1 x ocenjeno
Objavljeno: 2. oktober 2013, 08:08
Iz knjige "Poliana" (E.H. Porter):
"Kar potrebujejo moški in ženske, je vzpodbuda. Njihove naravne moči nasprotovanja je potrebno okrepiti, ne pa oslabiti ... Namesto tega, da se vedno osredotočaš na človekove napake, poudari njegove vrline. Poskusi ga izvleči iz njegovega stalnega ponavljanja slabih navad. Pokaži mu njegov boljši jaz, njegov pravi jaz, ki si upa, naredi in zmaga! ... Ljudje izžarevajo tisto, kar je v njihovih glavah in njihovih srcih."
Objavljeno: 2. oktober 2013, 08:12
Karma joga - kako delovati:
"Če je to, kar smo zdaj, posledica naših preteklih dejanj, iz tega nedvomno sledi, da karkoli želimo biti v prihodnosti, lahko ustvarimo s svojim sedanjim delovanjem in razmišljanjem. Zato je dobro vedeti, kako delovati."
Več o knjigi Karma joga (Svami Vivekananda).
Objavljeno: 3. oktober 2013, 08:49
Koncentracija (osredotočenost) - nevidna sila, ki vsestransko krepi človeka:
"Uspeh je skupek določenih razpoloženj razuma oziroma načinov razmišljanja. Ta razpoloženja so povsem odvisna od vas in jih lahko oblikujete po svoji volji.
Razvili ste se iz skromnega atoma in postali to, kar ste, zaradi lastne sposobnosti mišljenja. Ta vas ne bo nikoli zapustila, temveč vas bo celo spodbujala, dokler ne boste dosegli popolnosti. Na poti razvoja pa se srečujete z novimi željami, ki jih lahko izpolnite. V vas se skriva moč vladarja, prav tako pa so v vas ovire, ki vam preprečujejo, da bi se te moči polastili. Te ovire so plod nevednosti.
Osredotočena misel vam bo pomagala doseči tisto, kar se morda na prvi pogled zdi nemogoče. Pomagala vam bo, da boste odkrili svoja najdragocenejša hotenja. Ko boste premagovali ovire in omejitve, se bodo obenem v vas prebujale nove in nove močne želje. Začeli boste okušati sadove zavednega mišljenja."
Iz knjige: Skrivnost koncentracije (Theron Q. Dumont).
Objavljeno: 3. oktober 2013, 09:05
O modrosti in notranjem uvidu človeka
- "Medtem ko pričakujete, da vam odličnejša modrost razkrije, kar želite vedeti, bodite neomajni in ne klonite pod vplivi okolja in vsega, kar vas obdaja. Ne dovolite čutom, da bi vplivali na vašo odločitev. Odzivajte se na lastno notranje življenje in začutite v globinah, da je vaš razum odprt za pravo resnico, ki izvira iz vas samih."
- "Ko razvijemo sposobnost notranjega uvida, ne sodimo več le po videzu, ki nas zavede, temveč tudi po resničnih dejstvih, ki so v samem bistvu stvari. Tako postane notranji uvid nenadomestljiv, saj je treba obvladati osnovna, a prikrita gibala usode, če želimo postati njen gospodar.
Ko ste soočeni s spremembami ali se morate o nečem odločiti, pričakujte, da boste opazili pravo pot, in se pravilno odločite s pomočjo dejanja notranjega uvida. Vedno močno verjemite v moč te sposobnosti. To je ne bo le utrdilo, temveč vas bo v večini primerov tudi pripeljalo do želene odločitve.
Ko v takšnih primerih nastopita dve nasprotujoči si ideji, v razumu vzpostavite poglobljeno, spokojno razpoloženje, pozabite na različne ideje, ki ste jih slišali, in si z vsem življenjem zaželite, da bi zagledali, kar bi radi vedeli. V takšnem stanju vztrajajte več dni, če je potrebno, oziroma dokler ne prejmete glavne odločitve, ki se navezuje na vašo težavo. Prejeli jo boste, vaš silen, dolgotrajen trud pa bo močno razvil vaš notranji uvid."
Iz knjige: Vzemite usodo v svoje roke (Christian D. Larson).
Objavljeno: 4. oktober 2013, 09:17
O pomenu dihanja
"Naša edina bojazen je, da bi prav njegova preprostost lahko povzročila, da bi nekateri dihanje prezrli kot nevrednega pozornosti, medtem ko nadaljujejo svojo pot iskanja nečesa »globokega«, skrivnostnega in nerazumljivega."
Iz knjige: Znanost diha - Popolni priročnik vzhodne filozofije dihanja za fizični, mentalni, duševni in duhovni razvoj (William Atkinson)
Objavljeno: 4. oktober 2013, 09:20
O pomenu mišljenja
"Ne dovolite, da bi bili z mislimi v prihodnosti, medtem ko delujete v sedanjosti; ne razmišljajte o prihodnosti, medtem ko se vaše življenje odvija v sedanjem trenutku."
Iz knjige: Darilo zdravega razmišljanja & Bodi hvaležen (Christian D. Larson)
To temo je popravil/a web bird: 4. oktober 2013, 09:21
Objavljeno: 8. oktober 2013, 07:45
Odnos z duhovnim vodnikom Širdi Sai Babo je lepo opisan v knjigi Vedno sem s teboj
"Ko misliš name, ne joči. Še sem tu s teboj, kajti jaz nikoli ne spim. Sem tisoče svežih vetrov, sem bleščeči odsev zasneženih poljan, sem sončni žarek na žlahtnem žitu, sem nežno pršenje jesenskega dežja. Ko se prebujaš v jutranji tišini, sem nenaden prešeren vzlet ptic med mirnim kroženjem jate, sem mehak sij v zvezdnih nočeh."
Iz knjige: Vedno sem s teboj (Lorraine Walshe - Ryan)
Objavljeno: 8. oktober 2013, 07:55
Resnica ima moč
"Posameznik, ki se zaveda lastne moči, ne sodi zgolj po videzu. Nikoli ne dvomi in ne razmišlja, da tega ali onega ne zmore. Ve, da je vse izvedljivo, saj je odkril veličino, ki resnično obstaja v njem. Ravna se po prepričanju, da mora uspeti in bo uspel, ker ima moč. To je resnica. Resnično ima moč."
Iz knjige: Delovanje človeškega razuma (Christian D. Larson)
Objavljeno: 8. oktober 2013, 08:00
Dragulj na kupu gnoja
"Sadhu (potujoči asket) po imenu Devidas je bil v Širdiju. Pozneje je prišel še drugi sadhu Džanakidas iz sekte mahanubhavi. Baba in Džanakidas sta se pogosto pogovarjala o duhovnih temah.
Baba je zalival rože okoli Sathe vade, ki jih je gojil kakšna tri leta. Gangagir Bua je bil znani višnuist. Rekel je: »Blagoslovljena zemlja v Širdiju, kjer imamo dragulj na kupu gnoja.«
Vaman Tatja je vsak dan dal Babi dva nežgana glinena vrča za zalivanje rož. To je bil nebeški prizor: Baba, ki polni vrča z vodo, jih opira na pokrčene roke ter zliva vodo na rastline tako pozorno, kot bi izvajal krija jogo. Rože so bile ognjič in jasmin, ki jih je Baba prinesel iz vasi Rahata. Ko sta vrča opravila svojo dolžnost, ju je postavil pod indijski lipovec in tam sta razpadla na kose."
Iz knjige: 261 Sai Babovih božanskih iger (Balkrishna Panday)
Objavljeno: 8. oktober 2013, 08:12
Čeprav je bog sam prišel na svet v človeški obliki, ni mogel uiti krempljem slepila
"Ker je fakir Babo vzgajal z največjo ljubeznijo, so postali ostali prebivalci ašrama ljubosumni in sovražni, namesto da bi dečku izkazovali ljubezen ter naklonjenost. Zdelo se je, da je zaslepljenost (maja) vse močnejša. Čeprav je bog sam prišel na svet v človeški obliki, ni mogel uiti krempljem slepila. Le kakšna bo torej usoda nas, navadnih zemljanov?
Iz knjige:: Življenjska zgodba Širdi Sai Babe (Ammula Sambasiva Rao)
Objavljeno: 10. oktober 2013, 11:26
O odnosih
"Da bi vir lahko izkusil samega sebe, obstaja zadeva, imenovana odnos. Energije, ki medsebojno komunicirajo, drug na drugega nanašajoči se kvarki, atomi, molekule, celice, organi, mikrobi, hrošči, plazilci, ribe, sesalci, ljudje, organizacije, države, nebesna telesa; kdo bi vedel, kje se to začne ali konča, če sploh kje. Preko odnosov lahko uživamo v plesu, izkušamo svojo resnično naravo ljubezni in sočutja.
Čeprav nekateri trdijo, da vedo odgovor, ne moremo zanesljivo reči, kje se stvarstvo začne in konča. Vseeno pa se nahajamo v njem. Vprašanje je, kakšne odnose in izkušnje bi vi kot človeški vidik vira, želeli izkusiti. Iz šamanistične perspektive obstaja pet temeljnih priložnosti in razlogov za idealni odnos. Prvi je, da priskrbimo brezpogojno podporo in sprejemanje/ljubezen drugemu, kar pomeni, da preidemo v stanje brez obsojanja, od koder se lahko razvije resnična intima. Drugi razlog je, da uresničimo kolektivno vizijo/sanje, ki se vedno udejanja močneje, kakor če izhaja iz ene same osebe. Tretji razlog je, da priskrbimo tolažbo, zdravljenje, radost, ekstatično združitev in nasprotje na vseh nivojih. Četrti, da dosežemo povsem fizične vidike ustvarjanja preko kooperativnega delovanja. Peti razlog, ki mu rečemo »delo senc«, je v tem, da odigramo vlogo v scenariju drug drugega in pokažemo mesta, kjer je potrebno zdravljenje, da posledično pridemo do lastne moči."
Iz knjige: Izsanjati svoj svet v resničnega (Jon Rasmussen)
Objavljeno: 10. oktober 2013, 11:34
Sedem krogov moči človeške avre
"Jasnovidec je ugotovil, da ima celotna človeška avra sedem krogov moči. Razvrstitev podravni, ki sestavljajo skupno sestavo vsakega od sedmih krogov moči, je enaka kot pri avri bioenergetika. To lahko pomeni, da prihaja do celotnega zlaganja vseh predhodno delujočih človeških aver v enotno sestavo. Pri tem vsaka avra posebej zadrži lastno identiteto in možnost nadaljnjega razvoja po smrti bioenergetika.
Trenutno ima celotna človeška avra tretjo podraven drugega kroga moči. S tem morda lahko razložimo prehodno čustveno nezrelost naše civilizacije, ki se kaže v še vedno prisotni veliki količini nasilnosti in v dokaj nizki skupni kulturni ravni civilizacije.
Šele prehod naše civilizacije v tretji krog moči, čemur smo sicer blizu, bo omogočil mnogo mirnejši in bolj človekoljuben razvoj v naslednjem obdobju. Oblikovanje tretjega kroga moči pričakujemo v naslednjih petdesetih oziroma stotih letih. To bo začetek hitrega in predvsem človeško naravnanega razvoja naše civilizacije."
Iz knjige: Razvoj človeške avre in čaker (Goran Tasić)
Objavljeno: 11. oktober 2013, 09:04
Človeška civilizacija in vloga duhovnih Učiteljev
"Danes je človeška civilizacija na pragu sprememb. Ti Učitelji so na različnih časovnih točkah zgodovine in v različnih delih sveta dali zagon napredku človeške civilizacije. Med njimi so bile sumerska, atlantidska, egipčanska, rimska, azteška, perujska, harapska, arijska in kitajska civilizacija. V tem stoletju bo odkritih mnogo izgubljenih civilizacij. Nekatere so skrite pod morjem. V zgodovini časa se preteklost ponavlja kot sedanjost in sedanjost vsebuje preteklost. Tudi v starih časih so sadguruji prišli na ta svet kot hindujski rišis, kot Kapila, Vašišta, Suka, Višvamitra, Bharadvadža in Datatreja. V drugih deželah so se pojavili kot Herrnes, Enoch, Orfej in drugi. Ti so se v različnih deželah in v različnih časih reinkarnirali kot Abraham, Zaratustra, Mojzes, Buda, Kristus, prerok Mohamed, Adi Šankara in mnogo drugih. Ti sinovi vsemogočnega Boga, rojeni v skupinah v različnih delih človeške družbe, so človeško raso v njeni začetni dobi učili njenih prvih izkušenj na področju znanosti in umetnosti in dali človeški civilizaciji zagon k napredku. Sestopili so k egiptovski civilizaciji in jih naučili okultnih znanosti, gradnje piramid, geometrije, alkimije in podobno. Še prej so gradili atlantidsko civilizacijo, mater kasnejših civilizacij, ki je utonila v morju. Mogočni Rimski imperij so učili arhitekture, dizajna, matematike, načel vojskovanja in drugega. Zgradili so Mohendžodaro in arijsko civilizacijo ter potomstvu zapustili vedsko znanje. Kadar katerokoli od teh najbolj sočutnih bitij sestopi v človeški obliki na zemljo, se vsi jogiji in svetniki prek svojega jogijskega (božanskega) dojemanja tega zavedajo; za Njegov prihod so molili skozi mnogo življenj. Ko veliko ljudi na zemlji trpi zaradi zlorabe vladanja ali tiranije (adharma, kot to imenujejo hindujci), njihove molitve k vsemogočemu omogočijo vsemogočni božanski moči, da se spusti v človeški obliki in stabilizira sile narave (vzpostavijo dharmo). Takrat vse sile narave Njegovemu prihodu radostno izrečejo dobrodošlico. Ko se je rodil Gospod Krišna, so svetniki vedeli, da bodo trpeče duše osvobojene, saj je sestopila narajana šakti (najvišja božanska moč). Ko se je rodil Jezus, so trije modreci z vzhoda, tj. tri duhovne duše iz Indije, to vedeli in s pomočjo zvezde, ki jih je vodila na poti, prišli v Betlehem. Ko se je Gospod Buda, ko je dosegel nirvano, vrnil v svet, da bi trpečemu človeštvu olajšal njihove bolečine, se je tega razveselila vsa narava. Tako je pojasnjeno v knjigi z naslovom Voice of the Silence (Glas tišine, op. prev.): "Vsa narava je veselo in občudujoče vznemirjena in počuti se podrejena. Srebrna zvezda s svetlikanjem sporoča novico nočnim cvetovom, potoček kamenčkom z valovanjem govori zgodbo; temni valovi oceana jo bodo povedali skalam, ki so zasidrane na njegovih robovih, dišeče sapice jih pojejo svojim dolinam in veliki bori skrivnostno šepetajo – Učitelj je vstal, Učitelj tega dne."
Iz knjige: Širdi Sai Baba in ostali pravi Učitelji (C. B. Satpathy).
Objavljeno: 11. oktober 2013, 09:07
Objavljeno: 15. oktober 2013, 10:17
Prana
"Znanost joge ("Vedanta") uči, da je prana prvobitni vzrok vseh sil, ki se manifestirajo v naravi. Zakaj se atom giblje in vibrira? Znanstvenik ne ve, jogi pa pravi, da zaradi prane. Sila, ki povzroča vibracijo v atomu ali molekuli, je ena od izrazov energije prane ali kozmičnega življenjskega principa. Ista prana se pojavi kot moč, s katero klica življenja deluje na fizičnem nivoju, izzove gibanje v molekulah celic in zgradi primerno strukturo, popravi poškodbe in se reproducira. Povzroča aktivnost v protoplazmi ali amebi, kot tudi v najbolj razvitem človeku. Tesno je povezana z umom, ki zajema vse duševne aktivnosti in inteligenco, ki jih ta klica izrazi v različnih stopnjah svojega razvoja. Življenjska moč in um sta v resnici dva vidika ene prane. Klica življenja premore duševnost in vitalnost, in ta dva vidika sta kar najtesneje povezana med seboj. V znanosti joge je odnos med umom in prano opisan kot odnos med konjem in jezdecem, pri čemer je prana konj, ki ga jezdi individualni um. Telo se premika kot avtomobil, ki ga od znotraj poganja sila prane in usmerja voznik, ki je inteligentni um. Aktivnost telesnega mehanizma se ustavi, če prana oziroma življenjska sila preneha vibrirati. Ko se vibracija prane ustavi, um ne deluje več na fizičnem nivoju. To je razlog, da življenjsko silo oziroma prano imenujemo medij, skozi katerega um izrazi svoje moči na fizičnem nivoju."
Iz knjige: Kako postanem jogi (Svami Abhedananda)
Objavljeno: 15. oktober 2013, 10:29
Božanskost je v vsakem delcu vesolja.
Širdi Sai Baba
"Vesolje in sončni sistem se gibljeta in delujeta zaradi lastne edinstvene moči. Običajno je ne razumemo, kot tudi ne razumemo meteorološkega stanja, vetra, morskih valov, zemljine težnostne sile, pritiska in ostalih naravnih zakonitosti. Zaradi iste edinstvene ali neznane sile so nastale in delujejo tudi vse stvaritve, vključno z rastlinami, živalskimi vrstami, mikrobi, muhami, ptiči, živalmi in ljudmi. Podobno tudi ljudje dihamo in razmišljamo brez posebnega truda ter s pomočjo telesnih organov. Pravzaprav jasno razumemo, da vsi omenjeni sistemi delujejo popolno zaradi iste neznane sile, ki ji lahko rečemo nadnaravna moč, saj ni še nobeni znanstveni študiji uspelo dokazati, da ta neznana sila ne obstaja, in znanstvenikom ni uspelo pojasniti njene odsotnosti. Gornji opis dokazuje, da je obstoj te edinstvene sile nad človekovo sposobnostjo sumničenja in razpravljanja."
Iz knjige: Nauki Šri Širdi Sai Babe (Dr. Durai Arulneyam)
Objavljeno: 15. oktober 2013, 13:54
Martinus.
While intelligence can be developed through experience and education,
humaneness cannot be developed through education. It can be developed
only through painful experiences.
(Livets Bog, vol. 7, sect. 2408)
http://www.martinus.dk/en/ttt/
Objavljeno: 17. oktober 2013, 08:48
Celostna ekologija in geomantija
"Svetovno ekološko gibanje je s svojim prizadevanjem za preprečevanje uničevanja naravnega okolja v zadnjih desetletjih veliko doseglo. Žal so bili pri tem nekateri vidiki živih in dihajočih ekosistemov popolnoma spregledani, čeprav bi zaradi svoje ključne vloge pri odvijanju življenja v posameznih naravnih okoljih zaslužili bistveno večjo pozornost. Razlog je preprost, a bi moral zbuditi ogorčenost: ti pomembni vidiki ekosistemov nimajo sreče, da bi bili utelešeni na materialni ravni bivanja. Obstajajo »le« na subtilnih ravneh prostora, ki jih naravoslovne znanosti ne priznavajo. Na srečo so to prav tiste ravni resničnosti, s katerimi se ukvarja geomantija.
Če bi geomantiji priznali status znanja dopolnjujočega znanstveno ekologijo, bi to pomenilo veliko srečo in olajšanje za ekosisteme Zemlje. Lahko bi javnosti predstavili nove argumente, zakaj je denimo potrebno določene kraje in vidike naravnih ali mestnih okolij zaščititi, namreč z namenom, da se omogoči trajnostna medsebojna povezanost med naravo, pokrajino, človeško kulturo in večrazsežnostno Zemljo. V tem primeru ne bi smeli več ignorirati obstoja centrov elementarnih bitij, odgovornih za uravnotežen razvoj pokrajine ali pa obstoja svetih krajev, na katerih se duša Zemlje dotika utelešenega življenja v ekosistemu, da bi ga prepojila s potrebno življenjsko silo in čustveno energijo."
Iz knjige: Skrivno življenje zemlje (Marko Pogačnik)
Objavljeno: 17. oktober 2013, 09:05
Pozitivne in negativne miselne naravnanosti
"Zanimivo pri razvijanju mentalne naravnanosti je, da se izboljšana mentalna naravnanost ne le vtisne na druge ljudi, s katerimi pridete v stik, ampak se vtisne tudi v vašo lastno duševnost, s čimer postopoma postajate bolj in bolj utrjeni v svoji mentalni naravnanosti. Mentalna naravnanost je podobna kvasu. Če v svoj um dodate le košček kvasila, bo slednje pričelo delovati in rasti, dokler ne napolni celotnega uma. Ima lastnost, da se množi. To velja tako za želene kot neželene mentalne ideje, vendar – to si dobro zapomnite – pozitivne ideje zatrejo negativne, kar je vzpodbudno in obetajoče dejstvo. Narava se bori na vaši strani. Najboljši način, da zatrete in uničite negativne mentalne ideje ali naravnanosti je, da na njihovo mesto posejete obilo pozitivnih ter jih spodbudite k boju; negativne bodo zagotovo podlegle. Kot bi dolivali svežo vodo v posodo umazane vode – sčasoma bo voda postala čista. Ko sobo preplavite s sončno svetlobo, izničite temo.
Preletimo na hitro glavne pozitivne in negativne miselne naravnanosti:
- Pozitivne: pogum, mojstrstvo, aktivnost, iniciativa, dinamično razmišljanje, samospoštovanje, asertivnost, stalnost.
- Negativne: strah, nesamostojnost, počasnost, čakanje na ukaze, statično razmišljanje, pomanjkanje zaupanja vase, umikanje, nestanovitnost."
Iz knjige: Umetnost in znanost osebnega magnetizma (Theron Q. Dumont)
Objavljeno: 21. oktober 2013, 13:26
Širdi Sai Baba in Satja Sai Baba - povezava da ali ne?
Spodaj si lahko preberete dele iz Uvoda ter eno od poglavij iz e-knjige Razpletanje uganke - Šri Širdi Sai Baba v luči sufizma, kjer je v ospredju raziskovanje povezav oziroma nepovezav ter različnosti med Širdi Sai Babo iz Širdija ter Satjo Sai Babo iz Puttaparthija.
Avtorica te e-knjige Marianne Warren se je rodila v Veliki Britaniji, kjer je tudi diplomirala. Po preselitvi v Kanado je opravila doktorski študij iz južno azijskih študij na univerzi v Torontu. Predmet njene doktorske dizertacije, ki je tudi vsebina te e-knjige, pa je bil Širdi Sai Baba iz indijskega mesteca Širdi. Trenutno je avtorica zaposlena kot profesor na tej isti univerzi v Kanadi.
V Uvodu k tej e-knjigi je med drugim zapisala:
"Navdih za pisanje doktorske dizertacije in poznejše knjige sem dobila v zgodnjih 1980-ih ob številnih obiskih Šri Satja Sai Babe in njegovega ašrama, Prasanthi Niladžam, v južni Indiji v Puttaparthiju. V tem obdobju sem izvedela, da je Šri Satja Sai Baba dejal, da je reinkarnacija takrat malo znanega svetnika iz devetnajstega stoletja, Šri Sai Babe, ki je živel v vasici Širdi v državi Maharaštra v zahodni Indiji. Satja Sai Baba je to izjavil leta 1940, ko je bil star štirinajst let. Predavanja, ki jih je v naslednjih desetletjih ob različnih priložnostih imel Šri Satja Sai Baba, so zabeležena v seriji imenovani Sathya Sai Speaks (Satja Sai spregovori, op.prev.). Zgodnji letniki te serije so polni sklicevanj na Širdi Sai Babo. Vendar pa je bilo v zgodnjih 1980-ih na voljo le malo informacij o Širdi Sai Babi, bodisi v ašramu ali v vasi Puttaparthi, čeprav je bila v Mandirju obešena velika slika, poleg slike Šri Satja Sai Babe (glej Avtoričin predgovor, Tabela 1), kakor tudi razkošen marmorni kip Širdi Saija, sedečega na srebrnem prestolu na levi strani, obrnjenega proti oltarju.
Razposajeni, karizmatični trenutni Svami Satja Sai Baba očitno odobrava osebnost, življenjsko zgodbo in do neke mere tudi nauke Širdi Sai Babe, saj sam trdi, da je reinkarnacija tega svetnika. V zgodnjem otroštvu se je odločil, da bo sledil maharaštrijanskemu modrecu, v številnih govorih v 1940-ih in 50-ih letih povezal svoje ime z imenom prejšnjega Sai Babe in prevzel ime 'Sai', ki ga je priključil svojemu imenu Satja. Razkril je tipične puranične zgodbe o rojstvu in življenju širdijskega Saija, ki se niso pojavljale v literaturi, postale pa so del ljudske legende, ki dandanašnji opisuje svetnika. Satja Sai je zato hitro postal slaven in kasneje to temo pogumno razvil v domišljijsko zgodbo, ki pravi, da obstaja trojni avatar
ali božanski sestop, kjer Širdi Sai Baba predstavlja prvega avatarja, on pa je utelešenje drugega.
Tretja inkarnacija je že napovedana. Vendar nikjer v literaturi ali govorih o Širdi Sai Babi ni omembe ali dokazov za ta trojni sestop ali vloge modreca v njem. Satja Sai Baba o tem govori že preko šestdeset let in veliko tega, kar je povedal, je postalo del ljudske hagiografije o tem svetniku. Del naše naloge je, da razvozljamo nekatere legende, ki jih je izrekel Satja Sai, in razkrijemo resnico.
Številni privrženci v ZDA in Kanadi so slišali za Širdi Sai Babo le iz ust Satja Sai Babe in tako pogosto sprejemajo njegovo verzijo Širdi Sai Babovega življenja in poučevanja. Na moje začudenje pa sem odkrila, da temu ni tako v New Delhiju in severni Indiji, kjer Širdi Sai Babo častijo kot posameznika, reinkarnacijo Satja Sai Babe pa večina nekdanjih privržencev v celoti zavača. Čeprav je večina privržencev hindujcev, jim modreca iz Širdija ni težko sprejeti kot sufijskega muslimana.
Ko sem se seznanila s sufijskim pogledom na Širdi Saija, mi je bilo neprijetno obiskati Puttaparthi in Mandir v ašramu, kjer je Širdi Sai naslikan z oranžno haljo in oranžnim pokrivalom. Širdi Sai je bil sufijski musliman in vsa literatura ga navaja oblečenega v bel kafni in z belim kosom blaga, ovitim okoli glave. Noben sufi ne bi nosil hindujske oranžne barve sadujev in tako v templju človeka imenovanega 'Resnica' (Satja) obstaja očitna neresnica v prikazu njegovega domnevnega predhodnika."
Poglavje z naslovom "Povezava s Satja Sai Babo" iz e-knjige "Razpletanje uganke - Šri Širdi Sai Baba v luči sufizma" se glasi takole:
"Eden najpomembnejših dejavnikov za ponovno zanimanje za svetnika iz devetnajstega stoletja Sai Babe iz Širdija je trditev sodobnega duhovnega učitelja in živečega Boga Bhagavan Sri Satja Sai Babe, da je njegova reinkarnacija. To je prvič izjavil že kot štirinajstletnik leta 1940. Od takrat naprej je bila življenjska zgodba Sri Satja Sai Babe z nekdanjim maharaštrijanskim modrecem skoraj neločljivo povezana. Satja Sai Baba se je v obdobju šestdesetih let pogosto skliceval na Širdi Sai Babo. In veliko tega, kar je dejal, je postalo del priznane hagiografije svetnika, pa čeprav ne obstaja nobenega dokaza za mnoge njegove trditve in zgodbe v zvezi s prejšnjim Sai Babo.
Pojem reinkarnacije, samsare ali preporoda, ki pomeni da, ko fizično telo umre, duša ali atman preživi in se ponovno rodi v novem telesu, je na vzhodu že od vsega začetka splošno sprejet in je jedrno načelo tako hinduizma kot budizma. Koncept ponovnega rojstva je torej sestavni del hindujske usmerjenosti Satje Sai Babe. Znano dejstvo je, da nekaj let po smrti njihovega duhovnega vodje dalajlame, tibetanski budisti začnejo iskati njegovo reinkarnacijo v obliki mladega fanta, ki ga nato izurijo v novega dalajlamo. Fundamentalistični islam danes pojem reinkarnacije v veliki meri zavrača. Muslimanski učenjak M.H. Abdi trdi, da je bil prvotni položaj islama: » … da je prepričan v ponovno rojstvo, a tega prepričanja ne širi s pomočjo poučevanja množic ... kot mnogo drugih naukov, je bila reinkarnacija omejena na študije in pozornost zunanjih in notranjih učencev sufizma ... čeprav musliman ni v nevarnosti, da bi se ga imeli za krivoverca, če je prepričan v reinkarnacijo in se po njej ravna.«
Ezoterične sufijske šole so sprejele tri vidike preporoda, od katerih se prvi je imenovan hulul, ki predpostavlja redno inkarnacijo Popolnega Birja ali božanstva. Drugi se imenuje ridž'at, ki predpostavlja ponovno rojstvo Imama ali duhovnega vodje, in tretji je tanasukh, reinkarnacija duše vsakdanjih ljudi. Sai Baba iz Širdija je bil mistik, ki ni imel vidnih povezav z ortodoksnim islamom ali muslimanskim Šari'atom. Skozi sufijsko pot je dosegel cilj spoznanja Boga in njegovo prepričanje o inkarnaciji, transmigraciji duše in reinkarnaciji izhaja iz njegovih lastnih izkušenj in intuicije. Pogosto je govoril o 'mnogih džanmah' (življenjskih dobah), med katerim je poznal določenega obiskovalca ali devotija. Tiste, ki niso dosegli spoznanja Boga, je poučeval o pojmih rojstva, smrti in ponovnega rojstva. Dejal je:
Ko se nemirni um ne združi z Bogom (Brahmanom ali Alahom)
je samsara ali ponovno rojstvo neizogibna. Rojevaš se znova in
znova, vse dokler um ni premagan. Toda med vsemi rojstvi je najbolj
dragoceno rojstvo človeka.
Ni verjel zgolj v transmigracijo človeških duš, ampak se je poigraval tudi z možnostjo transmigracije živalskih. Dolgove, ki so nastali v prejšnjem življenju, je potrebno poplačati. Svetnik je celo priznal, da je njegovo priviligirano obravnavanje nekaterih njegovih devotijev neposredna posledica dolga, ki jih ima do njih iz prejšnjega življenja. Ta koncept je poimenoval inanubanda in je bil obravnavan v enem od prejšnjih poglavij. Nadalje izjavlja, da: »Nihče ne pride k nam brez rinanubande ali kakšne druge povezave iz prejšnjega življenja.« Torej, medtem ko je Širdi Sai Baba verjel v koncept preporoda, se ob tem ni skliceval na svojo morebitno prihodnjo reinkarnacijo.
Sai Baba iz Širdija ni niti razglasil niti imenoval duhovnega naslednika, ki bi nadaljeval njegovo poučevanje ali širil njegovo sporočilo po njegovi smrti. Namesto tega je izjavil, da bo po telesni smrti še vedno nekako prisoten. Izjavil je: »Tudi po tem, ko bom zapustil to zemeljsko telo, bom aktiven in živahen.« Iz zdaj slavnih enajst obljub Širdi Sai Babe (ki so navedene v Dodatku A), in glede na njihov velik pomen v okviru literature o njem, ni namiga o njegove ponovnem rojstvu ali o Saijevi trojni inkarnaciji, kot jo so razglaša Satja Sai Baba. Kot vsi znani sufijski svetniki, je tudi Širdi Sai Babaizjavil, da bo deloval iz svojega groba. Treba je opozoriti, da je sufijske svetnike, ki so preminili stoletja ali celo tisočletje nazaj, še vedno lahko čutiti, kako se iz njihovih dargahov še danes odzivajo na na zahteve in molitve njihovih devotijev.Širdi Sai Baba je svojim devotijem obljubil, da bodo: »Moji posmrtnih ostanki govorili iz groba«, in: »Večno živim v pomoč in usmerjanje vsem, ki pridejo k meni, ki se mi predajo in ki v meni iščejo zavetnika.«
Stari devoti Širdi Sai Babe Hari Sitaram Dikšit je nekoč pripomnil, da se mu zdi, da je slišal Širdi Sai Babo reči, da se bo vrnil kot osemletni deček. Satja Sai Baba je izkoristil to izjavo in rekel, da je starec Sai Babo narobe razumel in da je modrec rekel, da se bo vrnil čez osem let. Satja Sai Baba je bil, priročno, rojen leta 1926, osem let po smrti Širdi Sai Babe. Vendar je Satja Sai Babova različica tega dogodka tista, ki je navedena v skoraj vsaki knjigi, ki so jo napisali devotiji, da bi 'dokazali' reinkarnacijo Satja Sai Babe. Zato mnogi devotiji Satja Saija ne poznajo prvotne enigmatične izjave.
23. maja 1940 je Satjanarajana Radžu odvrgel svoje šolske knjige in družini ter prijateljem naznanil, da je bil Sai Baba in da je čas, da začne s svojo nalogo. Toda njegov oče Venkappa Radžu je zahteval dokaz. Deček je zagrabil pest jasminovega cvetja in jih ravnodušno spustil na tla, kjer naj bi ti cvetovi v pisavi telegu oblikovali besedi 'Sai Baba'. Nato je razglasil: »Sem Sai Baba... ne sodim k tebi... moji devotiji me kličejo. Imam svoje delo.« Po tem je mladi Satjanarajana prevzel ime 'Sai Baba' in ga dodal k svojemu, in od takrat naprej je znan kot Satja Sai Baba. Od takrat so njegovi diskurzi začinjeni s pogostim sklicevanjem na prejšnjega svetnika in na Širdi Sai Babo se pogosto sklicuje tudi kot na 'svoje prejšnje telo'. Kot mladenič je Satja postavil majhen murti za Širdi Sai Babo, ki ga prikazuje fotografija v Tabeli 33. Satjam Sivam Sundaram, biografija Satja Sai Babe, ki jo je spisal N. Kasturi, se v njegovih zgodnjih desetletjih mnogokrat sklicuje na Širdi Sai Babo. Med predavanjem, ki ga je imel Satja Sai Baba julija 1984, je izjavil, da obstaja Saijeva trojica ali trojna inkarnacija Boga v tej Kalijugi, ki bo trajala četrtino tisočletja in prinesla novo Zlato Dobo. Satja Sai Baba trdi, da je bil prva inkarnacijaŠirdi Sai Baba, drugo predstavlja Satja Sai Baba, in ko bo v starosti šestindevetdeset let, v letu 2022, preminil, je napovedal, da se bo po osmih letih utelesil tretji avatar, imenovan Prema Sai Baba. To se bo zgodilo v vasi Gunaparthi v okrožju Mandja v Karnataki blizu Misora. Nemogoče se je celo poigravati s tem mnenjem, saj bo le čas pokazal, če je ta napoved trojne inkarnacije Saija pravilna. V tem trenutku pa nam lahko o tem neverjetnem scenariju spregovorijo le besede Satja Sai Babe.
Čeprav je v knjigah o Satja Sai Babi pogosto omenjeno, da do leta 1940 v Puttaparthiju v podeželski Andhra Pradeš ni nihče kdajkoli slišal za muslimanskega fakirja Sai Babo iz Širdija, ki je umrl več kot dve desetletji prej, torej leta 1918, temu po vsej verjetnosti le ni čisto tako. Širdi Sai Baba je bil dejansko od začetka stoletja zelo znan čudodelnik v celotnem zahodnem delu Indije, in njegova slava se je vse bolj širila. Širdi je od Puttaparthija v osrednji Indiji oddaljen le nekaj sto kilometrov. Zelo verjetno je, da je v prvih letih tega stoletja obstajalo mnogo potujočih fakirjev in sadujev, ki so s seboj prinašali zgodbe o Sai Babi in njegovih čudežih in kurativni moči njegovega udija (pepel) celo v tako oddaljene dele podeželja, kot je Andhra Pradeš. Od leta 1910 dalje pa vse do svoje smrti leta 1918, so mu sledili mnogi izobraženi hindujski devotiji, ki so v svojih spisih in od ust do ust širili besedo o tem veličastnem svetniku. Sredi 1930-ih je Sri Narasimhasvami prinesel novice o Širdi Sai Babi vse do Madrasa, kjer je bil ustanovljen tempelj Širdi Sai in organizacija z imenom The All India Sai Samaj. Madras je relativno blizu Puttaparthija, zato lahko sklepamo, da Širdi Sai Baba v tem času ni bil neznan niti v južni Indiji. Poleg tega pa je, po pričevanjih, zapisanih v reviji Sai Lila, reviji, ki jo izdaja Širdi Sai Sansthan, Sai Baba še naprej pomagal svojim devotijem, ki so molili k njemu, saj je obljubil, in tako se je njegova slava nadaljevala še dolgo po njegovi fizični smrti. Zato lahko pridemo do zaključka, da je povsem verjetno, da bi Satja Sai Babaslišal o čudežih Sai Babe iz Širdija dolgo pred svojim slavnim naznanilom leta 1940.
V prvih letih je bil v Puttaparthiju na oltarju v Mandirju postavljen velik srebrn murti ali kip Širdi Sai Babe v njegovi značilni pozi s prekrižanimi nogami. Fotografija Sri Satja Sai Babe, ki pozira s tem murtijem Širdi Sai Baba je prikazana na Tabeli 34. Srebrn kip so ob festivalih Mahasivarathri prinesli ven in Satja Sai Baba je ustvaril mnogo vibhutija ali pepela, ki je bil ustvarjen v veliki posodi, ki je spominjala na žaro, ki jo je držal direktno nad kipom. Satja Sai Baba je dal roko v notranjost prazne posode in medtem ko je držal svojo dlan v notranjosti, so se na kip vsuvale velike količine vibhutija kot abhišekam ali ritualna kopel, ki so se na njem nabirale v količinah, ki so presegale vse možne zmogljivosti posode. Satja Sai Baba je na ta način vsakoletno več let ustvarjal vibhuti, vendar pred časom prenehal s to ceremonijo. Težko je reči, kaj je bil namen takšnega prikaza, razen morda, da je poudaril svojo trditev o enotnosti dveh Saijev; prvi je kot zdravilo uporabljal pepel ali udi iz svojega stalno gorečega ognja, in drugi je materializiral podoben zdravilni pepel.
Običajno bi lahko pričakovali, da bo Satja Sai Baba, kot reinkarnirani Širdi Sai, razkril več podrobnosti o zgodnjem življenju modreca, ki prej niso bile poznane. Vendar pa je večinoma dal zelo malo podatkov, ki niso na voljo v biografijah Širdi Sai Babe, kot je G.R. Dabholkarjeva Sri Sai Satcharita. Ob eni redkih priložnostih je odkril nekatere nove podrobnosti o starših in rojstvu Širdi Sai Babe, a zgodba je bila tako mitična in razkrita v takem puraničnem slogu, v njej sta se pojavila tudi Gospod Šivo in Parvati, da jo lahko obravnavamo le kot pesniški poskus. Kot zgodovinsko preverljivo dejstvo je neuporabna, čeprav je namenjena okrepitvi hindujskega ter brahminskega rojstva Širdi Saija. Fanibunda, devoti Satja Sai Baba, očitno ne dvomi, da je to resnična zgodba, rekoč: »Širdi Baba skrivnosti svojega rojstva ni delil z devotiji v Širdiju ... zdaj smo pametnejši ... saj se je odločil in nam razkril skrivnosti svojega prejšnjega rojstva«. Nadaljuje z neverjetno zgodbo o revnem čolnarju, imenovanem Ganga Bhavadia, ki je bil tako omamljen od Boga, da je zapustil svojo nosečo ženo Devigiriammo v gozdu, ki je nato rodila sama ... Nato, podobno kot v Dabholkarjevi različici, sta novorojenčka Saija našla muslimanski fakir in njegova žena v listju pod drevesom. Ta zgodba in druge, ki jih pripoveduje, so tako zakoreninjene v mit, da jih je treba jemati z rezervo. Identiteta Širdi Sai Babovega guruja Venkuše je točka, ki je v preteklosti begala številne devotije in učenjake, in Satja Sai Baba na tem področju ni bil v veliko pomoč. Nekoč ga je poimenoval 'pobožni učenjak', a številni ljudje, vključno z V.K. Gokakom, uglednim znanstvenikom, ki je postal prvi namestnik rektorja Univerze v Puttaparthiju, ki je priznal, da je bil zmeden z molkom Satja Sai Babe glede te teme. Odločil se je, da ga bo povprašal po tem in nekega leta po poletnem tečaju, ki ga je vodil Satja Sai Baba v Whitefieldu, Bangalore, je bil Svami pripravljen na vprašanja. Gokak je zgrabil priložnost in ga vprašal o identiteti Širdi Saijevega guruja - Venkuše. Svami je nato na dolgo začel pripovedovati in zapleteno zgodbo o rojstvu Širdi Sai Babe, ki je omenjena zgoraj, in na koncu obljubil, da bo nadaljeval naslednji dan. Vendar se je naslednjega dne odločil, da ni dobro, da govori o sebi (svojem prejšnjem telesu) in tako je skrivnost, ki obkroža Venkušo, ostala nerešena.
V enem od predavanj (1992) naj bi Satja Sai Baba podal podrobnosti dogodka, ki v literaturi o Sai Babi ni naveden. Zgodil se je Mhalsapatiju, dolgoletnemu devotiju Širdi Sai Babe. Zdi se, da je bistvo tega dogodka, z uporabo širdijskega okolja, ki naredi zgodbo bolj zanimivo, poudariti, da sta bistvo hinduizma in islama enaka. Eno od glavnih verskih vprašanj poznega-devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja je bil odnos med hindujci in muslimani, in to vprašanje ostaja še danes. Zgodba govori o tem, da so nekateri opravljali obrede in pudže. Sovražili so Mhalsapatija, saj je bil zelo blizu Sai Babi, pa tudi duhovnik khandobskega templja. Te muslimane je še posebej razjezilo dejstvo, da je lahko na čelo Sai Babe nanesel sandalovo pasto, saj je bilo to prosti pravilom muslimanske ortodoksnosti. Muslimani so napadli Mhalsapatija in ga močno pretepli. Z vsakim udarcem je vzkliknil 'Baba! Baba!' Sai Baba je prišel ven in zaklical: »Šaitan, po eni strani me častiš in po drugi strani tepeš.« Muslimanski napadalci so bili zgrožni, ko so videli, da je bil Sai Baba pretepen in prekrit s krvjo, in prosili so ga, naj jim pove, kdo je storil nekaj tako strašnega. Svetnik je zarjovel: »Mar me niste vi pretepli?« Rekli so, da nikoli niso niti prišli v bližino dragega Saija in da so pretepli le Mhalsapatija. »Kdo je v Mhalsapatiju? Jaz sem v njem. Predal se mi je in zato so vse njegove težave moje,« je odvrnil. Sai Baba je nato sklical vse hindujce in muslimane in jim povedal: »Dragi otroci, vsi ste potomci ene matere. Razlike v kasti in verovanju so zunanje, edina stvar, ki je pomembna, je najti Božanskost v sebi.« Je bil to resnični zgodovinski dogodek v življenju Širdi Sai Babe ali poetični poskus Satja Saijevega lastnega anti-sektaškega sporočila? Morda tega ne bomo nikoli izvedeli.
Z naraščujočo slavo Satja Sai Babe v 1940-tih in 50 letih, so številni posamezniki, ki so modreca v Širdiju osebno srečali, ko je bil še živ, odpotovali, da bi ga obiskali v Puttaparthiju. Šri M.S. Dixit, nečak dolgoletnega devotija Širdi Saija Hari Sitaram Dikšita, je povedal zgodbo o tem, kako je v velikem dvomu šel k Satja Sai Babi. Videz in način delovanja Svamija sta bila zelo vpadljiva v primerjavi s skromno preprostostjo modreca iz Širdija, ki ga je spoznal, ko je bil dokaj
mlad. Vendar pa mu je Satja Sai Baba dal številne dokaze, da je bil ista entiteta, le reinkarnirana, s tem, da je omenjal dogodke o njegovemu stricu, ki so se mu zgodili, ko je bil Širdi Sai in njegovega strica tudi takoj pokazal na fotografiji.
Še en devoti Širdi Sai Babe je bila Sarada Devi, v kasnejših letih znana tudi kot Pedda Bottu, zaradi zelo velike rdeče pike, ki jo je vedno nosila na čelu. V svoji avtobiografiji, zapisani v telugu, omenja, da je bila le mlada ženska, ko je proti koncu njegovega življenja obiskala maharaštrijanskega čudodelnika v Širdiju. Takrat ji je obljubil, da se bosta ponovno srečala v njegovem naslednjem življenju, a takrat o tem ni veliko premišljevala. Veliko let pozneje je v Uravakondi srečala Satja Sai Babo, in se leta 1943 odločila, da ga obišče v Puttaparthiju. Ob tej priložnosti jo je spomnil na svojo prejšnjo identiteto kotŠirdi Sai Baba in jo povabil naj pride živet v ašram Prasanthi Nilajam. Leta 1958 je sprejela njegovo povabilo, tam živela več let in bila do konca svojega življenja znana kot Širdi Ma.
Sansthan v Širdiju in številni privrženci uradno niso sprejeli pristnosti Satja Sai Babe kot reinkarnacije Širdi Sai Babe, in še vedno je živo nasprotovanje tistih, ki menijo, da je sedanji Človek-Bog ukradel ime, slavo in ugled širdijskega modreca. Položaj Širdi Sai Sansthana se počasi nekoliko mehča, saj so danes mnogi vsakoletni obiskovalci Širdija tudi devotiji Bhagavan Sri Satja Sai Babe. Na voljo so številne knjige, ki so jih napisali goreči devotiji Širdi Sai Babe, ki pripoveduje, kako jih je Satja Sai Baba osebno prepričal o svoji reinkarnirani identiteti. Tak primer je knjiga Shirdi to Puttaparthi, ki sta jo je napisala dr. R.T. Kakade in dr A. Veerabhadra Rao. Govorita o njuni dolgoletni pripadnost Širdi Sai Babi, njunem začetnem dvomu o Satja Sai Babi kot njegovi reinkarnaciji, kako jih je trenutni Človek-Bog prepričal o svoji identiteti kot nekdanji svetnik, in njuna kasnejša podpora Satji Saiju.
Morda je primerno, da v tem poglavju opišem lastne izkušnje pisanja tej knjige o Širdi Sai Babi in o mojih prizadevanjih, da bi prišla do Satja Sai Babe in ga prosila za podatke v zvezi z njegovim prejšnjim utelešenjem. Tega projekta sem se lotila, ker se je zdelo, da je na razpolago le malo podatkov o osebi, ki je bila očitno tako pomembna v življenju Satja Sai Babe, in ga obravnavala kot pot do resnice o njegovem 'prejšnjem telesu', vse to za razsvetljenje njegovih devotijev. Od trenutka, ko sem leta 1980 najprej obiskala Satja Sai Babin ašram, znan kot Prasanthi Nilajam, in slišala, da je bil razglašen za einkarnacijo prejšnjega svetega mož, sta bila moje zanimanje in pozornost ujeta. Vendar, ko sem omenila, da se zanimam za Širdi Sai Babo, so prijatelji pripomnil, da se le stežka povezujejo z njim, ker je bil preveč skrivnosten in asketski. Večino zahodnih devotijev je bolj pritegnila vpadljiva, sodobna figura Satja Sai Babe, odeta v oranžno ogrinjalo. Postavila sem si vprašanje zakaj je temu tako in goreče iskala odgovor.
Leta 1980 v ašramu Prasanthi Nilajam v Puttaparthiju ni bilo nobenega znaka, da bi bil Širdi Sai Baba kaj drugega kot hindujec. Na umetniškem plakatu je bil upodobljen skupaj s hindujskimi simboli in celo njegov murti v mandirju na glavi nosi krono (glej Tabeli 30 in 34). Postopoma sem spoznala, da je bil v resnici sufijski mistik, ki se je v resničnem življenju pojavljal točno tak, kot je prikazan na do danes ohranjeni fotografiji (glej Tabelo 31), čeprav je bil obdan s hindujskimi devotiji. Na skrajnem koncu mandirja je levo od oltarja prikazana slika Širdi Sai Babe v naravni velikosti. Upodobljen je oblečen v dolgo oranžno ogrinjalo. Na desni strani pa to podobo dopolnjuje fotografija Satja Sai Babe v naravni velikosti, oblečenega v svojo značilno ogrinjalo iz oranžne svile (glej Tabelo 1). Šele po nekaj proučevanja sem odkrila, da je bil kot sufijski fakir Širdi Sai vedno oblečen v belo. Nikoli ne bi nosil oranžnega ali zlatorumenega ogrinjala, saj bi to kazalo, da je bil hindujski sadhu. Ko sem spoznala to dezinformacijo, ki se pojavlja na tej in drugih upodobitvah modreca, so me prevevali mešani občutki. Medtem ko naj ti podatki ne bi imeli nobenega pomena v indijskem umu, se mi to zdi malo verjetno v ašramu človeka, ki trdi, da je Bog in katerega ime je Resnica.
Medtem mi je, čeprav v Prasanthi Nilayam ni bilo na voljo nobenih podatkov o Širdi Sai Babi in le malo v vasi Puttaparthi, uspelo zbrati kar nekaj biografskega materiala v templju Širdi Sai v Madrasu in v samem Širdiju v Maharašhtri. Pisma s prošnjo za pogovor in informacije o njegovi širdijski inkarnaciji, ki so bila ob daršanu podana Satja Sai Babi, so bila popolnoma prezrta. Ker je večina devotijev Širdi Sai Babe zdaj že pokojna, sem menila, da je nujno treba vsaj poskusiti priti v stik s Satja Sai Babo, a vsi moji večletni poskusi so bili jalovi. V Indijo sem odšla s tezo in kasneje s knjigo v rokopisu, v upanju, da bi Satja Sai Baba izrazil nekaj pripomb in predlogov, a brez uspeha. Ko sem bila v Puttaparthiju, mi je moj indijski založnik tja poslal prvi izvod knjige, še 'vroče s tiska', da bi jo podarila Satja Sai Babi. Takrat je bil ravno dan praznovanja, a žal ni prišel dovolj blizu, da bi mu lahko dala kopijo. Če bi bil Satja Sai Baba 'običajen' guru, bi bili na mestu mnogi izgovori, zaradi dejstva, da se za njegovo pozornost vsak dan bori na tisoče ljudi. Vendar pa Satja Sai Babaizjavlja, da je božanski in vseveden, tako da bi moral vedeti, da se piše knjiga o njegovem prejšnjem telesu. Lahko bi domnevali, da bodisi vedel ali pa da je vedel in bil popolnoma zadovoljen s knjigo. Med devotiji Satja Sai Babe je znano, da najdejo napake na sebi, če jim Svami ne izpolni želje, ki mu jo zaupajo ali pa mislijo, da jo prepoveduje karma. Ne glede na razlog, priložnost, da bi stara duša v novem fizičnem telesu razjasnila enigmatične točke in nepojasnjene dogodke iz življenja Širdi Sai Babe, je bila izgubljena.
Sprva nisem posvečala veliko pozornosti misli, da bi ta knjiga zavzela kritično stališče glede vloge Satja Sai Babe v širdijski zgodbi. Kot pa sem dobila vpogled v zgodovino sufizma in postopno razvila strahospoštovanje do njegovih naukov, sem spoznala, da Satja Sai Baba ve le malo o sufizmu. Kakšno priložnost je izgubil Satja Sai Baba, saj je prvotno leta 1980 širil, kar se je zdelo univerzalno sporočilo. Bistvo sufizma je njegova velika univerzalnost in čutim, da bi bilo to lahko uporabljeno in imelo izreden učinek v času, ko je Svami širil univerzalno sporočilo o enotnosti vseh religij. Če pogledamo nazaj, se zdi neverjetno, kako je lahko življenjska zgodba enega svetnika tako zasenčena z drugo, ki prevlada. Nikoli prej v zgodovini se ni zgodilo, da bi nek človek javno vztrajal, da je neposredna reinkarnacija osebe, ki je živela tako nedavno.Satja Sai si je že v rosnih štirinajstih letih popolnoma prilastil (Širdi) Sai Babovo identiteto in jo obdržal skozi vse poznejše življenje, to je več kot šestdeset let. Ni čudno, da so devotiji širdijskega modreca menili, da je sodobni Sai Baba zgradil svojo ugled čudodelnika na ugledu Sai Babe iz Širdija. Nasprotno pa je napoved trojnega Sai avatarja gotovo odlična replika takšnim obtožbam. Danes ima Satja Sai Baba na milijone svojih privržencev in je verjetno bolj znan po vsem svetu kot je bil Širdi Sai Baba kdajkoli. Hagiografija Širdi Sai Babe je v glavah milijonov privržencev dandanes tako povezano z biografijo Satja Sai Babe, da ju je skoraj nemogoče ločiti. Ta knjiga naj bi izolirala življenje Sai Babe iz Širdija in ga pokazal v njegovi resnični luči sufijskega mistika. Le čas bo razkril resnico kakršne koli inkarnacijske povezave med obema Sai Babama."
Iz e-knjige: Razpletanje uganke - Šri Širdi Sai Baba v luči sufizma
Vir: spletna stran Blog - Bird Publisher.
Objavljeno: 29. december 2013, 18:14
Mene je pa pritegnila knjiga od avtorice Genevieve Behrend: Tvoja nevidna moč.
Ker na preprost način pove bistvene stvari, vsaj meni je všeč. Mogoče sem imela zraven še srečo, da sem naletela na knijgo, ki vsebuje ravno tisto, kar rabim zdaj. Prav zdaj.Pa ker pojasnjuje vizualizacijo in vizualiziranje kot tehniko: "Zavestna uporaba moči vizualizacije priteguje k vam pomnožene vire,
stopnjuje vašo modrost in vam omogoča koristno izrabljati priložnosti, katerih prej niste prepoznali."
Objavljeno: 29. december 2013, 18:19
Še ena meni dobra knjiga je:Jiddu Krishnamurti:O ljubezni
Zahteva po varnosti v odnosu neizbežno povzroči trpljenje in strah. To prizadevanje za varnost izzove ne-varnost.
Ali ste sploh kdaj našli varnost v kateremkoli od svojih odnosov? Ali ste?
Večina nas hoče varnost ljubezni in da je ljubljen, toda ali obstaja ljubezen,
kadar vsakdo izmed nas išče lastno varnost, svojo osebno pot? Ljubljeni nismo zato, ker ne znamo ljubiti.
Kaj je ljubezen? Beseda je tako obremenjena in skvarjena, da jo s težavo uporabljam. Vsakdo govori o ljubezni
- vsaka revija in časopis in vsak misijonar nenehno govori o ljubezni. Ljubim svojo deželo, ljubim svojega kralja, ljubim neko knjigo, ljubim to goro,
ljubim zadovoljstvo, ljubim svojo ženo, ljubim Boga. Ali je ljubezen ideja?
Če je, jo je možno kultivirati, hraniti, negovati, potiskali naokrog, jo upogibati na kakršenkoli način. Ko rečete, da ljubite Boga, kaj to pomeni?
Pomeni, da ljubite projekcijo svoje domišljije, projekcijo sebe, ki je ogrnjena v določene oblike dostojne zunanje podobe glede na to, kaj mislite, da je
plemenito in sveto; reči torej: “Ljubim Boga”, je popoln nesmisel. Kadar častite boga, častite sebe - in to ni ljubezen.
Objavljeno: 29. junij 2015, 15:20
Iz knjige "Poliana" (E.H. Porter):
"Kar potrebujejo moški in ženske, je vzpodbuda. Njihove naravne moči nasprotovanja je potrebno okrepiti, ne pa oslabiti ... Namesto tega, da se vedno osredotočaš na človekove napake, poudari njegove vrline. Poskusi ga izvleči iz njegovega stalnega ponavljanja slabih navad. Pokaži mu njegov boljši jaz, njegov pravi jaz, ki si upa, naredi in zmaga! ... Ljudje izžarevajo tisto, kar je v njihovih glavah in njihovih srcih."
Več o knjigi.
Žal knjiga ni več v prodaji.
Širdi Sai Baba in Satja Sai Baba - povezava da ali ne?
Spodaj si lahko preberete dele iz Uvoda ter eno od poglavij iz e-knjige Razpletanje uganke - Šri Širdi Sai Baba v luči sufizma, kjer je v ospredju raziskovanje povezav oziroma nepovezav ter različnosti med Širdi Sai Babo iz Širdija ter Satjo Sai Babo iz Puttaparthija.
Avtorica te e-knjige Marianne Warren se je rodila v Veliki Britaniji, kjer je tudi diplomirala. Po preselitvi v Kanado je opravila doktorski študij iz južno azijskih študij na univerzi v Torontu. Predmet njene doktorske dizertacije, ki je tudi vsebina te e-knjige, pa je bil Širdi Sai Baba iz indijskega mesteca Širdi. Trenutno je avtorica zaposlena kot profesor na tej isti univerzi v Kanadi.
V Uvodu k tej e-knjigi je med drugim zapisala:
"Navdih za pisanje doktorske dizertacije in poznejše knjige sem dobila v zgodnjih 1980-ih ob številnih obiskih Šri Satja Sai Babe in njegovega ašrama, Prasanthi Niladžam, v južni Indiji v Puttaparthiju. V tem obdobju sem izvedela, da je Šri Satja Sai Baba dejal, da je reinkarnacija takrat malo znanega svetnika iz devetnajstega stoletja, Šri Sai Babe, ki je živel v vasici Širdi v državi Maharaštra v zahodni Indiji. Satja Sai Baba je to izjavil leta 1940, ko je bil star štirinajst let. Predavanja, ki jih je v naslednjih desetletjih ob različnih priložnostih imel Šri Satja Sai Baba, so zabeležena v seriji imenovani Sathya Sai Speaks (Satja Sai spregovori, op.prev.). Zgodnji letniki te serije so polni sklicevanj na Širdi Sai Babo. Vendar pa je bilo v zgodnjih 1980-ih na voljo le malo informacij o Širdi Sai Babi, bodisi v ašramu ali v vasi Puttaparthi, čeprav je bila v Mandirju obešena velika slika, poleg slike Šri Satja Sai Babe (glej Avtoričin predgovor, Tabela 1), kakor tudi razkošen marmorni kip Širdi Saija, sedečega na srebrnem prestolu na levi strani, obrnjenega proti oltarju.
Razposajeni, karizmatični trenutni Svami Satja Sai Baba očitno odobrava osebnost, življenjsko zgodbo in do neke mere tudi nauke Širdi Sai Babe, saj sam trdi, da je reinkarnacija tega svetnika. V zgodnjem otroštvu se je odločil, da bo sledil maharaštrijanskemu modrecu, v številnih govorih v 1940-ih in 50-ih letih povezal svoje ime z imenom prejšnjega Sai Babe in prevzel ime 'Sai', ki ga je priključil svojemu imenu Satja. Razkril je tipične puranične zgodbe o rojstvu in življenju širdijskega Saija, ki se niso pojavljale v literaturi, postale pa so del ljudske legende, ki dandanašnji opisuje svetnika. Satja Sai je zato hitro postal slaven in kasneje to temo pogumno razvil v domišljijsko zgodbo, ki pravi, da obstaja trojni avatar
ali božanski sestop, kjer Širdi Sai Baba predstavlja prvega avatarja, on pa je utelešenje drugega.
Tretja inkarnacija je že napovedana. Vendar nikjer v literaturi ali govorih o Širdi Sai Babi ni omembe ali dokazov za ta trojni sestop ali vloge modreca v njem. Satja Sai Baba o tem govori že preko šestdeset let in veliko tega, kar je povedal, je postalo del ljudske hagiografije o tem svetniku. Del naše naloge je, da razvozljamo nekatere legende, ki jih je izrekel Satja Sai, in razkrijemo resnico.
Številni privrženci v ZDA in Kanadi so slišali za Širdi Sai Babo le iz ust Satja Sai Babe in tako pogosto sprejemajo njegovo verzijo Širdi Sai Babovega življenja in poučevanja. Na moje začudenje pa sem odkrila, da temu ni tako v New Delhiju in severni Indiji, kjer Širdi Sai Babo častijo kot posameznika, reinkarnacijo Satja Sai Babe pa večina nekdanjih privržencev v celoti zavača. Čeprav je večina privržencev hindujcev, jim modreca iz Širdija ni težko sprejeti kot sufijskega muslimana.
Ko sem se seznanila s sufijskim pogledom na Širdi Saija, mi je bilo neprijetno obiskati Puttaparthi in Mandir v ašramu, kjer je Širdi Sai naslikan z oranžno haljo in oranžnim pokrivalom. Širdi Sai je bil sufijski musliman in vsa literatura ga navaja oblečenega v bel kafni in z belim kosom blaga, ovitim okoli glave. Noben sufi ne bi nosil hindujske oranžne barve sadujev in tako v templju človeka imenovanega 'Resnica' (Satja) obstaja očitna neresnica v prikazu njegovega domnevnega predhodnika."
Poglavje z naslovom "Povezava s Satja Sai Babo" iz e-knjige "Razpletanje uganke - Šri Širdi Sai Baba v luči sufizma" se glasi takole:
"Eden najpomembnejših dejavnikov za ponovno zanimanje za svetnika iz devetnajstega stoletja Sai Babe iz Širdija je trditev sodobnega duhovnega učitelja in živečega Boga Bhagavan Sri Satja Sai Babe, da je njegova reinkarnacija. To je prvič izjavil že kot štirinajstletnik leta 1940. Od takrat naprej je bila življenjska zgodba Sri Satja Sai Babe z nekdanjim maharaštrijanskim modrecem skoraj neločljivo povezana. Satja Sai Baba se je v obdobju šestdesetih let pogosto skliceval na Širdi Sai Babo. In veliko tega, kar je dejal, je postalo del priznane hagiografije svetnika, pa čeprav ne obstaja nobenega dokaza za mnoge njegove trditve in zgodbe v zvezi s prejšnjim Sai Babo.
Pojem reinkarnacije, samsare ali preporoda, ki pomeni da, ko fizično telo umre, duša ali atman preživi in se ponovno rodi v novem telesu, je na vzhodu že od vsega začetka splošno sprejet in je jedrno načelo tako hinduizma kot budizma. Koncept ponovnega rojstva je torej sestavni del hindujske usmerjenosti Satje Sai Babe. Znano dejstvo je, da nekaj let po smrti njihovega duhovnega vodje dalajlame, tibetanski budisti začnejo iskati njegovo reinkarnacijo v obliki mladega fanta, ki ga nato izurijo v novega dalajlamo. Fundamentalistični islam danes pojem reinkarnacije v veliki meri zavrača. Muslimanski učenjak M.H. Abdi trdi, da je bil prvotni položaj islama: » … da je prepričan v ponovno rojstvo, a tega prepričanja ne širi s pomočjo poučevanja množic ... kot mnogo drugih naukov, je bila reinkarnacija omejena na študije in pozornost zunanjih in notranjih učencev sufizma ... čeprav musliman ni v nevarnosti, da bi se ga imeli za krivoverca, če je prepričan v reinkarnacijo in se po njej ravna.«
Ezoterične sufijske šole so sprejele tri vidike preporoda, od katerih se prvi je imenovan hulul, ki predpostavlja redno inkarnacijo Popolnega Birja ali božanstva. Drugi se imenuje ridž'at, ki predpostavlja ponovno rojstvo Imama ali duhovnega vodje, in tretji je tanasukh, reinkarnacija duše vsakdanjih ljudi. Sai Baba iz Širdija je bil mistik, ki ni imel vidnih povezav z ortodoksnim islamom ali muslimanskim Šari'atom. Skozi sufijsko pot je dosegel cilj spoznanja Boga in njegovo prepričanje o inkarnaciji, transmigraciji duše in reinkarnaciji izhaja iz njegovih lastnih izkušenj in intuicije. Pogosto je govoril o 'mnogih džanmah' (življenjskih dobah), med katerim je poznal določenega obiskovalca ali devotija. Tiste, ki niso dosegli spoznanja Boga, je poučeval o pojmih rojstva, smrti in ponovnega rojstva. Dejal je:
Ko se nemirni um ne združi z Bogom (Brahmanom ali Alahom)
je samsara ali ponovno rojstvo neizogibna. Rojevaš se znova in
znova, vse dokler um ni premagan. Toda med vsemi rojstvi je najbolj
dragoceno rojstvo človeka.
Ni verjel zgolj v transmigracijo človeških duš, ampak se je poigraval tudi z možnostjo transmigracije živalskih. Dolgove, ki so nastali v prejšnjem življenju, je potrebno poplačati. Svetnik je celo priznal, da je njegovo priviligirano obravnavanje nekaterih njegovih devotijev neposredna posledica dolga, ki jih ima do njih iz prejšnjega življenja. Ta koncept je poimenoval inanubanda in je bil obravnavan v enem od prejšnjih poglavij. Nadalje izjavlja, da: »Nihče ne pride k nam brez rinanubande ali kakšne druge povezave iz prejšnjega življenja.« Torej, medtem ko je Širdi Sai Baba verjel v koncept preporoda, se ob tem ni skliceval na svojo morebitno prihodnjo reinkarnacijo.
Sai Baba iz Širdija ni niti razglasil niti imenoval duhovnega naslednika, ki bi nadaljeval njegovo poučevanje ali širil njegovo sporočilo po njegovi smrti. Namesto tega je izjavil, da bo po telesni smrti še vedno nekako prisoten. Izjavil je: »Tudi po tem, ko bom zapustil to zemeljsko telo, bom aktiven in živahen.« Iz zdaj slavnih enajst obljub Širdi Sai Babe (ki so navedene v Dodatku A), in glede na njihov velik pomen v okviru literature o njem, ni namiga o njegove ponovnem rojstvu ali o Saijevi trojni inkarnaciji, kot jo so razglaša Satja Sai Baba. Kot vsi znani sufijski svetniki, je tudi Širdi Sai Babaizjavil, da bo deloval iz svojega groba. Treba je opozoriti, da je sufijske svetnike, ki so preminili stoletja ali celo tisočletje nazaj, še vedno lahko čutiti, kako se iz njihovih dargahov še danes odzivajo na na zahteve in molitve njihovih devotijev.Širdi Sai Baba je svojim devotijem obljubil, da bodo: »Moji posmrtnih ostanki govorili iz groba«, in: »Večno živim v pomoč in usmerjanje vsem, ki pridejo k meni, ki se mi predajo in ki v meni iščejo zavetnika.«
Stari devoti Širdi Sai Babe Hari Sitaram Dikšit je nekoč pripomnil, da se mu zdi, da je slišal Širdi Sai Babo reči, da se bo vrnil kot osemletni deček. Satja Sai Baba je izkoristil to izjavo in rekel, da je starec Sai Babo narobe razumel in da je modrec rekel, da se bo vrnil čez osem let. Satja Sai Baba je bil, priročno, rojen leta 1926, osem let po smrti Širdi Sai Babe. Vendar je Satja Sai Babova različica tega dogodka tista, ki je navedena v skoraj vsaki knjigi, ki so jo napisali devotiji, da bi 'dokazali' reinkarnacijo Satja Sai Babe. Zato mnogi devotiji Satja Saija ne poznajo prvotne enigmatične izjave.
23. maja 1940 je Satjanarajana Radžu odvrgel svoje šolske knjige in družini ter prijateljem naznanil, da je bil Sai Baba in da je čas, da začne s svojo nalogo. Toda njegov oče Venkappa Radžu je zahteval dokaz. Deček je zagrabil pest jasminovega cvetja in jih ravnodušno spustil na tla, kjer naj bi ti cvetovi v pisavi telegu oblikovali besedi 'Sai Baba'. Nato je razglasil: »Sem Sai Baba... ne sodim k tebi... moji devotiji me kličejo. Imam svoje delo.« Po tem je mladi Satjanarajana prevzel ime 'Sai Baba' in ga dodal k svojemu, in od takrat naprej je znan kot Satja Sai Baba. Od takrat so njegovi diskurzi začinjeni s pogostim sklicevanjem na prejšnjega svetnika in na Širdi Sai Babo se pogosto sklicuje tudi kot na 'svoje prejšnje telo'. Kot mladenič je Satja postavil majhen murti za Širdi Sai Babo, ki ga prikazuje fotografija v Tabeli 33. Satjam Sivam Sundaram, biografija Satja Sai Babe, ki jo je spisal N. Kasturi, se v njegovih zgodnjih desetletjih mnogokrat sklicuje na Širdi Sai Babo. Med predavanjem, ki ga je imel Satja Sai Baba julija 1984, je izjavil, da obstaja Saijeva trojica ali trojna inkarnacija Boga v tej Kalijugi, ki bo trajala četrtino tisočletja in prinesla novo Zlato Dobo. Satja Sai Baba trdi, da je bil prva inkarnacijaŠirdi Sai Baba, drugo predstavlja Satja Sai Baba, in ko bo v starosti šestindevetdeset let, v letu 2022, preminil, je napovedal, da se bo po osmih letih utelesil tretji avatar, imenovan Prema Sai Baba. To se bo zgodilo v vasi Gunaparthi v okrožju Mandja v Karnataki blizu Misora. Nemogoče se je celo poigravati s tem mnenjem, saj bo le čas pokazal, če je ta napoved trojne inkarnacije Saija pravilna. V tem trenutku pa nam lahko o tem neverjetnem scenariju spregovorijo le besede Satja Sai Babe.
Čeprav je v knjigah o Satja Sai Babi pogosto omenjeno, da do leta 1940 v Puttaparthiju v podeželski Andhra Pradeš ni nihče kdajkoli slišal za muslimanskega fakirja Sai Babo iz Širdija, ki je umrl več kot dve desetletji prej, torej leta 1918, temu po vsej verjetnosti le ni čisto tako. Širdi Sai Baba je bil dejansko od začetka stoletja zelo znan čudodelnik v celotnem zahodnem delu Indije, in njegova slava se je vse bolj širila. Širdi je od Puttaparthija v osrednji Indiji oddaljen le nekaj sto kilometrov. Zelo verjetno je, da je v prvih letih tega stoletja obstajalo mnogo potujočih fakirjev in sadujev, ki so s seboj prinašali zgodbe o Sai Babi in njegovih čudežih in kurativni moči njegovega udija (pepel) celo v tako oddaljene dele podeželja, kot je Andhra Pradeš. Od leta 1910 dalje pa vse do svoje smrti leta 1918, so mu sledili mnogi izobraženi hindujski devotiji, ki so v svojih spisih in od ust do ust širili besedo o tem veličastnem svetniku. Sredi 1930-ih je Sri Narasimhasvami prinesel novice o Širdi Sai Babi vse do Madrasa, kjer je bil ustanovljen tempelj Širdi Sai in organizacija z imenom The All India Sai Samaj. Madras je relativno blizu Puttaparthija, zato lahko sklepamo, da Širdi Sai Baba v tem času ni bil neznan niti v južni Indiji. Poleg tega pa je, po pričevanjih, zapisanih v reviji Sai Lila, reviji, ki jo izdaja Širdi Sai Sansthan, Sai Baba še naprej pomagal svojim devotijem, ki so molili k njemu, saj je obljubil, in tako se je njegova slava nadaljevala še dolgo po njegovi fizični smrti. Zato lahko pridemo do zaključka, da je povsem verjetno, da bi Satja Sai Babaslišal o čudežih Sai Babe iz Širdija dolgo pred svojim slavnim naznanilom leta 1940.
V prvih letih je bil v Puttaparthiju na oltarju v Mandirju postavljen velik srebrn murti ali kip Širdi Sai Babe v njegovi značilni pozi s prekrižanimi nogami. Fotografija Sri Satja Sai Babe, ki pozira s tem murtijem Širdi Sai Baba je prikazana na Tabeli 34. Srebrn kip so ob festivalih Mahasivarathri prinesli ven in Satja Sai Baba je ustvaril mnogo vibhutija ali pepela, ki je bil ustvarjen v veliki posodi, ki je spominjala na žaro, ki jo je držal direktno nad kipom. Satja Sai Baba je dal roko v notranjost prazne posode in medtem ko je držal svojo dlan v notranjosti, so se na kip vsuvale velike količine vibhutija kot abhišekam ali ritualna kopel, ki so se na njem nabirale v količinah, ki so presegale vse možne zmogljivosti posode. Satja Sai Baba je na ta način vsakoletno več let ustvarjal vibhuti, vendar pred časom prenehal s to ceremonijo. Težko je reči, kaj je bil namen takšnega prikaza, razen morda, da je poudaril svojo trditev o enotnosti dveh Saijev; prvi je kot zdravilo uporabljal pepel ali udi iz svojega stalno gorečega ognja, in drugi je materializiral podoben zdravilni pepel.
Običajno bi lahko pričakovali, da bo Satja Sai Baba, kot reinkarnirani Širdi Sai, razkril več podrobnosti o zgodnjem življenju modreca, ki prej niso bile poznane. Vendar pa je večinoma dal zelo malo podatkov, ki niso na voljo v biografijah Širdi Sai Babe, kot je G.R. Dabholkarjeva Sri Sai Satcharita. Ob eni redkih priložnostih je odkril nekatere nove podrobnosti o starših in rojstvu Širdi Sai Babe, a zgodba je bila tako mitična in razkrita v takem puraničnem slogu, v njej sta se pojavila tudi Gospod Šivo in Parvati, da jo lahko obravnavamo le kot pesniški poskus. Kot zgodovinsko preverljivo dejstvo je neuporabna, čeprav je namenjena okrepitvi hindujskega ter brahminskega rojstva Širdi Saija. Fanibunda, devoti Satja Sai Baba, očitno ne dvomi, da je to resnična zgodba, rekoč: »Širdi Baba skrivnosti svojega rojstva ni delil z devotiji v Širdiju ... zdaj smo pametnejši ... saj se je odločil in nam razkril skrivnosti svojega prejšnjega rojstva«. Nadaljuje z neverjetno zgodbo o revnem čolnarju, imenovanem Ganga Bhavadia, ki je bil tako omamljen od Boga, da je zapustil svojo nosečo ženo Devigiriammo v gozdu, ki je nato rodila sama ... Nato, podobno kot v Dabholkarjevi različici, sta novorojenčka Saija našla muslimanski fakir in njegova žena v listju pod drevesom. Ta zgodba in druge, ki jih pripoveduje, so tako zakoreninjene v mit, da jih je treba jemati z rezervo. Identiteta Širdi Sai Babovega guruja Venkuše je točka, ki je v preteklosti begala številne devotije in učenjake, in Satja Sai Baba na tem področju ni bil v veliko pomoč. Nekoč ga je poimenoval 'pobožni učenjak', a številni ljudje, vključno z V.K. Gokakom, uglednim znanstvenikom, ki je postal prvi namestnik rektorja Univerze v Puttaparthiju, ki je priznal, da je bil zmeden z molkom Satja Sai Babe glede te teme. Odločil se je, da ga bo povprašal po tem in nekega leta po poletnem tečaju, ki ga je vodil Satja Sai Baba v Whitefieldu, Bangalore, je bil Svami pripravljen na vprašanja. Gokak je zgrabil priložnost in ga vprašal o identiteti Širdi Saijevega guruja - Venkuše. Svami je nato na dolgo začel pripovedovati in zapleteno zgodbo o rojstvu Širdi Sai Babe, ki je omenjena zgoraj, in na koncu obljubil, da bo nadaljeval naslednji dan. Vendar se je naslednjega dne odločil, da ni dobro, da govori o sebi (svojem prejšnjem telesu) in tako je skrivnost, ki obkroža Venkušo, ostala nerešena.
V enem od predavanj (1992) naj bi Satja Sai Baba podal podrobnosti dogodka, ki v literaturi o Sai Babi ni naveden. Zgodil se je Mhalsapatiju, dolgoletnemu devotiju Širdi Sai Babe. Zdi se, da je bistvo tega dogodka, z uporabo širdijskega okolja, ki naredi zgodbo bolj zanimivo, poudariti, da sta bistvo hinduizma in islama enaka. Eno od glavnih verskih vprašanj poznega-devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja je bil odnos med hindujci in muslimani, in to vprašanje ostaja še danes. Zgodba govori o tem, da so nekateri opravljali obrede in pudže. Sovražili so Mhalsapatija, saj je bil zelo blizu Sai Babi, pa tudi duhovnik khandobskega templja. Te muslimane je še posebej razjezilo dejstvo, da je lahko na čelo Sai Babe nanesel sandalovo pasto, saj je bilo to prosti pravilom muslimanske ortodoksnosti. Muslimani so napadli Mhalsapatija in ga močno pretepli. Z vsakim udarcem je vzkliknil 'Baba! Baba!' Sai Baba je prišel ven in zaklical: »Šaitan, po eni strani me častiš in po drugi strani tepeš.« Muslimanski napadalci so bili zgrožni, ko so videli, da je bil Sai Baba pretepen in prekrit s krvjo, in prosili so ga, naj jim pove, kdo je storil nekaj tako strašnega. Svetnik je zarjovel: »Mar me niste vi pretepli?« Rekli so, da nikoli niso niti prišli v bližino dragega Saija in da so pretepli le Mhalsapatija. »Kdo je v Mhalsapatiju? Jaz sem v njem. Predal se mi je in zato so vse njegove težave moje,« je odvrnil. Sai Baba je nato sklical vse hindujce in muslimane in jim povedal: »Dragi otroci, vsi ste potomci ene matere. Razlike v kasti in verovanju so zunanje, edina stvar, ki je pomembna, je najti Božanskost v sebi.« Je bil to resnični zgodovinski dogodek v življenju Širdi Sai Babe ali poetični poskus Satja Saijevega lastnega anti-sektaškega sporočila? Morda tega ne bomo nikoli izvedeli.
Z naraščujočo slavo Satja Sai Babe v 1940-tih in 50 letih, so številni posamezniki, ki so modreca v Širdiju osebno srečali, ko je bil še živ, odpotovali, da bi ga obiskali v Puttaparthiju. Šri M.S. Dixit, nečak dolgoletnega devotija Širdi Saija Hari Sitaram Dikšita, je povedal zgodbo o tem, kako je v velikem dvomu šel k Satja Sai Babi. Videz in način delovanja Svamija sta bila zelo vpadljiva v primerjavi s skromno preprostostjo modreca iz Širdija, ki ga je spoznal, ko je bil dokaj
mlad. Vendar pa mu je Satja Sai Baba dal številne dokaze, da je bil ista entiteta, le reinkarnirana, s tem, da je omenjal dogodke o njegovemu stricu, ki so se mu zgodili, ko je bil Širdi Sai in njegovega strica tudi takoj pokazal na fotografiji.
Še en devoti Širdi Sai Babe je bila Sarada Devi, v kasnejših letih znana tudi kot Pedda Bottu, zaradi zelo velike rdeče pike, ki jo je vedno nosila na čelu. V svoji avtobiografiji, zapisani v telugu, omenja, da je bila le mlada ženska, ko je proti koncu njegovega življenja obiskala maharaštrijanskega čudodelnika v Širdiju. Takrat ji je obljubil, da se bosta ponovno srečala v njegovem naslednjem življenju, a takrat o tem ni veliko premišljevala. Veliko let pozneje je v Uravakondi srečala Satja Sai Babo, in se leta 1943 odločila, da ga obišče v Puttaparthiju. Ob tej priložnosti jo je spomnil na svojo prejšnjo identiteto kotŠirdi Sai Baba in jo povabil naj pride živet v ašram Prasanthi Nilajam. Leta 1958 je sprejela njegovo povabilo, tam živela več let in bila do konca svojega življenja znana kot Širdi Ma.
Sansthan v Širdiju in številni privrženci uradno niso sprejeli pristnosti Satja Sai Babe kot reinkarnacije Širdi Sai Babe, in še vedno je živo nasprotovanje tistih, ki menijo, da je sedanji Človek-Bog ukradel ime, slavo in ugled širdijskega modreca. Položaj Širdi Sai Sansthana se počasi nekoliko mehča, saj so danes mnogi vsakoletni obiskovalci Širdija tudi devotiji Bhagavan Sri Satja Sai Babe. Na voljo so številne knjige, ki so jih napisali goreči devotiji Širdi Sai Babe, ki pripoveduje, kako jih je Satja Sai Baba osebno prepričal o svoji reinkarnirani identiteti. Tak primer je knjiga Shirdi to Puttaparthi, ki sta jo je napisala dr. R.T. Kakade in dr A. Veerabhadra Rao. Govorita o njuni dolgoletni pripadnost Širdi Sai Babi, njunem začetnem dvomu o Satja Sai Babi kot njegovi reinkarnaciji, kako jih je trenutni Človek-Bog prepričal o svoji identiteti kot nekdanji svetnik, in njuna kasnejša podpora Satji Saiju.
Morda je primerno, da v tem poglavju opišem lastne izkušnje pisanja tej knjige o Širdi Sai Babi in o mojih prizadevanjih, da bi prišla do Satja Sai Babe in ga prosila za podatke v zvezi z njegovim prejšnjim utelešenjem. Tega projekta sem se lotila, ker se je zdelo, da je na razpolago le malo podatkov o osebi, ki je bila očitno tako pomembna v življenju Satja Sai Babe, in ga obravnavala kot pot do resnice o njegovem 'prejšnjem telesu', vse to za razsvetljenje njegovih devotijev. Od trenutka, ko sem leta 1980 najprej obiskala Satja Sai Babin ašram, znan kot Prasanthi Nilajam, in slišala, da je bil razglašen za einkarnacijo prejšnjega svetega mož, sta bila moje zanimanje in pozornost ujeta. Vendar, ko sem omenila, da se zanimam za Širdi Sai Babo, so prijatelji pripomnil, da se le stežka povezujejo z njim, ker je bil preveč skrivnosten in asketski. Večino zahodnih devotijev je bolj pritegnila vpadljiva, sodobna figura Satja Sai Babe, odeta v oranžno ogrinjalo. Postavila sem si vprašanje zakaj je temu tako in goreče iskala odgovor.
Leta 1980 v ašramu Prasanthi Nilajam v Puttaparthiju ni bilo nobenega znaka, da bi bil Širdi Sai Baba kaj drugega kot hindujec. Na umetniškem plakatu je bil upodobljen skupaj s hindujskimi simboli in celo njegov murti v mandirju na glavi nosi krono (glej Tabeli 30 in 34). Postopoma sem spoznala, da je bil v resnici sufijski mistik, ki se je v resničnem življenju pojavljal točno tak, kot je prikazan na do danes ohranjeni fotografiji (glej Tabelo 31), čeprav je bil obdan s hindujskimi devotiji. Na skrajnem koncu mandirja je levo od oltarja prikazana slika Širdi Sai Babe v naravni velikosti. Upodobljen je oblečen v dolgo oranžno ogrinjalo. Na desni strani pa to podobo dopolnjuje fotografija Satja Sai Babe v naravni velikosti, oblečenega v svojo značilno ogrinjalo iz oranžne svile (glej Tabelo 1). Šele po nekaj proučevanja sem odkrila, da je bil kot sufijski fakir Širdi Sai vedno oblečen v belo. Nikoli ne bi nosil oranžnega ali zlatorumenega ogrinjala, saj bi to kazalo, da je bil hindujski sadhu. Ko sem spoznala to dezinformacijo, ki se pojavlja na tej in drugih upodobitvah modreca, so me prevevali mešani občutki. Medtem ko naj ti podatki ne bi imeli nobenega pomena v indijskem umu, se mi to zdi malo verjetno v ašramu človeka, ki trdi, da je Bog in katerega ime je Resnica.
Medtem mi je, čeprav v Prasanthi Nilayam ni bilo na voljo nobenih podatkov o Širdi Sai Babi in le malo v vasi Puttaparthi, uspelo zbrati kar nekaj biografskega materiala v templju Širdi Sai v Madrasu in v samem Širdiju v Maharašhtri. Pisma s prošnjo za pogovor in informacije o njegovi širdijski inkarnaciji, ki so bila ob daršanu podana Satja Sai Babi, so bila popolnoma prezrta. Ker je večina devotijev Širdi Sai Babe zdaj že pokojna, sem menila, da je nujno treba vsaj poskusiti priti v stik s Satja Sai Babo, a vsi moji večletni poskusi so bili jalovi. V Indijo sem odšla s tezo in kasneje s knjigo v rokopisu, v upanju, da bi Satja Sai Baba izrazil nekaj pripomb in predlogov, a brez uspeha. Ko sem bila v Puttaparthiju, mi je moj indijski založnik tja poslal prvi izvod knjige, še 'vroče s tiska', da bi jo podarila Satja Sai Babi. Takrat je bil ravno dan praznovanja, a žal ni prišel dovolj blizu, da bi mu lahko dala kopijo. Če bi bil Satja Sai Baba 'običajen' guru, bi bili na mestu mnogi izgovori, zaradi dejstva, da se za njegovo pozornost vsak dan bori na tisoče ljudi. Vendar pa Satja Sai Babaizjavlja, da je božanski in vseveden, tako da bi moral vedeti, da se piše knjiga o njegovem prejšnjem telesu. Lahko bi domnevali, da bodisi vedel ali pa da je vedel in bil popolnoma zadovoljen s knjigo. Med devotiji Satja Sai Babe je znano, da najdejo napake na sebi, če jim Svami ne izpolni želje, ki mu jo zaupajo ali pa mislijo, da jo prepoveduje karma. Ne glede na razlog, priložnost, da bi stara duša v novem fizičnem telesu razjasnila enigmatične točke in nepojasnjene dogodke iz življenja Širdi Sai Babe, je bila izgubljena.
Sprva nisem posvečala veliko pozornosti misli, da bi ta knjiga zavzela kritično stališče glede vloge Satja Sai Babe v širdijski zgodbi. Kot pa sem dobila vpogled v zgodovino sufizma in postopno razvila strahospoštovanje do njegovih naukov, sem spoznala, da Satja Sai Baba ve le malo o sufizmu. Kakšno priložnost je izgubil Satja Sai Baba, saj je prvotno leta 1980 širil, kar se je zdelo univerzalno sporočilo. Bistvo sufizma je njegova velika univerzalnost in čutim, da bi bilo to lahko uporabljeno in imelo izreden učinek v času, ko je Svami širil univerzalno sporočilo o enotnosti vseh religij. Če pogledamo nazaj, se zdi neverjetno, kako je lahko življenjska zgodba enega svetnika tako zasenčena z drugo, ki prevlada. Nikoli prej v zgodovini se ni zgodilo, da bi nek človek javno vztrajal, da je neposredna reinkarnacija osebe, ki je živela tako nedavno.Satja Sai si je že v rosnih štirinajstih letih popolnoma prilastil (Širdi) Sai Babovo identiteto in jo obdržal skozi vse poznejše življenje, to je več kot šestdeset let. Ni čudno, da so devotiji širdijskega modreca menili, da je sodobni Sai Baba zgradil svojo ugled čudodelnika na ugledu Sai Babe iz Širdija. Nasprotno pa je napoved trojnega Sai avatarja gotovo odlična replika takšnim obtožbam. Danes ima Satja Sai Baba na milijone svojih privržencev in je verjetno bolj znan po vsem svetu kot je bil Širdi Sai Baba kdajkoli. Hagiografija Širdi Sai Babe je v glavah milijonov privržencev dandanes tako povezano z biografijo Satja Sai Babe, da ju je skoraj nemogoče ločiti. Ta knjiga naj bi izolirala življenje Sai Babe iz Širdija in ga pokazal v njegovi resnični luči sufijskega mistika. Le čas bo razkril resnico kakršne koli inkarnacijske povezave med obema Sai Babama."
Žal ni več na voljo slovenskim bralcem.
O pomenu mišljenja
"Ne dovolite, da bi bili z mislimi v prihodnosti, medtem ko delujete v sedanjosti; ne razmišljajte o prihodnosti, medtem ko se vaše življenje odvija v sedanjem trenutku."
Iz knjige: Darilo zdravega razmišljanja & Bodi hvaležen (Christian D. Larson)
Žal ni več v prodaji.
Človeška civilizacija in vloga duhovnih Učiteljev
"Danes je človeška civilizacija na pragu sprememb. Ti Učitelji so na različnih časovnih točkah zgodovine in v različnih delih sveta dali zagon napredku človeške civilizacije. Med njimi so bile sumerska, atlantidska, egipčanska, rimska, azteška, perujska, harapska, arijska in kitajska civilizacija. V tem stoletju bo odkritih mnogo izgubljenih civilizacij. Nekatere so skrite pod morjem. V zgodovini časa se preteklost ponavlja kot sedanjost in sedanjost vsebuje preteklost. Tudi v starih časih so sadguruji prišli na ta svet kot hindujski rišis, kot Kapila, Vašišta, Suka, Višvamitra, Bharadvadža in Datatreja. V drugih deželah so se pojavili kot Herrnes, Enoch, Orfej in drugi. Ti so se v različnih deželah in v različnih časih reinkarnirali kot Abraham, Zaratustra, Mojzes, Buda, Kristus, prerok Mohamed, Adi Šankara in mnogo drugih. Ti sinovi vsemogočnega Boga, rojeni v skupinah v različnih delih človeške družbe, so človeško raso v njeni začetni dobi učili njenih prvih izkušenj na področju znanosti in umetnosti in dali človeški civilizaciji zagon k napredku. Sestopili so k egiptovski civilizaciji in jih naučili okultnih znanosti, gradnje piramid, geometrije, alkimije in podobno. Še prej so gradili atlantidsko civilizacijo, mater kasnejših civilizacij, ki je utonila v morju. Mogočni Rimski imperij so učili arhitekture, dizajna, matematike, načel vojskovanja in drugega. Zgradili so Mohendžodaro in arijsko civilizacijo ter potomstvu zapustili vedsko znanje. Kadar katerokoli od teh najbolj sočutnih bitij sestopi v človeški obliki na zemljo, se vsi jogiji in svetniki prek svojega jogijskega (božanskega) dojemanja tega zavedajo; za Njegov prihod so molili skozi mnogo življenj. Ko veliko ljudi na zemlji trpi zaradi zlorabe vladanja ali tiranije (adharma, kot to imenujejo hindujci), njihove molitve k vsemogočemu omogočijo vsemogočni božanski moči, da se spusti v človeški obliki in stabilizira sile narave (vzpostavijo dharmo). Takrat vse sile narave Njegovemu prihodu radostno izrečejo dobrodošlico. Ko se je rodil Gospod Krišna, so svetniki vedeli, da bodo trpeče duše osvobojene, saj je sestopila narajana šakti (najvišja božanska moč). Ko se je rodil Jezus, so trije modreci z vzhoda, tj. tri duhovne duše iz Indije, to vedeli in s pomočjo zvezde, ki jih je vodila na poti, prišli v Betlehem. Ko se je Gospod Buda, ko je dosegel nirvano, vrnil v svet, da bi trpečemu človeštvu olajšal njihove bolečine, se je tega razveselila vsa narava. Tako je pojasnjeno v knjigi z naslovom Voice of the Silence (Glas tišine, op. prev.): "Vsa narava je veselo in občudujoče vznemirjena in počuti se podrejena. Srebrna zvezda s svetlikanjem sporoča novico nočnim cvetovom, potoček kamenčkom z valovanjem govori zgodbo; temni valovi oceana jo bodo povedali skalam, ki so zasidrane na njegovih robovih, dišeče sapice jih pojejo svojim dolinam in veliki bori skrivnostno šepetajo – Učitelj je vstal, Učitelj tega dne."
Iz knjige: Širdi Sai Baba in ostali pravi Učitelji (C. B. Satpathy).
Žal knjiga ni več v prodaji.
Širdi Sai Baba in Satja Sai Baba - povezava da ali ne?
Spodaj si lahko preberete dele iz Uvoda ter eno od poglavij iz e-knjige Razpletanje uganke - Šri Širdi Sai Baba v luči sufizma, kjer je v ospredju raziskovanje povezav oziroma nepovezav ter različnosti med Širdi Sai Babo iz Širdija ter Satjo Sai Babo iz Puttaparthija.
Avtorica te e-knjige Marianne Warren se je rodila v Veliki Britaniji, kjer je tudi diplomirala. Po preselitvi v Kanado je opravila doktorski študij iz južno azijskih študij na univerzi v Torontu. Predmet njene doktorske dizertacije, ki je tudi vsebina te e-knjige, pa je bil Širdi Sai Baba iz indijskega mesteca Širdi. Trenutno je avtorica zaposlena kot profesor na tej isti univerzi v Kanadi.
V Uvodu k tej e-knjigi je med drugim zapisala:
"Navdih za pisanje doktorske dizertacije in poznejše knjige sem dobila v zgodnjih 1980-ih ob številnih obiskih Šri Satja Sai Babe in njegovega ašrama, Prasanthi Niladžam, v južni Indiji v Puttaparthiju. V tem obdobju sem izvedela, da je Šri Satja Sai Baba dejal, da je reinkarnacija takrat malo znanega svetnika iz devetnajstega stoletja, Šri Sai Babe, ki je živel v vasici Širdi v državi Maharaštra v zahodni Indiji. Satja Sai Baba je to izjavil leta 1940, ko je bil star štirinajst let. Predavanja, ki jih je v naslednjih desetletjih ob različnih priložnostih imel Šri Satja Sai Baba, so zabeležena v seriji imenovani Sathya Sai Speaks (Satja Sai spregovori, op.prev.). Zgodnji letniki te serije so polni sklicevanj na Širdi Sai Babo. Vendar pa je bilo v zgodnjih 1980-ih na voljo le malo informacij o Širdi Sai Babi, bodisi v ašramu ali v vasi Puttaparthi, čeprav je bila v Mandirju obešena velika slika, poleg slike Šri Satja Sai Babe (glej Avtoričin predgovor, Tabela 1), kakor tudi razkošen marmorni kip Širdi Saija, sedečega na srebrnem prestolu na levi strani, obrnjenega proti oltarju.
Razposajeni, karizmatični trenutni Svami Satja Sai Baba očitno odobrava osebnost, življenjsko zgodbo in do neke mere tudi nauke Širdi Sai Babe, saj sam trdi, da je reinkarnacija tega svetnika. V zgodnjem otroštvu se je odločil, da bo sledil maharaštrijanskemu modrecu, v številnih govorih v 1940-ih in 50-ih letih povezal svoje ime z imenom prejšnjega Sai Babe in prevzel ime 'Sai', ki ga je priključil svojemu imenu Satja. Razkril je tipične puranične zgodbe o rojstvu in življenju širdijskega Saija, ki se niso pojavljale v literaturi, postale pa so del ljudske legende, ki dandanašnji opisuje svetnika. Satja Sai je zato hitro postal slaven in kasneje to temo pogumno razvil v domišljijsko zgodbo, ki pravi, da obstaja trojni avatar
ali božanski sestop, kjer Širdi Sai Baba predstavlja prvega avatarja, on pa je utelešenje drugega.
Tretja inkarnacija je že napovedana. Vendar nikjer v literaturi ali govorih o Širdi Sai Babi ni omembe ali dokazov za ta trojni sestop ali vloge modreca v njem. Satja Sai Baba o tem govori že preko šestdeset let in veliko tega, kar je povedal, je postalo del ljudske hagiografije o tem svetniku. Del naše naloge je, da razvozljamo nekatere legende, ki jih je izrekel Satja Sai, in razkrijemo resnico.
Številni privrženci v ZDA in Kanadi so slišali za Širdi Sai Babo le iz ust Satja Sai Babe in tako pogosto sprejemajo njegovo verzijo Širdi Sai Babovega življenja in poučevanja. Na moje začudenje pa sem odkrila, da temu ni tako v New Delhiju in severni Indiji, kjer Širdi Sai Babo častijo kot posameznika, reinkarnacijo Satja Sai Babe pa večina nekdanjih privržencev v celoti zavača. Čeprav je večina privržencev hindujcev, jim modreca iz Širdija ni težko sprejeti kot sufijskega muslimana.
Ko sem se seznanila s sufijskim pogledom na Širdi Saija, mi je bilo neprijetno obiskati Puttaparthi in Mandir v ašramu, kjer je Širdi Sai naslikan z oranžno haljo in oranžnim pokrivalom. Širdi Sai je bil sufijski musliman in vsa literatura ga navaja oblečenega v bel kafni in z belim kosom blaga, ovitim okoli glave. Noben sufi ne bi nosil hindujske oranžne barve sadujev in tako v templju človeka imenovanega 'Resnica' (Satja) obstaja očitna neresnica v prikazu njegovega domnevnega predhodnika."
Poglavje z naslovom "Povezava s Satja Sai Babo" iz e-knjige "Razpletanje uganke - Šri Širdi Sai Baba v luči sufizma" se glasi takole:
"Eden najpomembnejših dejavnikov za ponovno zanimanje za svetnika iz devetnajstega stoletja Sai Babe iz Širdija je trditev sodobnega duhovnega učitelja in živečega Boga Bhagavan Sri Satja Sai Babe, da je njegova reinkarnacija. To je prvič izjavil že kot štirinajstletnik leta 1940. Od takrat naprej je bila življenjska zgodba Sri Satja Sai Babe z nekdanjim maharaštrijanskim modrecem skoraj neločljivo povezana. Satja Sai Baba se je v obdobju šestdesetih let pogosto skliceval na Širdi Sai Babo. In veliko tega, kar je dejal, je postalo del priznane hagiografije svetnika, pa čeprav ne obstaja nobenega dokaza za mnoge njegove trditve in zgodbe v zvezi s prejšnjim Sai Babo.
Pojem reinkarnacije, samsare ali preporoda, ki pomeni da, ko fizično telo umre, duša ali atman preživi in se ponovno rodi v novem telesu, je na vzhodu že od vsega začetka splošno sprejet in je jedrno načelo tako hinduizma kot budizma. Koncept ponovnega rojstva je torej sestavni del hindujske usmerjenosti Satje Sai Babe. Znano dejstvo je, da nekaj let po smrti njihovega duhovnega vodje dalajlame, tibetanski budisti začnejo iskati njegovo reinkarnacijo v obliki mladega fanta, ki ga nato izurijo v novega dalajlamo. Fundamentalistični islam danes pojem reinkarnacije v veliki meri zavrača. Muslimanski učenjak M.H. Abdi trdi, da je bil prvotni položaj islama: » … da je prepričan v ponovno rojstvo, a tega prepričanja ne širi s pomočjo poučevanja množic ... kot mnogo drugih naukov, je bila reinkarnacija omejena na študije in pozornost zunanjih in notranjih učencev sufizma ... čeprav musliman ni v nevarnosti, da bi se ga imeli za krivoverca, če je prepričan v reinkarnacijo in se po njej ravna.«
Ezoterične sufijske šole so sprejele tri vidike preporoda, od katerih se prvi je imenovan hulul, ki predpostavlja redno inkarnacijo Popolnega Birja ali božanstva. Drugi se imenuje ridž'at, ki predpostavlja ponovno rojstvo Imama ali duhovnega vodje, in tretji je tanasukh, reinkarnacija duše vsakdanjih ljudi. Sai Baba iz Širdija je bil mistik, ki ni imel vidnih povezav z ortodoksnim islamom ali muslimanskim Šari'atom. Skozi sufijsko pot je dosegel cilj spoznanja Boga in njegovo prepričanje o inkarnaciji, transmigraciji duše in reinkarnaciji izhaja iz njegovih lastnih izkušenj in intuicije. Pogosto je govoril o 'mnogih džanmah' (življenjskih dobah), med katerim je poznal določenega obiskovalca ali devotija. Tiste, ki niso dosegli spoznanja Boga, je poučeval o pojmih rojstva, smrti in ponovnega rojstva. Dejal je:
Ko se nemirni um ne združi z Bogom (Brahmanom ali Alahom)
je samsara ali ponovno rojstvo neizogibna. Rojevaš se znova in
znova, vse dokler um ni premagan. Toda med vsemi rojstvi je najbolj
dragoceno rojstvo človeka.
Ni verjel zgolj v transmigracijo človeških duš, ampak se je poigraval tudi z možnostjo transmigracije živalskih. Dolgove, ki so nastali v prejšnjem življenju, je potrebno poplačati. Svetnik je celo priznal, da je njegovo priviligirano obravnavanje nekaterih njegovih devotijev neposredna posledica dolga, ki jih ima do njih iz prejšnjega življenja. Ta koncept je poimenoval inanubanda in je bil obravnavan v enem od prejšnjih poglavij. Nadalje izjavlja, da: »Nihče ne pride k nam brez rinanubande ali kakšne druge povezave iz prejšnjega življenja.« Torej, medtem ko je Širdi Sai Baba verjel v koncept preporoda, se ob tem ni skliceval na svojo morebitno prihodnjo reinkarnacijo.
Sai Baba iz Širdija ni niti razglasil niti imenoval duhovnega naslednika, ki bi nadaljeval njegovo poučevanje ali širil njegovo sporočilo po njegovi smrti. Namesto tega je izjavil, da bo po telesni smrti še vedno nekako prisoten. Izjavil je: »Tudi po tem, ko bom zapustil to zemeljsko telo, bom aktiven in živahen.« Iz zdaj slavnih enajst obljub Širdi Sai Babe (ki so navedene v Dodatku A), in glede na njihov velik pomen v okviru literature o njem, ni namiga o njegove ponovnem rojstvu ali o Saijevi trojni inkarnaciji, kot jo so razglaša Satja Sai Baba. Kot vsi znani sufijski svetniki, je tudi Širdi Sai Babaizjavil, da bo deloval iz svojega groba. Treba je opozoriti, da je sufijske svetnike, ki so preminili stoletja ali celo tisočletje nazaj, še vedno lahko čutiti, kako se iz njihovih dargahov še danes odzivajo na na zahteve in molitve njihovih devotijev.Širdi Sai Baba je svojim devotijem obljubil, da bodo: »Moji posmrtnih ostanki govorili iz groba«, in: »Večno živim v pomoč in usmerjanje vsem, ki pridejo k meni, ki se mi predajo in ki v meni iščejo zavetnika.«
Stari devoti Širdi Sai Babe Hari Sitaram Dikšit je nekoč pripomnil, da se mu zdi, da je slišal Širdi Sai Babo reči, da se bo vrnil kot osemletni deček. Satja Sai Baba je izkoristil to izjavo in rekel, da je starec Sai Babo narobe razumel in da je modrec rekel, da se bo vrnil čez osem let. Satja Sai Baba je bil, priročno, rojen leta 1926, osem let po smrti Širdi Sai Babe. Vendar je Satja Sai Babova različica tega dogodka tista, ki je navedena v skoraj vsaki knjigi, ki so jo napisali devotiji, da bi 'dokazali' reinkarnacijo Satja Sai Babe. Zato mnogi devotiji Satja Saija ne poznajo prvotne enigmatične izjave.
23. maja 1940 je Satjanarajana Radžu odvrgel svoje šolske knjige in družini ter prijateljem naznanil, da je bil Sai Baba in da je čas, da začne s svojo nalogo. Toda njegov oče Venkappa Radžu je zahteval dokaz. Deček je zagrabil pest jasminovega cvetja in jih ravnodušno spustil na tla, kjer naj bi ti cvetovi v pisavi telegu oblikovali besedi 'Sai Baba'. Nato je razglasil: »Sem Sai Baba... ne sodim k tebi... moji devotiji me kličejo. Imam svoje delo.« Po tem je mladi Satjanarajana prevzel ime 'Sai Baba' in ga dodal k svojemu, in od takrat naprej je znan kot Satja Sai Baba. Od takrat so njegovi diskurzi začinjeni s pogostim sklicevanjem na prejšnjega svetnika in na Širdi Sai Babo se pogosto sklicuje tudi kot na 'svoje prejšnje telo'. Kot mladenič je Satja postavil majhen murti za Širdi Sai Babo, ki ga prikazuje fotografija v Tabeli 33. Satjam Sivam Sundaram, biografija Satja Sai Babe, ki jo je spisal N. Kasturi, se v njegovih zgodnjih desetletjih mnogokrat sklicuje na Širdi Sai Babo. Med predavanjem, ki ga je imel Satja Sai Baba julija 1984, je izjavil, da obstaja Saijeva trojica ali trojna inkarnacija Boga v tej Kalijugi, ki bo trajala četrtino tisočletja in prinesla novo Zlato Dobo. Satja Sai Baba trdi, da je bil prva inkarnacijaŠirdi Sai Baba, drugo predstavlja Satja Sai Baba, in ko bo v starosti šestindevetdeset let, v letu 2022, preminil, je napovedal, da se bo po osmih letih utelesil tretji avatar, imenovan Prema Sai Baba. To se bo zgodilo v vasi Gunaparthi v okrožju Mandja v Karnataki blizu Misora. Nemogoče se je celo poigravati s tem mnenjem, saj bo le čas pokazal, če je ta napoved trojne inkarnacije Saija pravilna. V tem trenutku pa nam lahko o tem neverjetnem scenariju spregovorijo le besede Satja Sai Babe.
Čeprav je v knjigah o Satja Sai Babi pogosto omenjeno, da do leta 1940 v Puttaparthiju v podeželski Andhra Pradeš ni nihče kdajkoli slišal za muslimanskega fakirja Sai Babo iz Širdija, ki je umrl več kot dve desetletji prej, torej leta 1918, temu po vsej verjetnosti le ni čisto tako. Širdi Sai Baba je bil dejansko od začetka stoletja zelo znan čudodelnik v celotnem zahodnem delu Indije, in njegova slava se je vse bolj širila. Širdi je od Puttaparthija v osrednji Indiji oddaljen le nekaj sto kilometrov. Zelo verjetno je, da je v prvih letih tega stoletja obstajalo mnogo potujočih fakirjev in sadujev, ki so s seboj prinašali zgodbe o Sai Babi in njegovih čudežih in kurativni moči njegovega udija (pepel) celo v tako oddaljene dele podeželja, kot je Andhra Pradeš. Od leta 1910 dalje pa vse do svoje smrti leta 1918, so mu sledili mnogi izobraženi hindujski devotiji, ki so v svojih spisih in od ust do ust širili besedo o tem veličastnem svetniku. Sredi 1930-ih je Sri Narasimhasvami prinesel novice o Širdi Sai Babi vse do Madrasa, kjer je bil ustanovljen tempelj Širdi Sai in organizacija z imenom The All India Sai Samaj. Madras je relativno blizu Puttaparthija, zato lahko sklepamo, da Širdi Sai Baba v tem času ni bil neznan niti v južni Indiji. Poleg tega pa je, po pričevanjih, zapisanih v reviji Sai Lila, reviji, ki jo izdaja Širdi Sai Sansthan, Sai Baba še naprej pomagal svojim devotijem, ki so molili k njemu, saj je obljubil, in tako se je njegova slava nadaljevala še dolgo po njegovi fizični smrti. Zato lahko pridemo do zaključka, da je povsem verjetno, da bi Satja Sai Babaslišal o čudežih Sai Babe iz Širdija dolgo pred svojim slavnim naznanilom leta 1940.
V prvih letih je bil v Puttaparthiju na oltarju v Mandirju postavljen velik srebrn murti ali kip Širdi Sai Babe v njegovi značilni pozi s prekrižanimi nogami. Fotografija Sri Satja Sai Babe, ki pozira s tem murtijem Širdi Sai Baba je prikazana na Tabeli 34. Srebrn kip so ob festivalih Mahasivarathri prinesli ven in Satja Sai Baba je ustvaril mnogo vibhutija ali pepela, ki je bil ustvarjen v veliki posodi, ki je spominjala na žaro, ki jo je držal direktno nad kipom. Satja Sai Baba je dal roko v notranjost prazne posode in medtem ko je držal svojo dlan v notranjosti, so se na kip vsuvale velike količine vibhutija kot abhišekam ali ritualna kopel, ki so se na njem nabirale v količinah, ki so presegale vse možne zmogljivosti posode. Satja Sai Baba je na ta način vsakoletno več let ustvarjal vibhuti, vendar pred časom prenehal s to ceremonijo. Težko je reči, kaj je bil namen takšnega prikaza, razen morda, da je poudaril svojo trditev o enotnosti dveh Saijev; prvi je kot zdravilo uporabljal pepel ali udi iz svojega stalno gorečega ognja, in drugi je materializiral podoben zdravilni pepel.
Običajno bi lahko pričakovali, da bo Satja Sai Baba, kot reinkarnirani Širdi Sai, razkril več podrobnosti o zgodnjem življenju modreca, ki prej niso bile poznane. Vendar pa je večinoma dal zelo malo podatkov, ki niso na voljo v biografijah Širdi Sai Babe, kot je G.R. Dabholkarjeva Sri Sai Satcharita. Ob eni redkih priložnostih je odkril nekatere nove podrobnosti o starših in rojstvu Širdi Sai Babe, a zgodba je bila tako mitična in razkrita v takem puraničnem slogu, v njej sta se pojavila tudi Gospod Šivo in Parvati, da jo lahko obravnavamo le kot pesniški poskus. Kot zgodovinsko preverljivo dejstvo je neuporabna, čeprav je namenjena okrepitvi hindujskega ter brahminskega rojstva Širdi Saija. Fanibunda, devoti Satja Sai Baba, očitno ne dvomi, da je to resnična zgodba, rekoč: »Širdi Baba skrivnosti svojega rojstva ni delil z devotiji v Širdiju ... zdaj smo pametnejši ... saj se je odločil in nam razkril skrivnosti svojega prejšnjega rojstva«. Nadaljuje z neverjetno zgodbo o revnem čolnarju, imenovanem Ganga Bhavadia, ki je bil tako omamljen od Boga, da je zapustil svojo nosečo ženo Devigiriammo v gozdu, ki je nato rodila sama ... Nato, podobno kot v Dabholkarjevi različici, sta novorojenčka Saija našla muslimanski fakir in njegova žena v listju pod drevesom. Ta zgodba in druge, ki jih pripoveduje, so tako zakoreninjene v mit, da jih je treba jemati z rezervo. Identiteta Širdi Sai Babovega guruja Venkuše je točka, ki je v preteklosti begala številne devotije in učenjake, in Satja Sai Baba na tem področju ni bil v veliko pomoč. Nekoč ga je poimenoval 'pobožni učenjak', a številni ljudje, vključno z V.K. Gokakom, uglednim znanstvenikom, ki je postal prvi namestnik rektorja Univerze v Puttaparthiju, ki je priznal, da je bil zmeden z molkom Satja Sai Babe glede te teme. Odločil se je, da ga bo povprašal po tem in nekega leta po poletnem tečaju, ki ga je vodil Satja Sai Baba v Whitefieldu, Bangalore, je bil Svami pripravljen na vprašanja. Gokak je zgrabil priložnost in ga vprašal o identiteti Širdi Saijevega guruja - Venkuše. Svami je nato na dolgo začel pripovedovati in zapleteno zgodbo o rojstvu Širdi Sai Babe, ki je omenjena zgoraj, in na koncu obljubil, da bo nadaljeval naslednji dan. Vendar se je naslednjega dne odločil, da ni dobro, da govori o sebi (svojem prejšnjem telesu) in tako je skrivnost, ki obkroža Venkušo, ostala nerešena.
V enem od predavanj (1992) naj bi Satja Sai Baba podal podrobnosti dogodka, ki v literaturi o Sai Babi ni naveden. Zgodil se je Mhalsapatiju, dolgoletnemu devotiju Širdi Sai Babe. Zdi se, da je bistvo tega dogodka, z uporabo širdijskega okolja, ki naredi zgodbo bolj zanimivo, poudariti, da sta bistvo hinduizma in islama enaka. Eno od glavnih verskih vprašanj poznega-devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja je bil odnos med hindujci in muslimani, in to vprašanje ostaja še danes. Zgodba govori o tem, da so nekateri opravljali obrede in pudže. Sovražili so Mhalsapatija, saj je bil zelo blizu Sai Babi, pa tudi duhovnik khandobskega templja. Te muslimane je še posebej razjezilo dejstvo, da je lahko na čelo Sai Babe nanesel sandalovo pasto, saj je bilo to prosti pravilom muslimanske ortodoksnosti. Muslimani so napadli Mhalsapatija in ga močno pretepli. Z vsakim udarcem je vzkliknil 'Baba! Baba!' Sai Baba je prišel ven in zaklical: »Šaitan, po eni strani me častiš in po drugi strani tepeš.« Muslimanski napadalci so bili zgrožni, ko so videli, da je bil Sai Baba pretepen in prekrit s krvjo, in prosili so ga, naj jim pove, kdo je storil nekaj tako strašnega. Svetnik je zarjovel: »Mar me niste vi pretepli?« Rekli so, da nikoli niso niti prišli v bližino dragega Saija in da so pretepli le Mhalsapatija. »Kdo je v Mhalsapatiju? Jaz sem v njem. Predal se mi je in zato so vse njegove težave moje,« je odvrnil. Sai Baba je nato sklical vse hindujce in muslimane in jim povedal: »Dragi otroci, vsi ste potomci ene matere. Razlike v kasti in verovanju so zunanje, edina stvar, ki je pomembna, je najti Božanskost v sebi.« Je bil to resnični zgodovinski dogodek v življenju Širdi Sai Babe ali poetični poskus Satja Saijevega lastnega anti-sektaškega sporočila? Morda tega ne bomo nikoli izvedeli.
Z naraščujočo slavo Satja Sai Babe v 1940-tih in 50 letih, so številni posamezniki, ki so modreca v Širdiju osebno srečali, ko je bil še živ, odpotovali, da bi ga obiskali v Puttaparthiju. Šri M.S. Dixit, nečak dolgoletnega devotija Širdi Saija Hari Sitaram Dikšita, je povedal zgodbo o tem, kako je v velikem dvomu šel k Satja Sai Babi. Videz in način delovanja Svamija sta bila zelo vpadljiva v primerjavi s skromno preprostostjo modreca iz Širdija, ki ga je spoznal, ko je bil dokaj
mlad. Vendar pa mu je Satja Sai Baba dal številne dokaze, da je bil ista entiteta, le reinkarnirana, s tem, da je omenjal dogodke o njegovemu stricu, ki so se mu zgodili, ko je bil Širdi Sai in njegovega strica tudi takoj pokazal na fotografiji.
Še en devoti Širdi Sai Babe je bila Sarada Devi, v kasnejših letih znana tudi kot Pedda Bottu, zaradi zelo velike rdeče pike, ki jo je vedno nosila na čelu. V svoji avtobiografiji, zapisani v telugu, omenja, da je bila le mlada ženska, ko je proti koncu njegovega življenja obiskala maharaštrijanskega čudodelnika v Širdiju. Takrat ji je obljubil, da se bosta ponovno srečala v njegovem naslednjem življenju, a takrat o tem ni veliko premišljevala. Veliko let pozneje je v Uravakondi srečala Satja Sai Babo, in se leta 1943 odločila, da ga obišče v Puttaparthiju. Ob tej priložnosti jo je spomnil na svojo prejšnjo identiteto kotŠirdi Sai Baba in jo povabil naj pride živet v ašram Prasanthi Nilajam. Leta 1958 je sprejela njegovo povabilo, tam živela več let in bila do konca svojega življenja znana kot Širdi Ma.
Sansthan v Širdiju in številni privrženci uradno niso sprejeli pristnosti Satja Sai Babe kot reinkarnacije Širdi Sai Babe, in še vedno je živo nasprotovanje tistih, ki menijo, da je sedanji Človek-Bog ukradel ime, slavo in ugled širdijskega modreca. Položaj Širdi Sai Sansthana se počasi nekoliko mehča, saj so danes mnogi vsakoletni obiskovalci Širdija tudi devotiji Bhagavan Sri Satja Sai Babe. Na voljo so številne knjige, ki so jih napisali goreči devotiji Širdi Sai Babe, ki pripoveduje, kako jih je Satja Sai Baba osebno prepričal o svoji reinkarnirani identiteti. Tak primer je knjiga Shirdi to Puttaparthi, ki sta jo je napisala dr. R.T. Kakade in dr A. Veerabhadra Rao. Govorita o njuni dolgoletni pripadnost Širdi Sai Babi, njunem začetnem dvomu o Satja Sai Babi kot njegovi reinkarnaciji, kako jih je trenutni Človek-Bog prepričal o svoji identiteti kot nekdanji svetnik, in njuna kasnejša podpora Satji Saiju.
Morda je primerno, da v tem poglavju opišem lastne izkušnje pisanja tej knjige o Širdi Sai Babi in o mojih prizadevanjih, da bi prišla do Satja Sai Babe in ga prosila za podatke v zvezi z njegovim prejšnjim utelešenjem. Tega projekta sem se lotila, ker se je zdelo, da je na razpolago le malo podatkov o osebi, ki je bila očitno tako pomembna v življenju Satja Sai Babe, in ga obravnavala kot pot do resnice o njegovem 'prejšnjem telesu', vse to za razsvetljenje njegovih devotijev. Od trenutka, ko sem leta 1980 najprej obiskala Satja Sai Babin ašram, znan kot Prasanthi Nilajam, in slišala, da je bil razglašen za einkarnacijo prejšnjega svetega mož, sta bila moje zanimanje in pozornost ujeta. Vendar, ko sem omenila, da se zanimam za Širdi Sai Babo, so prijatelji pripomnil, da se le stežka povezujejo z njim, ker je bil preveč skrivnosten in asketski. Večino zahodnih devotijev je bolj pritegnila vpadljiva, sodobna figura Satja Sai Babe, odeta v oranžno ogrinjalo. Postavila sem si vprašanje zakaj je temu tako in goreče iskala odgovor.
Leta 1980 v ašramu Prasanthi Nilajam v Puttaparthiju ni bilo nobenega znaka, da bi bil Širdi Sai Baba kaj drugega kot hindujec. Na umetniškem plakatu je bil upodobljen skupaj s hindujskimi simboli in celo njegov murti v mandirju na glavi nosi krono (glej Tabeli 30 in 34). Postopoma sem spoznala, da je bil v resnici sufijski mistik, ki se je v resničnem življenju pojavljal točno tak, kot je prikazan na do danes ohranjeni fotografiji (glej Tabelo 31), čeprav je bil obdan s hindujskimi devotiji. Na skrajnem koncu mandirja je levo od oltarja prikazana slika Širdi Sai Babe v naravni velikosti. Upodobljen je oblečen v dolgo oranžno ogrinjalo. Na desni strani pa to podobo dopolnjuje fotografija Satja Sai Babe v naravni velikosti, oblečenega v svojo značilno ogrinjalo iz oranžne svile (glej Tabelo 1). Šele po nekaj proučevanja sem odkrila, da je bil kot sufijski fakir Širdi Sai vedno oblečen v belo. Nikoli ne bi nosil oranžnega ali zlatorumenega ogrinjala, saj bi to kazalo, da je bil hindujski sadhu. Ko sem spoznala to dezinformacijo, ki se pojavlja na tej in drugih upodobitvah modreca, so me prevevali mešani občutki. Medtem ko naj ti podatki ne bi imeli nobenega pomena v indijskem umu, se mi to zdi malo verjetno v ašramu človeka, ki trdi, da je Bog in katerega ime je Resnica.
Medtem mi je, čeprav v Prasanthi Nilayam ni bilo na voljo nobenih podatkov o Širdi Sai Babi in le malo v vasi Puttaparthi, uspelo zbrati kar nekaj biografskega materiala v templju Širdi Sai v Madrasu in v samem Širdiju v Maharašhtri. Pisma s prošnjo za pogovor in informacije o njegovi širdijski inkarnaciji, ki so bila ob daršanu podana Satja Sai Babi, so bila popolnoma prezrta. Ker je večina devotijev Širdi Sai Babe zdaj že pokojna, sem menila, da je nujno treba vsaj poskusiti priti v stik s Satja Sai Babo, a vsi moji večletni poskusi so bili jalovi. V Indijo sem odšla s tezo in kasneje s knjigo v rokopisu, v upanju, da bi Satja Sai Baba izrazil nekaj pripomb in predlogov, a brez uspeha. Ko sem bila v Puttaparthiju, mi je moj indijski založnik tja poslal prvi izvod knjige, še 'vroče s tiska', da bi jo podarila Satja Sai Babi. Takrat je bil ravno dan praznovanja, a žal ni prišel dovolj blizu, da bi mu lahko dala kopijo. Če bi bil Satja Sai Baba 'običajen' guru, bi bili na mestu mnogi izgovori, zaradi dejstva, da se za njegovo pozornost vsak dan bori na tisoče ljudi. Vendar pa Satja Sai Babaizjavlja, da je božanski in vseveden, tako da bi moral vedeti, da se piše knjiga o njegovem prejšnjem telesu. Lahko bi domnevali, da bodisi vedel ali pa da je vedel in bil popolnoma zadovoljen s knjigo. Med devotiji Satja Sai Babe je znano, da najdejo napake na sebi, če jim Svami ne izpolni želje, ki mu jo zaupajo ali pa mislijo, da jo prepoveduje karma. Ne glede na razlog, priložnost, da bi stara duša v novem fizičnem telesu razjasnila enigmatične točke in nepojasnjene dogodke iz življenja Širdi Sai Babe, je bila izgubljena.
Sprva nisem posvečala veliko pozornosti misli, da bi ta knjiga zavzela kritično stališče glede vloge Satja Sai Babe v širdijski zgodbi. Kot pa sem dobila vpogled v zgodovino sufizma in postopno razvila strahospoštovanje do njegovih naukov, sem spoznala, da Satja Sai Baba ve le malo o sufizmu. Kakšno priložnost je izgubil Satja Sai Baba, saj je prvotno leta 1980 širil, kar se je zdelo univerzalno sporočilo. Bistvo sufizma je njegova velika univerzalnost in čutim, da bi bilo to lahko uporabljeno in imelo izreden učinek v času, ko je Svami širil univerzalno sporočilo o enotnosti vseh religij. Če pogledamo nazaj, se zdi neverjetno, kako je lahko življenjska zgodba enega svetnika tako zasenčena z drugo, ki prevlada. Nikoli prej v zgodovini se ni zgodilo, da bi nek človek javno vztrajal, da je neposredna reinkarnacija osebe, ki je živela tako nedavno.Satja Sai si je že v rosnih štirinajstih letih popolnoma prilastil (Širdi) Sai Babovo identiteto in jo obdržal skozi vse poznejše življenje, to je več kot šestdeset let. Ni čudno, da so devotiji širdijskega modreca menili, da je sodobni Sai Baba zgradil svojo ugled čudodelnika na ugledu Sai Babe iz Širdija. Nasprotno pa je napoved trojnega Sai avatarja gotovo odlična replika takšnim obtožbam. Danes ima Satja Sai Baba na milijone svojih privržencev in je verjetno bolj znan po vsem svetu kot je bil Širdi Sai Baba kdajkoli. Hagiografija Širdi Sai Babe je v glavah milijonov privržencev dandanes tako povezano z biografijo Satja Sai Babe, da ju je skoraj nemogoče ločiti. Ta knjiga naj bi izolirala življenje Sai Babe iz Širdija in ga pokazal v njegovi resnični luči sufijskega mistika. Le čas bo razkril resnico kakršne koli inkarnacijske povezave med obema Sai Babama."
Iz e-knjige: Razpletanje uganke - Šri Širdi Sai Baba v luči sufizma
Žal knjiga ni več v prodaji.
Objavljeno: 17. november 2015, 12:40
Knjiga:
Samozdravljenje - Metode za revitalizacijo in zdravljenje telesa, čustev, razuma in duše
Mogoče se vse premalo ljudi zaveda, da se v vsakem izmed nas skriva večini prikrita sposobnost samozdravljenja. A ker mnogi ne zmorejo zavestno sprožiti delovanja teh sil, nam avtor knjige predstavi kar nekaj načinov, kako si lahko dokaj enostavno pomagamo z lastnimi močmi.
Avtor ne predstavi le metod, zakonitosti in načinov samozdravljenja, oziroma nam ne pomaga le pri okrevanju fizičnega telesa po bolezni, temveč seznani bralca tudi z ustreznimi načini poglobljenega zdravljenja in razvijanja čustvenega, razumskega in duševnega dela njegove celovite osebnosti.
Med drugim so predstavljene metode in načini, kako se dobro oskrbeti z vitalno energijo, kako vzpostaviti duševno ravnovesje, kako in s čim pravzaprav hraniti telo in razum, kako krepiti voljo in koncentracijo, kako se resnično dobro notranje sprostiti ter kako ustvariti in uresničiti vse tisto, kar si človek želi dobrega.
Teh metod in tehnik so se učili in jih uporabljali prenekateri znani in manj znani posamezniki, znanstveniki, običajni ljudje, osebje v bolnišnicah, bolniki, učitelji, učenci in celo trenerji.
O avtorju
Christian D. Larson je bil pobudnik in učitelj gibanja "New Thought" (slov. Nova miselnost, op. prev.). Bil je zelo plodovit avtor knjig s praktičnimi, intelektualnimi, metafizičnimi in zdravstvenimi vsebinami. Verjel je, da so v ljudeh skriti izjemni potenciali, ki jih s pravim pristopom lahko prebudijo in uporabijo v svoje dobro in v dobro skupnosti, v kateri živé.
Pregled in naročila možna na spletni strani založbe Bird Publisher.
Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0
