Ne vem, kje v tem postu si našla stigmatizacijo kogarkoli? Tle not si očitno dala en svoj problem. Človeka, o katerem pišem, nisem z ničemer stigmatizirala in obsojala, niti v tem postu, niti v realnem življenju (če bi ga obsojala, bi bilo prijateljstva v hipu konec, pa tudi pomagati do uvida mu nikakor ne bi mogla.) P. je v svojem življenju v določenem trenutku ravnal tako, kot je takrat najbolje znal, glede na svoje občutke, svojo takratno notranjo moč in družinsko situacijo. Ni moglo biti drugače in je bilo optimalno. In vedno je tako - saj zato je pa obsojanje tako mimo, pravzaprav celo krivično! Mislim, da vem, kje v tej diskusiji ne pridemo skupaj: ko govorimo o reševanju družinskih dram in zapletenosti v družinske vzorce, si nekateri to predstavljate na ravni konkretne komunikacije in fizične skupnosti z družinskimi člani, drugi pa govorimo o povezavah, ki potekajo na psihičnem in duhovnem nivoju in ostanejo nerazrešene, tudi če nekdo umre ali se odseli, če na tem ne delamo. Moj point v tej zgodbi je bil, da se lahko se odseliš iz travmatizirane družine in prekineš stike, vendar se zgolj s tem ne boš rešil problematične družinske dinamike. Če ne boš v sebi razrešil in pomiril čustev v povezavi s primarno družino, če družinskih članov vsaj v sebi ne boš sprejel in razumel, se bo situacija ponovila v tvoji lastni družini. Nihče ne obsoja odselitve in omejitve stikov (konec koncev sem točno to naredila tudi sama), govorimo o tem, da je to pravzaprav šele začetek reševanja iz družinskih dram, ne pa zaključek. Če zaključiš na tej točki, te bo naloga razreševanja in pomirjanja v družini pač doletela kasneje ali pa tvoje potomce. Sori, ampak tako pač je.
poglej ne ni nujno da se situacija ponovi v tvoji družini, v tvojem primeru ,ki si ga upisala ja se je tako zgodilo ni pa to da se to dogaja z vsemi ki gredo čez travme in to je zame stigmatizacija.a razumeš
jaz nikoli nisem govorila z mojo pravo mamo,ki je bila pijanka in ki je umrla zaradi prevelike doze,ker moje življenje je moje življenje jaz sem odgovorna zanj jaz nisem ne pijanka niti drogiram se ne,je pa vprašanje kaj bi bilo če moj oče takrat ne bi pograbil naju dveh in bi ostal tam. če bi živela v tisti situaciji ki sem živela bi verjetno hitro postala tudi jaz depresiva in bog ve kaj bi bilo.in bog ve kako bi jo tudi sovražila,tko pa imam svoj pogled in zdrav pogled na njo.
ne vem kolikokrat sem slišala te tvoje stavke ki jih vedno ponavljaš od drugih in ravno s tem ko tako misliš projeciraš stvari da se ravno tako zgodijo.
pametovanje velikokrat škodi.
lahko maš sto knjig napisanih o stotih primerih pa se stvari ne bi isto primerile.ali mogoče ker so vsi psihiatri in treapevti hodili na iste šole in imajo iste predpostavke.
pa še to ko imamo recimo problem v familiji se ga ljudje izogibajo in ne govorijo o njem.
recimo ko imamo pijanca v družini,svojim otrokom pol ne pustimo piti piva ali vina ker pravijo da imajo to v krvi in da zaradi očeta in matere lahko pol postanejo pijanci.to je najbolj stigmatizirano in napačno razmišljanje ki vodi ravno v isto situacijo na koncu,namesto da bi pač sprejeli stvari kot so povedali stvari po pravici in živeli brez strahov.
ja sej v tvojem postu se skriva tudi ta sporočilo sam se izgubi ker predpostavljaš stvari ki ne veš kako bi se zgodile,če bi ljudje drugače odreagirali.in o tem je potlej sploh brez veze govorili.predpostavljati je isto kot pričakovati, itd to so same iuzije ki se ti dogajajo v tvoji glavi in ne v resnici....
