko to mukti dosežemo, služimo Bogu s priti ali čisto ljubeznijo. Prvo vrsto mukti bhakte zavrnejo kot nesprejemljivo, ker uničuje najvišji princip ljubezni. Druga vrsta mukti ni najvišji cilj, temveč le vmesno stanje duše. Končni cilj je priti, mukti pa je le vmesni rezultat duhovne osvoboditve. Poleg tega pa težnja po mukti pokvari naš duhovni razvoj, saj je to močna želja po nečem drugem kot je razvijanje bhakti. Vsebuje odtenek sebičnosti, ki je neskladen z načelom nesebičnosti čiste bhakti.

Zatorej negujmo bhakti, ki je vedno brez dveh nasprotnih načel: željo po bhukti ali sebičnim uživanjem in željo po mukti ali odrešenjem. Prepustimo Krišni, da nam podari mukti ali ne, kakor želi. Prosimo ga le za nenehno razvijanje našega verskega čustva bhakti. Priti ali čista ljubezen je končni cilj našega obstajanja.

Rati, kot smo ga zgoraj pojasnili, je osnovna enota čiste duhovne ljubezni do Krišne. Združena z ulaso (gorečnostjo) postane priti. Priti ustvari izključno ljubezen do Krišne ter odpor do stvari in oseb, ki z njim niso povezane. Ko ji je dodano čustvo »Krišna je moj«, priti postane prema. Tu se začne ideja »Bog je moj gospodar in jaz sem njegov služabnik«.

Prema z dodano zaupnostjo postane pranaja. Tu nastane prijateljski odnos s Krišno in izgubi se občutek spoštovanja. Ko je pranaji dodan občutek »Krišna je moj edini in najdražji objekt ljubezni«, presenetljivo postane mana. Krišna se ji, kljub svoji neizmerni veličini in moči, na nek način podredi.

Ko se ji pridruži obilno mehčanje srca, prema postane sneha. Tu se med Krišno in častilcem ustvari odnos sina in starša. Na tej stopnji se naravno pojavi tudi jokanje za Krišno, neutolažljiva želja po druženju z njim in želja po pokroviteljski skrbi zanj.

Snehi dodano poželenje postane raga. Na tej stopnji je za bhakto neznosen že trenutek ločenosti od Krišne. Tu se začne odnos moža in žene med Krišno in bhakto. Žalost v ločenosti od Krišne je duhovna sreča.

Raga, ki je vedno nova in sveža in pri kateri je vedno nov in svež tudi njen objekt (Krišna), se pretvori v anurago. Glavni značilnosti te stopnje sta vzajemno podrejanje in močna želja spremljati ljubimca vsepovsod. Anuraga, ki neskončno naraste do osupljivega stanja in se razvije v neke vrste blaznost, postane mahabhava. To je neopisljivo!

Celotnemu principu od rati do mahabhave pravimo sthaji-bhava. Sthaji-bhava skupaj z vibhavo, anubhavo, satviko in sančari pa postane Krišna-prema rasa, večna ekstaza ali blaženost.

V življenju ljudi imamo popačeno sliko te vzvišene rase, ker je človeško življenje v oblasti maje le popačen odsev duhovnega življenja. Kadar so dejanja same duše usmerjena na pravi objekt, duhovno osebo Krišno, je rasa čista; kadar so um in čutila naravnani na nepravi objekt, pa je rasa degradirana in postane odvratna.

Popačena rasa ljudem daje namig vzvišene duhovne rase, zato smo svoje ideje in opise izrazili z besedami, ki se sicer nanašajo na različne vidike popačene rase. Bralce prosimo naj dobro razlikujejo med duhom in gosto materijo, sicer je duhovni padec neizogiben.

Kdor v družbi duhovno realizirane osebe, z iskrenim srcem, umom in energijo proučuje imena, oblike, lastnosti in lile (zabave) Gospoda Krišne, kot so opisani v Šrimad-Bhagavatamu, jih bo pod vplivom bhakti zagotovo spoznal. Tisti pa, ki so vajeni vse razumsko razčlenjevati, le težko spoznajo duhovne resnice, saj je Božji zakon tak, da razum v sedanjem stanju nikoli ne more doseči sfere duha.

#14 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 31. marec 2013, 20:10

To temo je nepotrebno razvijati še naprej. Tisti, ki bodo imeli priložnost priti tako daleč, kot smo opisali, bodo nadaljnja vprašanja postavili v svojem srcu in vselepi Gospod jim bo nato pomagal spoznati duha in se v njem dvigovati vse višje in višje. Toda dokler človek zamenjuje duha z umom, se nikakor ne more dvigniti onstran materije in njenih povezav. Velika napaka večine zahodnih filozofov je v tem, da um, popačeni ego (ahankar) enačijo z dušo oziroma duhom. Žal nam je za to.

Da povzamemo; v človeku so v sedanjem stanju združeni trije različni elementi: (i) sthul ali gosta materija, ki sestavlja fizično telo in (ii) linga ali fina materija v obliki uma, pozornosti, razuma in popačenega ega, s katerim se človek zmotno poistoveti z materialnim svetom. To stanje je povzročil vpliv maje ali zavajajoče energije z namenom, da bi dušo popravila v njeni napačni želji po uživanju, ki jo je privzela, ko je pozabila na svojo naravo Božje služabnice. (iii) Oseba ali duša je v resnici popolnoma neodvisna od maje in stika z njo. Edini način, da se reši iz težave, v kateri se je znašla, je vpliv čiste bhakti, privzete od resničnega bhakte. Bhakti kot sredstvo, dušo dvigne do Vselepega Krišne in ga ponovno, kot cilj, ohranja z večno Krišna premo (ljubeznijo do Krišne).

Dokler je v svetu maje, mora človek živeti mirno, s ciljem negovanja duha. V družbi mora živeti čisto, brezgrešno in delati kolikor se le da za dobro drugih. Biti mora ponižen, pogumno prenašati življenjske težave, ne sme se bahati z lastnimi vrlinami ali veličino in vsakomur mora izkazati spoštovanje, ki si ga zasluži. Zakonska zveza za mirno in krepostno življenje ter za vzgajanje Gospodovih služabnikov je dober stan za vajšnavo.

Negovanje duha je glavni življenjski cilj. Počnite vse kar k temu pripomore, ter se odpovejte vsemu, kar razvijanje duha ovira. Trdno verjemite, da vas lahko zaščiti samo Krišna in nihče drug. Sprejmite ga kot vašega edinega skrbnika. Delajte vse tisto, za kar veste, da Krišna želi od vas in nikoli ne storite nečesa neodvisno od svete želje Krišne. V vseh svojih dejanjih bodite ponižni. Vedno imejte v mislih, da ste v tem svetu le začasni obiskovalci in bodite pripravljeni na vrnitev v vaš lasten dom. Opravljajte svoje dolžnosti in negujte bhakti kot sredstvo za dosego vélikega življenjskega cilja, ljubezni do Krišne. Zaposlite svoje telo, um in duha v služenje Boga. Z vsemi svojimi dejanji častite vašega vélikega Gospoda.

#15 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 1. april 2013, 10:14

Tako smo našim bralcem podali povzetek Mahaprabhujevega življenja in naukov. Če bo potrebno, se bomo potrudili zagotoviti še več informacij na to temo. Naši spoštovani bralci bodo sedaj videli, da je Čejtanja Mahaprabhu oznanjal čisti monoteizem in zavračal malikovanje, saj je dobro razlikoval čaščenje Šrimurtija od malikovanja. Govoril je, da je malikovanje čaščenje stvari in oseb, ki niso Bog. Ko so ga sanjasiji iz Benaresa naslovili kot vsemogočnega Boga, jim je Mahaprabhu dejal, da je nasloviti dživo (navadno živo bitje) kot Boga, najhujši greh. Tudi ob mnogih drugih priložnostih se je javno izrekel zoper čaščenje oblike ali kipa, ki ni prava podoba Boga (po kateri je bil ustvarjen človek). Častiti se mora le tiste podobe Boga, ki dajejo resnično sliko Boga. Bog je eden in edini. »Nikogar ni, ki bi se lahko meril z njim« je moto Mahaprabhujeve religije.

Videli bomo tudi, da je Mahaprabhu svetu oznanjal ter z lastnim značajem pokazal najčistejšo moralnost, ki spremlja razvijanje duha. Moralnost naravno krasi značaj bhakte. Če je ne vidimo v značaju osebe, ki se predstavlja kot Krišnov bhakta, lahko podvomimo v njegovo iskrenost.

Obstajajo štiri filozofske šole: ateistična, panteistična, indiferentistična in teistična. Čejtanjeva religija odklanja prve tri kot škodljive za religijo. Oznanja le čisti teizem in ljudem svetuje naj se ostalim trem izognejo.

Čejtanja nas tudi uči, da je varnašram-dharma vključno s sistemom kast zgolj družbena ureditev, ki so jo uvedli rišiji (vidci) za dobro ljudi v družbi. Arijce lahko krasijo ta zunanja obeležja le, če ta ne nasprotujejo razvijanju duha. Ko je Mahaprabhu poslal Pradjumno Mišro, strogega brahmana, na poduhovitev k Ramanandi Raju, je s tem pokazal, da je guru (duhovni učitelj) lahko vsak, ki pozna Krišna-tatvo (resnico o Krišni), ne glede na to ali je šudra (delavec), brahman (izobraženec) ali sanjasi (menih).

Čejtanja oznanja tudi enakopravnost ljudi v negovanju duha. Zagovarja univerzalno bratstvo med ljudmi ter posebno bratstvo med vajšnavami, ki so po njegovem, najboljši pionirji razvijanja duha. Govori nam, da ne bi smeli dopustiti, da človeško misel omejijo sektaški nazori.

Pove nam tudi, da naj človek služi denar na pravilen način, z iskrenim ravnanjem do drugih in do nadrejenih, ne pa na nepošten način. Ko je kralj zaradi nemoralnega pridobitništva kaznoval Gopinatha Patanajaka, enega bratov Ramanande Raja, je Čejtanja vse okoli sebe opozoril, naj bodo v posvetnih zadevah moralni.

V svojem zgodnjem življenju je učil grihaste (družinske ljudi), naj na različne načine pomagajo revnim in nemočnim ljudem in da je potrebno, za tiste ki to zmorejo, da pomagajo pri izobraževanju ljudi, zlasti brahmanov, ki naj bi študirali višje teme človeškega znanja.

Religija, ki jo je oznanjal Mahaprabhu, je univerzalna in ni izključujoča. Sprejmejo jo lahko tako največji učenjaki kot največji nevedneži. Učeni ljudje jo bodo sprejeli z znanjem o sambandha-tatvi, kot je pojasnjena v kategorijah. Nevedni pa so lahko deležni enake dobrobiti, če samo izgovarjajo Božja imena in se družijo s čistimi vajšnavami. Načelo kirtana (petja svetih imen Boga), kot bodoča svetovna cerkev, vabi vse razrede ljudi, ne glede na njihovo kasto ali poreklo, k najvišji vrsti negovanja duha. Ta cerkev, kot kaže, se bo razširila po vsem svetu in nadomestila vse sektaške cerkve, ki nečlanom ne dovoljujejo vstopa na območje njihovih mošej, cerkva in templjev.

Kot učitelj je Čejtanja poučeval tako s svojimi nauki kot tudi z lastnim svetim življenjem. V življenju ni naredil tako rekoč ničesar, kar bi bilo lahko predmet kritike. Nekateri dvomijo v pravilnost njegove odločitve da postane sanjasi, njegove strogosti do Haridasa mlajšega in podobnih njegovih dejanj, toda kolikor mi razumemo, mislimo, kot bi mislil tudi vsak drug neodvisni človek, da so ti ljudje bodisi prenagljeni v svoji sodbi ali pa jih pri tem vodi strankarski duh.

Čejtanja je bil neustrašen junak v uresničevanju svojih namer. Ko so mu neki zlonamerni brahmani rekli, da vladar namerava proti njemu poslati vojsko, jim je odgovoril, da si želi, da bi se vladar prej seznanil z njegovim delovanjem.

Bil je ljubezniv do vsakogar in strog v opravljanju svojih dolžnosti. Ko je Brahmananda Bharati, duhovni brat Kešave Bharatija, njegovega guruja, prišel predenj odet v tigrovo kožo, se mu Čejtanja ni priklonil, dokler Brahmananda ni snel živalske kože ter oblekel laneni koupin in bahirvas. Dejal je, da človek pred njim ni Bharati. Kako bi lahko njegov guru oblekel živalsko kožo? Sanjasiji ne bi smeli podpirati ubijanja živali za lastno korist. Bharati je uvidel, da Čejtanja tega ne odobrava in se je preoblekel; takrat se mu je Čejtanja priklonil in izkazal spoštovanje bratu svojega guruja.

Čejtanja je svojim učencem polagal na srce, naj spoznajo duha šaster (svetih spisov) in se ne omejujejo s samimi besedami. Pandit Devananda ob branju Šrimad-Bhagavatama ni razumel duha bhakti. Ko pa je doumel njen smisel, ga je Čejtanja objel in Panditu oprostil za vse kar je storil prej.

Čejtanja je bil vse življenje vesele narave. Izhajal je iz družine vzhodnih Bengalcev, a je kot mlad fant rad zbijal šale na njihov račun, da so se jezili nanj. Ko mu je Valabha Bhata, pandit velikega slovesa, prinesel pokazat popravljen komentar Šrimad-Bhagavatama in mu dejal, da ne sprejema svamijevih razlag (Šridhar Svamija), je Gospod pripomnil, da le nezvesta žena zanemarja svojega »svamija« (moža). Ta bodica je pandita zadela v živo in ga prepričala, da se ni več nespoštljivo izražal o Šridhar Svamiju, komentatorju Šrimad-Bhagavatama.

Bralcem prepuščamo, naj sami odločijo, kako želijo gledati na Mahaprabhuja. Vajšnave ga sprejemajo kot samega vélikega Gospoda Krišno. Nekateri ga imajo za bhakta-avatarja (čistega vernika, ki je sestopil v ta svet). Na prošnjo nekaterih vajšnav smo sestavili Smarana Mangal verze v obliki molitve, za dnevno recitacijo v času čaščenja. Tisti, ki niso pripravljeni iti z njimi, lahko sprejmejo Nimaja Pandita kot plemenitega in svetega učitelja. To je vse, kar želimo, da naši bralci verjamejo.

Bralci! Če vas je ta knjižica prepričala, da je Čejtanja sam Krišna, vas prosimo, da v njem ne gledate utelešenega Boga, saj menimo, da Bogu ni treba sprejeti telesa iz mesa in kosti, kakršnega imajo padli ljudje. Po svoji vrhovni energiji lahko sestopi v spodnji svet z vso svojo slavo in opremo, brez pomoči nižje energije ali maje, ki je ustvarila materialno telo. Misliti nasprotno je grešno, saj s tem zmanjšujemo njegovo duhovno moč.

Nič nimamo proti, če ne verjamete njegovim čudežem, saj sami čudeži še ne prikazujejo Boga. Tudi Ravan in drugi demoni so delali čudeže, ki pa ne dokazujejo, da so bili bogovi. Le neomejena prema (ljubezen) in njen neustavljiv vpliv je tista, ki jo lahko vidimo le pri Bogu samem.

Plemeniti bralci! Oprostite nam, da smo vas zmotili s temi stranmi. Kot Čejtanjevi služabniki smo bili dolžni oznanjati njegov najvišji nauk in pri opravljanju dolžnosti smo upravičeni do vašega odpuščanja za vse težave, ki smo vam jih povzročili. Na koncu želimo reči, da bi bili veseli odgovoriti na vsa vprašanja o teh pomembnih temah, ki bi jih naši bratje hoteli nasloviti na nas. Zelo si želimo po svojih najboljših močeh pomagati našim prijateljem pri iskanju poti do duhovne ljubezni.

#16 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 1. april 2013, 19:48

GOSPODOVA ŠIKŠAŠTAKA

(1)
četo-darpana-mardžanam bhava-maha-davagni-nirvapanam
šrejah-kairava-čandrika-vitaranam vidja-vadhu-dživanam
anandambudhi-vardhanam prati-padam purnamrita-asvadanam
sarvatma-snapanam param vidžajate šri-krišna-sankirtanam

Naj bo petje svetega imena »Šri Krišna« najvišje slavljeno, saj podarja naslednjih sedem dobrobiti : 1.) očisti ogledalo zavesti, 2.) pogasi gozdni požar trpljenja materialnega življenja 3.) podarja pomirjevalno večno dobrobit, 4.) podarja življenje duhovnega znanja, tj. prebuditev pravega jaza, 5.) povečuje ocean blaženosti, 6.) na vsakem koraku podarja sladki okus popolnega transcendentalnega zadovoljstva, 7.) sveto očiščenje telesa, uma in pravega jaza.

(2)
namnam akari bahudha nidža-sarva-šaktis
tatrarpita nijamitah smarane na kalah
etadriši tava kripa bhagavan mamapi
durdaivam idrišam ihadžani nanuragah

O Vsevišnji Gospod! Razodel si nam veliko svojih svetih imen in vanje položil vse svoje moči. Za njihovo petje in spominjanje nisi postavil nobenih omejitev časa, prostora, pravil in predpisov. O Gospod! Ti si tako milosten do pogojenih duš! Iz svojega sočutja si nam omogočil, da se lahko zlahka spominjamo in izgovarjamo tvoja sveta imena, a moja največja nesreča je, da nimam nobene ljubezni do njih.

(3)
trinad api suničena taror api sahisnuna
amanina manadena kirtanijah sada harih

Kdor je ponižnejši od travnate bilke, potrpežljivejši od drevesa, brez želje po slavi in izkazuje ustrezno spoštovanje vsem, lahko vedno poje sveta imena Harija.

(4)
na dhanam na džanam na sundarim
kavitam va džagadiša kamaje
mama džanmani džanmanišvare
bhavatad bhaktir ahaituki tvaji

O Vsevišnji Gospod! Ne želim si denarja, privržencev ali učenosti. Moja edina molitev je, da bi dobil brezvzročno ljubezen do tebe.

(5)
aji nanda-tanudža kinkaram
patitam mam višame bhavambudhau
kripaja tava pada-pankadža-
sthita-dhuli-sadrišam vičintaja

O Nandanandan (sin Nanda Maharadža - Krišna)! Čeprav sem tvoj večni služabnik, sem zaradi svojih lastnih napačnih dejanj potopljen v ta grozen ocean rojstev in smrti. Iz sočutja me prosim sprejmi kot prah svojih lotosovih stopal.

(6)
najanam galad-ašru-dharaja
vadanam gadgada-rudhaja gira
pulakair ničitam vapuh kada
tava nam grahane bhavišjati

O Vsevišnji Gospod Šri Krišna! Kdaj, ko bom izgovarjal tvoje sveto ime, bodo moje oči okrašene s svetim čarom polzenja solza, bo moj glas zastal in bo moje célo telo naježeno?

(7)
jugajitam nimešena čakšuša pravrišajitam
šunjajitam džagat sarvam govinda virahena me

O Govinda! V ločenosti od tebe, se mi trenutek zdi kot večnost, iz oči mi solze tečejo kot dež in cel svet je prazen.

(8)
ašlišja va pada-ratam pinastu mam
adaršanan marma-hatam karotu va
jatha tatha va vidadhatu lampato
mat-prana-nathas tu sa eva naparah

Šri Krišna me lahko uniči, služkinjo predano njegovim lotosovim stopalom, tako da me tesno objame ali pa me s svojim razuzdanim vedenjem s katerokoli od svojih ljubljenih gopij kjerkoli poniža, a vendarle je le on moj najdražji ljubljeni in nihče drug.

#17 kri-stal

kri-stal
  • NeČistZačetnik
  • PipPipPip
  • Št. objav: 35

Objavljeno: 1. april 2013, 21:18

Dej to v neki pdf al nekaj ker na forumu je to groza brati, jaz bi raje sprintav..



#18 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 2. april 2013, 10:12

Zdaj je cela že na forumu, tista stran zgoraj je bila zadnja. Imam knjigo tudi v .pdf na mailu. Če bi kdo rad, mi lahko pošlje email naslov na OS pa pošljem. Knjiga je bila napisana l. 1896 v angleščini in poslana na McGill Univerzo v Torontu. Meni je bila zelo všeč, zato sem jo želel deliti še z drugimi. Jo imam tudi v zelo lepi tiskani obliki za 5 EUR.



#19 kri-stal

kri-stal
  • NeČistZačetnik
  • PipPipPip
  • Št. objav: 35

Objavljeno: 2. april 2013, 13:53

Robi.kita@gmail.com se toplo priporočam..

 

Hvala in lep pozdrav



#20 Bojante

Bojante
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 257

Objavljeno: 2. april 2013, 14:31

No, zgleda da vsi teli šri šri či či čitaniki madagaskarji daskarji , pa če so bili še tolk "prosvetljeni" , žal niso zmogli preprečiti vseh nasilnih posilstev ki so zdaj "modni trend" v Indiji , skupaj z družabnimi ropi , ...   

Tko, da, ... šwoh useskup, tko kot kle, v Evropi tud ... :/ sad.pngtongue.pngsad.png



#21 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 2. april 2013, 16:19

Robi.kita@gmail.com se toplo priporočam..

 

Hvala in lep pozdrav

 

Sem poslal :)



#22 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 2. april 2013, 18:29

No, zgleda da vsi teli šri šri či či čitaniki madagaskarji daskarji , pa če so bili še tolk "prosvetljeni" , žal niso zmogli preprečiti vseh nasilnih posilstev ki so zdaj "modni trend" v Indiji , skupaj z družabnimi ropi , ...   

Tko, da, ... šwoh useskup, tko kot kle, v Evropi tud ... :/ sad.pngtongue.pngsad.png

 

Če se kdo izogiba sonca, pol normalno, da ga bo zeblo. To ne pomen, da je sonce švoh. Na podoben način, če se kdo izogiba Boga, bo mogu izkušat trpljenje. Kar ne pomen, da je Bog švoh ali da ni dober. 



#23 Bojante

Bojante
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 257

Objavljeno: 2. april 2013, 19:52

Če se kdo izogiba sonca, pol normalno, da ga bo zeblo. To ne pomen, da je sonce švoh. Na podoben način, če se kdo izogiba Boga, bo mogu izkušat trpljenje. Kar ne pomen, da je Bog švoh ali da ni dober. 

 

Nooo, to imaš pa tud prav smile.png

 

Ampak, tole pa tud ne zastopim :

 

"V tem trenutnem obdobju prepirov in sovraštva, vam bo ta knjižica, ki je pred vami, dala večno dobrobit, saj podaja božanski življenjepis in nauke najbolj milostnega Vsevišnjega Gospoda Šri Čejtanja Mahaprabhuja."

 

Kaj je torej tale brat biu ? Sam Bog , ali pa ga je sam Bog opisoval, da je podajan "Božanski življenjepis" ???

 

Tole troumno pisanje mi pa res ni nič jasno več :(
 



#24 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 2. april 2013, 20:28

Nooo, to imaš pa tud prav smile.png

 

Ampak, tole pa tud ne zastopim :

 

"V tem trenutnem obdobju prepirov in sovraštva, vam bo ta knjižica, ki je pred vami, dala večno dobrobit, saj podaja božanski življenjepis in nauke najbolj milostnega Vsevišnjega Gospoda Šri Čejtanja Mahaprabhuja."

 

Kaj je torej tale brat biu ? Sam Bog , ali pa ga je sam Bog opisoval, da je podajan "Božanski življenjepis" ???

 

Tole troumno pisanje mi pa res ni nič jasno več sad.png
 

 

Če boš pozorno prebral knjigco, ti bo jasn :)



#25 mgd

mgd
  • Lunatik
  • Št. objav: 4 650

Objavljeno: 16. marec 2014, 08:10

Na današnji dan po luninem koledarju l. 1486 se je na tej Zemlji pojavil Vsevišnji Gospod Šri Čejtanja Mahaprabhu. Podajam ravnokar izdano knjigo, ki govori o njegovem življenju in naukih.

 

Danes. Vabljeni k branju zgoraj citiranje knjige. Goura Hari






Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)

Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0