Živali res ne poznajo samo pomilovanja...saj to bi blo čudno... če drži , da je smiljenje samemu sebi obrambni mehanizem ega In živali so nam ljube prav zato... ker nimajo ega. Niso žleht, niso zamerljive niti maščevalne... .
Za konje , ki jih bolj poznam, velja naslednja lista prioritet ... najprej varnost , nato hranjenje in nato igra/druženje . Hranijo se tedaj, ko se počutijo varne in igrajo se , ko so varni in siti. Čisto preprosta pravila, ki so jim v divjini omogočila preživetje. nekaj sto let druženja z nami ... nadživalmi...jih še ni spridilo do te mere, da bi pozabili na instinkte, ki jim jih je vcepila mati narava skozi evolucijo. Prvi postulat je preživetje, ostalo je podrejeno... . Konjarji pravimo, da konj najprej reagira, šele nato "misli" . Konj, kateremu se prikradeš od zadaj ... kjer si izven njegovega vidnega polja , bo najprej brcnil , nato zbežal sto metrov stran in šele nato pogledal, kaj je brcnil . Mi je že letelo kopito par cm stran od nosu ... prav od te na slikci levo zgoraj .
Čustva ? Imajo . Če ostanem pri konjih...navezanost konji si ponavadi izberejo kompanjona, s katerim se družijo več, kot z ostalimi . Če kompanjon odide iz hleva, je konj dolgo časa vznemirjen , pobit, brezvoljen . Tudi če mu daš zraven drugega konja, ga ne bo sprejel takoj...ali pa ga sploh ne bo . Empatija... pri kozah recimo ...male koze pri igri skačejo na vse, kar je mogoče in nemogoče ... in se zgodi , da se kakšna prevrne, obleži za par sekund . Ostale pridejo k njej, jo obkrožijo in bodrijo, dokler ne vstane . Videl na lastne oči , ne enkrat . Seveda so to preprosta čustva, vendar so in si jih delijo.
bil janko v jugo vojski...
brdsko planinska pešadija...
ki je imela tudi tovarna grla oz. po domače: konje...
in v skupino konjevodcev...si prišel uglavnem in predvsem zaradi posebnih zaslug... ki si jih je janko po kriterijih nadrejenih seweda prislužil. skratka... elitna skupina
in janko zadolžil konja... slepega na eno oko... in oslepel ni zaradi pretirane nežnosti in ljubeče skrbnosti jankotovih predhodnikov...
in temu primerno je bil tudi ćoravi (tko sem ga klicu, čeprou mu je blo ime brest) prijazen in gostoljuben do vseh in vsega v njegovem dosegu...
ampak... po par dneh... pa je bil janko edini, ki s ćoravim ni imel nobenih težav. postala sva clo fuul frenda. delila sva si tudi bonbone, cigaret pa ne, ker ćoravi ni kadil. je pa zato pil kot konj janko pa nič manj, če le, se je dal kam spizdit.
skratka... čeprou je jenko že tut prej kdaj sedel na konju in je janko mislil, da o konjih ve že veliko, če mu zna za silo brati govorico striženja z ušesi... je bil janko v tem druženju s podivjanimi, trpinčenimi vojaškimi konji velikrat milo rečeno prijetno presenečen, da ne rečem ganjen do solz. pa ne bi o detajlih, da se nam še raznežil preveč. in na te konje sem se tut kasneje še velikrat spomnil, čeprou... lih paketov s piškoti in toplimi štunfi... jim pa res nisem pošiljal
skratka... konji imajo dušo, pa čustva tut, pa sočutje tut, pa nežnost tut, pa prijaznost tut, pa iskrenost tut, pa govorijo tut. trmasti pa niso. to je samo lastnost, ki jo dobi v paketu skupi z lepoto vse, kar je lepega na swetu
v koze se pa rajš nikol nisem poglabljal. že ta krščene znajo bit komplicirane, kaj šele brezvernice.