Ufff, sem se le prebila čez budalaštine
torej, Nasa, če nimaš možnosti selitve (v bližnji prihodnosti), potem ti predlagam, da s taščo in svakinjo ohranjaš minimalno možne osebne stike in konverzacije. V praksi to zgleda tako, da se njihovih srečanj/druženj ne udeležuješ. Ste vabljeni na kosilo? V redu, ti (=možek) pejt, jaz ne grem, nisem lačna, greva s sinom na izlet. Ste vabljeni na praznovanje rd? V redu, vidva pejta (možek+sin), jaz ne grem (mi ne paše, se ne počutim dobro).
Kar se konverzacije tiče: dober dan, na svidenje, hvala, prosim, ja, ne, ne vem, zanimivo. Skoraj na vsak dialog se da odgovorit s temi besedami.
Ob direktni konfrontaciji (in teženju o tem, kako ti totalno nimaš pojma o vzgoji in kaka slaba/škodljiva mati si) je tukaj stavek: "To je vaše mnenje. Moje je drugačno" (hehe, kako jim zapre gobec tale krasotina od vljudnega "marš v p.m.").
Če pa so primitivni in razumejo samo pyzda, quratz, qrba in podobno, potem je tukaj: ma spel se mi v tri pyzde mile materine in se brigi za svoje kurbarije nesposobne. Seveda morš vse skupi povedat jasno in glasno, s primerno tonaliteto, ki ne dopušča replike
Ampka mislim, da pri tebi to ne bo potrebno.
Vedi pa, da vôli so samo za spremstvo (uhhh, kako meni odleže že samo misel na to)
Mislim da bi s takim odnosom samo še dodatno zaostrila stvari, in potem nebi mogla prenašati posledic. Tu je še otrok ki ga moram ščititi in ga vzgajati, otrok se uči od nas staršev in okolice.
Včasih pa bi, ja bi jim kar povedala 
ko imam vsega dovolj. Ma se raje umikam.
Vem pa da ne morem živeti vse svoje življenje tako.
