V tej temi se niti za trenutek nisem nameravala prepirat niti z Aboyanasanno, niti z Mayito. Pisala sem Binchy in ne njima. Onidve ne razumeta mojih postov, pravzaprav imam glede na njune odzive občutek, da prebereta samo tisto, proti čemur se lahko zaženeta in očitata pomanjkanje sočutja. Binchy, ki zares doživlja dramo s svojcem na drogah, pa točno ve, o čem pišem. In to je meni edino, kar šteje tukaj. Če bi bil tukaj kak bivši džanki ali kdo od bližnjih svojcev kakega džankija, sem prepričana, da bi tudi razumel. Ker je včasih neskončno težje pomagati tako, da obmiruješ in se umakneš, kot vztrajati v podpiranju. Ker je iti preko sebe v resnici dejanje prave nesebičnosti in ne obratno, kot očitata M. in A. Zato bom tukaj prilepila del izpovedi matere džankija (ki se je ozdravil in je materi neizmerno hvaležen za ta korak):
... Ko sem zadnjič šla od vas, ko smo se pogovarjali o tem, da ga bom pustila samega in ga nehala podpirati, sem imela občutek, da sem v tunelu in na koncu ni bilo videti nobene luči. Po glavi se mi je podila zmešnjava misli, na trenutke se mi zdelo, da se mi bo zmešalo. Del mene je kričal, moj otrok, moj otrok, če mu to naredim bo umrl, kaj, če si bo kaj naredil, ja, gotovo si bo kaj naredil, ali pa se zadolžil pri dilerju in ga bo on fental ... in sem ga videla ležati tam, mrtvega ... moj otrok!!! Požirala sem solze, ko sem trpala obleke v potovalko, brez reda, sploh ne vem, kaj sem metala not. Tresla sem se in slabo mi je bilo, imela sem občutek, da delam v popolnem nasprotju z vsemi svojimi prepričanju in občutki. In potem - NE, ne morem, moj otrok, ubogi moj otrok stati mu moram ob strani ne glede na vse... To so bili najhujši trenutki v mojem življenju. Potem se mi je pojavil glas, ne vem od kod, kot da ni bil moj, a zelo jasen glas: "Saj sploh ne pomagaš njemu, pomagaš njegovemu drogiranju! Del njegove drogeraške igre si! Izstopi in mu daj priložnost, da dobi direktno pomoč, ne stoj več na poti njegovi duši!" Potem sem začutila samo globok mir, neko drugačno sočutje in ljubezen. V tistem trenutku sem vedela: ja, to je pravi korak. Čutila sem, da sem šla preko sebe, kot da bi stopila v nek drug svet, neko drugo zavest, dobila sem neko nenavadno moč, ki je prej nisem poznala. Kot bi se vse ure na skupini za svojce, ko nisem čisto verjela, kaj mi skušajo dopovedat in moje molitve v nočeh, ko nisem mogla spati od skrbi nekako poklopile. Spokala sem mu potovalko, jo postavila v predsobo in čakala, da se odpravi iz svoje sobe ven. Ko je bil na vratih, sem mu potisnila potovalko v roke, čisto mirno, in mu rekla: " Domov ne moreš več. Ali pristaneš na detoksikacijo in potem v komuno, ali pa pojdi po svoji poti, skrbi sam zase in se ne vračaj več." Pogledal me je, popolnoma presenečen, ko da me prvič vidi. začuda sploh ni komentiral. samo vzel je potovalko in odšel. Jaz sem ostala v popolni praznini. Ure dolgo sem samo sedela na stolu v kuhinji in bolščala v prazno. Ni se vrnil. Niti zvečer, niti zjutraj. Četrti dan mi je napisal SMS: Pripravljen sem. Grem v komuno. Kar dolgo sem strmela v tista dva stavka, potem pa so se mi ulile solze olajšanja
Precej se v tej debati povdarja to samostojno odločitev ...
Še preden pa začnemo s tem sekundarnim delom ... moramo v sebi zelo razdelati to, o čemur je v zadnjih postih govoril tudi Janko...
V tem primeru pri Binchy, smo šele na začetku pomoči ... in ob tem je treba jasno govoriti in razmejiti, kje se ta pomoč sploh začne ...
Šele nato, če se trud ne bi obrestoval, če ne bi nič od začrtanega potegnilo ... bi lahko govorili o tem, kar sedaj postavljamo na prvo mesto ... pa je v bistvu to drugotnega ali pa vzporednega pomena ...
Kot razumem Binchy je začela pri reikiju, pa pri knjigah ... eni tukaj pa razlagamo, da je za to stanje, v katerem se sedaj nahaja njen brat, potrebno delovati najprej v drugo smer pomoči ...
In to je vse, v čemur se zdaj mi tukaj razhajamo ... vse ostalo od nasvetov pa lahko združimo ...
Pred tem je potrebno razumeti, da je v prvi fazi za uspešen celovit izid pomembno razumeti njegovo psihofizično stanje ...
Odvisen človek, bog ne daj še tak, ki je zapovrh zapadel še v dodatne faze raznih bolezni ni zmožen razsodnega razmišljanja, moči in energije za odločit se kako naj njegovo zdravljenje poteka ...
Zelo redki še ujamejo fazo, ko to še uspejo storiti, zato je težko takšne primere izpostavljati za edino pravilne.
Mayita in Aboyanasanna govorita o tem, da sestra z branjem knjig in reikijem zamuja prepotrebni čas, sedaj, ko se mora hitro sestaviti načrt in se pozanimati kako poteka celovit proces zdravljenja it v akcijo in ukrepati, ker smrt trka na vrata .(Zdaj razmišljamo, kako rešit in pomagat bratu in s tem tudi Binchy)
Ja, vsi bi radi verjeli, da se iz vsake situacije lahko izvlečemo čisto sami ...
Vsi se bojimo nemoči in trenutka, ko bomo odvisni od nekoga ...
Ampak to ni razlog, da se 100% ne angažiramo ... vsaj ne bi smel biti ...
Lahko pa, če nekdo tega ni zmožen ima pravico se odmakniti od situacije. Vsak ne zmore pomagati drugim ...
Nekateri morajo še veliko delati na tem, da postanejo manj sebični, bolj solidarni, razumevajoči, pripravljeni ...
Pa ne gre za obkrivljanje ... to je dejstvo.
Sam potem naj takšen, ki ne zna in ne zmore in noče, to tudi pošteno prizna pa ga ne bo nihče krivil.
Naj poišče drugo strokovno pomoč ...
Teoritiziranje je tukaj samo pesek v oči, izgovor, da stagniramo ...
Ali pomagaš ali ne. Tako jaz to vidim pri vsaki zadevi.
To se je potrebno jasno vprašati in odločno izreči.
... Lahko zdaj pridam še zgodbe iz našega naselja, zelo resnične ... z meni poznanimi imeni.
Mati treh sinov je začela obupavati, ko je srednji sin začel uživati heroin ...
Doma je to do konca sprlo celo družino ... saj ga je ničkolikokrat dobila zadetega v kotu kopalnice ...
Tudi sam je želel prenehati pa je bilo vse skupaj premočno zanj, saj mu je zavojček z drogo, že nekdo mimogrede ponudil v roko, bodisi na stopnicah, bodisi skozi okno na vrvici iz zgornjega nadstropja ...
Potem seveda, ko se je doma dogajalo še marsikaj neprijetnega, kar lahko poteka ob tem, se je mati po predlogu neke terapevtke odločila, da mu spakira njegove zadeve, ga postavila pred dejstvo in ga odpravila v širni svet.
Fante se je sredi zime po zgoraj opisanem scenariju znašel na cesti, brez denarja, brez stanovanja in brez pravih prijateljev ...
Sedaj bi nekdo tukaj lahko rekel; "Aha pa ga mamo. Zdaj se bo moral odločiti za zdravljenje, komuno, ker drugače ne gre " ...
Pa ni tako preprosto ...
Krog dilerjev odzunaj, zavoha situacijo in ga nagovori na razna druga dejanja medsebojnega sodelovanja kot je to v navadi.
Pritepel se je v naš blok.
Tudi sam je dilal naprej, da je lahko preživel in spal na našem mrzlem podstrešju celo mesec tudi, ko je bilo odzunaj -15 stopinj ...
Včasih sem ga srečala, ko je v kotu bloka čakal na temo našega naselja.
Še danes ga vidim pred seboj s tistim svojim, milo modrim pogledom, vsega preplašenega.
Iz tedna v teden je hiral pred našimi očmi.Sicer ni nikomur nič žalega naredil. Bil je ves izgubljen, bolan od mraza in prestrašen ...
Še preden se je mogoče dobro zavedal, kaj je zanj v tej situaciji najboljše, so ga v tem istem mesecu nekega večera, tako brez kakršnekoli zaščite in zavetja pretepli neznaci.
Našli so ga nekje v soseski ... prepozno.
Druga zgodba;
Punca stara 18 let iz našega bloka, prepuščena cele dneve sama sebi, ker mati samohranilnika, ki je živela še z eno mlajšo hčero je morala za preživetje opravljati dve službi ...
Ko je izvedela, da se hči drogira je v preostanku časa poskušala s hčerko ta problem reševati na vse možne načine, ki so ji svetovali ...
Mati se je odločila preseliti se iz tega naselja, ki je polno skušnjav in prilik na podeželje ...
Hčer je postavila pred dejstvo, da gre lahko z njo ali pa ostane.
Ker je bila punca preveč hitro postavljena pred odločitev, je seveda ostala blizu izvora svojih peklenskih navad ...
Dogajalo se ji je marsikaj ...
Mati je odšla.
Punca se je po tem še do konca izgubila in še preden so ji lahko priskočili na pomoč je naredila samoumor.
Tretja zgodba;
Mladenič živel pri stari mami, ker je mati umrla, oče ni bil nikoli prisoten v njegovem lajfu ...
Izgubljenega in neizkušenega je zavedel nek pedofilski prebrisanec in ga ob zlorabljanju navadil še na heroin ...
Pri 20 letih, se je že prvikrat vrnil iz zdravljenja ...
Velikokrat sem se pogovarjala z njim saj je bil izredno komunikativen, iskren in pripravljen razlagati svojo izkušnjo.
Dobro mu je šlo...
Nadaljnih šest let ni poiskusil ničesar škodljivega kljub soseki, v kateri se vsem nam pred nosom odvija tale kaos ...
Nato mu je stara mati umrla.
Od nekod so pridrveli neki drugi sorodniki in ga izgnali iz stanovanja, ki so ga kakšno leto kasneje tudi prodali ...
Mladenič se je najprej potikal v bližini, spal po kleteh, ni imel kam ...
Počutil se je odrinjenega na rob družbe, saj se ni imel niti kje naspati, umiti itd ... in kmalu je zopet zašel v začaran krog mamil ...
Srečala sem ga nato čez dve leti v našem bloku na žalost, že globoko v tem ...
Povedal mi je, da sicer putuje po večjih mestih in da se je slučajno spet za nekaj dni zatekel v domač kraj ...
Od takrat ga nisem več videla, nekateri govorijo, da ni več med živimi a, ker ni imel nikogar od bližnjih je težko reči, kaj je res ...
Lahko nadaljujem s smrtnimi zgodbami v primerih, ko je odvisnik ostal zaradi okoliščin v svojem problemu sam a naj bo za to, kar želim povedati zadosti.
Nadaljni primeri, kjer so odvisniki imeli do ozdravitve podporo, vzpodbudo in organizirano pomoč predvsem domačih takoj na začetku so se boljše iztekli.
Za punco, ki je sedaj po petih letih že zaposlena in je ostala celo doma, ko je bilo najhuje in je mama vztrajala pri pogovorih, negi in organizaciji, se je zanjo in za fanta, ki je bil tudi odvisnik zaenkrat uspešno iztekla ...
Mati in brat ter oba odvisnika živijo skupaj,v trisobnem stanovanju na istem naslovu in si vsakodnevno pomagajo ...
Hodijo na strokovno terapijo, delavnice ...
Situacija jih je zelo povezala in napredujejo v vseh pogledih ...
Velikokrat delijo izkušnje z ostalimi ....
Tudi sina nekega direktorja in sedaj politika je podobna ...
Starše je zanimal samo zunanji blišč uglednih nazivov in izobrazbe, sin pa v tem dogajanju osamljen in izgubljen.
Oče je v svoji ambiciozni karieri napetost sproščal z ljubicami, mati pa nervozno odganjala svoja otroka ven na cesto ...
Eden od njiju je našel družbo v drogi ...
Začel s travo, končal s heroinom.
Očetu je bilo nadvse pomebno samo puščanje lepega vtisa v medijih, le takrat tik pred volitvami, skratka maškerada za zunanji svet.
Meni je bilo ob tem, ko sem brala kakšen njegov intervju kar slabo od vsega pocukranega in lažnjivega .
v bistvu si ni nihče od bližnjih vzel niti dneva časa za zdravljenje sina ...
Še, ko so se odselili v hišo je ta vrli politik zjutraj, mirno preden je odšel v službo, pripeljal sina v naš blok na kraj samega zločina in ga tu pustil.
Šele, ko so začele padati maske in so se v dogajanje vtaknili tudi drugi, se je vsa zadeva premaknila v dobro tega fanteta ...
Pa čeprav morda le zaradi pritiska javnosti in politike je družinsko sodelovanje in pomoč vendarle obrodilo sadove ...
Fant je še danes v komuni ...
Zato vem koliko je pomembna in zaželjena zdrava bližina in prava, odločna ter pravočasna pomoč.
Saj poiskusimo lahko, kaj več pa itak res ne moremo ...
V tem jaz vidim subtil. Razumeti razne situacije...
Ne gre za obkrivljanje in nabijanje krivde.
Potrebno je celovito pristopiti.
Resnica govori sama zase.
Po vsem kar sem videla in že slišala, bi jaz sama pri sebi spregala takole ;
1.Razumem situacijo bolezni in želim pomagati
2. Z njo se celovito seznanim
3.Pojasnim odvisniku in dam na razpolago sodelovanje ... (ko je načrt že pripravljen)
4. ukrepam, poiščem vse potrebne oblike pomoči ali opustim
5. Šele nato lahko rečem, da se karkoli ne da in da je odvisnik zdaj pa res prepuščen svoji odločitvi
6. amen
) Ste izvedeli iz tega kar sem napisala, sploh pa , ko bi bilo potrebno tudi reči NE, bi tudi rekla
