nimam teh izkušenj, si pa predstavljam,
da se vmešavati v odnos drugega ni dobro hotenje...
Moje mnenje, moj pogled (prosim lepo, malo zamegljen od ob večerje spremljajočega Shiraza
).
Opažate, kako se ljudje raznežimo ob majhnih otrocih? Velja podobno tudi za živalske mladičke, so bistveno bolj prikupni od odraslih in v nas vzbudijo drugačne občutke. Vidiš ljudi, v večini so to starejše gospe, ki v trgovinah, bankah, javnem prevozu in še kje kar pristopijo in nekaj drezajo v tega otročka. Večkrat tudi nosečnice. Zanimivo, da teh ljudi nikoli ne vidiš na otroških igriščih, kjer otrok ne manjka. Ne vem, ali podzavestno poleg ljubkosti vidimo v njih nekaj nedolžnega, še nepokvarjenega ali nekaj, kar se da popolnoma zmodelirati...
Druga stvar je, da se starši, tudi stari starši želijo izpopolniti ali uresničiti lastne želje preko otrok. Ponavadi gre za osebe, ki nimajo svojega življenja, svojih hobijev, ki so praktično večino lastnega življenja in časa posvetile družini, otrokom, skratka drugim, niso pa imele toliko dela, da bi se zaposlili (recimo kmetija). Vso svojo energijo usmerijo v udejstvovanje drugih in izpolnjevanje njihovih potreb, nase pa pozabijo. Potem pa šok, ko otrok ne ostane doma, ne gre po njihovi zarisani poti, se jim (po njhovo) zoperstavi in jih izda.
Tretje, kar omenjaš, je to, da ljudje izhajamo iz sebe in svojega vidika in pozabimo, da drugi mogoče ne razmišlja enako kot mi. Istočasno vstopi ego, torej jaz imam prav, poslušajte me, jaz najbolje vem, kaj je dobro zame (in za vse ostale).
Potem pa pride do dinamitne kombinacije vseh vpletenih, sploh kadar gre za sina in priženjeno snaho ter vnuka/vnukinjo. Ne rečem, dandanes ljudje premalo cenimo izkušnje in modrost starejših, a se mi zdi, da velikokrat starejši ne znajo postaviti tiste meje med nasvetom in vtikovanjem ali kontrolo...
Verjamem, da imajo psihologi že vse to obdelano, a ko si vprašal ravno nas, naj ti bo
Ampak s tem problem ne bo šel stran, ampak se le še stopnjeval. Spet govorim iz izkušenj.
