Za nemoteno delovanje te spletne strani uporabljamo piškotke. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z našo politiko piškotkov. Nadaljuj
Lunin net

Hitri skok na vsebino


Fotka

Nemir


  • Prijavi se, če želiš komentirati
- - - - -
873 komentarjev na to temo

#1 Zala_

Zala_
  • ŽeČistoDomači
  • Št. objav: 447

Objavljeno: 12. januar 2015, 19:37

V zadnjem času pri meditaciji in na splošno opazujem nemir, težko topo bolečino na telesni ravni. 

 

Na psihični /duhovni ravni se pojavi samo vprašanje, kako to zdržat, opazovat in ostat s tem. 

 

Hkrati pri opazovanju ne pridem zraven, kot da bi mi nekaj preprečevalo, da bi lahko zares prišla do tja in videla, kaj točno se tam nahaja, dogaja... Naj povem še, da ko postane stanje nevzdržno ta nemir enostavno prenesem v obliki problema (ne da bi mi bilo to takrat jasno), konflikta na partnerski odnos (čeprav vem, da me v resnici ne moti ta problem, ampak je samo sredstvo, da se nemir vsaj toliko pomiri, da ga lahko zdržim). 

 

Zanima me , če ima kdo podobne izkušnje in mogoče idejo, kako to zdržat in preseči. 

 

Hvala, lp Z


To temo je popravil/a Zala_: 12. januar 2015, 19:38


#2 Iknee

Iknee
  • Lunin Odvisnik
  • Št. objav: 2 791

Objavljeno: 12. januar 2015, 20:33

Jaz sem svojčas med meditacijo čutila en tak skrajno neprijeten, nervozen nemir in tudi telesno bolečino, ampak bolj ostro, zategnjeno. Bolj, ko sem poskušala, da bi kot opazovalka, z vklopljenim razumom prišla zraven, bolj me je zategovalo in je bilo res za po****it težko. Potem so mi povedali, da gre za neka zablokirana, neizražena čustva, ki se energijsko vgradijo v telo, in da si je najbolje čim manj prizadevat in skušat opazovat, ampak se predat, it skozi. Izkričat, izjokat, predihat .. skratka najprej občutit, šele potem ozavestit. Naporno, ampak katarzično in zdravilno. smesko.gif  



#3 Brezo

Brezo
  • Lunatik
  • Št. objav: 8 158

Objavljeno: 12. januar 2015, 23:02

Mogoče ne bi bilo slabo, če bi se nekateri malo bolj poučili o osnovah ezoterike...recimo kaj se pri meditacijah lahko dogaja, zlasti če se gre malo bolj v globino...

 

Bolj ko trga, peče, boli...več "travmatične" energije je nakopičene...po možnosti take, ki jo človeček ni sposoben prenest...zato tudi ne dobi informacij oz. ne more priti blizu dokler ne razrahlja teren...zaradi varnosti valjda... 

 

In ne, ne gre se toliko za neizražena čustva, ampak so v igri bolj druge stvari...Neizražena čustva (če vzamem zgornja dva primera) predstavljajo samo 15-20%...

 

Po domače povedano...če nekdo še travm iz tega življenja ne more prenest, recimo ko so ga doma zmerjali, tepli, itd...kaj bi šele bilo, če bi videl kako so ga v srednjem veku mučil, skuril, ko bi se sprostila še tista čustva in vse kar gre zraven...bolj ko se gre v globino bolj se gre v pretekle life...In ponavadi se začne teren rahljat na površini...tralala...

 

Dam namig za take primere...pretekli lifei...podzavestni vzorci...nefizična bitjeca...karmični dolg...biggrin.png


Life is like a game...play it...

myst1c.gif


#4 FixMinze

FixMinze
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 814

Objavljeno: 13. januar 2015, 07:43

Mogoče je problem tudi v tem, da hočeš videti medtem, ko je velik spekter doživljanja tudi čutno zaznavanje. Definirati nemir na nivoju čustev in občutkov in jih povezati z aktualnimi dogodki ali pa preteklimi. Vsekakor pa brez osnov psihologije, transakcijske analize itd. nimaš kej praskat. 

 

Za ogrevanje ...

 

http://www.bukla.si/...oks&book_id=309

 

Bolj napredno ... sploh tale je res majka. Strokovna vsebina zapisana na način, da je razumljiva laiku, brez vsiljevanja in odprta za nova odkritja in pristope. 

 

http://www.emka.si/e...rapiji/PR/48001

 

 

Ne vem ali si znaš odgovoriti v čem je poanta jeze in smisel jeze, zakaj čutiš strah, kaj je strah ipd. ? Če je odgovor ne, bi jaz na tvojem mestu prekinil tvoj model meditacije in začel prakticirati meditacijo za urjenje pozornosti in volje ... in se kasneje čez nekaj let vrnil nazaj na bolj globinske oblike meditacije. Sposobnost vzdrževati mehko pozornost na čemer koli je zlata vredna sposobnost. 

 

V končni fazi ne gre samo za razumevanje čustev, rabiš tudi druga znanja. Sedaj se bo kdo oglasil, da preveč vsebine samo bega in ovira. To že drži, ampak človek mora najprej ustvariti stabilno notranjo bazo (steber), da lahko na njem deluje brez, da bi o njem razmišljal - notranja stabilnost mora delovati sama od sebe in dvomim, da je to možno brez, da človek razume osnove svojega čustvenega in duševnega sveta. S tem ne mislim, dušo ampak duševni razvoj ... karakter, osebnost. Kaj človeku pomaga razumevanje duše, če ne razume niti razvoja karakterja in osebnosti. Neskladje v razumevanju lahko vodi samo do notranjih deviacij. 


Brez podpisa

#5 Brezo

Brezo
  • Lunatik
  • Št. objav: 8 158

Objavljeno: 13. januar 2015, 09:37

Če hoče človeček razumeti dušo, mora najprej v veliki meri skapirat in dobiti izkušnjo tistega kar je pod njo...čustva so samo en delček...psihologija je dober začetek...

 

Psihologija pozna kao zavestni in podzavestni del...in ker imamo mi človečki več sreče kot pameti včasih podzavestno poštimamo stvari pa čeprav ne vemo o čemu se je šlo...tako da ni treba vedno poznati vzroke...vzroki se ponavadi razkrijejo kasneje, če se, ko je človeček bolj psihofizično stabilen...

 

Biti opazovalec pomeni opazovati...ne siliti z glavo čez zid...in če se stvari ne razotkrijejo, se bodo mogoče drugič...

Biti malo delaven (aktiven) opazovalec je pa nekaj drugega...tukaj so pa v igri čiribu čiriba...udarniški način...do tega pa ponavadi pride človeček, ko ima že dosti kilometrine iz preteklih lifeov. Ko mu počasni načini ne odgovarjajo več, ker jih je prerasel...tralala...biggrin.png


Life is like a game...play it...

myst1c.gif


#6 FixMinze

FixMinze
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 814

Objavljeno: 13. januar 2015, 09:46

Se strinjam. Moj namen ni bil poveličevati psihologijo. 

 

Sicer ne bi rekel, da psihologija pozna zavestni/podzavestni del, prej da nudi/služi kot orodje ali smernica za vzpostavitev relacije/opredelitve do vsebin. 


Brez podpisa

#7 KoryuBudo

KoryuBudo
  • ŽeČistoDomači
  • Št. objav: 277

Objavljeno: 13. januar 2015, 09:51

Pozdravljena Zala_,

 

 

Za začetek bi vam želel sporočiti, da s čimer se trenutno soočate pri vašem izvajanju meditacije je del povsem normalnega procesa in ne glede na to kako neprijetno občutite njegove posledice, so te povsem običajne in normalne; kar je nadvse pomembno, da upoštevate pri branju nadaljevanja moje objave.

 

Preden pa začnem dejansko odgovarjati na vaše vprašanje bi se na kratko želel ustaviti pri sami definiciji pojma: meditacija. Meditacija je navidezno neurejeno sledenje posameznikovih misli, občutkov, občutenj, čustev ali asociacij. Podrobneje pa sem o meditaciji spregovoril v svojem strokovnem delu: Um Buda.

 

 

"Meditacija predstavlja zgodnjo obliko orodja za raziskovanje in razlaganje posameznih oblik verskega izkustva, katerega naj bi posameznik primarno uporabljal vedno znova, kadar se prvič srečuje s povsem novimi oblikami verskega izkustva. Medtem ko naj bi za nadaljnje raziskovanje in razlago verskih izkustev, ki jih je predhodno že raziskoval s pomočjo meditacije, uporabljal kontemplacijo. Kontemplacijo na zahodu opredeljujemo kot poglobljeno obliko razmišljanja in razglabljanja o kaki stvari, zlasti duhovni; kar je v osnovi zelo poenostavljena definicija kontemplacije. V sklopu Koryu Buda in ostalih vzhodnih tradicionalnih vedah se uporablja kontemplacija v veliko širšem kontekstu; in sicer primarno kot temeljno orodje, s pomočjo katerega lahko posameznik postopoma na novo uravnovesi njegova notranja neravnovesja, ki so posledica določenih spremenjenih notranjih ali zunanjih dejavnikov oziroma procesov.

 

V kolikor se za trenutek znova navežem na spoznanja in učenja analitične psihologije, bi kontemplacija ustrezala osnovnemu orodju na katerem temelji proces deflacije jaza. Vzhodne tradicionalne vede, vključno s Koryu Budom, poznajo ogromno različnih oblik kontemplacije, ki so namenjene za razreševanje različnih posameznikovih notranjih neravnovesij. A vsem najrazličnejšim oblikam kontemplacij, ki jih prakticirajo vzhodne tradicionalne vede, je skupno, da temeljijo na nenehni souporabi meditacije in kontemplacije ter da kontemplacijo ne omejujejo zgolj na delovanje uma (zavednih psihičnih procesov), temveč jo uporabljajo na tridelni ravni, ki jo predstavlja trojstvo: telo – um – duh. V omenjenem trojstvu telo predstavlja: podzavest, zaznavo, nezavedni del jaza - senco in nezavedne oblike osebnosti - person, um: zavest, zavedni del jaza – ego in zavedne oblike osebnosti – person, medtem ko duh predstavlja: sebstvo, intuicijo in jaz, v kolikor uporabim terminologijo analitične psihologije. Na omenjenem trojstvu temelji vzhodno razumevanje kontemplacije preprosto zaradi tega, ker kakršno koli omejevanje kontemplacije zgolj na posamezni del omenjenega trojstva vodi nazaj v različne iluzorne oblike meditacije. In prav v tovrstno past so se ujela sodobna zahodna kvaziduhovna gibanja ter v katero se tudi slej kot prej ujamejo njihovi praktikanti. Omenjena gibanja se v to past ujamejo preprosto zato, ker se na eni strani odrežejo od tradicij in učenj, iz katerih so nastala, ter na drugi strani, ker poizkušajo prenašati najrazličnejše metode in tehnike vzhodnih tradicionalnih ved tako brez ustreznega poznavanja in razumevanja slednjih kot tudi brez ustreznega preoblikovanja slednjih specifičnim psihičnim potrebam predstavnikov sodobnih zahodnih družb. Na tem mestu gre opomniti, da je zahodna civilizacija tekom svojega razvoja uspela razviti povsem enakovredne sisteme vzhodnim tradicionalnim vedam, ki temeljijo na povsem enakovrednih in zelo podobnih metodah in tehnikah, katere so bile prilagojene specifičnim psihičnim potrebam predstavnikov zahodnih družb. A pri slednjih se srečamo s težavo, da so v veliki večini utonile v pozabo in kolektivno nezavedno zahodne psihe ter katere je zahodna družba začela ponovno resno odkrivati šele tekom 20. stoletja; čemur gredo poglavitne zasluge C. G. Jungu, ki je omogočil rojstvo vnovičnega odkrivanja in preučevanja tovrstnih zahodnih tradicij, katere označujemo s skupnima terminoma: zahodna alkimija in zahodne hermetično-ezoterične tradicije.
 
A v kolikor se znova navežem na učenja in znanja Koryu Buda in filozofije ravnovesij, na kateri tudi temelji Koryu Budo, kontemplacija v osnovi predstavlja stvarno destruktivno razmerje posameznih nosilcev videnja, ki vodi v stvarno destruktivno ravnovesje na ravni verskega izkustva, katero je dejanski nosilec sistema diametralnega nasprotja: zavest – intuicija oziroma misel – uvid/spoznanje."
 
 
"Preden si pogledamo kaj dejansko je versko izkustvo bi predlagal, da se za trenutek prvo ustavimo pri pomenu besede: vera. Beseda vera izvira iz latinske besede 'veritas', ki pomeni 'resnica'. Iz česar sledi, da naj bi vera preučevala resnico. A kakšno resnico? Naša osebna vera je v bistvu sredstvo, s katerim smo v nenehnem stiku z Resnico stvarstva – tako imenovana: objektivna resnica. A slednja ne izvira od nekod izven nas, temveč vedno izvira izključno iz nas samih. Iz naše nadzavesti ter našega sistema diametralnega nasprotja: zavest – intuicija. Torej govorimo o Resnici, ki izvira iz nas samih ter katero lahko spoznamo le preko našega preučevanja nas samih.
 
Omenjeno Resnico je C. G. Jung poimenoval kot sebstvo ter ga opredelil, kot absolutno celoto naše psihe, iz katerega se postopoma na eni strani razvijejo naša podzavest, zaznava, zavest in intuicija ter na drugi strani preko procesov: inflacije in deflacije jaza, ki predstavljata najpomembnejša dela procesa individuacije, postopoma naš nezavedni del jaza - Senca, zavedni del jaza – Ego in osebnosti – Persone, ki skupaj tvorijo naš jaz. Iz česar sledi, da psihologija, še posebno analitična in globinska psihologija, ter njima sorodne sodobne in moderne zahodne znanstvene vede dejansko v marsikaterem pogledu preučujejo tudi vero, o kateri trenutno govorimo. Vsakič, ko na kakršen koli način preučujemo našo psiho, se dejansko vedno znova tudi bolj ali manj dotaknemo preučevanja naše vere; odvisno od tega kako globoko posežemo v našo lastno psiho.
 
Na zahodu vse bolj spoznavamo, da religije nimajo edinega primata nad preučevanjem vere, kar najavlja velik premik v našem načinu razmišljanja, kateremu smo priča na slehernem koraku v naših družbah. Na nek način bi lahko dejali, da se vse bolj približujemo načinu razmišljanja, ki je značilen za vzhodno miselnost ter za zahodne hermetično-ezoterične tradicije in alkimijo. Kar potrjuje tudi vse večji porast zanimanja tako za vzhodne sisteme kot tudi za zahodne hermetično-ezoterične tradicije in alkimijo, ki smo mu danes priča.
 
Sedaj bi se želel dotakniti samega koncepta vere, kot ga to osebno razumem, na osnovi svojega poznavanja učenj vzhodnih sistemov. Sleherna oblika vere je zgolj manifestacija tako imenovane: izvorne vere, ki sodi med osmero osnovnih sil, ki so se rodile skupaj z rojstvom našega stvarstva. Izvorna vera bi še najbolje ustrezala našemu razumevanju izvornega počela. Pri čemer je potrebno poudariti, da je izvorno počelo potrebno razumeti kot silo ali naravni princip, ki omogoča, da lahko nekaj sploh nastane v našem stvarstvu. Ali še bolje rečeno kot naravni princip, ki na nek način določa kaj se bo dejansko manifestiralo v našem stvarstvu; oziroma v kolikor ponovim definicijo počela, s katero smo se že predhodno srečali. Počelo je moč najlažje definirati kot naravni princip, ki določa in ureja projekcije Praznine/Sebstva/Uma.
 
Izvorna vera, katero je C. G. Jung opredelil kot naše sebstvo, se v slehernem izmed nas manifestira kot naša osebna vera. Iz česar sledi, da gre sleherni posameznik tekom njegovega življenja skozi proces ponovnega vzpostavljanja stika z njegovo vero oziroma sebstvom (celotno psiho), kar je primarni namen procesa deflacije jaza. Naša osebna vera tako dejansko predstavlja našo drugo povezavo z našim sebstvom (prvo povezavo z našim sebstvom predstavlja naša zaznava) in kot takšna predstavlja tretji temelj naše nadzavesti.
 
Versko izkustvo bi lahko opredelili kot sleherno obliko našega vzpostavljanja stika z našim sebstvom – celotno psiho."
 
 
"Verska izkustva sodijo med najpomembnejša in tudi najkompleksnejša človekova izkustva, saj poleg tega, da obsegajo celotni posameznikov jaz in večino oziroma celotno njegovo psiho, istočasno tudi povzročijo korenito transformacijo posameznika samega. Sleherno versko izkustvo razkrije posamezniku določeno resnico bodisi o njem samem kot celoti bodisi o njegovem mestu znotraj kozmosa. Zaradi česar so vsa verska izkustva vedno kozmične narave, saj obravnavajo teme in vprašanja, ki so tako ali drugače povezana bodisi z mikrokozmosom (človekovo notranjostjo) bodisi z makrokozmosom (stvarstvom) ter na drugi strani tudi najrazličnejše povezave med mikrokozmosom in makrokozmosom. Pri čemer pa so vedno primarno usmerjena v mikrokozmos; torej v človeka samega. Na osnovi česar tudi predstavljajo temelj človekove duhovnosti, vendar pa verskega izkustva ne gre na kakršen koli način enačiti z duhovnim izkustvom.
 
Verska izkustva se lahko manifestirajo na zelo različne načine in v zelo različnih posameznikovih življenjskih obdobjih. Od življenjskih obdobjih prevladujejo: pozno mladostništvo (od 12. do 24. leta starosti), zgodnje zrelo obdobje (od 24. do 30. leta), zrelo obdobje (od 30. do 45. leta) ter pozno zrelo obdobje (od 45. do 60. leta starosti).  Od načinov manifestacije pa prevladujejo: videnje, uvid in spoznanje.
 
Videnje je spontana oblika proto-uvida in načeloma predstavlja glavnega nosilca verskega izkustva tekom posameznikovega poznega mladostništva in zgodnjega zrelega obdobja, od 12. do 30. leta starosti, in se od uvida razlikuje predvsem po tem, da se vsebina, ki jo prejmemo s pomočjo videnja, manifestira na bistveno bolj nediferenciran način. Zaradi česar sta tako njena narava kot sporočilo bistveno slabše razumljiva in transparentna, kot pa sta to pri vsebini, ki jo prejmemo s pomočjo uvida. Kar je povsem logična posledica tega, da v tem obdobju še vedno nadvse aktivno poteka diferenciacija posameznih delov posameznikovega jaza in celotne psihe. Kakor tudi tega, da v tem obdobju posameznik šele začne aktivno vzpostavljati nova ravnovesja in sisteme nasprotij ter na novo prestrukturirati že obstoječa ravnovesja in sisteme nasprotij v njem samem – v njegovi psihi; omenjeni proces analitična in globinska psihologija imenujeta: deflacija jaza.
 
Uvid/Kensho je moč najlažje definirati kot sleherno vsebino, ki izvira iz nas samih in nam omogoča globlji vpogled v nekaj ali v nek določen proces in načeloma predstavlja glavnega nosilca verskega izkustva tekom posameznikovega zrelega obdobja, od 30. do 45. leta.
 
Spoznanje/Kensho je moč najlažje definirati kot proces, s pomočjo katerega očistimo določeno vsebino, ki smo jo prejeli s pomočjo uvida vsega, kar se je v nas vezalo nanjo. Kajti v trenutku, ko izkusimo uvid nanj nemudoma vežemo bodisi eno ali več naših misli, hotenj, hrepenenj, pojmov, idej, konceptov, arhetipov, nagonov, občutkov, občutenj, čustev, čustvovanj ali kombinacije posameznih izmed njih. V kolikor je uvid sam po sebi trenutne narave, saj se v celoti odvije tukaj in zdaj, to vsekakor ne velja za spoznanje. Določeno naše spoznanje se sicer lahko odvije v zelo kratkem času, skoraj trenutno, zaradi česar imamo pri tovrstnih spoznanjih občutek, kakor da so se pojavila sama od sebe ter da pred njimi nismo doživeli kakršnega koli uvida. A ne glede na to kako hitro se odvije določeno naše spoznanje, še vedno poteka nek določen čas, četudi zelo kratek. Večina naših spoznanj pa načeloma zahteva kar precejšen čas, da se odvijejo. Zaradi česar je tudi sleherno naše spoznanje proces in ne trenutno izkustvo za razliko od naših uvidov. Spoznanje bi lahko tudi definirali kot proces, s pomočjo katerega dejansko ponotranjimo in ozavestimo določen naš uvid in kateri predstavlja glavnega nosilca verskega izkustva tekom posameznikovega poznega zrelega obdobja, od 45. do 60. leta.
 
Najrazličnejše oblike videnja predstavljajo prevladujočo obliko nosilca posameznikovega verskega izkustva tekom druge polovice njegovega poznega mladostništva ter prvo polovico zrelega obdobja, od 18. do 27. leta starosti. Tekom katerega posamezna verska izkustva predstavljajo temelje posameznikovega izoblikovanja nadzavesti in intuitivne inteligence, saj prav slednja pogojujejo delovanje posameznih oblik vrlin in čustvovanj ter določajo kako si bo le te posameznik razlagal, doživljal in uporabljal v njegovem življenju. Na drugi strani verska izkustva tudi pogojujejo in določajo tako naravo posameznikovega ravnovesja med jazom in sebstvom kot tudi na kakšen način si bo razlagal, doživljal in uporabljal primarni temeljni orodji sebstva – neposredno izkustvo nečesa in dvom. Narava in delovanje posameznih verskih izkustev, vrlin, čustvovanj, neposrednega izkustva nečesa in dvoma ter posameznikova razlaga, uporaba in doživljanje slednjih, pa pogojujejo in določajo nadaljnji razvoj posameznikovega samozavedanja, samopodobe in jaza.
 
Kot lahko vidimo na predhodno predstavljenem diagramu imajo videnja, kot osnovni nosilci verskega izkustva, tekom druge polovice posameznikovega poznega mladostništva ter prve polovice zrelega obdobja, nadvse pomembno vlogo pri izoblikovanju in preoblikovanju njegovih notranjih procesov tako v okviru jaza kot tudi celotne psihe. Kar je zgolj posledica dejstva, da sleherna oblika videnja v sebi obsega elemente vseh petih temeljnih sestavnih delov psihe, iz katerih se postopoma razvije jaz. V kolikor upoštevamo omenjeno dejstvo lahko vidimo, da so videnja dejansko zgolj orodja, preko katerih posameznikovo sebstvo in intuicija, s pomočjo zaznave, podzavesti in zavesti, želita odpraviti določene oblike neravnovesij znotraj posameznikovega jaza ter ga na takšen način uravnovesiti s preostalimi temeljnimi sestavnimi deli njegove psihe. A v večini primerov so posamezne oblike videnj veliko prešibka orodja, da bi lahko uspešno odpravila notranja neravnovesja posameznikovega jaza. Preprosto zato, ker so po svoji naravi še vedno zelo nediferencirana in nejasna, saj je njihovo sporočilo še vedno v preveliki meri vezano na posamezne še neozaveščene arhetipske simbole, ki izvirajo iz kolektivno nezavednega zaznave, intuicije in/ali podzavesti, kateri so nadvse tuji posameznikovemu zavednemu delu jaza – egu ter kognitivnim procesom in razumu, na katerih posameznikov zavedni del jaza – ego tudi primarno temelji. Posamezne oblike videnj so dejansko zgolj orodja, ki bodisi potencirajo notranja neravnovesja posameznikovega jaza in psihe do te mere, da sprožijo določene samoregulacijske notranje procese, ki posameznika postopoma vodijo v preseganje njegovih notranjih neravnovesij, bodisi zgolj orodja, ki pomagajo posamezniku ozavestiti določena njegova notranja neravnovesja. Vse oblike videnj pa so neposredno vezane na določene procese v okviru posameznikove zaznave, intuicije ter podzavesti, medtem ko zavest in sebstvo zgolj posredno vplivata na nastanek le teh. Kajti sporočilo, ki ga nosi določeno neposredno izkustvo nečesa (sebstvo), ki je omogočilo nastanek določenega trenutnega izkustva nečesa - občutka (zaznava), ki je skupaj z intuitivnim razumevanjem omenjenega sporočila (intuicija) in z določenim arhetipom ali aspektom arhetipa (podzavest) neposredno ustvarilo določeno obliko videnja, primarno temelji prav na zaznavi in intuitivni percepciji (zaznava in intuicija), v kolikor želi posredovati svojo vsebino zavednemu delu jaza – egu. Medtem ko zavest znova zgolj posredno sodeluje pri omenjenemu procesu, in sicer njena naloga je zgolj ta, da do določene mere približa sporočilo verskega izkustva kognitivnim procesom in razumu, ki so del zavednega dela jaza – ega. Iz česar sledi, da zgolj zaznava, intuicija in podzavest neposredno sodelujejo pri izoblikovanju posamezne oblike videnja.
 
Videnja dejansko delimo prav na osnovi tega ali ima pri njihovem nastanku pomembnejšo vlogo posameznikova zaznava, podzavest ali intuicija. V kolikor ima pri njihovem nastanku pomembnejšo vlogo zaznava govorimo o najrazličnejših oblikah zaznavno-intuitivnih občutkov, medtem ko v kolikor ima pomembnejšo vlogo podzavest govorimo o najrazličnejših oblikah slutenj. V primerih kadar pa ima pri nastanku posamezne oblike videnja pomembnejšo vlogo intuicija, pa govorimo o najrazličnejših oblikah intuitivnega védenja.
 
V vsakdanjem življenju večina ljudi zelo slabo razlikuje med najrazličnejšimi oblikami zaznavno-intuitivnih občutkov, slutenj ali intuitivnih védenj, ki so zgolj posledica določenih tipov oblik videnj – primarnih oblik verskega izkustva, in jih najpogosteje bolj kot ne enači med seboj ter označi s skupnim terminom: šesti čut, intuicija, zaznava, ekstrasomatska percepcija, ideja, vizija, navdih… A v kolikor upoštevamo, da imajo pri njih različne vloge naša zaznava, podzavest in intuicija lahko hitro pridemo do ugotovitve, da med njimi obstajajo določene razlike, da imajo različne namene delovanja ter da predstavljajo diametralna nasprotja drug drugemu. Zaradi česar bi predlagal, da si na kratko pogledamo njihove razlike in namene delovanja.
 
Zaznavno-intuitivni občutki sodijo med najpogostejšo in prvo obliko videnj, s katerimi se človek srečuje tekom svojega življenja. Njihov osnovni namen  je bodisi izpostaviti posameznikovemu zavednemu delu jaza – egu določena neravnovesja med posameznikovim jazom in zaznavo bodisi omogočiti njegovemu zavednemu delu jaza – egu, da preseže določena obstoječa neravnovesja med jazom in zaznavo. Zaznavno-intuitivne občutke posameznik doživlja izključno v času budnosti, kadar je njegov jaz pod močnim vplivom zaznave; torej kadar je soočen z ekstremnimi okoliščinami, ki ga prisilijo, da se osredotoči izključno na lastne občutke in občutenja. Zaznavno-intuitivni občutki vodijo bodisi v nadaljnje zaznavno-intuitivne občutke bodisi naprej v porajanje slutenj.
 
Slutnje sodijo med naslednjo najpogostejšo in drugo obliko videnj, s katerimi se človek srečuje tekom svojega življenja. Njihov osnovni namen je bodisi posredno preko anime ali animusa izpostaviti posameznikovemu zavednemu delu jaza – egu določena neravnovesja med jazom in podzavestjo bodisi posredno preko anime ali animusa omogočiti njegovemu zavednemu delu jaza – egu, da preseže omenjena neravnovesja med jazom in podzavestjo. Slutnje človek najpogosteje doživlja bodisi s pomočjo sanj, v času budnosti, kadar je pod vplivom različnih arhetipskih oblik vedenja (osebni obredi, religijski obredi, okultni obredi, masovni dogodki in prireditve z močnim čustvenim nabojem…), bodisi kadar je pod vplivom psihotropnih snovi. Slutnje vodijo bodisi v nadaljnje oblike slutenj, nazaj v zaznavno-intuitivne občutke bodisi naprej v porajanje intuitivnih védenj.
 
Intuivna védenja sodijo med najredkejšo in tretjo obliko videnj, s katerimi se človek srečuje tekom svojega življenja. Za razliko od predhodnih dveh oblik videnj ima tovrstna oblika videnja tri različne osnovne namene. Njen prvi osnovni namen je bodisi izpostaviti posameznikovemu zavednemu delu jaza – egu določena neravnovesja med jazom in preostalimi temeljnimi sestavnimi deli psihe (sebstvo, podzavest, zaznava, zavest in intuicija) bodisi omogočiti njegovemu zavednemu delu jaza – egu, da preseže določena obstoječa neravnovesja med jazom in preostalimi temeljnimi sestavnimi deli psihe. Njen drugi osnovni namen je bodisi izpostaviti posameznikovemu zavednemu delu jaza – egu določena notranja neravnovesja posameznih temeljnih sestavnih delov psihe samih bodisi omogočiti njegovemu zavednemu delu jaza – egu, da aktivno sodeluje s preostalimi temeljnimi sestavnimi deli psihe pri preseganju določenih njihovih notranjih neravnovesij. Njen tretji osnovni namen pa je omogočiti rojstvo uvida, ki posamezniku omogoči globlji vpogled v nekaj ali nek določen proces bodisi v njem samem bodisi izven njega. Intuitivna védenja človek doživlja izključno v času budnosti, kadar prakticira takšno ali drugačno obliko meditacije; oziroma kadar navidezno neurejeno sledi njegovim mislim, občutkom, občutenjem, čustvom ali asociacijam. Intuitivna védenja vodijo bodisi v nadaljnje oblike intuitivnih védenj,  nazaj v slutnje bodisi naprej v porajanje uvidov."
 
 
Grega Vodopivc, Um Buda
 
 
V kolikor bi vas podrobneje zanimala stvarna narava verskega izkustva si lahko več o njej preberete v mojem strokovnem delu: Um Buda, iz katerega so tudi navedeni zgornji citati. V sklopu katerega obravnavam osnovno predstavitev celotne človekove psihe, vseh njenih primarnih šestih temeljnih sestavnih delov: sebstvo, podzavest, zavest, zaznava, intuicija in jaz, skozi prizmo obravnave naslednjih osmih sistemov nasprotij, ki predstavljajo osnovne temelje človekove psihe:
  1. Sistem komplementarnega nasprotja: podzavest - zavest,
  2. Sistem komplementarnega nasprotja: zaznava - intuicija;
  3. Sistem diametralnega nasprotja: podzavest - zaznava;
  4. Sistem diametralnega nasprotja: zaznava - zavest;
  5. Sistem diametralnega nasprotja: zavest - intuicija;
  6. Sistem diametralnega nasprotja: intuicija - podzavest;
  7. Sistem komplementarno-diametralnega nasprotja: podzavest/zavest - zaznava/intuicija;
  8. Sistem komplementarno-diametralnega nasprotja: jaz.

 

Pri sleherni obliki meditacije in kontemplacije pa je ključnega pomena, da se vsaj na osnovni ravni seznanimo z osnovami stvarne narave naše zaznave, katera temelji na uporabi naslednjih štirih primarnih orodij: občutek, občutenje, čustvo in čustvovanje, o katerih bom na kratko spregovoril v drugem delu svoje objave.



#8 KoryuBudo

KoryuBudo
  • ŽeČistoDomači
  • Št. objav: 277

Objavljeno: 13. januar 2015, 11:56

"Občutek je primarno temeljno orodje naše zaznave in kot takšen predstavlja osnovo za vsa njena nadaljnja temeljna orodja, ki izvirajo iz njega. A preden se lotimo podrobnejše obravnave stvarne narave občutka predlagam, da si prvo ponovno pogledamo njegovo definicijo.

 

Občutek je moč najlažje definirati kot sleherno vsebino, ki se pojavi pri interakciji določenega našega arhetipa, nagona, določene vsebine iz našega osebno nezavednega ali njihovih kombinacij z neposrednim izkustvom nečesa v nas samih ali nečesa v okolju, v katerem se trenutno nahajamo.
 
Kot lahko vidimo v zgornji definiciji občutka je njegov primarni namen, da nam omogoči, da zaznamo določeno interakcijo med našo podzavestjo (arhetip, nagon, osebno nezavedno) in/ali jazom (osebno nezavedno) na eni strani ter na drugi strani z neposrednim izkustvom nečesa v naši psihi ali nečesa v okolju, v katerem se nahajamo. Pri čemer bi na tem mestu želel omeniti, da se osebno nezavedno razteza od naše semipodzavesti do nezavednega dela našega jaza. Na osnovi česar sledi, da je občutek naše primarno temeljno orodje zaznave kakor tudi, da preko njega primarno zaznavamo najrazličnejše procese in interakcije, ki se odvijajo tako znotraj kot zunaj nas. Naša zmožnost zaznavanja pa je tesno prepletena in povezana z našo zmožnostjo zavedanja. Iz česar sledi, da naša zaznava povezuje naše sebstvo, podzavest in jaz v enovito celoto.
 
Na tem mestu se sedaj zastavlja povsem legitimno vprašanje. V kolikor se naša zaznava obnaša kot 'nekakšen' povezovalni člen med preostalimi temeljnimi deli naše psihe, v kakšnem razmerju je potem z zavestjo in intuicijo?
 
Kot smo lahko videli na zgornjih dveh diagramih občutek povezuje izključno naše sebstvo, podzavest in jaz, medtem ko se v ničemer ne dotika naše zavesti ali intuicije. Kar nam sporoča, da se je naša zaznava rodila iz interakcije med našim sebstvom, podzavestjo in zavestjo ter da je bila prvotno veliko bližje našemu sebstvu in podzavesti, kakor pa naši zavesti in intuiciji. A vse kar nastane v našem stvarstvu teži k temu, da se nadaljnje razvija in naša zaznava ni nikakršna izjema. Zaradi česar je tudi postopoma razvila še nadaljnje tri oblike njenih temeljnih orodij – občutenje, čustvo in čustvovanje, s katerimi dejansko povezuje vse preostale temeljne dele naše psihe (sebstvo, podzavest, zavest, intuicija in jaz) v enovito celoto.
 
 Kot lahko vidimo nam zaznava preko njenih temeljnih orodij omogoča, da začnemo povezovati vse preostale temeljne dele naše psihe v enovito celoto, kakor tudi da se veliko uspešneje povežemo z okoljem, v katerem bivamo, in z najrazličnejšimi živimi bitji in ljudmi, s katerimi se srečujemo. Zaradi česar je ključnega pomena, da čim bolje razumemo stvarno naravo naše zaznave in njenih štirih temeljnih orodij. Kajti naša stopnja zaznave je pogojena z našim poznavanjem in razumevanjem njene stvarne narave. Bolje kot poznamo in razumemo njeno stvarno naravno bolje zaznavamo najrazličnejše pojave, procese in interakcije tako znotraj kot izven nas ter obratno. Boljše zaznavanje najrazličnejših pojavov, procesov in interakcij bodisi v nas bodisi izven nas, pa nam omogoča boljše delovanje in razumevanje stvarne narave vsega, s čimer se srečujemo. Prav tako pa nam boljše zaznavanje tudi omogoča, da veliko bolje spoznamo in razumemo samega sebe. Brez ustreznega poznavanja naše zaznave bomo vedno omejeni pri vsem, kar počnemo ali s čimer se srečujemo na naši poti skozi življenje ter se bomo vedno znova vrteli znotraj istih krožnic, iz katerih preprosto ne bomo videli izhoda. Naše spoznavanje stvarne narave zaznave, pa se začne s spoznavanjem stvarne narave občutka, kot njenega primarnega temeljnega orodja.
 
Na začetku smo lahko v definiciji samega občutka ugotovili, da sleherni občutek nastane iz interakcije med našim sebstvom, podzavestjo in jazom. Kar je vsekakor dobro izhodišče za naše nadaljnje spoznavanje njegove stvarne narave, a nič več kot to, saj je omenjena definicija preveč splošna, da bi lahko opisala stvarno naravo občutka. Namreč iz nje bi bilo moč dejansko sklepati, da pri nastanku občutka zavest nima nikakršnega vpliva, kar pa ni čisto res. Vsekakor drži, da je vpliv zavesti pri nastanku slehernega občutka zelo majhen, a ne glede na to kako majhen je, še vedno obstaja. Medtem ko pa na drugi strani intuicija dejansko nima nikakršnega vpliva na nastanek kakršnega koli našega občutka.
 
 
285.jpg
 
 
Kot je razvidno iz zgornjega grafikona je sleherni občutek sestavljen v 52% iz našega sebstva, v 40% iz naše podzavesti, v 6% iz našega nezavednega dela jaza in v 2% iz naše zavesti. Prav tako je iz zgornjega grafikona tudi razvidno, da pri nastanku slehernega našega občutka sodelujejo izključno naši psihološki nezavedni procesi. Kar pomeni, da nimamo nikakršnega vpliva na nastanek katerega koli našega občutka. Zaradi česar tudi ima večina ljudi 'občutek', da se sleherni njihov občutek povsem spontano pojavi ter ker slednjih ne razumejo zelo hitro razvijejo nekakšno apatičnost do njihovih občutkov, katere zaznavajo kot negativne. Medtem ko istočasno na drugi strani težijo k ustvarjanju ali iskanju okoliščin, katere so na osnovi preteklih izkušenj povezali s spontanim pojavov občutkov, katere zaznavajo kot dobre. S čimer pa se nevede ujamejo v mrežo iluzornih ravnovesij, katerega sestavljajo naslednja iluzorna ravnovesja:
 
Iluzorno komplementarno ravnovesje,
Iluzorno destruktivno ravnovesje,
Iluzorno statično ravnovesje,
Iluzorno dinamično ravnovesje.
 
 
286.jpg
 
 
Posameznik, ki se enkrat ujame v zgoraj opisano mrežo iluzornih ravnovesij, se bo znotraj slednjih vrtel v krogu tako dolgo, dokler se ne bo zavedel, da ne obstajajo ne dobri ne slabi, ne pozitivni ne negativni občutki. Temveč da so zgolj njegove subjektivne percepcije posameznih občutkov tiste, ki slednje določajo bodisi kot pozitivne bodisi kot negativne, medtem ko so občutki sami po sebi nevtralne narave tako kot je to tudi vse ostalo, kar obstaja v našem stvarstvu. Prav tako pa mora tovrstni posameznik tudi doumeti, da njegove subjektivne percepcije določajo zgolj dva ekstremna aspekta istega pojava, katera on pozna kot posamezni par pozitivnega in negativnega občutka.
 
Naslednje kar moramo omeniti pri občutkih je, da vsi brez izjem sodijo med tako imenovana: trenutna izkustva. Občutki so ena izmed najpomembnejših orodij trenutnih izkustev, ki so nam na voljo. Preko njih smo sposobni nekaj zaznati tukaj in zdaj v vsej celoti in brez parcialnih pogledov, ki jih s seboj prinašajo naše subjektivne percepcije. Seveda pa je povsem drugo vprašanje, v kolikšni meri smo dejansko sposobni in zmožni ozavestiti celostno informacijo, ki jo nam sporoča neko trenutno izkustvo nečesa preko določenega občutka.
 
Vsakdo od nas se je že vsaj enkrat srečal z osebo, za katero smo nemudoma dobili občutek, da nam je antipatična. To je nadvse pogosta življenjska izkušnja, na katero z leti postanemo vse bolj in bolj nepozorni, saj začnemo ravnati po določeni rutini, ki smo jo osnovali na osnovi naših preteklih podobnih izkušenj. A omenjena izkušnja postane nadvse zanimiva, v kolikor se znajdemo v okoliščinah, v katerih smo prisiljeni ostati v takšni ali drugačni obliki interakcij s tovrstno osebo. Še bolj pa postane zanimiva v primerih, ko sčasoma s tovrstno osebo razvijemo kvaliteten prijateljski ali celo partnerski odnos. Po vseh pravilih bi v takšnih primerih moral naš občutek antipatičnosti do druge osebe sčasoma izginiti, saj je bil očitno posledica neke naše napačne zaznave ali ocene. A dejansko občutek antipatičnosti ostane in sčasoma tudi, skoraj da ne izgubi njegove intenzitete. Vse kar omenjeni občutek dejansko sčasoma naredi je zgolj to, da se začne sporadično pojavljati, kar pa je izključno posledica našega zavednega prizadevanja, da omenjeni občutek potlačimo oziroma poizkušamo zatreti.
 
Sedaj smo se soočili z vprašanjem zakaj občutek antipatičnosti do določene osebe v primerih, ko se izkaže, da je bil osnovan na določeni naši napačni zaznavi ali oceni sčasoma ne izgine? V tovrstnih primerih občutek antipatičnosti sčasoma ne izgine preprosto zaradi tega, ker z njim ni nič narobe, kakor tudi ni osnovan na kakršni koli naši napačni zaznavi ali oceni. Kajti vsi naši občutki temeljijo na izkustvu nečesa, pri izkustvih pa preprosto ne moremo govoriti o pravilnih ali napačnih, stvarnih ali iluzornih. Vsa naša izkustva so vedno pravilna in stvarna. Torej, kje leži napaka? Do napake je prišlo izključno pri našem razlaganju sporočila, ki nam ga je sporočil občutek antipatičnosti. Namreč občutek antipatičnosti sodi med tako imenovane: sekundarne oblike občutkov ter vedno temelji na naši zaznavi intenzivne prisotnosti enega ali večjega števila izmed osmih negativnih primarnih oblik občutkov pri neki drugi osebi. Iz česar sledi, da nam občutek antipatičnosti, ki je dejansko občutenje (sekundarne oblike občutkov so dejansko občutenja), sporoča intenzivno prisotnost enega ali več negativnih primarnih oblik občutkov pri določeni osebi. Kajti naše sebstvo je v nenehni komunikaciji z vsemi ostalimi svojimi manifestacijami, katera poteka preko izmenjave pretoka izkustev, katerega načeloma imenujemo (chi, prana, življenjska energija, psihična energija…). Na osnovi omenjene izmenjave pretoka izkustev se naše sebstvo v trenutku poveže s sebstvom druge osebe, s katerim izmenja informacij v zvezi s tem Kdo in Kaj resnično smo ter od sebstva druge osebe prejme informacije v zvezi s tem Kdo in Kaj resnično je ona. Pri čemer si obe manifestaciji sebstva izmenjata celostni informaciji tako o vsem kar smo, kaj se v nas dogaja kot tudi s kakšnimi težavami se soočamo. In v primerih, kadar naše sebstvo od sebstva druge osebe pridobi informacijo, da se slednja sooča z neravnovesjem na ravni njenih občutkov, kar pomeni, da je določen pozitiven občutek v celoti zamenjala z negativnim, naše sebstvo to nemudoma sporoči našemu jazu preko občutenja antipatičnosti. A v samem sporočilu, ki ga nosi občutenje antipatičnosti, se nahaja celostna informacija tako o tem kateri pozitivni občutek je druga oseba zamenjala z določenim negativnim kot tudi zakaj je do tega sprva prišlo in kako lahko tej osebi pomagamo. Na povsem enak način je naše sebstvo prav tako v nenehni kontinuirani komunikaciji s sebstvi vseh živih bitij, ne živih stvari, okoljem, rekami, gozdovi, morji … z vsem kar obstaja v našem vesolju. A najmočnejša oblika komunikacije med posameznimi manifestacijami sebstva poteka prav med živimi bitji, ki imajo podobno stopnjo notranje kompleksnosti. Iz česar sledi, da bo naše sebstvo najbolj intenzivno komuniciralo prav s sebstvi ljudi in živali, ki so nam po stopnji notranje kompleksnosti najbolj podobni. Pri čemer bo sebstvo sporočalo svoja sporočila našemu jazu vedno preko naših občutkov in ostalih temeljnih orodij naše zaznave. Naloga našega jaza pa je, da čim bolje razume sporočilo, ki ga nosi določen naš občutek, občutenje, čustvo ali čustvovanje. In prav v zmožnosti razumevanja našega jaza leži vzrok, zaradi katerega lahko prihaja do napačnih razlag, katere nam sporoča naše sebstvo preko posameznih temeljnih orodij zaznave ter primarno preko občutkov. Zaradi česar je tudi ključnega pomena, da čim bolje razumemo stvarno naravo vseh temeljnih orodij naše zaznave."
 
 
287.jpg
 
 
 
 

"Občutenje je sekundarno temeljno orodje zaznave. A preden se lotimo obravnave stvarne narave občutenja predlagam, da si prvo ponovno pogledamo njegovo definicijo.

 

Občutenje je v osnovi občutek, na katerega smo sekundarno vezali določeno svojo misel, hotenje, občutek ali eno izmed njihovih možnih kombinacij.
 
Kot lahko vidimo iz zgornje definicije občutenja je njegova primarna funkcija, da nam omogoči dodatno obliko zavedanja trenutnega izkustva, katerega nosilec je občutek. Iz česar sledi, da imajo pri nastanku občutenja zavestni procesi bistveno večjo vlogo kot pri nastanku občutka ter da je občutenje dejansko proces. Vsem procesom pa je skupno, da imajo določeno obliko samozavedanja, ki izhaja iz zavesti, ki ureja, določa in vodi posamezni proces.
 
 
288.jpg
 
 
Kot je razvidno iz zgornjega grafikona je sleherno občutenje sestavljeno v 35% iz neposrednega izkustva (sebstvo), 25% iz določenega arhetipa ali nagona (podzavest), 5% iz semi-arhetipa (nezavedni del jaza), 20% iz nevolativne misli (zavest), 10% iz volativne misli (zavest) in v 5% iz zavedanja (zavedni del jaza – ego). Pri čemer je potrebno izpostaviti, da je pri nastanku občutenja dejansko že prisotna pretvorba neposrednega izkustva v trenutno izkustvo, katere nosilec je občutek. Zaradi česar bi bil v določenem pogledu spodnji grafikon zgradbe občutenja pravilnejši.
 
 
289.jpg
 
 
Pri sleherni obliki občutenja imamo tako dejansko opraviti s procesom postopnega zavedanja trenutnega izkustva. In prav zaradi tega, ker gre za zgodnjo obliko zavedanja nekega trenutnega izkustva, so nam občutenja še vedno precej tuja in na njih tekom naših vsakdanjih življenj niti nismo veliko pozorni. A v kolikor namenimo določeno mero naše pozornosti preučevanju stvarne narave občutenj bomo lahko ozavestili marsikatere procese, ki v naši psihi potekajo na nezavedni ravni, s čimer bomo posledično tudi ustvarili nekakšen obrambni mehanizem, ki nas bo varoval pred vplivi občutenj nekoga drugega na našo lastno psiho. Kajti preko temeljnih orodij zaznave ljudje véde ali nevéde nenehno posegamo in tudi vplivamo na psiho drug drugega ter s tem tudi sprožamo določene psihične procese drug pri drugem. Naša psiha je povezana z vsem kar obstaja, je obstajalo ter z vsem kar bo šele nastalo tako na individualni kot tudi kolektivni ravni. Prepričanje, da je naša psiha ločena od vsega ostalega je zgolj posledica iluzornega razmišljanja, ki temelji na naši nevednosti ter nepoznavanju nas samih.
 
Naša psiha komunicira s preostalimi psihami na zelo raznolike načine, a najpomembnejši način njene komunikacije z ostalimi psihami predstavlja prav naša zaznava oziroma njena štiri temeljna orodja. Kajti sleherna oblika komunikacije vedno primarno temeljni na zaznavanju nečesa ali nekoga. V kolikor nečesa nismo zmožni zaznati tudi ne bomo zmožni zavedanja, da slednje dejansko obstaja. Iz česar sledi, da moramo nekaj prvo zaznati preden se lahko zavemo njegovega obstaja. Zavedanje pa nas nato preko spoznavanja, ki primarno temelji na dvomu, in raziskovanja, ki primarno temelji na volativnih mislih, postopoma vodi do razumevanja in sprejemanja nečesa."
 
 
290.jpg
 
 
 
 
 

"Čustvo je terciarno temeljno orodje zaznave in je prav tako kot občutenje proces, ki nam omogoča poglobljeno obliko zavedanja trenutnega izkustva, katerega nosilec je občutek. Čustvo okrepi naše zavedanje posameznega občutenja in s tem posledično tudi občutka. A preden nadaljujemo z obravnavo stvarne narave čustva predlagam, da si prvo ponovno pogledamo njegovo definicijo.
 
Čustvo je v osnovi občutenje, na katerega smo sekundarno vezali določeno svojo misel, hotenje, hrepenenje, občutek, občutenje  ali eno izmed njihovih možnih kombinacij.
 
Kot lahko vidimo iz zgornje definicije čustva se pri njem še dodatno okrepijo zavestni procesi, zaradi česar se tudi najbolje zavedamo prav čustev od vseh temeljnih orodij zaznave. Z boljšim zavedanjem, pa pridejo z roko v roki tudi boljša zaznava, prepoznavnost in osredotočenost; zaradi česar tudi doživljamo čustva kot najmočnejša temeljna orodja zaznave.
 
 
291.jpg
 
 
Kot je razvidno iz zgornjega grafikona je sleherno čustvo sestavljeno v 15% iz neposrednega izkustva (sebstvo), 25% iz določenega arhetipa (podzavest), 5% iz semi-arhetipa (nezavedni del jaza), 15% iz nevolativne misli (zavest), 20% iz volativne misli (zavest) in v 20% iz zavedanja (zavedni del jaza – ego). Pri čemer je potrebno izpostaviti, da je pri nastanku čustva prisotna nadaljnja pretvorba neposrednega izkustva v trenutno izkustvo, katere nosilec je občutek, preko procesa zavedanja trenutnega izkustva, katerega nosilec je občutenje. Zaradi česar bi bil v določenem pogledu spodnji grafikon zgradbe čustva pravilnejši.
 
 
292.jpg
 
 
Pri sleherni obliki čustva imamo opravka s procesom, katerega primarni namen je ozaveščanje procesa pretvorbe neposrednega izkustva (sebstvo) v trenutno izkustvo (občutek), katerega nosilec je občutenje. Kot smo lahko videli iz predhodnih dveh grafikonov je 60% procesov, ki sodelujejo pri rojstvu določenega čustva v domeni zavesti in zavednega dela jaza (ego), medtem ko ostalih 40% predstavljata občutenje in občutek.
 
Zavest predstavlja kreativne procese, medtem ko podzavest in sebstvo predstavljata prokreativne procese. In v kolikor pogledamo zgradbo čustva lahko vidimo, da pri njem prevladujejo kreativni procesi, medtem ko pri občutku in občutenju prevladujejo prokreativni procesi. Iz česar sledi, da so čustva primarno usmerjanja v ustvarjanje nečesa novega – novo obliko počutja, novo obliko razmišljanja… zaradi česar tudi čustva veliko bolje in hitreje opažamo pri sebi. Čustva nas vedno znova vodijo v vedno nove, še neodkrite svetove in ravni stvarnosti. Čustva nam lahko omogočijo, da presežemo sleherne lastne omejitve, lahko pa nas tudi zlomijo in ohromijo. Odvisno od tega kako jih uporabljamo. Način kako jih uporabljamo, pa je odvisen predvsem od našega razumevanja njih. Bolje kot jih razumemo lažje jih bomo uporabljali v skladu z našimi trenutnimi potrebami.
Nekateri govorijo o nadzorovanju čustev ter zagovarjajo stališče, da moramo vedno kontrolirati svoja čustva, saj v nasprotnem primeru ta začnejo kontrolirati nas. A osebno se z omenjenim stališčem preprosto ne morem strinjati, saj je prav naša želja po nadzorovanju čustev najpogosteje tista, ki povzroči, da nas čustva bodisi zlomijo bodisi ohromijo. Sam vidim veliko boljšo pot v tem, da se uskladimo z njimi, se jih potrudimo razumeti, jih sprejmemo takšne kot resnično so, brez kakršnih koli predsodkov, ter jim dovolimo, da nas nežno vodijo proti spremembi, katere posledica tudi so.
 
Vsakič, ko poizkušamo nadzorovati ali obvladovati svoja čustva, s tem dejansko nasprotujemo spremembi, ki je omogočila rojstvo določenemu čustvu, ki ga trenutno zaznavamo. Prav tako pa tudi na nezavedni ravni negiramo obstoj sporočila, ki ga določeno čustvo sporoča našemu zavednemu delu jaza – egu. Bolj kot poizkušamo nadzorovati določeno čustvo več psihične energije (kî) vložimo vanj, s čimer tudi okrepimo njegovo delovanje. Istočasno pa na drugi strani tudi okrepimo odpor našega zavednega dela jaza – ega pri sprejemanju sporočila, ki ga prinaša določeno naše čustvo. Zaradi česar se psihična energija posameznega čustva le še dodatno okrepi, kar vodi v nadaljnji konflikt med našo zaznavo in jazom. In posledično si nadvse pogostokrat v večji ali manjši meri napačno razlagamo sporočilo posameznega čustva. Naša napačna razlaga sporočila določenega čustva je vedno posledica konflikta med našo zaznavo in jazom. Na osnovi česar lahko zaključimo, da nas sleherni poizkus nadzorovanja ali obvladovanja naših čustev vodi v to, da nas začne obvladovati konflikt med našo zaznavo in jazom, ne pa čustva sama.
 
Občutenje, da nas obvladujejo določena naša čustva, oziroma da slednjih nismo sposobni obvladovati, je zgolj posledica tega, ker smo večino časa osredotočeni izključno na naš zavedni del jaza – ego, katerega tudi zelo pogostokrat v večji ali manjši meri enačimo z eno ali več našimi osebnosti - personami, ki so prav tako del našega jaza, skupaj z nezavednim delom jaza – senco. Sestavni deli našega jaza (zavedni del jaza – ego, nezavedni del jaza – senca in osebnost(i) – persona(e)) reagirajo na vse kar izvira iz preostalih temeljnih delov naše psihe (sebstvo, podzavest, zaznava, zavest in intuicija) kot na nekaj tujega, drugačnega in nerazumljivega. Zaradi česar tudi nasprotujejo vsemu, kar izvira iz preostalih temeljnih delov naše psihe. Njihovo nasprotovanje vedno znova vodi v konflikt, kateri se lahko razreši na naslednje tri možne načine:
 
Temeljna orodja jaza nadvladajo temeljna orodja enega izmed preostalih temeljnih delov naše psihe in potlačijo njihovo sporočilo v osebno nezavedno ter nato naprej v podzavest;
Temeljna orodja preostalih temeljnih delov naše psihe nadvladajo temeljna orodja jaza, ki nasprotujejo njihovemu sporočilu, in jih potlačijo v osebno nezavedno ter nato naprej v podzavest;
Temeljna orodja jaza in temeljna orodja enega izmed preostalih temeljnih delov naše psihe niso zmožna nadvladati drug drugega, zaradi česar dosežejo nekakšno pat pozicijo, pri kateri se določen del sporočila, ki ga nosijo določena temeljna orodja preostalih temeljnih delov naše psihe in določen del nasprotovanja temeljnih orodij jaza umaknejo v osebno nezavedno ter nato naprej v podzavest.
 
Kot lahko vidimo imamo pri omenjenemu konfliktu med našim jazom in zaznavo vedno opravka bodisi z dinamičnim bodisi s statičnim iluzornim ravnovesjem ali neravnovesjem. Sleherna oblika iluzornega ravnovesja – neravnovesja, pa je prvi korak na poti k tako imenovanem iluzornemu (negativnemu) kaosu, ki vedno znova vodi v samouničujoče procese. In prav slednji so dejanski vzrok našega občutenja, da nismo zmožni obvladovati določenega našega čustva; oziroma da nas določeno čustvo obvladuje.
 
A v kolikor se pri soočenju z določenim našim čustvom osredotočimo na čustvo samo, bomo naredili prvi korak v smeri, da se ognemo konfliktu med našim jazom in zaznavo. Saj bomo s tem začeli iskati pot, s katero bomo omogočili našemu jazu, da brez kakršnega koli občutenja ogroženosti sprejme sporočilo, ki mu ga sporoča določeno naše čustvo.
 
Na tem mestu je potrebno omeniti, da naš jaz ne nasprotuje temeljnim orodjem ostalih temeljnih delov naše psihe zgolj zaradi nekakšne njegove potrebe, da se počuti kot gospodar naše celotne psihe, temveč zato da nas obvaruje pred nenadzorovanimi vplivi ostalih temeljnih delov naše psihe ter da poizkuša uravnovesiti njihovo medsebojno nasprotujoče si delovanje. Na drugi strani pa je tudi ena izmed njegovih primarnih nalog, da nas obvaruje pred tem, da bi se izgubili v nezavednem svetu naše psihe; katerega načeloma označujemo z raztapljanjem jaza, ki je primarni vzrok patološkega psihičnega procesa – shizofrenije.
 
V kolikor upoštevamo primarne namene delovanja našega jaza ter da vsi temeljni deli naše psihe (sebstvo, jaz, podzavest, zavest, zaznava in intuicija) govorijo različne jezike, posedujejo različne izvorne namene ter opravljajo različne funkcije in naloge, bomo lažje razumeli pomen konstruktivnega dialoga med njimi. Prav tako pa nam bo zelo koristilo, če bomo upoštevali, da je eden izmed namenov našega jaza tudi razumevanje, ki izvira iz njegovega izvornega namena – zavedanje.
 
Razumevanje je ena izmed najpomembnejših nalog našega jaza oziroma točneje zavednega dela jaza – ega, katero opravlja naš razum. Razum pa predstavlja enega izmed najpomembnejših sestavnih delov našega zavednega dela jaza – ega. Iz česar sledi, da je nadvse iluzorno pričakovati od našega jaza, da bo sprejel kakršno koli sporočilo, ki mu ga preko različnih temeljnih orodij sporočajo ostali temeljni deli naše psihe, katerega ne razume. S pomočjo čustev naša zaznava pristopi k našemu jazu na pol poti ter mu hkrati sporoča, da se je pripravljena z njim uskladiti. Pri čemer je izključno na nas, da omogočimo našemu jazu, da opravi svoj del poti in pristopi nasproti naši zaznavi. Torej, da mu omogočimo, da razume sporočilo, ki mu ga sporoča naša zaznava preko določenega čustva.
 
Od našega jaza ne smemo nikoli zahtevati, da naj brez kakršnega koli nasprotovanja sprejme sporočilo, ki ga nosi določeno naše čustvo, saj tovrstni pristop vedno znova vodi v konflikt med njim in našo zaznavo. Preprosto zato, ker ne upoštevamo stvarne narave našega razuma in čustev. S tovrstnim pristopom sporočamo našemu jazu, da smo postavili določeno naše čustvo in s tem posledično tudi našo zaznavo pred njega, kar bo naš zavedni del jaza – ego razumel kot neposredno nevarnost za nas, da se začnemo izgubljati v nezavednem svetu naše psihe, pred katerim nas je on dolžen zavarovati. In posledično se bo osredotočil predvsem na to, da nam prepreči, da bi se izgubili v nezavednem svetu naše psihe, istočasno pa se bo tudi osredotočil na vprašanje zakaj smo ocenili, da je določeno naše čustvo tako zelo pomembno. S čimer se bo posledično znašel v notranjem konfliktu, ki bo zgolj še dodatno okrepil konflikt med njim in zaznavo, kateri se lahko razreši edino z enim od predhodno omenjenih treh načinov.
 
V kolikor želimo omogočiti našemu jazu, da se izogne omenjenemu konfliktu, ga moramo postopoma in nežno voditi proti njegovemu razumevanju sporočila določenega čustva. Kar bomo najlažje dosegli, če bomo pri raziskovanju sporočila določenega našega čustva uporabljali njemu poznana orodja - da se bomo spraševali zakaj smo sploh zaznali določeno čustvo, kaj nam slednje sporoča… Pri čemer pa nam bo zelo pomagalo, če bomo poznali teorijo, ki obravnava stvarno naravo čustev, občutenj in občutkov ter njihove medsebojne povezave in soodvisnosti.
 
Vzemimo za primer, da se počutimo tesnobno vsakič, kadar smo v stiku z večjim številom nepoznanih ljudi, na primer v trgovini ali na javni prireditvi. Prvo vprašanje na katerega si moramo v tem primeru odgovoriti je zakaj se počutimo tesnobno v tovrstnih okoliščinah. V kolikor bomo le malo globlje pogledali vase bomo hitro ugotovili, da je prvi vzrok naše tesnobe strah, ki se v našem primeru manifestira, kot strah pred večjim številom neznanih ljudi.
 
Naslednje vprašanje, ki si ga moramo zastaviti je zakaj občutimo strah pred večjim številom neznanih ljudi. Pri sleherni obliki strahu gre vedno za pomanjkanje samozaupanja, katero se izraža skozi najrazličnejše oblike strahu. Pomanjkanje samozaupanje vodi v pomanjkanje samozavesti, katero se izraža kot brezvoljnost. Pomanjkanje samozaupanja in samozavesti, pa nadaljnje vodi v pomanjkanje samo-izpolnitve, ki se izraža kot razočaranje. S čimer smo ugotovili, da vzrok za tesnobo v našem primeru izvira iz prvih treh primarnih negativnih oblik čustev: strah, brezvoljnost in razočaranje, s katerimi smo na nezavedni ravni zamenjali prve tri primarne pozitivne oblike čustev: samozaupanje, samozavest in samo-izpolnitev. Samozaupanje, samozavest in samo-izpolnitev predstavljajo temelje pozitivne samopodobe; iz česar sledi, da imamo v našem primeru dejansko opravka z negativno samopodobo, katere temelje predstavljajo: strah, brezvoljnost in razočaranje.
 
Naslednje vprašanje, ki si ga moramo v našem primeru zastaviti je zakaj se soočamo s pomanjkanjem samozaupanja, samozavesti in samo-izpolnitve, katere smo nadomestili z njihovimi negativnimi poli: strah, brezvoljnost in razočaranje. V skladu s svojim osebnim razumevanjem omenjenih zadev sem prišel do ugotovitve, da strah izvira iz občutenja ujetosti, brezvoljnost iz občutenja ne sprejemanja in razočaranje iz občutenja nenaklonjenosti. Katera predstavljajo prve tri primarne negativne oblike občutenj, in ki vodijo druga v drugo. Občutenje ujetosti vodi v občutenje ne sprejemanja in skupaj vodita v občutenje nenaklonjenosti.
 
V našem primeru je tako nadaljnji vzrok občutenja tesnobe kadar se nahajamo v okolju, kjer se srečujemo z večjim številom neznancev občutenje naše ujetosti, ki ga primarno doživljamo kot občutenje ujetosti v naši tesnobi. Omenjeno občutenje v nas prebuja občutenje ne sprejemanja, saj preprosto ne želimo sprejeti, da smo se ujeli v naši tesnobi. Katero nadaljnje prebuja občutenje nenaklonjenosti, katerega doživljamo bodisi kot našo nenaklonjenost do neznancev bodisi kot njihovo nenaklonjenost do nas. A vse to so zgolj zunanje manifestacije naših občutenj, katere projiciramo na naše zunanje okolje, medtem ko nam omenjene negativne oblike primarnih občutenj dejansko sporočajo, da so v nas samih prisotna določena neravnovesja. Kajti kot smo lahko predhodno videli vsa občutenja vedno hodijo v parih, po sistemu pozitivni – negativni pol. Iz česar sledi, da smo v našem primeru občutenje odprtosti na nezavedni ravni zamenjali z občutenjem ujetosti, občutenje sprejemanja z ne  sprejemanjem in občutenje naklonjenosti z nenaklonjenostjo.
 
V kolikor upoštevamo, da vsa občutenja izvirajo iz določenih naših občutkov, bomo lahko prišli do naslednjega našega vprašanja, ki si ga moramo zastaviti. Zakaj se soočamo z občutenji ujetosti, ne sprejemanja in nenaklonjenosti? Občutenje ujetosti izvira iz občutka odmaknjenosti, občutenje ne sprejemanja izvira iz občutka odtujenosti in občutenje nenaklonjenosti izvira iz občutka ločenosti. V našem primeru občutek odmaknjenosti zaznavamo kot našo odmaknjenost od zunanjega sveta, občutek odtujenosti kot našo odtujenost od zunanjega sveta in naš občutek ločenosti kot našo ločenost od zunanjega sveta; oziroma točneje kot odmaknjenost ostalih ljudi do nas, njihovo odtujenost in ločenost od nas. Dejansko pa so tovrstni naši občutki zgolj naše zunanje projekcije slednjih, ki jih zaznavamo v povezavi z nami.
 
Kar nas pripelje do naslednjega vprašanja, ki si ga moramo zastaviti, in sicer zakaj se soočamo z občutki odmaknjenosti, odtujenosti in ločenosti. Na to vprašanje bomo najlažje našli odgovor, če bomo upoštevali, da je nasprotni pol občutku odmaknjenosti občutek prisotnosti, občutku odtujenosti občutek navzočnosti in občutku ločenosti občutek povezanosti. In v kolikor bomo upoštevali, da nam omenjeni trije negativni občutki zgolj sporočajo na določena naša notranja neravnovesja, bomo lahko hitro prišli do spoznanja, da se dejansko soočamo s pomanjkanjem prisotnosti, navzočnosti in povezanosti z nami samimi. Kar pomeni, da se ne počutimo prisotne, navzoče in povezane s tem Kdo in Kaj resnično smo oziroma z določenimi deli naše psihe. Zaradi česar smo posledično tudi nezmožni občutka prisotnosti, navzočnosti in povezanosti z našim zunanjim okoljem in z ljudmi, s katerimi se srečujemo; kar primarno zaznavamo kot občutenje tesnobe, kadar se nahajamo v okolju, kjer je prisotno večje število neznancev.
 
V kolikor želimo v našem primeru odpraviti naše občutenje tesnobe moramo začeti aktivno delati na tem, da se ponovno začnemo počutiti prisotne, navzoče in povezane z vsem Kdo in Kaj resnično smo – s celotno našo psiho; oziroma z našim telesom, umom in psiho. Kar nam tudi sporočajo naša čustva strahu, brezvoljnosti in razočaranja, ki skupaj ustvarjajo naše občutenje tesnobe. Torej bomo morali aktivno delati na obnovi našega samozaupanja, ki je tudi prvo pozitivno primarno čustvo ter nasprotje strahu.
 
V kolikor se bomo odločili aktivno delati na področju našega samozaupanja, bomo prvo morali začeti delati na področju naslednjih treh primarnih pozitivnih vrlin: iskrenost, odkritost in poštenost, katere skupaj z občutenji: odprtost, sprejemanje in naklonjenost predstavljajo osnovne temelje našega samozaupanja. Kar pomeni predvsem, da bomo morali začeti aktivno spoznavati in raziskovati kaj dejansko pomeni biti iskren, odkrit in pošten sam s seboj. Pri našem spoznavanju in raziskovanju omenjenih treh vrlin v odnosu do nas osebno, bomo dejansko delali na področju prvih treh pozitivnih primarnih oblik občutenj: odprtost, sprejemanje in naklonjenost v odnosu do nas samih. Ali drugače povedano morali bomo začeti odkrivati in spoznavati kaj resnično pomeni, da smo odprti sami s seboj, da se sprejemamo v celoti - vseh pogledih kdo in kaj smo, z našimi prednostmi in pomanjkljivostmi, z dobrimi in slabimi osebnostnimi lastnostmi... - kot tudi da začnemo izkazovati našo naklonjenost do vsega kdo in kaj smo - našega telesa, načina razmišljanja, osebnostnih lastnosti, prednosti, pomanjkljivosti... do najrazličnejših delov naše psihe. Kar pa bomo lahko dosegli le preko prvih štirih pozitivnih oblik občutkov: prisotnost, navzočnost, povezanost in pripadnost v odnosu do nas samih. Preko tega, da bomo občutili prisotnost v vsem kar trenutno počnemo. Da bomo celostno navzoči v vsem kar trenutno počnemo in da bomo aktivno delali na tem, da bomo občutili povezanost in pripadnost z vsem kar trenutno počnemo. Predvsem pa, da bomo aktivno delali na tem, da bomo ves čas občutili prisotnost, navzočnost, povezanost in pripadnost z vsem kdo in kaj smo; torej tako z našim telesom, umom kot tudi z našim duhom (psiho).
 
Na našem primeru sem poizkusil karseda na kratko prikazati koliko informacij nam dejansko sporočajo naša čustva in na kakšen način lahko našemu razumu pomagamo, da slednje razume, sprejme ter posledično tudi omogoči preostalim delom našega jaza, da delujejo v skladu s sporočilom, ki mu ga sporoča določeno naše čustvo."
 
 
293.jpg
 
 
 
 
"Čustvovanje je kvartarno temeljno orodje zaznave in je prav tako kot čustvo proces, ki nam omogoča celostno obliko zavedanja trenutnega izkustva, katerega nosilec je občutek. A preden nadaljujemo z obravnavo stvarne narave čustvovanja predlagam, da si prvo ponovno pogledamo njegovo definicijo.
 
Čustvovanje je v osnovi čustvo, na katerega smo sekundarno vezali določeno svojo misel, hotenje, hrepenenje, občutek, občutenje, čustvo, vrlino, dvom ali eno izmed njihovih možnih kombinacij.
 
 
294.jpg
 
 
Kot je razvidno iz zgornjega grafikona je sleherno čustvovanje zgrajeno v 5% iz neposrednega izkustva (sebstvo), 20% iz posameznega ali več različnih arhetipov (podzavest), 15% iz nevolativne misli (zavest), 20% iz volativne misli (zavest), 12.5% iz samozavedanja (zavedni del jaza –ego), 12.5% iz razuma (zavedni del jaza – ego), 10% iz določene vrline in v 5% iz ene izmed oblik dvoma. Pri čemer je potrebno izpostaviti, da je pri nastanku čustvovanja prisotna nadaljnja pretvorba neposrednega izkustva v trenutno izkustvo, katere nosilec je občutek, preko procesa zavedanja trenutnega izkustva, katerega nosilca sta občutenje in čustvo. Zaradi česar bi bil v določenem pogledu spodnji grafikon zgradbe čustvovanja pravilnejši.
 
 
295.jpg
 
 
Zaradi same kompleksne zgradbe so čustvovanja vedno zelo tuja našemu zavednemu delu jaza – egu, od katerih sta našim egom še najbolje razumljivi vera in ljubezen. In sicer moškemu egu je najbolj razumljiva vera, medtem ko je ženskemu egu najbolj razumljiva ljubezen.
 
Osnovni namen čustvovanja je dokončati in preseči procesa pretvorbe neposrednega izkustva v trenutno izkustvo ter ozaveščanja trenutnega izkustva. Dokončanje obeh procesov primarno sloni na vrlini, medtem ko preseganje primarno sloni na dvomu – pri moških na objektivnem dvomu in pri ženskah na subjektivnem dvomu. Poleg tega pa je zelo pomemben namen čustvovanja tudi, da poveže zaznavo, podzavest, zavest in jaz pri razumevanju sporočila, ki ga zavednemu delu jaza – egu sporoča sebstvo, s pomočjo njegovega primarnega temeljnega orodja – neposrednega izkustva. S čimer nam stvarna čustvovanja omogočajo določen uvid tako v način kako lahko uravnovesimo posamezne temeljne dele naše psihe kot tudi kaj bi sledilo temu, če bi nam uspelo urediti slednje v harmonijo; oziroma drugače povedano stvarna čustvovanja nam omogočajo uvid v stvarno naravo harmonije ter kako lahko slednjo tudi dosežemo. Na drugi strani pa nam iluzorna čustvovanja omogočajo uvid v stvarno naravo iluzornega kaosa ter kako slednji lahko nastane. Poleg tega pa nam čustvovanja tudi nakazujejo povezavo med harmonijo in iluzornim kaosom, saj destruktivno razmerje stvarnih čustvovanj vodi v progresivno razmerje iluzornih čustvovanj ter obratno."
 
 
296.jpg
 
 
Grega Vodopivc, Temeljni principi Buda
 
 
 
 
V kolikor bi vas podrobneje zanimala stvarna narava zaznave si lahko več o njej preberete v mojem strokovnem delu: Temeljni principi Buda, iz katerega so tudi navedeni zgornji citati. V sklopu katerega obravnavam osnove teorije ravnovesij - šest primarnih tipov ravnovesij (statično, dinamično, komplementarno, destruktivno, sinergistično in harmonično ravnovesje), tri razrede ravnovesij (izvorna, prehodna in končna ravnovesja), dva dopolnilna razreda ravnovesij (stvarna in iluzorna ravnovesja), sinergijo, harmonijo in kaos; vero kot izvorno počelo in ljubezen kot izvorno vodilo; osnove teorije petih elementov, sintezo učenj in znanj Koryu Buda ter teorije petih elementov s spoznanji, dognanji in znanji analitične in globinske psihologije; ter stvarno naravo zaznave in njenih štirih primarnih temeljnih orodij, vključno s stvarno naravo vrline in dvoma, kateri moramo poznati, v kolikor želimo razumeti stvarno naravo četrtega primarnega temeljnega orodja zaznave - čustvovanje.
 
 
V zaključku svoje objave bi vam želel le še na kratko odgovoriti na vprašanje o vzroku nemira, ki ga občutite, kadar izvajate meditacijo. Njegov primarni vzrok se nahaja v tem, da se preko vašega izvajanja meditacije v vas poraja versko izkustvo, ki s seboj nosi informacijo o obstoju določenega neravnovesja znotraj vaše psihe, katerega se do sedaj niste zavedali, ter kaj morate storiti, da na novo uravnovesite omenjeno neravnovesje. Povečano intenziteto čustva: nemira, pa občutite primarno kot posledico tega, da se vaša trenutno obstoječa samopodoba (kot četrta in najvišja funkcija vašega zavednega dela jaza - ega) upira spremembi, katero bo od vas zahtevalo vaše versko izkustvo, ko se bo manifestiralo v obliki določenega vašega uvida. S čimer vam posledično vaša trenutno obstoječa samopodoba poizkuša, s pomočjo povečanja intenzivnosti čustva: nemira, preprečiti da bi uspešno zaključili trenutni proces transmutacije vašega zavednega dela jaza - ega ter preko slednje tudi celotnega vašega jaza. Namreč posameznikova trenutno obstoječa samopodoba vedno zaznava sleherno obliko transmutacije njegove trenutno obstoječe samopodobe, zavednega dela jaza - ega in jaza kot neposredno grožnjo njenemu obstoju ter se posledično temu primerno tudi brani pred njimi z vsemi njenimi razpoložljivimi sredstvi, kar posameznik kot celota primarno zaznava v obliki najrazličnejših intenzivnih negativnih čustev. V kolikor posameznik želi v celoti izpeljati posamezni proces transmutacije njegove trenutne obstoječe samopodobe, katera je osnovni predpogoj za transmutacijo njegovega zavednega dela jaza - ega, katera vodi v transmutacijo njegovega celotnega jaza ter nato v vnovično uravnovešenje posameznega neravnovesja njegove psihe, mora po meditaciji prvenstveno uporabljati kontemplacijo. S pomočjo kontemplacije posameznik začne postopno spoznavati stvarno naravo tako posameznih primarnih temeljnih sestavnih delov njegove psihe (sebstvo, podzavest, zavest, zaznava, intuicija in jaz), njihovih primarnih temeljnih orodij, kakor tudi najrazličnejše sisteme nasprotij, ravnovesja in neravnovesja, ki tvorijo njegovo psiho.
 
 
V kolikor imate še kakršno koli nadaljnje vprašanje sem vam na voljo.
 
 
 
Lep pozdrav,
KoryuBudo


#9 Zala_

Zala_
  • ŽeČistoDomači
  • Št. objav: 447

Objavljeno: 13. januar 2015, 15:47

Hvala za odgovore, ki sem jih bila zelo vesela, vsakega posebej. 

 

Naj pa še dodam...

 

Iknee hvala za tvojo izkušnjo. Meditiram že več let, oziroma sem pa sem naletela na isti problem pred leti, ker sem bila manj pripravljena, sem nehala meditirat, pa spet začela itd. Probala sem več tehnik, tudi Oshove dinamične meditacije, pa breath work, celo v dvojici (ker se mi je zdelo, da takrat rabim nekoga)..., jogo... pa ni šlo. Me pa veseli, da je tebi pomagalo in da ti je uspelo prebrodit to. 

 

Brezo, ko sem brala tvoj post in kasneje razmišljala o njem, sem prišla do ideje, da je mogoče moj nemir zares del medgeneracijskega konflikta/dinamike, ki se je prenesel name, tako kot na ostale družinske člane.Če pogledam svojo širšo družino in princip dinamike sistema, so vsi bližnji in daljni sorodniki relativno povezani z nemirom, neko živčnostjo, nervoznostjo in "varovalnimi dejanji", s katerimi se izogibajo doživljanju tega nemira (prenajedanje, alkoholizem, jezni izbruhi...). Ne morem govorit o prejšnjih življenjih,čeprav delčke/ predvsem ene občutke prepoznam pri sebi in vem, da presegajo to izkušnjo, ampak se nikoli zares nisem ukvarjala s tem. Mogoče mi je bilo dano videti tisto, čemur so se moji prednjiki/sorodniki odrekli z varovalnim vedenjem. Še vedno pa ne vem, kaj naj s tem naredim. 

 

Glede znanja psihologije pa ne bom izgubljala besed, ker mi tega zares ne manjka. Prej kot to se zavedam, da so psihološka znanja, sicer nekatera zelo uporabna, vendar pa tudi precej omejena. Sigurno so mi pa teoretične osnove jasne. 

 

Lp Z


To temo je popravil/a Zala_: 13. januar 2015, 15:50


#10 Brezo

Brezo
  • Lunatik
  • Št. objav: 8 158

Objavljeno: 13. januar 2015, 17:08

Hvala za odgovore, ki sem jih bila zelo vesela, vsakega posebej. 

 

Naj pa še dodam...

 

Iknee hvala za tvojo izkušnjo. Meditiram že več let, oziroma sem pa sem naletela na isti problem pred leti, ker sem bila manj pripravljena, sem nehala meditirat, pa spet začela itd. Probala sem več tehnik, tudi Oshove dinamične meditacije, pa breath work, celo v dvojici (ker se mi je zdelo, da takrat rabim nekoga)..., jogo... pa ni šlo. Me pa veseli, da je tebi pomagalo in da ti je uspelo prebrodit to. 

 

Brezo, ko sem brala tvoj post in kasneje razmišljala o njem, sem prišla do ideje, da je mogoče moj nemir zares del medgeneracijskega konflikta/dinamike, ki se je prenesel name, tako kot na ostale družinske člane.Če pogledam svojo širšo družino in princip dinamike sistema, so vsi bližnji in daljni sorodniki relativno povezani z nemirom, neko živčnostjo, nervoznostjo in "varovalnimi dejanji", s katerimi se izogibajo doživljanju tega nemira (prenajedanje, alkoholizem, jezni izbruhi...). Ne morem govorit o prejšnjih življenjih,čeprav delčke/ predvsem ene občutke prepoznam pri sebi in vem, da presegajo to izkušnjo, ampak se nikoli zares nisem ukvarjala s tem. Mogoče mi je bilo dano videti tisto, čemur so se moji prednjiki/sorodniki odrekli z varovalnim vedenjem. Še vedno pa ne vem, kaj naj s tem naredim. 

 

Glede znanja psihologije pa ne bom izgubljala besed, ker mi tega zares ne manjka. Prej kot to se zavedam, da so psihološka znanja, sicer nekatera zelo uporabna, vendar pa tudi precej omejena. Sigurno so mi pa teoretične osnove jasne. 

 

Lp Z

 

V družini vladajo isti destruktivni podzavestni vzorci kot jih imaš ti v sebi...taki vzorci se ponavadi vlečejo prek več življenj, če ne celo od samega začetka (prva inkarnacija)...zraven tega pa predeluješ še karmično breme družine, tisto kar ti ne bi bilo treba...tako kot vsak človeček na tej Zemljici...Samo da so se eni tega že začel zavedat, delat na temu, nekateri so se pa tega bremena znebili...

 

Skoraj vse tehnike, ki si jih naštela zgoraj so namenjene temu, da se potlačeni vzorci spravijo na površje...ali jih zna človek tudi predelati ali ne, to je pa drugo vprašanje...In večina jih ne zna ali pa manjkajo sestavni deli zaradi katerega "karmični zakoni" pač ne dovolijo, da se sprocesira v celoti...in vzorci se poležejo in pridejo na površje spet drugič...

 

Na LNF je napisano veliko stvari...tudi stvari, ki bi ti koristile 60- 80% pri tvojih trenutnih problemih...Moj nasvet- napiši v isjkalnik "meditacija" al pa prečekiraj duhovne teme...preberi kar te pritegne in nekaj skombiniraj...ponekod so tudi taki tehnični detajli, ki jih ni v knjigah al pa jih še večletni meditanti ne vejo...biggrin.png


Life is like a game...play it...

myst1c.gif


#11 none

none
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 375

Objavljeno: 13. januar 2015, 19:50

Lepo,

pusti preteklost pa več ne boš nemirna! 

Mogoče, pa rabiš samo kamen miru ob sebi, ki te bo pomirjal...:)))

 

Hvala za odgovore, ki sem jih bila zelo vesela, vsakega posebej. 

 

Naj pa še dodam...

 

Iknee hvala za tvojo izkušnjo. Meditiram že več let, oziroma sem pa sem naletela na isti problem pred leti, ker sem bila manj pripravljena, sem nehala meditirat, pa spet začela itd. Probala sem več tehnik, tudi Oshove dinamične meditacije, pa breath work, celo v dvojici (ker se mi je zdelo, da takrat rabim nekoga)..., jogo... pa ni šlo. Me pa veseli, da je tebi pomagalo in da ti je uspelo prebrodit to. 

 

Brezo, ko sem brala tvoj post in kasneje razmišljala o njem, sem prišla do ideje, da je mogoče moj nemir zares del medgeneracijskega konflikta/dinamike, ki se je prenesel name, tako kot na ostale družinske člane.Če pogledam svojo širšo družino in princip dinamike sistema, so vsi bližnji in daljni sorodniki relativno povezani z nemirom, neko živčnostjo, nervoznostjo in "varovalnimi dejanji", s katerimi se izogibajo doživljanju tega nemira (prenajedanje, alkoholizem, jezni izbruhi...). Ne morem govorit o prejšnjih življenjih,čeprav delčke/ predvsem ene občutke prepoznam pri sebi in vem, da presegajo to izkušnjo, ampak se nikoli zares nisem ukvarjala s tem. Mogoče mi je bilo dano videti tisto, čemur so se moji prednjiki/sorodniki odrekli z varovalnim vedenjem. Še vedno pa ne vem, kaj naj s tem naredim. 

 

Glede znanja psihologije pa ne bom izgubljala besed, ker mi tega zares ne manjka. Prej kot to se zavedam, da so psihološka znanja, sicer nekatera zelo uporabna, vendar pa tudi precej omejena. Sigurno so mi pa teoretične osnove jasne. 

 

Lp Z


dReAM

 

 

 


#12 Zala_

Zala_
  • ŽeČistoDomači
  • Št. objav: 447

Objavljeno: 13. januar 2015, 19:53

V družini vladajo isti destruktivni podzavestni vzorci kot jih imaš ti v sebi...taki vzorci se ponavadi vlečejo prek več življenj, če ne celo od samega začetka (prva inkarnacija)...zraven tega pa predeluješ še karmično breme družine, tisto kar ti ne bi bilo treba...tako kot vsak človeček na tej Zemljici...Samo da so se eni tega že začel zavedat, delat na temu, nekateri so se pa tega bremena znebili...

 

Skoraj vse tehnike, ki si jih naštela zgoraj so namenjene temu, da se potlačeni vzorci spravijo na površje...ali jih zna človek tudi predelati ali ne, to je pa drugo vprašanje...In večina jih ne zna ali pa manjkajo sestavni deli zaradi katerega "karmični zakoni" pač ne dovolijo, da se sprocesira v celoti...in vzorci se poležejo in pridejo na površje spet drugič...

 

Na LNF je napisano veliko stvari...tudi stvari, ki bi ti koristile 60- 80% pri tvojih trenutnih problemih...Moj nasvet- napiši v isjkalnik "meditacija" al pa prečekiraj duhovne teme...preberi kar te pritegne in nekaj skombiniraj...ponekod so tudi taki tehnični detajli, ki jih ni v knjigah al pa jih še večletni meditanti ne vejo...biggrin.png

 

Dobra ideja, bom še malo pobrskala. 

 

KoryuBudo, sem se prebijala skozi tvoja dva posta, pa me zmotilo:

1. versko izkustvo (mislim, da je to stvar intime)

2. kontemplantacija (ne vem v čem bi se zelo bistveno spreminjala od meditacije, ki naravno postane kontemplatacija, saj je nemogoče stalno samo opazovati misli in nemogoče je razmišljati, da nismo del celote- kar recimo bi lahko bilo božanstvo, ampak če je le mogoče, bi se jaz tej besedi izognila, ker je preozka, da bi lahko opisala to izkušnjo). Kar se pa Junga tiče, mislim, da je veliko doprinesel s svojo idejo o arhetipih in načinu kako se te ideje/predstave na različne načine udejanjajo; o predstavi o ženski, moškem in s tipi osebnosti, kaj več pa jaz ne bi zapletala teorije, ker se mi ne zdi smiselno.

 

Lp Z


Lepo,

pusti preteklost pa več ne boš nemirna! 

Mogoče, pa rabiš samo kamen miru ob sebi, ki te bo pomirjal...smile.png))

 

Preteklost se udejanja vsak dan ;), glede na to, da gre za vzorce, ki jih živimo, čas pa je relativen. Kamen haha, ja to pa bi res mogoče pomagalo :)



#13 none

none
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 375

Objavljeno: 13. januar 2015, 20:01

Res? Dokler beležiš usvarjaš spomine a si to mislila? A ne živiš pol preteklost veke vekomaj?


dReAM

 

 

 


#14 Zala_

Zala_
  • ŽeČistoDomači
  • Št. objav: 447

Objavljeno: 13. januar 2015, 20:09

Res? Dokler beležiš usvarjaš spomine a si to mislila? A ne živiš pol preteklost veke vekomaj?

Preteklost, prihodnost  vse se stalno meša, če razmišljaš logično, če pa odmakneš dimenzijo časa, pol je vse pomešan, oziroma vseeno. Vedno, ko razmišljaš je preteklost, prihodnost... razen če rečeš zdejle bom pa to in to (pa že to je mimo...). Edino, dihanje se dogaja iz trenutka v trenutek, sam jaz ne bi skoz samo dihala haha ...to sem mislila. 



#15 none

none
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 375

Objavljeno: 13. januar 2015, 20:09

Dear KB,

 

meditacija ni proces, ni nič....!!!

 

Pozdravljena Zala_,

 

 

Za začetek bi vam želel sporočiti, da s čimer se trenutno soočate pri vašem izvajanju meditacije je del povsem normalnega procesa in ne glede na to kako neprijetno občutite njegove posledice, so te povsem običajne in normalne; kar je nadvse pomembno, da upoštevate pri branju nadaljevanja moje objave.

 

Preden pa začnem dejansko odgovarjati na vaše vprašanje bi se na kratko želel ustaviti pri sami definiciji pojma: meditacija. Meditacija je navidezno neurejeno sledenje posameznikovih misli, občutkov, občutenj, čustev ali asociacij. Podrobneje pa sem o meditaciji spregovoril v svojem strokovnem delu: Um Buda.

 

 

"Meditacija predstavlja zgodnjo obliko orodja za raziskovanje in razlaganje posameznih oblik verskega izkustva, katerega naj bi posameznik primarno uporabljal vedno znova, kadar se prvič srečuje s povsem novimi oblikami verskega izkustva. Medtem ko naj bi za nadaljnje raziskovanje in razlago verskih izkustev, ki jih je predhodno že raziskoval s pomočjo meditacije, uporabljal kontemplacijo. Kontemplacijo na zahodu opredeljujemo kot poglobljeno obliko razmišljanja in razglabljanja o kaki stvari, zlasti duhovni; kar je v osnovi zelo poenostavljena definicija kontemplacije. V sklopu Koryu Buda in ostalih vzhodnih tradicionalnih vedah se uporablja kontemplacija v veliko širšem kontekstu; in sicer primarno kot temeljno orodje, s pomočjo katerega lahko posameznik postopoma na novo uravnovesi njegova notranja neravnovesja, ki so posledica določenih spremenjenih notranjih ali zunanjih dejavnikov oziroma procesov.

 

V kolikor se za trenutek znova navežem na spoznanja in učenja analitične psihologije, bi kontemplacija ustrezala osnovnemu orodju na katerem temelji proces deflacije jaza. Vzhodne tradicionalne vede, vključno s Koryu Budom, poznajo ogromno različnih oblik kontemplacije, ki so namenjene za razreševanje različnih posameznikovih notranjih neravnovesij. A vsem najrazličnejšim oblikam kontemplacij, ki jih prakticirajo vzhodne tradicionalne vede, je skupno, da temeljijo na nenehni souporabi meditacije in kontemplacije ter da kontemplacijo ne omejujejo zgolj na delovanje uma (zavednih psihičnih procesov), temveč jo uporabljajo na tridelni ravni, ki jo predstavlja trojstvo: telo – um – duh. V omenjenem trojstvu telo predstavlja: podzavest, zaznavo, nezavedni del jaza - senco in nezavedne oblike osebnosti - person, um: zavest, zavedni del jaza – ego in zavedne oblike osebnosti – person, medtem ko duh predstavlja: sebstvo, intuicijo in jaz, v kolikor uporabim terminologijo analitične psihologije. Na omenjenem trojstvu temelji vzhodno razumevanje kontemplacije preprosto zaradi tega, ker kakršno koli omejevanje kontemplacije zgolj na posamezni del omenjenega trojstva vodi nazaj v različne iluzorne oblike meditacije. In prav v tovrstno past so se ujela sodobna zahodna kvaziduhovna gibanja ter v katero se tudi slej kot prej ujamejo njihovi praktikanti. Omenjena gibanja se v to past ujamejo preprosto zato, ker se na eni strani odrežejo od tradicij in učenj, iz katerih so nastala, ter na drugi strani, ker poizkušajo prenašati najrazličnejše metode in tehnike vzhodnih tradicionalnih ved tako brez ustreznega poznavanja in razumevanja slednjih kot tudi brez ustreznega preoblikovanja slednjih specifičnim psihičnim potrebam predstavnikov sodobnih zahodnih družb. Na tem mestu gre opomniti, da je zahodna civilizacija tekom svojega razvoja uspela razviti povsem enakovredne sisteme vzhodnim tradicionalnim vedam, ki temeljijo na povsem enakovrednih in zelo podobnih metodah in tehnikah, katere so bile prilagojene specifičnim psihičnim potrebam predstavnikov zahodnih družb. A pri slednjih se srečamo s težavo, da so v veliki večini utonile v pozabo in kolektivno nezavedno zahodne psihe ter katere je zahodna družba začela ponovno resno odkrivati šele tekom 20. stoletja; čemur gredo poglavitne zasluge C. G. Jungu, ki je omogočil rojstvo vnovičnega odkrivanja in preučevanja tovrstnih zahodnih tradicij, katere označujemo s skupnima terminoma: zahodna alkimija in zahodne hermetično-ezoterične tradicije.
 
A v kolikor se znova navežem na učenja in znanja Koryu Buda in filozofije ravnovesij, na kateri tudi temelji Koryu Budo, kontemplacija v osnovi predstavlja stvarno destruktivno razmerje posameznih nosilcev videnja, ki vodi v stvarno destruktivno ravnovesje na ravni verskega izkustva, katero je dejanski nosilec sistema diametralnega nasprotja: zavest – intuicija oziroma misel – uvid/spoznanje."
 
 
"Preden si pogledamo kaj dejansko je versko izkustvo bi predlagal, da se za trenutek prvo ustavimo pri pomenu besede: vera. Beseda vera izvira iz latinske besede 'veritas', ki pomeni 'resnica'. Iz česar sledi, da naj bi vera preučevala resnico. A kakšno resnico? Naša osebna vera je v bistvu sredstvo, s katerim smo v nenehnem stiku z Resnico stvarstva – tako imenovana: objektivna resnica. A slednja ne izvira od nekod izven nas, temveč vedno izvira izključno iz nas samih. Iz naše nadzavesti ter našega sistema diametralnega nasprotja: zavest – intuicija. Torej govorimo o Resnici, ki izvira iz nas samih ter katero lahko spoznamo le preko našega preučevanja nas samih.
 
Omenjeno Resnico je C. G. Jung poimenoval kot sebstvo ter ga opredelil, kot absolutno celoto naše psihe, iz katerega se postopoma na eni strani razvijejo naša podzavest, zaznava, zavest in intuicija ter na drugi strani preko procesov: inflacije in deflacije jaza, ki predstavljata najpomembnejša dela procesa individuacije, postopoma naš nezavedni del jaza - Senca, zavedni del jaza – Ego in osebnosti – Persone, ki skupaj tvorijo naš jaz. Iz česar sledi, da psihologija, še posebno analitična in globinska psihologija, ter njima sorodne sodobne in moderne zahodne znanstvene vede dejansko v marsikaterem pogledu preučujejo tudi vero, o kateri trenutno govorimo. Vsakič, ko na kakršen koli način preučujemo našo psiho, se dejansko vedno znova tudi bolj ali manj dotaknemo preučevanja naše vere; odvisno od tega kako globoko posežemo v našo lastno psiho.
 
Na zahodu vse bolj spoznavamo, da religije nimajo edinega primata nad preučevanjem vere, kar najavlja velik premik v našem načinu razmišljanja, kateremu smo priča na slehernem koraku v naših družbah. Na nek način bi lahko dejali, da se vse bolj približujemo načinu razmišljanja, ki je značilen za vzhodno miselnost ter za zahodne hermetično-ezoterične tradicije in alkimijo. Kar potrjuje tudi vse večji porast zanimanja tako za vzhodne sisteme kot tudi za zahodne hermetično-ezoterične tradicije in alkimijo, ki smo mu danes priča.
 
Sedaj bi se želel dotakniti samega koncepta vere, kot ga to osebno razumem, na osnovi svojega poznavanja učenj vzhodnih sistemov. Sleherna oblika vere je zgolj manifestacija tako imenovane: izvorne vere, ki sodi med osmero osnovnih sil, ki so se rodile skupaj z rojstvom našega stvarstva. Izvorna vera bi še najbolje ustrezala našemu razumevanju izvornega počela. Pri čemer je potrebno poudariti, da je izvorno počelo potrebno razumeti kot silo ali naravni princip, ki omogoča, da lahko nekaj sploh nastane v našem stvarstvu. Ali še bolje rečeno kot naravni princip, ki na nek način določa kaj se bo dejansko manifestiralo v našem stvarstvu; oziroma v kolikor ponovim definicijo počela, s katero smo se že predhodno srečali. Počelo je moč najlažje definirati kot naravni princip, ki določa in ureja projekcije Praznine/Sebstva/Uma.
 
Izvorna vera, katero je C. G. Jung opredelil kot naše sebstvo, se v slehernem izmed nas manifestira kot naša osebna vera. Iz česar sledi, da gre sleherni posameznik tekom njegovega življenja skozi proces ponovnega vzpostavljanja stika z njegovo vero oziroma sebstvom (celotno psiho), kar je primarni namen procesa deflacije jaza. Naša osebna vera tako dejansko predstavlja našo drugo povezavo z našim sebstvom (prvo povezavo z našim sebstvom predstavlja naša zaznava) in kot takšna predstavlja tretji temelj naše nadzavesti.
 
Versko izkustvo bi lahko opredelili kot sleherno obliko našega vzpostavljanja stika z našim sebstvom – celotno psiho."
 
 
"Verska izkustva sodijo med najpomembnejša in tudi najkompleksnejša človekova izkustva, saj poleg tega, da obsegajo celotni posameznikov jaz in večino oziroma celotno njegovo psiho, istočasno tudi povzročijo korenito transformacijo posameznika samega. Sleherno versko izkustvo razkrije posamezniku določeno resnico bodisi o njem samem kot celoti bodisi o njegovem mestu znotraj kozmosa. Zaradi česar so vsa verska izkustva vedno kozmične narave, saj obravnavajo teme in vprašanja, ki so tako ali drugače povezana bodisi z mikrokozmosom (človekovo notranjostjo) bodisi z makrokozmosom (stvarstvom) ter na drugi strani tudi najrazličnejše povezave med mikrokozmosom in makrokozmosom. Pri čemer pa so vedno primarno usmerjena v mikrokozmos; torej v človeka samega. Na osnovi česar tudi predstavljajo temelj človekove duhovnosti, vendar pa verskega izkustva ne gre na kakršen koli način enačiti z duhovnim izkustvom.
 
Verska izkustva se lahko manifestirajo na zelo različne načine in v zelo različnih posameznikovih življenjskih obdobjih. Od življenjskih obdobjih prevladujejo: pozno mladostništvo (od 12. do 24. leta starosti), zgodnje zrelo obdobje (od 24. do 30. leta), zrelo obdobje (od 30. do 45. leta) ter pozno zrelo obdobje (od 45. do 60. leta starosti).  Od načinov manifestacije pa prevladujejo: videnje, uvid in spoznanje.
 
Videnje je spontana oblika proto-uvida in načeloma predstavlja glavnega nosilca verskega izkustva tekom posameznikovega poznega mladostništva in zgodnjega zrelega obdobja, od 12. do 30. leta starosti, in se od uvida razlikuje predvsem po tem, da se vsebina, ki jo prejmemo s pomočjo videnja, manifestira na bistveno bolj nediferenciran način. Zaradi česar sta tako njena narava kot sporočilo bistveno slabše razumljiva in transparentna, kot pa sta to pri vsebini, ki jo prejmemo s pomočjo uvida. Kar je povsem logična posledica tega, da v tem obdobju še vedno nadvse aktivno poteka diferenciacija posameznih delov posameznikovega jaza in celotne psihe. Kakor tudi tega, da v tem obdobju posameznik šele začne aktivno vzpostavljati nova ravnovesja in sisteme nasprotij ter na novo prestrukturirati že obstoječa ravnovesja in sisteme nasprotij v njem samem – v njegovi psihi; omenjeni proces analitična in globinska psihologija imenujeta: deflacija jaza.
 
Uvid/Kensho je moč najlažje definirati kot sleherno vsebino, ki izvira iz nas samih in nam omogoča globlji vpogled v nekaj ali v nek določen proces in načeloma predstavlja glavnega nosilca verskega izkustva tekom posameznikovega zrelega obdobja, od 30. do 45. leta.
 
Spoznanje/Kensho je moč najlažje definirati kot proces, s pomočjo katerega očistimo določeno vsebino, ki smo jo prejeli s pomočjo uvida vsega, kar se je v nas vezalo nanjo. Kajti v trenutku, ko izkusimo uvid nanj nemudoma vežemo bodisi eno ali več naših misli, hotenj, hrepenenj, pojmov, idej, konceptov, arhetipov, nagonov, občutkov, občutenj, čustev, čustvovanj ali kombinacije posameznih izmed njih. V kolikor je uvid sam po sebi trenutne narave, saj se v celoti odvije tukaj in zdaj, to vsekakor ne velja za spoznanje. Določeno naše spoznanje se sicer lahko odvije v zelo kratkem času, skoraj trenutno, zaradi česar imamo pri tovrstnih spoznanjih občutek, kakor da so se pojavila sama od sebe ter da pred njimi nismo doživeli kakršnega koli uvida. A ne glede na to kako hitro se odvije določeno naše spoznanje, še vedno poteka nek določen čas, četudi zelo kratek. Večina naših spoznanj pa načeloma zahteva kar precejšen čas, da se odvijejo. Zaradi česar je tudi sleherno naše spoznanje proces in ne trenutno izkustvo za razliko od naših uvidov. Spoznanje bi lahko tudi definirali kot proces, s pomočjo katerega dejansko ponotranjimo in ozavestimo določen naš uvid in kateri predstavlja glavnega nosilca verskega izkustva tekom posameznikovega poznega zrelega obdobja, od 45. do 60. leta.
 
Najrazličnejše oblike videnja predstavljajo prevladujočo obliko nosilca posameznikovega verskega izkustva tekom druge polovice njegovega poznega mladostništva ter prvo polovico zrelega obdobja, od 18. do 27. leta starosti. Tekom katerega posamezna verska izkustva predstavljajo temelje posameznikovega izoblikovanja nadzavesti in intuitivne inteligence, saj prav slednja pogojujejo delovanje posameznih oblik vrlin in čustvovanj ter določajo kako si bo le te posameznik razlagal, doživljal in uporabljal v njegovem življenju. Na drugi strani verska izkustva tudi pogojujejo in določajo tako naravo posameznikovega ravnovesja med jazom in sebstvom kot tudi na kakšen način si bo razlagal, doživljal in uporabljal primarni temeljni orodji sebstva – neposredno izkustvo nečesa in dvom. Narava in delovanje posameznih verskih izkustev, vrlin, čustvovanj, neposrednega izkustva nečesa in dvoma ter posameznikova razlaga, uporaba in doživljanje slednjih, pa pogojujejo in določajo nadaljnji razvoj posameznikovega samozavedanja, samopodobe in jaza.
 
Kot lahko vidimo na predhodno predstavljenem diagramu imajo videnja, kot osnovni nosilci verskega izkustva, tekom druge polovice posameznikovega poznega mladostništva ter prve polovice zrelega obdobja, nadvse pomembno vlogo pri izoblikovanju in preoblikovanju njegovih notranjih procesov tako v okviru jaza kot tudi celotne psihe. Kar je zgolj posledica dejstva, da sleherna oblika videnja v sebi obsega elemente vseh petih temeljnih sestavnih delov psihe, iz katerih se postopoma razvije jaz. V kolikor upoštevamo omenjeno dejstvo lahko vidimo, da so videnja dejansko zgolj orodja, preko katerih posameznikovo sebstvo in intuicija, s pomočjo zaznave, podzavesti in zavesti, želita odpraviti določene oblike neravnovesij znotraj posameznikovega jaza ter ga na takšen način uravnovesiti s preostalimi temeljnimi sestavnimi deli njegove psihe. A v večini primerov so posamezne oblike videnj veliko prešibka orodja, da bi lahko uspešno odpravila notranja neravnovesja posameznikovega jaza. Preprosto zato, ker so po svoji naravi še vedno zelo nediferencirana in nejasna, saj je njihovo sporočilo še vedno v preveliki meri vezano na posamezne še neozaveščene arhetipske simbole, ki izvirajo iz kolektivno nezavednega zaznave, intuicije in/ali podzavesti, kateri so nadvse tuji posameznikovemu zavednemu delu jaza – egu ter kognitivnim procesom in razumu, na katerih posameznikov zavedni del jaza – ego tudi primarno temelji. Posamezne oblike videnj so dejansko zgolj orodja, ki bodisi potencirajo notranja neravnovesja posameznikovega jaza in psihe do te mere, da sprožijo določene samoregulacijske notranje procese, ki posameznika postopoma vodijo v preseganje njegovih notranjih neravnovesij, bodisi zgolj orodja, ki pomagajo posamezniku ozavestiti določena njegova notranja neravnovesja. Vse oblike videnj pa so neposredno vezane na določene procese v okviru posameznikove zaznave, intuicije ter podzavesti, medtem ko zavest in sebstvo zgolj posredno vplivata na nastanek le teh. Kajti sporočilo, ki ga nosi določeno neposredno izkustvo nečesa (sebstvo), ki je omogočilo nastanek določenega trenutnega izkustva nečesa - občutka (zaznava), ki je skupaj z intuitivnim razumevanjem omenjenega sporočila (intuicija) in z določenim arhetipom ali aspektom arhetipa (podzavest) neposredno ustvarilo določeno obliko videnja, primarno temelji prav na zaznavi in intuitivni percepciji (zaznava in intuicija), v kolikor želi posredovati svojo vsebino zavednemu delu jaza – egu. Medtem ko zavest znova zgolj posredno sodeluje pri omenjenemu procesu, in sicer njena naloga je zgolj ta, da do določene mere približa sporočilo verskega izkustva kognitivnim procesom in razumu, ki so del zavednega dela jaza – ega. Iz česar sledi, da zgolj zaznava, intuicija in podzavest neposredno sodelujejo pri izoblikovanju posamezne oblike videnja.
 
Videnja dejansko delimo prav na osnovi tega ali ima pri njihovem nastanku pomembnejšo vlogo posameznikova zaznava, podzavest ali intuicija. V kolikor ima pri njihovem nastanku pomembnejšo vlogo zaznava govorimo o najrazličnejših oblikah zaznavno-intuitivnih občutkov, medtem ko v kolikor ima pomembnejšo vlogo podzavest govorimo o najrazličnejših oblikah slutenj. V primerih kadar pa ima pri nastanku posamezne oblike videnja pomembnejšo vlogo intuicija, pa govorimo o najrazličnejših oblikah intuitivnega védenja.
 
V vsakdanjem življenju večina ljudi zelo slabo razlikuje med najrazličnejšimi oblikami zaznavno-intuitivnih občutkov, slutenj ali intuitivnih védenj, ki so zgolj posledica določenih tipov oblik videnj – primarnih oblik verskega izkustva, in jih najpogosteje bolj kot ne enači med seboj ter označi s skupnim terminom: šesti čut, intuicija, zaznava, ekstrasomatska percepcija, ideja, vizija, navdih… A v kolikor upoštevamo, da imajo pri njih različne vloge naša zaznava, podzavest in intuicija lahko hitro pridemo do ugotovitve, da med njimi obstajajo določene razlike, da imajo različne namene delovanja ter da predstavljajo diametralna nasprotja drug drugemu. Zaradi česar bi predlagal, da si na kratko pogledamo njihove razlike in namene delovanja.
 
Zaznavno-intuitivni občutki sodijo med najpogostejšo in prvo obliko videnj, s katerimi se človek srečuje tekom svojega življenja. Njihov osnovni namen  je bodisi izpostaviti posameznikovemu zavednemu delu jaza – egu določena neravnovesja med posameznikovim jazom in zaznavo bodisi omogočiti njegovemu zavednemu delu jaza – egu, da preseže določena obstoječa neravnovesja med jazom in zaznavo. Zaznavno-intuitivne občutke posameznik doživlja izključno v času budnosti, kadar je njegov jaz pod močnim vplivom zaznave; torej kadar je soočen z ekstremnimi okoliščinami, ki ga prisilijo, da se osredotoči izključno na lastne občutke in občutenja. Zaznavno-intuitivni občutki vodijo bodisi v nadaljnje zaznavno-intuitivne občutke bodisi naprej v porajanje slutenj.
 
Slutnje sodijo med naslednjo najpogostejšo in drugo obliko videnj, s katerimi se človek srečuje tekom svojega življenja. Njihov osnovni namen je bodisi posredno preko anime ali animusa izpostaviti posameznikovemu zavednemu delu jaza – egu določena neravnovesja med jazom in podzavestjo bodisi posredno preko anime ali animusa omogočiti njegovemu zavednemu delu jaza – egu, da preseže omenjena neravnovesja med jazom in podzavestjo. Slutnje človek najpogosteje doživlja bodisi s pomočjo sanj, v času budnosti, kadar je pod vplivom različnih arhetipskih oblik vedenja (osebni obredi, religijski obredi, okultni obredi, masovni dogodki in prireditve z močnim čustvenim nabojem…), bodisi kadar je pod vplivom psihotropnih snovi. Slutnje vodijo bodisi v nadaljnje oblike slutenj, nazaj v zaznavno-intuitivne občutke bodisi naprej v porajanje intuitivnih védenj.
 
Intuivna védenja sodijo med najredkejšo in tretjo obliko videnj, s katerimi se človek srečuje tekom svojega življenja. Za razliko od predhodnih dveh oblik videnj ima tovrstna oblika videnja tri različne osnovne namene. Njen prvi osnovni namen je bodisi izpostaviti posameznikovemu zavednemu delu jaza – egu določena neravnovesja med jazom in preostalimi temeljnimi sestavnimi deli psihe (sebstvo, podzavest, zaznava, zavest in intuicija) bodisi omogočiti njegovemu zavednemu delu jaza – egu, da preseže določena obstoječa neravnovesja med jazom in preostalimi temeljnimi sestavnimi deli psihe. Njen drugi osnovni namen je bodisi izpostaviti posameznikovemu zavednemu delu jaza – egu določena notranja neravnovesja posameznih temeljnih sestavnih delov psihe samih bodisi omogočiti njegovemu zavednemu delu jaza – egu, da aktivno sodeluje s preostalimi temeljnimi sestavnimi deli psihe pri preseganju določenih njihovih notranjih neravnovesij. Njen tretji osnovni namen pa je omogočiti rojstvo uvida, ki posamezniku omogoči globlji vpogled v nekaj ali nek določen proces bodisi v njem samem bodisi izven njega. Intuitivna védenja človek doživlja izključno v času budnosti, kadar prakticira takšno ali drugačno obliko meditacije; oziroma kadar navidezno neurejeno sledi njegovim mislim, občutkom, občutenjem, čustvom ali asociacijam. Intuitivna védenja vodijo bodisi v nadaljnje oblike intuitivnih védenj,  nazaj v slutnje bodisi naprej v porajanje uvidov."
 
 
Grega Vodopivc, Um Buda
 
 
V kolikor bi vas podrobneje zanimala stvarna narava verskega izkustva si lahko več o njej preberete v mojem strokovnem delu: Um Buda, iz katerega so tudi navedeni zgornji citati. V sklopu katerega obravnavam osnovno predstavitev celotne človekove psihe, vseh njenih primarnih šestih temeljnih sestavnih delov: sebstvo, podzavest, zavest, zaznava, intuicija in jaz, skozi prizmo obravnave naslednjih osmih sistemov nasprotij, ki predstavljajo osnovne temelje človekove psihe:
  1. Sistem komplementarnega nasprotja: podzavest - zavest,
  2. Sistem komplementarnega nasprotja: zaznava - intuicija;
  3. Sistem diametralnega nasprotja: podzavest - zaznava;
  4. Sistem diametralnega nasprotja: zaznava - zavest;
  5. Sistem diametralnega nasprotja: zavest - intuicija;
  6. Sistem diametralnega nasprotja: intuicija - podzavest;
  7. Sistem komplementarno-diametralnega nasprotja: podzavest/zavest - zaznava/intuicija;
  8. Sistem komplementarno-diametralnega nasprotja: jaz.

 

Pri sleherni obliki meditacije in kontemplacije pa je ključnega pomena, da se vsaj na osnovni ravni seznanimo z osnovami stvarne narave naše zaznave, katera temelji na uporabi naslednjih štirih primarnih orodij: občutek, občutenje, čustvo in čustvovanje, o katerih bom na kratko spregovoril v drugem delu svoje objave.


dReAM

 

 

 


#16 none

none
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 375

Objavljeno: 13. januar 2015, 20:21

A lahko odmisliš čas? Kaj je pa čas? A ni to to kar zdaj tipkava...

 

Preteklost, prihodnost  vse se stalno meša, če razmišljaš logično, če pa odmakneš dimenzijo časa, pol je vse pomešan, oziroma vseeno. Vedno, ko razmišljaš je preteklost, prihodnost... razen če rečeš zdejle bom pa to in to (pa že to je mimo...). Edino, dihanje se dogaja iz trenutka v trenutek, sam jaz ne bi skoz samo dihala haha ...to sem mislila. 


dReAM

 

 

 


#17 Zala_

Zala_
  • ŽeČistoDomači
  • Št. objav: 447

Objavljeno: 13. januar 2015, 20:57

A lahko odmisliš čas? Kaj je pa čas? A ni to to kar zdaj tipkava...

 

Hehe, ja ti si predpostavljal, da ga lahko ("... pusti preteklost..."). Menda je čas "izumljen" nekje v začetnem obdobju industrializacije z namenom, da bi ljudje vedeli, kdaj je treba it delat, kar tudi dane počnemo in očitno je logično, da ga zato tudi smiselno uporabljamo. Kar pa se tiče misli, izkušenj... te pa žal nimajo ravno časovnih omejitev. 



#18 none

none
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 375

Objavljeno: 13. januar 2015, 21:08

Kako to misliš, da izkušnje in misli nimajo časovne omejitve??? A niso izkušnje in misli nekaj kar je precej

časovno determinirano in esencialno povezano???

 

Hehe, ja ti si predpostavljal, da ga lahko ("... pusti preteklost..."). Menda je čas "izumljen" nekje v začetnem obdobju industrializacije z namenom, da bi ljudje vedeli, kdaj je treba it delat, kar tudi dane počnemo in očitno je logično, da ga zato tudi smiselno uporabljamo. Kar pa se tiče misli, izkušenj... te pa žal nimajo ravno časovnih omejitev. 


dReAM

 

 

 


#19 Zala_

Zala_
  • ŽeČistoDomači
  • Št. objav: 447

Objavljeno: 13. januar 2015, 21:25

Kako to misliš, da izkušnje in misli nimajo časovne omejitve??? A niso izkušnje in misli nekaj kar je precej

časovno determinirano in esencialno povezano???

 

Ja glede na  to kaj jaz doživljam  so ene misli in izkušnje, ki stalno prihajajo na površje... če pa že samo opazuješ vedenje, se tudi zdi, da reagiramo na iste triggerje z istim vedenjem tudi dlje časa. Zato pravim, da misli niso časovno omejene. Najbrž si pa ti imel v mislih kaj drugega.



#20 none

none
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 375

Objavljeno: 13. januar 2015, 21:26

A lahko včasih tudi te misli zaustaviš*?


dReAM

 

 

 


#21 Zala_

Zala_
  • ŽeČistoDomači
  • Št. objav: 447

Objavljeno: 13. januar 2015, 21:28

A lahko včasih tudi te misli zaustaviš*?

Seveda za nekaj "časa" laugh.png



#22 none

none
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 375

Objavljeno: 13. januar 2015, 21:45

Simpatiš! Misliš hmmmmm v meditaciji....hmmm


dReAM

 

 

 


#23 Zala_

Zala_
  • ŽeČistoDomači
  • Št. objav: 447

Objavljeno: 13. januar 2015, 22:07

Simpatiš! Misliš hmmmmm v meditaciji....hmmm

Ne ravno hmmmm :D, ja  meditaciji tudi. 



#24 none

none
  • Lunatik
  • Št. objav: 3 375

Objavljeno: 13. januar 2015, 22:11

Ravno tako.....lepo...a  kako to, da si še vedno nemirna? Kaj je to v tebi,

kako se to kaže? Morda tudi fizično? Se mokriš?


dReAM

 

 

 


#25 Gost_Jeti_*

Gost_Jeti_*
  • Gost

Objavljeno: 13. januar 2015, 22:11

kaj je zdaj to ... ja ... nemir lahko z meditacijo umiriš ... odvisno kaj je vzrok le tega ... teh pa ni malo!






Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)

Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0