74 komentarjev na to temo

[Pico Della Mirandola]

sestra, tempelj Hare krišna bi bil tvoja rešitev, oziroma, če drugače ne gre  vzami Bhagavad gito v roke in naj ti kak mal bl napreden bhakta razloži tiste dele, ki jih ne boš razumela ali hotela razumeti. 

[mačky]

Aha, hvala. Vse skupaj se mi zdi, kot da si zanje ena številka. In kot da res manjka eno sočutje.

 

Me zanima kako je v kakih takih skupinah kot je bilo pri Ruglju. Zdaj nadaljuje to dr. Andrej Perko. Je pa verjtno drago.

 

Samo ko si se prekršila, te v bistvu ni potegnilo nazaj, tako da očitno si dokaj močna oseba Vsekakor čestitam za pogum in da ti je vse to uspelo.

[mayan]

Sočutje je velikokrat krinka želje...tako da je delikatno v bistvu pričakovati sočutje od zunaj, tako da če imaš to (ne)srečo, da je nekdo skrajno nesočuten, sočutje vsaj v sebi najdeš do sebe na pravi način...

Kajti zmede nastane tudi pri sočutju do sebe, ko te misel vprašuje, al je bolj sočutno iti po/na pir, dva, tri ali trpeti, ker hrepeniš po piru, dveh, treh... sploh ker pozabiš posledice... moralno trpljenje dan, dva, tri... Potem se na koncu koncev vprašaš pred kom????

 

 

 

Pomembno spoznanje, ki pa drži, je pa, da če se odpoveduješ, odvisno koliko ti je to težko, vendar če se zavedaš in torej vsakodnevno premaguješ to svojo odvisnost, da ne izbereš lažje poti zase, ti je življenje za znatno stopinjo ali dve bolj naklonjeno... To se dejansko da videt in občutit... In lahko gradiš sanje tokrat stabilnejše, bolj počasi, ampak realno in zares...

 

(Pozabila sem tudi omeniti, kar je v tem sistemu meni osebno velik minus, da če želiš psihoterapevtsko obravnavo, je jemanje antidepresivov tako rekoč pogoj).

[Pico Della Mirandola]

Sočutje je velikokrat krinka želje...tako da je delikatno v bistvu pričakovati sočutje od zunaj, tako da če imaš to (ne)srečo, da je nekdo skrajno nesočuten, sočutje vsaj v sebi najdeš do sebe na pravi način...

Kajti zmede nastane tudi pri sočutju do sebe, ko te misel vprašuje, al je bolj sočutno iti po/na pir, dva, tri ali trpeti, ker hrepeniš po piru, dveh, treh... sploh ker pozabiš posledice... moralno trpljenje dan, dva, tri... Potem se na koncu koncev vprašaš pred kom????

 

 

 

Pomembno spoznanje, ki pa drži, je pa, da če se odpoveduješ, odvisno koliko ti je to težko, vendar če se zavedaš in torej vsakodnevno premaguješ to svojo odvisnost, da ne izbereš lažje poti zase, ti je življenje za znatno stopinjo ali dve bolj naklonjeno... To se dejansko da videt in občutit... In lahko gradiš sanje tokrat stabilnejše, bolj počasi, ampak realno in zares...

 

(Pozabila sem tudi omeniti, kar je v tem sistemu meni osebno velik minus, da če želiš psihoterapevtsko obravnavo, je jemanje antidepresivov tako rekoč pogoj).

                   

pardon poboldan bi moral bit sam del od vejice naprej

[Silvija]

Ni je ženske ki ne bi bila odvisna in ni ga deca ki to ne poskuša izkoristit, se temu prilagodit al pa s tem vzbujat pozornost..

 

 kot ste ugotovil, je vse to naš lažni ego..

Nauš rek el, da ni tudi odvisnih dedcev, ki še kot odrasli visijo na jo.... ali čem podobnem 

[Silvija]

Sama sem zdravljen alkoholik. Sedaj je tri leta in pol od zdravljenja. (Me zanima, če bo oz. koga bo ta izjava presenetila)

Kaj lahko rečem?

Skopo je vse to, kar v zvezi s tem razmišljam. Velik del mojega življenja, ko sem pila, se mi zdi kot drugo življenje ali življenje nekoga drugega, oddaljeno.

Bistvo zdravljenja je v tem, da si priznaš…. Bolj kot si zmožen tega, uspešnejše se spoznavaš, predvsem v razliki med tem, kar želiš pokazati svetu in med resnico. Jaz svoje tam nisem bila zmožna povedati, se razgaliti popolnoma, sem olepševala. Sicer pa imaš občutek, da vedo, če že ne terapevtke pa vsaj sotrpini. To so ljudje, težko verjet, iz vseh vetrov, od gospodinj v zrelih in starejših letih, mladih punc, trdih delavcev… vsi… povezani… Veliko začudenje mi je bilo, koliko težav so imeli sploh s priznavanjem tega, da so alkoholiki (npr. koliko so spili…).

Njihovo bistvo zdravljenja pa temelji na tem, da si odslej zmeraj alkoholik. Nisi ozdravljen. Si alkoholik - zdravljen. Ostaneš alkoholik. Popolna abstinenca mora biti. Imeli smo učne ure vsak dan, po petih tednih izpit o alkoholizmu in posledicah…vmes pogovore pred skupino po vrsti…, kulturna udejstvovanja (recitali, petje…), peka slaščic, red v sobah, pravila (nič kave iz avtomata do 11h), vmes sem morala dati skozi Valentinovo (nastop pred celim oddelkom) in Pust (našemljena plesala trezna, bog pomagaj)… 

So bili povratniki, ki so se npr. po desetih letih popolne abstinence čutili dovolj močne, da spijejo kozarček na dopustu in so zdrsnili nazaj, kjer je skorajda pravilo, da padeš še globje…

Skratka, svojo nalogo sem opravila le delno, ker sem po vsem tem, ko še zmeraj hodiš redno v skupino, eni prostovoljno tudi pet let…, imela občutek, da stagniram… No, saj vem zakaj, nisem se mogla odpreti, in sem bluzila enaintaisto… z zavedanjem, da mi nihče ne more pomagati… Problemi so drugje in so ostali kot nerešljivi…

Celoten sistem se mi zdi pozitivno zastavljen, sploh če še imaš količkaj rešpekta oz. da potrebuješ nekoga, katerega mnenje boš spoštoval in tako preko tega potem abstiniraš, ker se čutiš povezan. Več skorajda ne morejo narediti, ker moraš sam želeti spremeniti svoje življenje na bolje.

Velikokrat čutim praznino, ko bi zelo zelo spila pivo, in sem jezna na celi svet, ker ne morem te moje tako značilne osebnostne poteze izživet, ko mi je svet preveč in se melanholično predam v svet čustev, s pijačo seveda. Vem pa kam to vodi - resnično samo navzdol. Ker ni moč ostati pri enem pivu. Čeprav bi znali porečti tam, da se pač očitno nisem dosegla dna. Pozabim, da je to moja odločitev in se zdi, kakor da le ubogam in čakam, kdaj bo konec kazni, hehe... Veliko se sprašujem o svobodi...

Ne vem sicer pravega razloga zakaj sem napisala to, če koga kaj zanima naj vpraša… Jaz le upam, da se bom lahko še kdaj iz srca smejala, to pogrešam pri sebi… kot da je del mene umrl…, a vendarle ne dovolj.

Ne morem reči, da bi ti po tvojem pisanju in občutku o tebi  to pripela. Me pa ne preseneča, da nosimo vsi vsakojaka čuda, navade, odvisnosti, meni se zdi to človeško. In za pohvalit je, z VELIKIM VZKLIKOM IN KLICAJEM, vsakemu, ki se je s svojo odvisnostjo soočil in izboril novo pot  . 

 

Sem pa brala Proces prisotnosti, o povezanem dihanju. In tam je govora o tem, da če se "predihamo" naprej, odstranimo čustvene vozle in blokade, da smo očiščeni in ozdravljeni. OZDRAVLJENI, ne pa več zdravljeni alkoholiki, kadilci. In seveda, govorim o teoriji. Jz v prakso še nisem sprovedla ozdravitve od odvisnosti od OH. Se pa pošalim in kao opravičujem s tem (se zavedam, da ni opravičila, samo beg), da rečem, ja lej, alkoholik neha pit, ane, jz pa nehat jest ne morem  . Poudarek na šalim seveda, kajti v srcu marsikaj razumem. 

[mačky]

Silvija glede odvisnosti od OH ti pa mogoče jaz lahko dam nasvet,da postopoma zmanjšuje, samo saj se ti jim ni treba čist odpovedat. No ko jaz sem tudi včasih samo OH jedla... sploh zelejave nisem. Mi je bila bljak. Zdaj je ravno obratno. Telo je pa navajeno na določeno količino in ko začneš postopoma spreminjat prehranjevalne navade, se vse da. Ni treba naenkrat. Ko odkriješ recepte in jedi, ki ti ustrezajo, pa se mal zorganiziraš, ti postane OK. Razen, če ti res ni fajn preživet v kuhinji kar precej časa... Meni npr. je to užitek Ampak res, ne bi verjela kaj sem bila zmožna pojest, še bolj smešn je pa, da sem bila takrat bolj suha od tega kar sem v tem trenutku, no samo pri 35 si res ne želim imet 45 kg, ker verjetno bi zgledala čudno...

[Silvija]

Mačky,  imam obdobja in obdobja. Nenadoma par let čist fajn in super jem, nato padem kako leto v recidiv... Moram naštudirat, ker v ozadju vidim, da je tudi delovanje vranice in čustvene fore. Pa menda tudi leto, ko prevladuje zemeljski element, mene "zemeljsko" došo, še bolj not potegne. In obdobje prehoda v "žensko pomlad" me je shebalo... Če se bom res odločila, imam v glavi itak razpucano, kaj mi paše, kaj je zame zdravo, pa tudi skopirane knjige in recepte, kako se recimo v 3 tednih posebnega režima odvadiš oz. s posebno prehrano odvadiš možganske dopaminske receptorje....skratka...lalalala...samo odločitev DOST MAM in ZDAJ je potrebna. 

[mačky]

Aha o tem zadnjem pa jaz ne vem kaj veliko Lahko pa da je to itak to, kakor jaz v splošnem jem, samo da v teoriji tega ne poznam

 

Ja, velikokrat so tudi kake čustvene stvari, ni da bi se kar odločili, ma jaz kar dosti vem o prehrani, pa ne mislit, ima tudi obdobja Ko vse kaj drugega kot zdravo jem. Ampak meni se je vse popravilo, ko se mi je končala veza, v kateri sem bila več kot 10 let. In zdaj je to v 90% OK in skoraj brez da bi karkoli naredila, se mi je popravilo vse, od postave, pa ne vem kaj je to - v enem obdobju sem se menda pomladila ali kaj, kar eni 10 let mlajši snubci okrog mene Lahko pa sam, da so jim starejše všeč ))

 

https://www.sciencea...-is-connection/

 

En zanimiv članek... Pa vseeno ne zgleda enostavno.

[Zanija]

Mayana hvala ker si delila z nami

danes sem govorila z gospo, ki je že 20 let trezna

govorila sem o tem kako te to zaznamuje

pa tudi kako veliko moč ti da

ker veš da zmoreš premakniti nekaj tako velikega v sebi

ona pravi da ima vedno zasilni izhod

možnost C

če bi jo preveč zamamilo za alkohol

ima vedno vozovnico za Katmandu

hudo se me je dotaknila s svojo izpovedjo

tako kot ti

 

ljudje smo različni

nekateri bolj prilagojeni življenju na Zemlji

nekateri manj

 

in tisti, ki smo manj prilagojeni in pogosto tudi energijsko ali čustveno bolj tanki

nam je doživljenje istih stvari kot onim bolj prilagojenim težje ... doživljamo na različnih nivojih in hitro se pojavi potreba po begu

zato so umetniške senzitivne duše še toliko bolj podvržene tovrstim iskanjem sreče

 

vsi mi bijemo svoje bitke

in tako velika bitka, kot je bitka z odvisnostjo

ti lahko da priložnost novega življenja

 

hotela sem dati samo stigmo dol iz "odvisnežev"

ker dejstvo je, da smo po večini ljudje odvisni bolj kot se zavedamo

 

lepe dečve so zasvojene s kupovanjem novih cot

kar nekaj gospodov, ki jih poznam, s pornografijo

sama iščem uteho v hladilniku

drugi v hitrih avtomobilih

tretji v športu

 

če je kolikor toliko uravnoteženo in ni premočno destruktivno za nas in okolico

potem se nekako da

razumeti tudi ta del sebe

 

sama sem prvič to dojela

šla ven iz kockastega razmišljanja,

ob filmu v katerem je zdravnik, ki je skrbel za sirote z denarjem, ki ga je dobil od splavov, ki jih je delal na črno

vsak večer zaspal tako, da se ga je zadel z morfijem ( mislim, ne vem točno, če je bil morfi, pač neko zdravilo)

tisti film mi je dal velik vpogled

v sive barve naše psihe

kako  te velike duše

ki nosijo velika bremena

včasih rabijo pobegniti

in sem štekala

in ne hodim po sebi

ko vidim, da iščem bližnjico do sreče

toda takoj ko zmorem

grem dalje z največ stika s sedanjostjo in realnostjo kot lahko

[Zala_]

Stigme odvisen, zdravljen, ozdravljen so šle tudi meni skrajno na živce, ampak sem ugotovila, da igrajo veliko vlogo pri zanikanju- ki je kar velik del problema. Odvisniki si vsi po malem "zakrivamo" del realnosti in če hočeš vzpostavit odnos s sabo, je to zanikanje treba čim bolj zmanjšati. Čeprav po nekem času niti ni toliko več pomembno...

 

Mayan vesela sem, da si izpovedala svojo zgodbo. Omenjala si praznino, občutke praznine, poleg vseh drugih, ki sem jih na tej poti tudi sama precej dobro izkusila, se jih bala, jih poskušala potlačit... dokler nisem ugotovila, da je praznina precej logično občutje, glede na moje življenje v alkoholični družini, kjer moje želje, potrebe, ustvarjalnost... niso bile videne, kaj šele upoštevane. Posledica tega je bila, da sem poskušala ugotoviti, kaj starša potrebujeta in jima to izpolnit, zato da je bil mir v hiši (da bi potem mogoče tudi onadva uvidela, da jaz kaj potrebujem...)... Vmes sem izgubila občutek zase, kaj jaz potrebujem, želim, kdo sem jaz, kaj je moj namen... in vse to se je lahko razvijalo šele iz tistega občutka praznine, ki me je z občutki praznine,  v resnici opozarjalo tudi na to ;-). 

 

Zdi se mi, da obravnava odvisnosti res potrebuje globinski pristop ... 

[Damijan Ditner]

Sama sem zdravljen alkoholik. Sedaj je tri leta in pol od zdravljenja. (Me zanima, če bo oz. koga bo ta izjava presenetila)

Kaj lahko rečem?

Skopo je vse to, kar v zvezi s tem razmišljam. Velik del mojega življenja, ko sem pila, se mi zdi kot drugo življenje ali življenje nekoga drugega, oddaljeno.

Bistvo zdravljenja je v tem, da si priznaš…. Bolj kot si zmožen tega, uspešnejše se spoznavaš, predvsem v razliki med tem, kar želiš pokazati svetu in med resnico. Jaz svoje tam nisem bila zmožna povedati, se razgaliti popolnoma, sem olepševala. Sicer pa imaš občutek, da vedo, če že ne terapevtke pa vsaj sotrpini. To so ljudje, težko verjet, iz vseh vetrov, od gospodinj v zrelih in starejših letih, mladih punc, trdih delavcev… vsi… povezani… Veliko začudenje mi je bilo, koliko težav so imeli sploh s priznavanjem tega, da so alkoholiki (npr. koliko so spili…).

Njihovo bistvo zdravljenja pa temelji na tem, da si odslej zmeraj alkoholik. Nisi ozdravljen. Si alkoholik - zdravljen. Ostaneš alkoholik. Popolna abstinenca mora biti. Imeli smo učne ure vsak dan, po petih tednih izpit o alkoholizmu in posledicah…vmes pogovore pred skupino po vrsti…, kulturna udejstvovanja (recitali, petje…), peka slaščic, red v sobah, pravila (nič kave iz avtomata do 11h), vmes sem morala dati skozi Valentinovo (nastop pred celim oddelkom) in Pust (našemljena plesala trezna, bog pomagaj)… 

So bili povratniki, ki so se npr. po desetih letih popolne abstinence čutili dovolj močne, da spijejo kozarček na dopustu in so zdrsnili nazaj, kjer je skorajda pravilo, da padeš še globje…

Skratka, svojo nalogo sem opravila le delno, ker sem po vsem tem, ko še zmeraj hodiš redno v skupino, eni prostovoljno tudi pet let…, imela občutek, da stagniram… No, saj vem zakaj, nisem se mogla odpreti, in sem bluzila enaintaisto… z zavedanjem, da mi nihče ne more pomagati… Problemi so drugje in so ostali kot nerešljivi…

Celoten sistem se mi zdi pozitivno zastavljen, sploh če še imaš količkaj rešpekta oz. da potrebuješ nekoga, katerega mnenje boš spoštoval in tako preko tega potem abstiniraš, ker se čutiš povezan. Več skorajda ne morejo narediti, ker moraš sam želeti spremeniti svoje življenje na bolje.

Velikokrat čutim praznino, ko bi zelo zelo spila pivo, in sem jezna na celi svet, ker ne morem te moje tako značilne osebnostne poteze izživet, ko mi je svet preveč in se melanholično predam v svet čustev, s pijačo seveda. Vem pa kam to vodi - resnično samo navzdol. Ker ni moč ostati pri enem pivu. Čeprav bi znali porečti tam, da se pač očitno nisem dosegla dna. Pozabim, da je to moja odločitev in se zdi, kakor da le ubogam in čakam, kdaj bo konec kazni, hehe... Veliko se sprašujem o svobodi...

Ne vem sicer pravega razloga zakaj sem napisala to, če koga kaj zanima naj vpraša… Jaz le upam, da se bom lahko še kdaj iz srca smejala, to pogrešam pri sebi… kot da je del mene umrl…, a vendarle ne dovolj.

 

Mayan, verjemi, še se boš prav iz srca smejala!

Tisti del tebe ,ki ga pogrešaš, ni umrl.

Tisti del tebe, ki je zaživel ob pivu, v tebi še zmeraj živi, le da sedaj živi v tisti praznini, ki jo čutiš.

 

Zapolni to praznino, zapolni jo z vedenjem, da si to storila zase, to je bila tvoja volja, tvoja odločitev, SAMO TVOJA!

Kar si dosegla, si dosegla sama.

Center za odvisnike, psihiatrija, tvoja skupina.......so ti bili samo opora, da si dosegla to točko, kjer si zdaj.

 

Naprej, moraš sama najti cilj, ki ga želiš doseči, tokrat naj bo cilj večji od opustitve alkohola,(zagotovo je v tvojem življenju želja, ki se v tem trenutku zdi nedosegljiva)

Vrni se 3,5 leta nazaj, dosegla si nedosegljivo..........

Torej, lahko uresničiš neuresničljivo..........

Z tem vedenjem, zapolni praznino ,zaradi katere imaš občutek ,da se nikdar več ne boš iz srca nasmejala.

 

Meni je uspelo nekje med 4 in 5 letom, tako da še imaš čas......

 

Zdaj pa, ko si zajahala konja abstinence, ga jezdi...jezdi ga z vso močjo.......občuti to svobodo......in bodi pripravljena, življenje z vsakim trenutkom ponuja nove priložnosti

nove cilje, nove radosti......in tudi nove pasti

[mayan]

Iskrena hvala, Damijan in Silvija, Zanija in Zala ter Pico, ki ste mi namenili te besede, mi pomeni....

[mgd]

mayan, ti rabš tapravo zadovoljstvo, taprav svet... in pol ti niti na misel ne bo prišel jalov poskus doseganja tega z alkoholom ali trhlo, vznemirjujočo, jezo povzročujočo abstinenco. Dobiš pr svojmu kreatorju... ki te ima edini res rad in edino katerega imaš ti lahko zares rada. 

[mačky]

Uh... kak stavek si bom izposodila, ko bom kdaj govorila z bivšim fantom in mu bom dala malo mislit. On je trenutno popolnoma na tleh, psihično. Ne vem pa kaj se gre - drugi mu ponujajo pijačo, pa jo zavrne in razlaga, da ima pavzo. Potem ga je pa prijateljica uzalotila, ko je pil na skrivaj, iz steklenice, da ga ne bi zalotili. Ni je pričakoval, ko je prišla izza negovega hrbta.

[Zanija]

Mačky to bo moral on narediti

to mora klikniti v človeku

ko ga vsi zapustijo

ko vidi svoje posledice

samo mora klikniti v njem

 

tolk smo pametni za druge

to je njihova pot

ne veš za kaj je to koristno

ne veš zakaj je kdaj koli v življenju nekaj koristno

 

zdravljen alkoholik bo

upam

imel več sočujta do sočloveka v krizi

kot nekdo, ki ni nikoli padel

[Damijan Ditner]

S tem se moram popolnoma strinjat.

To lahko stori, samo on sam. Pa naj se ljudje okrog njega, oziroma ti, Mačky, še tako trudite, ne bo efekta, dokler se ne premakne v njem samem.

Dokler sam ne začuti potrebe po spremembi, lahko čuti vašo pomoč kot pritisk, in na trenutke se bo obnašal kakor da mu je jasno, več ali manj , zato da ugodi vašim prošnjam, in zmanjša pritisk.

 

Ampak, kot je napisala Mayan, praznina, zaradi katere ima občutek, da se ne bo nikdar več iz srca nasmejala, lahko postane tako zelo neznosna, da mu je v nekem trenutku popolnoma vseeno za ves svet, zase, za svoje bližnje, v nekaterih primerih, celo za svoje življenje. Takrat si želi, samo nekaj trenutkov z svojo steklenico.

 

Marsikdo, potem ,zaradi "pomoči" vseh ,ki jim nekaj pomeni, nikoli ne pride do konca poti, do tistih zadnjih vrat, za katerimi se skriva vsa resnica, za katerimi se skrivajo vsa priznanja samemu sebi^-

^​

[Brezo]

Na kratko povedano..."praznino", ki nastane zaradi takih ali drugačnih vzrokov, se mora zapolniti s "svetlobo"...po domače povedano to pomeni, da se začne človek povezovati s svojim Višjim Jazom...ali je to preko plesa, glasbe, športa, dela z ljudmi, filantropije, meditacije, petja Hare Krišna ali bilo kaj drugega sploh ni pomembno...sam ali s pomočjo...na koncu itak šteje samo rezultat...ta del je najbolj pomemben in najbolj zanemarjan pri skupinskih srečanjih, tudi psihoterapiji...

 

Kdor je sposoben zavednega ali nezavednega telepatskega stika, "sevanja" na drugega samo če stoji ali se nahaja zraven njega+ stvari, ki grejo avtomatsko zraven, taka oseba lahko drugi skrajša pot že za 1/3...Že samo s svojo prisotnostjo, tudi če se drugi osebi ne reče nič ali ne naredi nič, ji lahko naredi kakšen "klik" v glavi, lahko celo tudi kaj več...lahko je to v budnem stanju, sanjah ali polsnu....V primerjavi z ustaljenimi praksami in psihoterapijami se s takim načinom lahko za parkrat pospeši stvari...Ampak pustimo male tajne velikih "kuharjev" na miru dokler ne bo kakšen Buda- kuhar napisal kakšne kuharske uspešnice in jo posvetil človeštvu...

[Iknee]

Na kratko povedano..."praznino", ki nastane zaradi takih ali drugačnih vzrokov, se mora zapolniti s "svetlobo"...po domače povedano to pomeni, da se začne človek povezovati s svojim Višjim Jazom...ali je to preko plesa, glasbe, športa, dela z ljudmi, filantropije, meditacije, petja Hare Krišna ali bilo kaj drugega sploh ni pomembno...sam ali s pomočjo...na koncu itak šteje samo rezultat...ta del je najbolj pomemben in najbolj zanemarjan pri skupinskih srečanjih, tudi psihoterapiji...

 

Kdor je sposoben zavednega ali nezavednega telepatskega stika, "sevanja" na drugega samo če stoji ali se nahaja zraven njega+ stvari, ki grejo avtomatsko zraven, taka oseba lahko drugi skrajša pot že za 1/3...Že samo s svojo prisotnostjo, tudi če se drugi osebi ne reče nič ali ne naredi nič, ji lahko naredi kakšen "klik" v glavi, lahko celo tudi kaj več...lahko je to v budnem stanju, sanjah ali polsnu....V primerjavi z ustaljenimi praksami in psihoterapijami se s takim načinom lahko za parkrat pospeši stvari...Ampak pustimo male tajne velikih "kuharjev" na miru dokler ne bo kakšen Buda- kuhar napisal kakšne kuharske uspešnice in jo posvetil človeštvu...

 

Res. Poudarjeno je res največji primanjkljaj večine psihoterapij, uradnih in tudi bolj alter. V neskončnost premlevajo preteklost, analizirajo, regresirajo, ozaveščajo ranjena čustva ... ni da ni. Ko pa bi bilo treba zapolniti praznino, ko se pravo celjenje ( v dobesednem pomenu) šele začne, pa psihoterapije pogosto odpovedo in je človek največkrat čisto prepuščen samemu sebi, čeprav bi takrat, vsaj v prvih korakih, najbolj rabil vodstvo, ker nima in ne ve, od kod vzeti, kako to sprejeti. Če bi to vedel in znal, itak sploh ne bi imel večjega problema. Tako pa ljudje po letih psihoterapije še vedno tavajo naokrog z velikimi prazninami v sebi in hitro spet potegnejo vase kaj temnega in destruktivnega. Odgovor večine terapevtov je v smislu "to je zato, ker še nisi dovolj globoko predelal stvari." V resnici pa človek ni zapolnil praznine. Na žalost zelo redki terapevti nudijo dobro vodstvo tudi v tem drugem delu.

[Zanija]

v bistvu je vse samo klic po temu presežnemu v nas ...

in so vse odvisnosti samo napačne bližnjice do tega

se zdi

[Zala_]

Na kratko povedano..."praznino", ki nastane zaradi takih ali drugačnih vzrokov, se mora zapolniti s "svetlobo"...po domače povedano to pomeni, da se začne človek povezovati s svojim Višjim Jazom...ali je to preko plesa, glasbe, športa, dela z ljudmi, filantropije, meditacije, petja Hare Krišna ali bilo kaj drugega sploh ni pomembno...sam ali s pomočjo...na koncu itak šteje samo rezultat...ta del je najbolj pomemben in najbolj zanemarjan pri skupinskih srečanjih, tudi psihoterapiji...

 

Kdor je sposoben zavednega ali nezavednega telepatskega stika, "sevanja" na drugega samo če stoji ali se nahaja zraven njega+ stvari, ki grejo avtomatsko zraven, taka oseba lahko drugi skrajša pot že za 1/3...Že samo s svojo prisotnostjo, tudi če se drugi osebi ne reče nič ali ne naredi nič, ji lahko naredi kakšen "klik" v glavi, lahko celo tudi kaj več...lahko je to v budnem stanju, sanjah ali polsnu....V primerjavi z ustaljenimi praksami in psihoterapijami se s takim načinom lahko za parkrat pospeši stvari...Ampak pustimo male tajne velikih "kuharjev" na miru dokler ne bo kakšen Buda- kuhar napisal kakšne kuharske uspešnice in jo posvetil človeštvu...

Ne bi se strinjala v tem, da skupinska/sistemska terapija ne deluje v tem smislu, nasprotno poudarja pomen povezovanja z višjo silo, že sam "laični" program 12 stopnic A.A., to poudarja... vsaj moja izkušnja je taka . Terapije tiste, ki so res dobre so postale precej bolj "široke", seveda pa govorim samo o tistem, kar sem sama poskusila in je pač "priznano", oz. velja za kakovostno. 

[Brezo]

Ne bi se strinjala v tem, da skupinska/sistemska terapija ne deluje v tem smislu, nasprotno poudarja pomen povezovanja z višjo silo, že sam "laični" program 12 stopnic A.A., to poudarja... vsaj moja izkušnja je taka . Terapije tiste, ki so res dobre so postale precej bolj "široke", seveda pa govorim samo o tistem, kar sem sama poskusila in je pač "priznano", oz. velja za kakovostno. 

 

Bom povedal malce drugače...to kar sem jaz mislil v razmerju proti temu kar ti misliš je približno 1:35...zdaj pa to pretvori v časovne enote ala mesec ali leto in mogoče se ti bo začelo sanjati kakšna je razlika...

[Zanija]

https://www.youtube....h?v=yWbf1gpzqqo

 

To sem si pogledala in jokala kot dež ...

 

Razumet samga sebe, razumet tudi to, da si nagnjen k odvinosti in da najdeš moč živeti po svojih najboljših močeh, ne gled ena to kar ti je dano, s čimer si tu na svetu.

Pogum živeti svoje zgodbe. <3

[Zala_]

Ja, res je pogum sprejeti vse to in se odločati vsak dan znova za drugačen način življenja. Dober film, hvala, da si ga prilepila . 

[Zanija]

https://www.youtube....h?v=x9cvEa5qFQc

 

otroška travma : odvisnost

zanimivo za poslušat