govoriš o dveh strupih
prvi je ozon
drugi je kemoterapija ...
torej, ne ubijaj mame še bolj ...
če ji želiš pomagat, ji pomagaj do notranje harmonije ....
mogoče si celo eden od razlogov za težave ...
Sama sem odločno proti kemoterapiji in obsevanju in tudi ostalim farmakološkim bedarijam kot je npr. cepljenje (svojih otrok ne cepim!). A treba se je zavedati, da niso vsi ljudje na isti frekvenci in da nekateri verjamejo samo v stvari, ki jih lahko vidijo in otipajo. Tudi moj oče je imel raka in se zdravil s kemoterapijo. Če njemu zdravstvo ne bi ponudilo kemoterapije, bi se zelo razburil. Glede na to, da je celo življenje plačeval za zdravstvo, se je čutil upravičenega do tega, da mu "povrnejo njegovo zdravje". Njemu je bila ideja o tem, da bi se lahko ozdravil sam, popolnoma tuja. Sploh pa ideja, da bolezen izvira iz "uma", kot ti praviš.
Rak je klic duše na pomoč. To ni samo bolezen uma. To je bolezen, ki izbruhne zaradi ravnovesja na vseh nivojih - duša, um, telo. Torej je treba delati na vseh teh nivojih, če se želiš pozdraviti.
Pomagati človeku do notranje harmonije pa je nemogoče, če človek ne ve, da je to rešitev. Nekateri se tega ne zavedajo, ker nimajo takšnega stanja zavesti. Zato je tudi ogromen problem pri današnjih "zdravilcih" ta, da trdijo, da so oni pozdravili že toliko in toliko rakavih bolnikov. Ne, niso jih, bolnik je sam odgovoren za svojo (ne-)ozdravitev. K takemu bionergetiku je hodil moj oče. Meni se je paralo srce, a očetu je to dejansko odgovarjalo! Če bi ga peljala k nekomu, ki bi mu rekel, da se lahko sam pozdravi ali bi nad njim delal merkavo ali kaj podobnega, bi se razjezil in ga ne bi hotel več videti. In če ne bi dejansko videl nekih otipljivih rezultatov, bi rekel, da je prevarant. Tako pa mu je bionergetik rekel, da ga bo on pozdravil in je bilo očetu to všeč - kaj je boljšega kot odgovornost za svoje zdravje preložiti na nekoga drugega.
Zato ne moreš tako posploševati. Vsak lahko prejme tisto, na kar je pripravljen. Če človek ni pripravljen razumeti to, da je on sam vzrok težav, potem mu na ta način ne moreš pomagati.
Pomagati ji do notranje harmonije... Bi ji z veseljem. To sem poskušala že pri očetu, a na koncu me je stalo tega, da me je cela družina zasovražila, ker sem mu edina bila pripravljena pomagati na način, na katerega on ni bil pripravljen, ostali pa so itak komaj čakali, da bo sage konec, da bo že enkrat pod rušo, da bo nehal bit tečen in da bodo lahko končno zaživeli brez te bolezni in bodo svobodni. Tako se je odzvala predvsem moja mama.
Še preden je zbolela, sem ji povedala, da na tak način tega ne bom nikoli več naredila. In je meja pri tem, kaj sem tokrat pripravljena narediti. Definitivno ne bom spet postavila mojega življenja in življenje moje družine in otrok na stranski tir pri tem, da bi pomagala njej na način, ki ga ni pripravljena sprejeti.
Lahko ji nosim knjige, ki so priporočljive. Delam ji presne krekerje, da ne rabi jesti kruha, nosim ji bio smoothije, ko je na onkološkem, prinesem ji živo vodo, ko jo dobim, predlagam in kupujem ji vse žive prehrambene dodatke, predlagam ji, na kakšne terapije lahko gre ("običajne" psihoterapije ji niso po godu, čeprav mislim, da bi ji največ pomagale; postavitev družine - mogoče; peljala bi jo rada spet na karmično diagnostiko - to pozna, je že bila enkrat, a ni navdušena; sorodniki predlagajo vse žive zdravitelje in bionergetike, a čaka, da bo boljša, preden h komu gre). To je pa to. Sama se mora odločiti. Ko se bo odločila, jo bom z veseljem peljala. Prisiliti je pa ne morem.
Da, res mogoče, da sem eden od vzrokov za njeno bolezen. Ta izjava mi je sicer zelo čudna, moram priznat :-). Navsezadnje sem ji res povzročila kar nekaj skrbi in jeze v življenju. Drugače pa že od srednje šole živim daleč stran od moje primarne družine, a poskušam pomagati kolikor se da. Tudi njej, ki ima že celo življenje probleme s ščitnico.
A če pustiš, da nekdo nate tako vpliva, da zaradi njega zboliš, nisi ravno notranje trden in te odgovornosti ne sprejmem.
Lp,
Lidija