Dobil novico, da se je pred parimi dnevi obesla ena, ki sem jo bežno poznal, zaradi prepira z možem.
Rad bi tukaj delil, da samomor ni rešitev problemov, ker pol postaneš duhec, tj. duša (naš pravi jaz) prebiva samo v subtilnem telesu, brez fizičnega, tolk časa kokr bi še mogla bit v fizičnem. Če sem mel po prejšnji karmi (akciji) 75 let za bit v tem telesu in se pri 50tih ubijem, morm bit pol kot duhec še 25 let. To življenje kot duh je še večje trpljenje, ker vse želje še imaš, ampak si jih ne moreš izpolnit, npr. rad bi pil ampak ne moreš, ker nimaš fizičnega telesa, zato je trpljenje še hujše. Zato ti duhci radi vstopajo v fizična telesa drugih šibkih ljudi, da si "sposodijo telo".
Odnos moški-ženska je vedno neizpolnjujoč, vedno je trpljenje, slej k prej. Tud če "vse štima", en slej ko prej umre in večja k je bla navezanost, večje bo trpljenje ob izgubi, za oba.
Mi nismo to fizično niti subtilno materialno telo niti "vseprisotna zavest", ampak večna invididualna duša, ki je večni služabnik Boga. Če Boga ne želimo služit, pridemo pod vpliv teh treh zmotnih identitet in ne mormo bit zadovoljni, zato tudi ti posvetni odnosi ali "ne-odnosi" niso izpolnjujoči in samomor ni rešitev. Rešitev oz. izpolnjujoči odnosi so v naši večni naravni funkciji, tj. v ljubezni do Boga in s tem tudi do vseh živih bitij v odnosu do Njega.
