Za nemoteno delovanje te spletne strani uporabljamo piškotke. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z našo politiko piškotkov. Nadaljuj
Lunin net

Hitri skok na vsebino


Fotka

Ko se smilimo samemu sebi


  • Prijavi se, če želiš komentirati
- - - - -
403 komentarjev na to temo

#1 mayita

mayita
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 335

Objavljeno: 15. avgust 2013, 09:35

1174515_299513356858598_1346121456_n.png



#2 Iknee

Iknee
  • Lunin Odvisnik
  • Št. objav: 2 785

Objavljeno: 15. avgust 2013, 10:12

Moj bivši fant je bil gorski vodnik in enkrat vodil na Triglav moža brez ene noge po plezalni Slovenski smeri. Domov je prišel čist navdušen nad človekom in prepričan, da je invalidnost v resnici le v glavah ljudi.

Pa še ena hribovska zgodba izpred let. Skupina petih nizozemskih (če se prav spomnim -  bili so tujci) planincev se je vračala iz hribov nad Ledinami (nad Jezerskim). Do koče so imeli kako uro hoje po ne preveč zahtevni markirani poti, ko jih je zajelo neurje z močno ohladitvijo, zapihal je veter, padati je začela sodra in okolico je zajela megla, ampak pot je bila še vedno dovolj dobro vidna. Namesto da bi nadaljevali pot, so se sredi poti ustavili (ne v kakem zavetju skal!). Epilog: Vsi štirje odrasli so umrli, preživelo je le najstniško dekle, ki ni občepelo, ampak je hodilo sem in tja in se ogrevalo.  Bili so dobro opremljeni, v kvalitetnih anorakih in niso bili poškodovani. Umrli so, ker jih je zajela panika in so bili prepričani  "Ubogi mi! Zdaj je pa po nas!" In je bilo res. Objektivno popolnoma po nepotrebnem. Koliko ljudi  je preživelo še veliko hujše stvari v hribih, pa so se izvlekli brez posledic.  Razlika med preživelimi  in umrlimi je v tem primeru (in še v mnogih drugih) samo v glavi, v odnosu do sebe: Nekdo bo začel razmišljati "Ubogi jaz!" in se bo s tem čisto odpovedal svoji moči, kdo drug pa bo razmišljal samo o tem, kaj bi lahko naredil v taki situaciji in posledično bo lahko maksimalno izkoristil vse svoje moči in najverjetneje tudi našel neko pot in rešitev problema. 



#3 Pico Della Mirandola

Pico Della Mirandola
  • Lunatik
  • Št. objav: 7 528

Objavljeno: 15. avgust 2013, 10:12

  Je že res, da kjer je volja je moč in kjer je moč je pot. Toda...

V principu se vsi mi "človečki", ki nam nč ne fali, orenk smilimo sami sebi.

Večina to uspe spravit v neke znosne okvirje in tako denimo, začnemo iskat krivce za naše usmiljenja vredno stanje drugod in jih uspešno tudi najdemo.

Drugi se zatečejo v svet duševnih bolezni, da se lahk smilijo sami sebi

Tretji zapadejo v droge, ki drugo niso kot kolektivizacija smiljenja samih sebe, z razširitveno kapaciteto da se tudi drugi intenzivno ukvarjajo s teboj.

 

skratka cel svet je ena ogromna kepa samopomilovanja in nobene samorefleksije


prenos.jpg


#4 anne

anne
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 137

Objavljeno: 15. avgust 2013, 10:25

Saj. A ni žalostno, da se mora človeku kdaj nekaj prav groznega zgoditi, da začne na svoje življenje in svet gledati z druge perspektive? Da začne ceniti dobre stvari in ne nonstop išče "nekaj boljšega"? 


Life begins at the end of your comfort zone. 


#5 viyola

viyola
  • Lunin Odvisnik
  • Št. objav: 1 941

Objavljeno: 15. avgust 2013, 10:39

Če se mu nebi neki "groznega" zgodilo, nikol nebi videl življenje z druge perspektive. Ker mu nebi blo treba.

In življenje mu da priložnost videti drugače. Skozi to spoznava sebe. In odkriva svojo notranjo moč, ki je v

normalnih okoliščinah sploh ne potrebuje. Mi je zadnjič nekdo, ki je ponoči zaspal v avtu..zapeljal v naraslo vodo..

pripovedoval to svojo grozno izkušnjo. Da ni mogel verjet, koliko moči je našel v sebi, da se je rešil ..

Nasploh je v življenju tako..po moje. Najmočnejši ljudje..tisti, ki zaupajo in najdejo v sebi neverjetno moč, 

plavajo, plezajo, hodijo..


And in the end , it is not the years in your life that count. It is the life in your years. 


#6 Iknee

Iknee
  • Lunin Odvisnik
  • Št. objav: 2 785

Objavljeno: 15. avgust 2013, 10:41


Saj. A ni žalostno, da se mora človeku kdaj nekaj prav groznega zgoditi, da začne na svoje življenje in svet gledati z druge perspektive? Da začne ceniti dobre stvari in ne nonstop išče "nekaj boljšega"? 

Pravzaprav ni žalostno, tako pač je na tem svetu. Diamanti nastajajo v največjih globinah Zemlje pod najhujšimi pritiski, školjke delajo bisere, ko jih oster kamenček boli ... in ljudje postajamo boljši, če se soočamo z bolečinami tako, da nekaj naredimo pri sebi. Dokler se smilimo sami sebi in/ali krivimo druge, pa ostajamo na istem ali slabšem ... vse dokler ni zadosti hudo, da smo pripravljeni na spremembo, včasih pa umremo in gremo v naslednjem lajfu nov krog ...  C'est la vie ... je pa fajn, da se včasih na primeru ljudi, kot je oni možakar na Mayitinem postu, spomnimo, da smiljenje samemu sebi ne vodi nikamor in dvignemo glavo. Fajn post, Mayita, res.



#7 anne

anne
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 137

Objavljeno: 15. avgust 2013, 10:55

Pravzaprav ni žalostno, tako pač je na tem svetu. Diamanti nastajajo v največjih globinah Zemlje pod najhujšimi pritiski, školjke delajo bisere, ko jih oster kamenček boli ... in ljudje postajamo boljši, če se soočamo z bolečinami tako, da nekaj naredimo pri sebi. Dokler se smilimo sami sebi in/ali krivimo druge, pa ostajamo na istem ali slabšem ...

Se popolnoma strinjam. Hotela sem poudariti, da je žalostno, da takrat, ko nam je lepo, tega ne znamo videti. 

 

Pomislite, koliko ljudi poznate, ki se smilijo sami sebi in jamrajo, ko ni z njimi nič narobe ali ko jim nič ne manjka? 


Life begins at the end of your comfort zone. 


#8 viyola

viyola
  • Lunin Odvisnik
  • Št. objav: 1 941

Objavljeno: 15. avgust 2013, 11:02

Pomislite, koliko ljudi poznate, ki se smilijo sami sebi in jamrajo, ko ni z njimi nič narobe ali ko jim nič ne manjka? 

 

Vsak ponedeljek zjutraj ..do prve kave en šopek naveličanih obrazov biggrin.png


And in the end , it is not the years in your life that count. It is the life in your years. 


#9 Brezo

Brezo
  • Lunatik
  • Št. objav: 8 158

Objavljeno: 15. avgust 2013, 11:57

Nekateri človečki imajo zaradi ne vem kakšnega vzroka večji "budget" na "nebeškem" ŽR in si lahko privoščijo kakšen "kolešček" več v glavi...in mogoče glih zaradi kakšnega koleščka po imenu "I can do it" tudi preživijo oz. se bolje soočijo z nastalo situacijo...biggrin.png


Life is like a game...play it...

myst1c.gif


#10 mayan

mayan
  • Lunin Odvisnik
  • Št. objav: 1 990

Objavljeno: 15. avgust 2013, 14:33

Glede tistih umrlih gornikov - ne moremo vedet da so se smilili sami sebi in kaj jih je napeljalo da so ostali in tudi ne ali se ne bi podobno ali isto ali huje zgodilo ce bi nadaljevali. Take projekcije da vemo za druge so ravno vir, ki ga povezujemo s sabo. Zivali se ne smilijo same sebi, mi projiciramo vanje. Naso bivanjskost. Ko smo prebujeni se ne zadrzujemo vec kot nujno na takih custvenih stanjih najbrz. Drugace pa smiljenje samemu sebi je tud oblika ljubezni in socutja do sebe le da se nismo dovolj mocni da bi se premagali.
~THE LESSON IS ALWAYS LOVE.~

#11 janko

janko
  • Lunatik
  • Št. objav: 9 531

Objavljeno: 15. avgust 2013, 15:40

ko se jest zalotim...

da kej jamram...

ali smilim samemu sebi... inno.gif

se probam čist nemudoma brez odlašanja takoj tut zamislit, koliko usega imam, za kar sem lahko res hvaležen. in imam neki fantazije in res loh najdem zmeri veliko tega. ylflower.gif

in še neki, kar pri tej hvaležnosti probam res pazit... da je to res hvaležnost in ne primerjanje z drugimi, ki naj bi jim bilo po mojem mnenju še hujše.


sploh nimam besed... miiiissslllmmmmmm....

#12 gold

gold
  • Lunatik
  • Št. objav: 6 935

Objavljeno: 15. avgust 2013, 16:28

                                thanks6.gif



#13 Iknee

Iknee
  • Lunin Odvisnik
  • Št. objav: 2 785

Objavljeno: 15. avgust 2013, 17:56

Glede tistih umrlih gornikov - ne moremo vedet da so se smilili sami sebi in kaj jih je napeljalo da so ostali in tudi ne ali se ne bi podobno ali isto ali huje zgodilo ce bi nadaljevali. Take projekcije da vemo za druge so ravno vir, ki ga povezujemo s sabo. Zivali se ne smilijo same sebi, mi projiciramo vanje. Naso bivanjskost. Ko smo prebujeni se ne zadrzujemo vec kot nujno na takih custvenih stanjih najbrz. Drugace pa smiljenje samemu sebi je tud oblika ljubezni in socutja do sebe le da se nismo dovolj mocni da bi se premagali.

 

V tem primeru je bilo zelo očitno, zato sem ga tudi napisala. Za one štiri huje itak ne bi moglo biti, dekle, ki je preživelo in povedalo zgodbo, pa je dokaz, kako bi lahko preživeli (ona se ni predala in je hodila in se ogrevala). Ne vem, če je pomilovanje kogarkoli, pa magari samega sebe, res oblika ljubezni. Sočutje (ki pomeni ljubezen) in pomilovanje sta namreč dve različni stvari. Sočutje pravi: "Vem, da ti (mi) je hudo, ampak glej, imaš (imam) tudi moč, da nekaj narediš (naredim) v zvezi s tem!" Pomilovanje pa pravi: "Vidim, da ti (mi) je hudo, o, ti (jaz) ubogi revček!" Ljubezen ne vidi človeka kot ubogega revčka, ljubezen vidi življenjsko silo v človeku in jo pomaga prebuditi.



#14 mayan

mayan
  • Lunin Odvisnik
  • Št. objav: 1 990

Objavljeno: 15. avgust 2013, 18:07

O pomilovanju se do sedaj ni bilo govora in je spet nekaj drugega kot smiljenje. Ko pomilujemo gledamo zviska na nekoga. I pitty you al pa I feel sorry for you - cisto drugace.
~THE LESSON IS ALWAYS LOVE.~

#15 Iknee

Iknee
  • Lunin Odvisnik
  • Št. objav: 2 785

Objavljeno: 15. avgust 2013, 18:12

Ja, imaš prav. Mislim pa, da je Mayita mislila bolj na (samo)pomilovanje kot smiljenje v tem pomenu, kot si ga predstavila ti. Mogoče bi bila res bolj ustrezna beseda pomilovanje, Mayita? Čeprav v običajnem govoru res tudi uporabljamo besedno zvezo "smiliti se samemu sebi", pomensko pa je bližje samopomilovanju.



#16 Boudika

Boudika
  • Lunin Odvisnik
  • Št. objav: 2 020

Objavljeno: 15. avgust 2013, 18:57

Se kar strinjam s Strelko in Mayan. To, kar tule pišete, so v glavnem projekcije. Črno belo slikanje. V primeru teh tujih planincev lahko sklepamo zgolj to, da se niso znašli (pravzaprav jih sodite), dekle pa je verjetno imelo boljše instinkte. 

 

V taboriščih smrti so revnejši poljski Judje po pravilu preživeli dlje kot bogatejši nizozemski Judje. Pa ne zato, ker so bili prvi bolj herojski od drugih, ampak so bili prvi celo življenje navajeni, prilagojeni na bolj brutalne razmere, drugi pa ne. Vse je stvar celostnih življenjskih izkušenj in navajenosti.

 

Samopomilovanje sicer res ni konstruktivno, obstaja pa nevarnost, da se v strahu pred samopomilovanjem zapremo pred sočutjem do sebe in do drugih. In razvijemo obrambne mehanizme grobosti in podcenjevanja, preziranja šibkosti pri drugih. 

 

Ponavadi je tako, da ne moremo vedeti, kaj se dogaja v drugem človeku. Mi sodimo iz svoje subjektivnosti, kaj naj bi manjkalo nekomu drugemu in kako je to predelal. Zgolj iz zunanje manifestacije ne moremo vedeti. 

 

Pa zanimivo mi je razmišljanje Picota, ki je po pravilu zelo brutalen v svojem odnosu do marsikoga, ampak to ni moč, to je razreševanje strahu pred lastno šibkostjo na drugih.



#17 Alina28

Alina28
  • Vajenček
  • PipPipPipPip
  • Št. objav: 84

Objavljeno: 15. avgust 2013, 19:56

Jaz pa ne vidim smiljenja samemu sebi kot popolnoma nekaj negativnega. Mislim, da vsak ko se mu zgodi kaj hudega potrebuje nekaj časa da se smili samemu sebi in si dopove da to kar se je zgodilo ni bilo prav. In da te spodbudi da nekaj storiš ali pa si poiščeš pomoč

 

Je pa potrebno potem to premakniti naprej ker če se tu ustaviš potem je zelo hudo ker sploh ne vidiš več realne slike



#18 mayita

mayita
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 335

Objavljeno: 15. avgust 2013, 20:54

ne vem iknee tvoja zgodba je bila meni čisto razumljiva in sem jo dojela kot ti...

jaz sem mislila smiliti se samemu sebi, ko misliš da greš samo ti čez take težke čase in da te noben ne razume. ali noče pomagat.Zato se verjetno reče da se smiliš samemu sebi,ker misliš da se ne smiliš nobenemu drugemu in da te ne razumejo....

kar je pa mayan napisala pa ne vem če se glih strinjam oziroma če jo razumem kaj je hotla povedat.....



#19 mayita

mayita
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 335

Objavljeno: 15. avgust 2013, 21:05

Se kar strinjam s Strelko in Mayan. To, kar tule pišete, so v glavnem projekcije. Črno belo slikanje. V primeru teh tujih planincev lahko sklepamo zgolj to, da se niso znašli (pravzaprav jih sodite), dekle pa je verjetno imelo boljše instinkte. 

 

V taboriščih smrti so revnejši poljski Judje po pravilu preživeli dlje kot bogatejši nizozemski Judje. Pa ne zato, ker so bili prvi bolj herojski od drugih, ampak so bili prvi celo življenje navajeni, prilagojeni na bolj brutalne razmere, drugi pa ne. Vse je stvar celostnih življenjskih izkušenj in navajenosti.

 

Samopomilovanje sicer res ni konstruktivno, obstaja pa nevarnost, da se v strahu pred samopomilovanjem zapremo pred sočutjem do sebe in do drugih. In razvijemo obrambne mehanizme grobosti in podcenjevanja, preziranja šibkosti pri drugih. 

 

Ponavadi je tako, da ne moremo vedeti, kaj se dogaja v drugem človeku. Mi sodimo iz svoje subjektivnosti, kaj naj bi manjkalo nekomu drugemu in kako je to predelal. Zgolj iz zunanje manifestacije ne moremo vedeti. 

 

Pa zanimivo mi je razmišljanje Picota, ki je po pravilu zelo brutalen v svojem odnosu do marsikoga, ampak to ni moč, to je razreševanje strahu pred lastno šibkostjo na drugih.

glej saj o tem je govora tisti ki je navajen bolj krutega življenja se sigurno ne bo smilil samemu sebi, vsaj ne dolgo, tisti ki pa je lepo živel se bo hitreje smilil samemu sebi in bo tudi verjetno pogubno zanjega. izkušnje gor ali dol lahko daš enega bogataša in enega reveža na otok kot brodolomca oba bosta prvič izkusila brodolom samo prvi ja se bo lažje prilagodil in sigurno se ne bo smilil samemu sebi kot drugi ki se bo prvo začel smiliti samemu sebi in to mu verjetno zamegli um in ja umre.tako pač je, kaj ti bo pomagala ljubezen do samega sebe kot nekateri temu rečete,(ne vem kje to vidite) ko pristaneš kot brodolomec.

i



#20 Boudika

Boudika
  • Lunin Odvisnik
  • Št. objav: 2 020

Objavljeno: 15. avgust 2013, 21:55

No ja, Mayita, bova ostali vsaka pri svojem, še vedno sem prepričana, da omenjeni primeri niso povezani s samopomilovanjem. Pri primeru brodoloma je nešteto možnosti. Lahko imaš otok z ugodnimi življenjskimi razmeri, in se bo bogataš, ki je po naravi samotar, temu privadil, reveža bo pa pobralo, ker ne more živeti brez družbe. Lahko bo pobralo oba, pri vsem življenjskem pogumu in borbenosti, ker na otoku ne bo vode ali hrane. Lahko bo preživel tisti, ki se znajde v divjini, itd. Ni nujno, da je nekdo, ki živi v dobrih materialnih razmerah, nagnjen k samopomilovanju, ali pa da nekdo, ki živi v slabih, ni. Prej bi lahko kakšno kruto čustveno okolje vplivalo na to, da nekdo hitreje obupa, ali pa obratno, da postane sam zelo krut. 

 

Ampak, ok, temeljno sporočilo je v redu - borite se, ne obupajte, še tistim v težjih situacijah je uspelo. 



#21 janko

janko
  • Lunatik
  • Št. objav: 9 531

Objavljeno: 15. avgust 2013, 22:07

če bi se zavedal v pravem trenutku, bi bilo vse vredu

kolko sem opazila, si kar hitre jeze in sploh nimaš zavor in občutka

takoj ko nisi v središču pozornosti in bog ne daj, da kdo misli drugače od tebe in te ne laika, je steboj konec in ponoriš

in nisi edini tukaj na forumu, ki ne sprejema nikogar drugega drugačnega od sebe, čeprav misliš kako zelo si idealen in popoln

 

potem pa še naprej ne bova imela nobenih problemov.

ti itaq veš, kaj jes mislim... tko da ni nobene potrebe tudi v naprej, da ti sploh karkoli rečem ylflower.gif


sploh nimam besed... miiiissslllmmmmmm....

#22 mayita

mayita
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 335

Objavljeno: 15. avgust 2013, 22:22

No ja, Mayita, bova ostali vsaka pri svojem, še vedno sem prepričana, da omenjeni primeri niso povezani s samopomilovanjem. Pri primeru brodoloma je nešteto možnosti. Lahko imaš otok z ugodnimi življenjskimi razmeri, in se bo bogataš, ki je po naravi samotar, temu privadil, reveža bo pa pobralo, ker ne more živeti brez družbe. Lahko bo pobralo oba, pri vsem življenjskem pogumu in borbenosti, ker na otoku ne bo vode ali hrane. Lahko bo preživel tisti, ki se znajde v divjini, itd. Ni nujno, da je nekdo, ki živi v dobrih materialnih razmerah, nagnjen k samopomilovanju, ali pa da nekdo, ki živi v slabih, ni. Prej bi lahko kakšno kruto čustveno okolje vplivalo na to, da nekdo hitreje obupa, ali pa obratno, da postane sam zelo krut. 

 

Ampak, ok, temeljno sporočilo je v redu - borite se, ne obupajte, še tistim v težjih situacijah je uspelo. 

ja glej nisem dala tega gor da bomo zdaj spet dlakocepili. Itak je sto ljudi sto čudi....statistike pač kažejo drugače...

moje sporočilo je bilo, vse se da če se hoče....

tukaj so dobrodošle pač zgodbe, ki jih piše življenje....



#23 mayita

mayita
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 335

Objavljeno: 15. avgust 2013, 22:53



#24 Iknee

Iknee
  • Lunin Odvisnik
  • Št. objav: 2 785

Objavljeno: 16. avgust 2013, 00:42

Se kar strinjam s Strelko in Mayan. To, kar tule pišete, so v glavnem projekcije. Črno belo slikanje. V primeru teh tujih planincev lahko sklepamo zgolj to, da se niso znašli (pravzaprav jih sodite), dekle pa je verjetno imelo boljše instinkte. 

 

V taboriščih smrti so revnejši poljski Judje po pravilu preživeli dlje kot bogatejši nizozemski Judje. Pa ne zato, ker so bili prvi bolj herojski od drugih, ampak so bili prvi celo življenje navajeni, prilagojeni na bolj brutalne razmere, drugi pa ne. Vse je stvar celostnih življenjskih izkušenj in navajenosti.

 

Samopomilovanje sicer res ni konstruktivno, obstaja pa nevarnost, da se v strahu pred samopomilovanjem zapremo pred sočutjem do sebe in do drugih. In razvijemo obrambne mehanizme grobosti in podcenjevanja, preziranja šibkosti pri drugih. 

 

Ponavadi je tako, da ne moremo vedeti, kaj se dogaja v drugem človeku. Mi sodimo iz svoje subjektivnosti, kaj naj bi manjkalo nekomu drugemu in kako je to predelal. Zgolj iz zunanje manifestacije ne moremo vedeti. 

 

Pa zanimivo mi je razmišljanje Picota, ki je po pravilu zelo brutalen v svojem odnosu do marsikoga, ampak to ni moč, to je razreševanje strahu pred lastno šibkostjo na drugih.

Lej, po mnogih letih plezanja sem v hribih doživela marsikaj, tudi pri sami sebi, in lahko rečem, da je ključni dejavnik preživetja v težkih razmerah ravno to, da se čimprej pobereš iz stanja smiljenja samemu sebi. Pa ne zato, ker bi te bilo strah ali sram samopomilovanja, ampak preprosto zato, ker takrat, ko je hudo, rabiš moč, samopomilovanje pa ti jo jemlje in krepi občutke strahu in nemoči. Tudi, ko v takih razmerah pomagaš nekomu drugemu, je zadnja stvar, ki mu koristi, to, da mu rečeš, kako je ubogi, saj ga s tem identificiraš z njegovo težavo. To v veliki večini primerov v človeku potencira bolečino, občutek brezizhodnosti in strah.  Namesto tega človeku daš jasno čutiti, da ga razumeš v njegovi stiski, hkrati pa ga namesto pomilovanja krepiš, ga spomniš na moč, ki jo ima. Včasih je treba biti pri tem zelo odločen, če hočeš človeku pomagati. V takih sitacijah je pogosto odločnost, včasih celo na meji grobosti, bolj ljubeče dejanje kot prijazno ponavljanje, kako razumemo težave. Slednje je lahko celo igranje vloge "sočutnega dobrotnika", ker nas je strah, da bi izpadli grobi in nerazumevajoči. Moja prva taka izkušnja (pa ne zadnja, kasneje v gorah se je to potrdilo še velikokrat) je bila, ko sem učila smučanje tuje turiste. Nekoč sem imela tudi japonskega otroka, okrog 8 let. Fantek je že kar dobro obvladal zavijanje in se mi je zdelo primerno, da grem z njim (tako kot z drugimi otroki) na malo bolj strmo pobočje. Pa se je ustrašil in se kar ni upal spustiti. Ok, seveda ga nisem silila, razumevajoče sem mu povedala, da lahko še malo ostaneva na položnem bregu. Naslednji dan sva spet poskusila na strmini, pa je spet prestrašen zablokiral, kot da ne zna zavijati. Spet sem bila prijazna, sočutna, povedala sem mu, da razumem, da ga je strah in bova šla lepo skupaj čisto počasi .... pa ni šlo. In naslednji dan tudi ne. Kljub moji prijaznosti in "sočutju", (samo predlagala sem, da bi poskusila po strmini, nisem ga silila) je šlo njegovo stanje navzdol - vedno bolj ga je bilo strah, poleg tega pa sem imela občutek, da ima do mene tudi že odpor. Ni mi bilo jasno, kaj zaboga delam narobe. Na vsak način sem hotela biti prijazna in sočutna učiteljica smučanja in sem to vlogo tako zavzeto igrala, da sem popolnoma izključila odločnost in uporabo sile, pa tudi fantka nisem zares videla, videla sem samo njegov strah in ta strah sem nehote krepila. Dokler ni neka intuicija prevladala nad vlogo sočutne in prijazne učiteljice, ki sem jo igrala in sem naredila čisto nekaj drugega. Fantka sem odločno postavila na vrh strmine in mu ukazala: "Tako, dober smučar si in pripeljal se boš po tem hribu! Jasno?!" mali me je pogledal z velikimi temnimi očki in pokimal. "Dobro" sem mu ukazala, "Zdaj pa vozi za mano!" In sem se odrinila, hkrati pa pomislila: "Joj, kaj počnem s tem otrokom, ne bi smela biti tako groba!" Naredila sem dva zavoja in pogledala čez ramo nazaj - mali mi je sledil! Nič nisem rekla, samo peljala sem naprej. Mali za mano. In tako do konca hriba. Na koncu sem se ustavila in pričakovala, da bo pretresen, mogoče jezen, mogoče ne bo nikoli več hotel smučat ... Nič od tega. Fantek je kar žarel, nasmejan, srečen in ponosen. Uf! In sva šla še enkrat in še enkrat in čutila sem njegovo naklonjenost, spoštovanje, mogoče me je imel celo čisto zares rad. Ko sem opustila vlogo sočutne in prijazne učiteljice, sem šele zares postala sočutna in sem ga bila sposobna videti preko njegovih slabosti in strahov in mu tako pomagati, da jih je premagal.  Naslednje jutro je do mene pristopil njegov oče (prej ga je na ure smučanja vedno pripeljala mamica). Za hip sem pomislila, da je kaj narobe. Japonec pa je pristopil k meni in se mi priklonil na tradicionalni japonski način. Razumela sem, zakaj. In bila tako ganjena, da sem imela čisto solzne oči.    



#25 Iknee

Iknee
  • Lunin Odvisnik
  • Št. objav: 2 785

Objavljeno: 16. avgust 2013, 01:10

Kar seveda ne pomeni, da je treba vedno in v vsakem primeru ljudem, ki se smilijo sami sebi ali jih je strah, kar prepovedati izražanje bolečine in strahu in jim brezpogojno ukazati, kaj in kako. Point je v tem, da človek, ki se smili sami sebi v tistem trenutku "pade" v svoj problem in ne vidi niti svojih moči, niti objektivnih možnosti rešitve (to se je zgodilo tudi tistim planincem). V takem primeru pomaga, če človeku namesto da skupaj z njim jokamo, pomagamo videti moči in rešitve, včasih je pa dobro tudi kar odločno prekiniti jadikovanje. (sploh kadar rešitev zahteva hitro in učinkovito ukrepanje). To recimo dobro vedo tudi tisti, ki pomagajo odvisnikom. Če jim bodo pritrjevali v njihovi "ubogosti", jih bodo naravnost potiskali nazaj v drogo. Rugelj, ki je bil znan po svoji grobosti, je bil v resnici eden najbolj sočutnih ljudi, kar sem jih spoznala. Dobro pa je tudi ločiti med izražanjem žalosti in bolečine ter posplošenim odnosom do sebe "ubogi jaz" - identifikacijo z nemočjo, ki lahko človeka dolgoročno zadrži v problemih in mu prepreči kakršnokoli konstruktivno rešitev.    






Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)

Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0