...Fajn bi bilo razdelati še relacijo našega strahu do vsega.
Ali je res možno biti tako "razsvetljen ", da te v nobeni relaciji do življenja ni niti malo strah?
Ali lahko zaradi tega promila strahu postaneš nevezan, popolnoma svoboden, pomirjen v nirvani ?
Je to zares sploh kdo dosegel ?
Že s promilom strahu, se namreč v nas samih poraja dvom, ki nam poruši srečo.
Ali se um lahko osvobodi energijskega prebliska strahu, ki pride lahko iniciran tudi od zunaj, prime pa se te ravno zato, ker veš, da v bistvu nič ne veš- ne veš dovolj.
Da nimaš na vse dejanskega odgovora, da si v bistvu neuk in da so morda razna prepričanja, ki jih posvajaš, lahko samo fatomorgana zaščite pred dejanskim strahom, ki človeka vsakodnevno opominja, da ni popolnoma srečen.
Je morda vsa umetnost le v tem, da se nekdo lahko sam prepriča, da ga ni česa strah ?
A se to sploh da ?
A je to potem sploh pot resnice?
¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸¸
Glede vprašanja navezanosti starševstva na otroke ;
Zato se mi zdi, da ne morem doseči nirvane nevezanosti na otroka.
Lahko, da sem v neki meri srečna zato, ker je na poti osamosvajanja, vsakič ko mi hčer razlaga svoje podvige v neznano, različna druženja in priložnosti, ki niso več v mojem dometu opazovanja....se lahko z notranjim vedenjem strinjam s procesom....
Ampak strahu nisem osvobojena.
Vsakič se v meni sproži budnost na situacije v katere prehaja.
Če žura napr. v lokalu, kjer so že podtikali kozarce z drogo, če napr. na faksu gradijo sistem v katerem želijo s političnim programom izobraževanja narediti namerni osip študentov s tem, da vse izpitne roke premaknejo na en mesec - junij ( 10 izpitov za katere veš, da jih lahko opravi samo s tombolo in bo njen trud skoraj zaman )....če pomislim kako se lahko spremeni njen lajf, če se ji zatakne napr. kje na čustvenem področju mladostniških nabiranj izkušenj itd.....
Vse to so realne skrbi in strahovi s katerimi se posledično ukvarjamo kot starši, pa čeprav svojemu otroku želimo nenavezanost in samostojnost....in se celo po najvišji možnosti trudimo, da bi to vsi skupaj dosegli.
Strahu in raznim zaskrbljenostim....se povsem ne da izogniti.
Zato menim, (moje osebno mnenje ), da se tega stanja sreče ali pa razsvetljenosti ne da ravno doseči.
Lahko samo z določenim prepričanjem, ki te odmakne od budnega opazovanja, ki pa morda ni v skladju z odgovornostjo....je pa morda v sobivanju s kakšnim višjim prepričanjem ali teorijo, ki ti pomaga pri tem, da spustiš tovrstno navezanost....
Ampak vedno se vprašam....koliko zares sama pripomorem, da se nekatere zadeve razpletajo tako ali drugače ?
