Kako pa je bilo prej, pred prihodom otroka? Si kdaj dobro premislila, kaj si pričakovala od zveze, od življenja v tem okolju? Kaj je šlo narobe? Kakšna je tvoja vloga pri vsem, kaj, če bi lahko ti spremenila, da bi bilo bolje? Zakaj si se odločila, da vseeno tam začneta graditi, četudi ti do tega ni bilo?
Kako pa je, ko greste na dopust ali kam, kjer ni sorodnikov, ste takrat srečni ali se stanje nadaljuje?
Zanimivo je tudi to, da se mož ne bi selil zaradi ugleda družine, ločil se pa bi. Toliko dajati na ugled za ostale in nič zase....
Vse življenje se učimo. Kaj ti prinašajo te izkušnje in česa te želijo naučiti, boš morala pa ugotoviti sama.
Pred prihodom otroka je bilo drugače. bila sva smo midva, Konflikti so sicer bili vendar ne v takšni meri. Sama sem se poskušala čimbolj prilagajati in živeti v skladu z njihoimi načeli. nisem vedela kaj prinese otrok in kako se bo sremenilo. Je bil prvi otrok (v smislu prvi vnuček) v družini.
V primeru nesporazumov sem jih sicer poskušala reševati preko moža, (sem se držala pravila naj se ne sama prerekam s taščo)
Se pa spomnim, da so bile vse moje težave, pripombe in žalsot ki sem jih videla in občutila nekako bom rekla ne čisto pomembne glede na ostalo. Mislim da sem malo verjela temu, čeprav sem se trudila da bi dosegla svoje vendar nisem vstrajala do mere da bi dosegla kar sem želela.
Mislim da je bila tu tudi moja osebna napaka. Nikoli nisem ustrajala pri stvareh ki sem si jih želela urediti razčistiti in sem jih pustila odprte če jih nisem mogla z lepa urediti. Vedeli so kakšna sem in si pač upali ker sem se pustila kar sem sama kriva. Mogoče sem bila naivna in sem si misliala da bo s prihodom otroka bolje.
Mogoče je prispevalo k vsemu tudi to da se nisem komu zaupati nisem imela družinske podpore v smislu (mama, oče, dom)
Ne vem...! Oče se ni želel vpletati v mojo vezo, mame nimam. Sama pa nisem bila dovolj močna in skoncentrirana na rešitev težav in odločitev kar je bolje zame in ne za druge.
Zelo sem si želela družine, otrok, toplega doma. Prilagodila sem se tudi glede hiše v upanju da bo vse v redu. Človek misli na dobro , se pa ne vedno tako zgodi čeprav upamo in si to želimo.
Mislim da sem se spremenila tudi sama po rojstvu otroka. Poslata sem bolj močna in ker mož ni reševal težav ki so se začele s taščo sem si jih morala sama. Potem se je to stopnjevalo ker sem začela postavljati meje,....in to je sedaj to.
Mama pa ja, je vedno dobromnamerna,... samo pomaga,... je dobra in ti si pač nesramna, hudobna,....