32 komentarjev na to temo

[Marsa]

Ali jokate?

Kdaj (ob kaksnih "priloznostih")?
Zakaj (iz katerega razloga)?
Kako (hrupno, priduseno, v potokih, suhih oci)?

[pokowc]

..ko sma bli majhni seveda,druzga nismo poznali sedaj,tukaj, nekje.. ko me že kaj sili v tako početje samo...morda sama historiyjest se ne pustim, če me premaga jok, pol zgubim.. to dejanje se mora pr men obvladat

P°k0w<

[Tamburin]

Joj, super tema!

Hmm... Če pomislim, že dolgo nisem jokala.

Kot otrok sem jokala, ko sem bila jezna ali obupana - ker me niso razumeli...
Ko sem se nekoliko osamosvojila (v srednji šoli), me ni več brigalo, če me niso razumeli. Takrat sem jokala bolj zaradi kake ljubezenske težave ("šolske ljubezni"...). Nič resnega.
Pozneje pa sem jokala ob kakih hudih trpečih spoznanjih (šokih), ko sem se počutila prevarano, izdano, izkoriščeno... Parkrat me je kar hudo trgalo v prsih, da sem ostala celo brez glasu. Samo hlipala sem, ko sem lovila zrak. Mi je pa pomagalo, ker sem čutila, da dajem ven svoja negativna čustva.
Tudi na pogrebih se mi hitro ulijejo solze. Ali pa ob gledanju kakega čustveno nabitega filma. Še posebno, kadar gre za kake otroke (otroci so moja šibka točka - na tem področju sem zelo občutljiva, pa naj gre za moje ali tuje otroke). Si lahko predstavljaš, kako sem trpela, ko mi je moj bivši vzel sina in mi ni dovolil stikov z njim?!?! Hja, je vedel, kje je moja šibka točka in jo izkoristil za maščevanje, s tem pa tudi pokazal svoj odnos in "ljubezen" do lastnega sina.

Pa ne jočem samo od žalosti in trpljenja, ampak velikokrat se do solz tudi nasmejem! Takrat me tudi boli trebuh in čeljust, še posebno, če se že dolgo nisem tako smejala in so mišice ošvohele.
(Ko pa jočem od žalosti, me boli v prsih.)

Večinoma jočem kar v potokih. Suhih oči jočem, kadar sem v kaki depresiji - to pa je redkokdaj. Temu pravim, da jočem od znotraj.

Sem pa mnenja, da je jok zdrav, tako kot tudi smeh. (Hmm... zato sem tako zdrava!)

Tamara

*******************

[zoey]

Full dobra tema!!!
Seveda jočem.
Jočem od žalosti, kadar zmorem jokat.Včasih sem zelo žalostna, vendar ne morem jokat.Želim si, da bi se zjokala, vendar mi ne uspe.Lahko trdim, da jok ni merilo žalosti.Včasih zavidam tistim, ki se zmorejo zjokat.Jočem, kadar sem sama, zato si dam duška in se zjočem (kadar mi uspe)konkretno.Malokrat se je zgodilo, da bi se zjokala nekje kar tako.Tudi na kakšnem pogrebu mislim, da sem malo jokala ali pa mi je samo nekaj solza priteklo, sem pa bila zelo zelo žalostna, mogoče še bolj kot tisti, ki se je na pogrebu samo jokal.

Jočem od veselja, od presenečenja.Takrat me pa kar strže od joka.

Jočem ob slovesu.Tudi takrat se ne morem zadržat.

Jočem tudi, ko gledam kak ganljiv prizor v filmu.(vesel ali pa žalosten).Če sem v kinu, mi priteče samo kaka solzica, če pa sem doma, si privoščim tudi malo smrkanja!


Zoey

[nataly]

Z jokom samim se znebim vse negativnosti. Jeze, žalosti. Pa tudi vidim bolje:))Mislim, da premalo jočem.
Sem zadnjič po zelo, zelo dolgem času jokala. Tekle so solze, brez glasu, brez vzdihov... preprosto nisem mogla nehati. To je bil tisti jok - zdravilni. Sem se potem počutila mnogo bolje.

Še nekaj sem se spomnila. Včasih se razjočem tudi od jeze:. No, meni se jok ne zdi nič slabega. In tudi hčerkam mirno rečem, naj se izjočeta, kadar jima kaj leži na duši. Pomaga. Ubogi fantje, ki jim vcepljajo v glavo, da je jok, kazanje šibkosti. Koliko manj bi kdo trpel, če bi se lahko v miru razjokal. Res.


natalija

[zirosi]

Kadar kuham.
Če režem čebulo.
V potokih.




Uživajte!

[pokowc]

..Hahja, v takih pr. si nadenem plavalna očala.....vse skrije...

P°k0w<

[aakhut]

JOK?
SAMO KOT POSLEDICA....
PERFORACIJE...
SRCA..

MA VAS SHE ZMERI ENO RADICHEVO SALATO RAD




chasa ni...je samo prostor in situacija

[bigm]

Nataly, imaš popolnoma prav. Čisto zgrešena vzgoja je to, da za fante jok ni primeren.Jok je ventilacija. Pritisk popusti.



Naj vam bo vsak dan najlepši dan!

bigm

[marilyn]

Skoraj nikoli ne jokam. Pa še takrat k jokam jokam ponavadi sama, da me nihče ne vidi.



There is no greater hell than to be a prisoner of fear.

[lili]

Luskana tema, Marsa!
Jaz sem prava jokica.. Jok delim na rekreativni jok: izkoristim kaksen izredno limonadast film in si dam duska( takrat solze tecejo brez zvocne spremljave, no vcasih se zraven se smejim sama sebi ), potem je tukaj jok iz frustracije ( tega je vedno manj, se mi zdi in je zelo neprijeten, tulec, tako kot jocejo otroci ), pa normalno ne, kadar se jokas, ker je nekaj huronsko smesno ( to je verjetno zato, da se ne polulas, pa jokas ).
Vsem zelim cimvec prvega in zadnjega!

[astra]

Jest tut prava jokica.Solze kar same prihajajo, pa jih
ne morem zadržati.Ampak to ni prava žalost, je samo
trenutna prizadetost, saj se naslednji trenutek že smejim.
Ja, prava rakica.Kar naprej menjam razpoloženja, tako se
prepletata tudi jok in smeh.
Zanimivo, solze se pokažejo samo v prisotnosti ljudi, ki so
mi blizu.
Ko pa sta žalost in obup resnična, takrat hlipam in tulim,
v prsih me stiska in ta jok kar traja in traja.
Sem se že naučila, da pustim solzam prosto pot, ker jok
zame pomeni očiščenje.
Včasih čutim napetost, ki se stopnjuje in šele, ko se pošteno
razjočem, napetost popusti, umirim se.
Se je pa že zgodilo, da sem jok uporabila kot sredstvo
izsiljevanja.
Bilo je v Afriki, pred nekaj leti.Tri dni sem blodila naokoli,
brez pravega prenočišča in hrane.Pridem do čudovitega hotela,
sem se že videla, kako se pošteno umijem in najem.Arogantni
receptor me oholo premeri in reče, ne, nimamo proste sobe.
Uporabila sem vsa sredstva.Pogovor z direktorjem, prošnje,
dokazovanje, da imam dovolj denarja...res vse.Ni pomagalo.
Potem pa sem sedla pred recepcijo in začela na glas jokati.
Gostje so se začudeno ozirali, spraševali, kaj se dogaja.
Jaz pa sem se davila od joka in razlagala, kako mi nočejo
dati sobe.V trenutku se je pojavil direktor in "čudežno"
našel sobo zame.Ko sem okopana in preoblečena stala v sobi
pred ogledalom, sem se nasmehnila sama sebi in si rekla, ja,
če ne gre drugače, pa tut solze prav pridejo...



Astra

[Marsa]

O
To je pa lepo... hvala vam vsem za iskrenost... malo me je v bistvu presenetilo.. sem mislila, da je to nekaj, o cemer se ne govori ravno rado...

Jaz sem po naravi tudi se kar "jokica", vendar zelo redko jokam, ker bi recimo sama bila zalostna. Nikoli ne jokam v prisotnosti drugih ljudi, ker ne maram dajati na ogled svoje ranljivosti etc... No, doma je drugace.
Pa se to... le, ce sem sama doma... tezko jokam npr. pred tipom, ker sama ne maram custvenega izsiljevanja...
Pred otrokom... pravzaprav tudi ne... ker ne maram siriti histerije...
Ce pa sem "in the mood" in imam jok recimo cisto na koncu, grem v kopalnico in se usedem na banjo in malo jokam.

Drugace pa je ob spremljanju trpljenja drugih ali cesa podobnega... tako pa ko kaj gledam po tv ali kaj takega, zelo velikokrat jokam - oba s Timom jokava, in to totalno... Potem se spogledava, nama je malo nerodno, potem pa se tako v joku zacneva malo smejat sama sebi...
Blazno me prizadane, ce se komu godi krivica, ce koga mucijo, ce gledam otroke ali zivali, kako trpijo... To je zame strahota.... in takrat v potokih jokam, smrkam, moram imeti robce in vse...

Potem pa vcasih jokam se iz ganjenosti... ko je kaj srecnega in to... ali ko je kaj zelo preprostega... cloveskega...

Vcasih pa kasneje malo "pri sebi jokam", ko imam pred tem srecanje z invalidom, kakorkoli hendikepiranim, ko ga v trenutku zacutim in me kar zaboli njegova bolecina in trpljenje... to je grozen obcutek.... ker ne mores nikomur pomagati in ker je njegovo stanje dokoncno... no, vsaj v velikih primerih.
Potem zacnem razmisljati, kako mi, ki imamo bolj ali manj vse kul, tega sploh ne stekamo... Pa me to spravi v manjso depresijico.



Marsa

Vsakdo ima toliko pravic, kolikor ima moci. Latinski pregovor

[abstract]

jokam ko ne morem več nejokat, pride pa ko sem že nakja časa v podnu, na psu, v depresiji, pol pa, to je to, dol/tko več ne gre, only way is up
Res je ventil, tko kot včasih k je blo treba štelat ventile na avtu
da se pravočasno odprejo, hmja treba se je, ne redno, amapk vedno servisirat.
ja pa vcasih... se voda nabira ko vidm družinico na kupu

[bigm]

Drage moje jokice. Moram priznat, da sem se od srca nasmejal, ko sem prebiral, kdaj, kje in zakaj vse jokate. Res prisrčno!

Čimveč joka od sreče vaam želim!



Naj vam bo vsak dan najlepši dan!

bigm

[Tjazy]

Se mi zdi, da kar tako iz dolgcasa ne mores jokati.. rabis neko situacijo.. Recimo meditacija me lahko pripelje na rob joka.. in takrat nimam pojma, zakaj mi gre na jok.. verjetno, ker se neki cisti.. To se mi vcasih zgodi.. ampak ne jokam takrat.. niti ni potrebe.. mogece malo tudi zablokiram, ker se mi zdi res bedasto brez vzroka jokati.. ceprav verjetno vzrok je.. samo ga ne poznam.. ampak meditacija je najpogostejsi primer, ki me pripelje do roba..

Jok iz srece.. je bil, ko sem gledal porod.. in ko je bilo konec.. pa ne ker bi se rodila hcerka.. ker to sem ze nekaj msecel vedel, da bo.. to ni bilo kot sok.. ampak ker se je partnerica resila tega.. Saj baje je bil kar lahek porod.. kakor je rekel zdravnik.. samo ne vem kaj je potem hud porod..

Pogrebi... se mi se nikoli ni zgodilo, da bi se mi na pogrebu zdelo kaj zalostnega.. Res, da mi se nihce bliznjih ni nikoli umrl.. samo ne vem.. nimam se izkusenj...

Jok kot custveno izsiljevanje... Astra.. ne vem ce je to v Afriki bilo ravno custveno izsiljevanje.. Verjetno si ti bila iskreno zalostna, ker ni bilo sobe.. in potem se te je pac hotelir usmilil.. Vprasanje je.. ali si jokala, da bi dobila sobo? ali ker ni bilo sobe? Po mejem, ker ni bilo sobe.. drugace bi jokala ze takrat pred njim.. tko da to ne bi stel med custveno izsiljevanje..
Izsiljevanje je, da joces za nek cilj, ne pa ker cilja ni bilo in si zalosten... Po mojem. Izsiljevanje je razumsko naklepno dejanje. To je tudi igranje potem.. zaigras jok..


Tjazy

*** Svet je narejen preprosto! ***

[aakhut]

tjazy pravi:
Vprasanje je.. ali si jokala, da bi dobila sobo? ali ker ni bilo sobe? Po mejem, ker ni bilo sobe.. drugace bi jokala ze takrat pred njim.. tko da to ne bi stel med custveno izsiljevanje..


hehe
jokala je ker ona ni bila v sobi

ma vas radichevo rad

chasa ni...je samo prostor in situacija

[mushi]

Joj jok...
Kot majhna iz trme, kljubovalnosti,krivice, žalosti, ko mi je kak muc umrl..
Kot najstnica zarad tega ker me niso razumel, ker je bil svet črn, krut, ker me je tiščalo v prsih, zarad nesrečne ljubezni..
Zdaj hlipam zaradi filmov z žalostno vsebino, zarad laži, prevar, izdaj meni ljubih ljudi, ki potem ratajo neljubi.. Pač žalost z jokom ven dam. Spomin pa ostane. Kot pri slonih.
mushi

[mushi]

Podobno kot ti Tamara!
mushi

[pokowc]

ja, lep0 je j0kati v kinu, ker p0tem t0 0dneseš d0m0v

P°k0w<

[Tamburin]

Eni pravite, da jokate samo, ko ste sami.
O, mene pa nič ne briga, če me kdo vidi jokat. Res da se pred drugimi mogoče malo brzdam, ker ne želim, da bi se komu smilila ali da bi koga spravila v zoprn položaj. Ne maram, da me začnejo drugi tolažit, češ: saj bo bolje... To itak že vem (da bo bolje). Naj me raje vendar pustijo pri miru, da se zjočem!

Tamara

*******************

[Anatha]

Nasplošno se kar rada zjočem, vendar se nekoliko blokiram, ko gre za samopomilovalni jok. Takrat spustim par solzic in malo zahlipam, potem pa se spomnim, da je škoda energije, ker me itak ne bo nihče rešil pred samo sabo, in se raje umirim ter razmislim o situaciji. Ali pa grem isto nekaj drugega delat, to tudi deluje.

Včasih bi si ful želela jokati, pa ne morem. Sploh, ko bi se rada očistila. Pa sem ugotovila, da jok kot sredstvo očiščevanja deluje le pri močnih in neposrednih emocijah. Ob globoki žalosti, ki ni več tako aktualna, ampak še vedno nekje noter, ponavadi ne jočem.

Jočem, kadar gre za to, kako človek izkorišča naravo, kake svinjarije počenjamo z rastlinami, živalmi in drugimi ljudmi, takrat jočem, malo od čiste groze, malo od besa in predvsem od občutka nemoči. Navadno pa ne jočem, ko vidim druge ljudi trpeti. V bistvu je jok pri meni precej sebično dejanje, v smislu da se nekako vedno navezuje name. Saj ne da ne bi razumela nesreče drugih ipd, ampak če jočem, je to zaradi tega, ker se nekaj v njih dotakne mene in potem jočem spet zaradi sebe (oh groza kako mene to boli!).

Tako da je pri meni jok v najboljših primerih način samoočiščenja, v najslabših pa samopomilovanje.

Prebrala sem eno lepo zgodbico, ki jo napisal Paulo Coelho;


Jokati kot otrok

Mojster reče: "Če moraš jokati, joči kot otrok. Tudi ti si bil nekoč otrok in jokati je bila ena prvih stvari, ki si se jih naučil. Jok spada k tvojemu življenju. Nikoli ne pozabi, da si svoboden, in da ni sramotno, pokazati svoja čustva. Kriči, hlipaj, bodi glasen, če ti je do tega - tako jočejo otroci in oni vedo, kako hitro umiriti svoje srce.
Si že kdaj opazil, kako otroci nehajo jokati? Nekaj jih spravi na druge misli, nekaj preusmeri njihovo pozornost na novo dogodivščino. Otroci hitro nehajo jokati. Tako bo tudi s teboj, a samo če boš jokal kot otrok."

- Coelho, Paulo. Der Wanderer: Geschichten und Gedanken.



¤ Anatha ¤
__________________
Odkritost je verjetno najbolj drzna oblika poguma. William S. Maugham

[astra]

Tjazy, hm, mal me je sram povedat, ampak z jokom sem
izsiljevala.Vedela sem, da sobo imajo, samo sem bila
preveč umazana in neugledna za ta hotel, zato so se me
hoteli rešiti.Ko sem preizkusila vse variante,pa niso
pomagale, sem se zatekla k joku.Vedela sem, da bom na ta
način vzbudila pozornost drugih gostov, ki bodo posredovali.
Sedla sem na stol, za trenutek pomislila na nekaj žalostnega
in začela jokati.Na glas, da me kdo ne spregleda.Skozi solze
sem se krohotala, ko sem videla, kakšno paniko sem povzročila.

V moje opravičilo povem samo to, da par sto km naokoli ni
bilo pametnega prenočišča.Jaz pa sem HOTELA spati tam, ne pa
spet v kakšni luknji.

Pa tega joka ne jemljem kot čustveno izsiljevanje...
izsiljevanje pa vendar je...

težko pa verjamem, da nihče med vami, nikoli, ampak
prav nikoli ne uporabi joka kot sredstvo izsiljevanja..
samo lepše je reči, da jočemo samo takrat, ko gledamo
trpljenje okoli nas...

Astra

[Marsa]

Astra - si pa natancna (kot jaz)...
Ves kako je s tem (pri meni)... ne maram z jokom izsiljevati, ker tudi ce se tako iz srca jokas, ker se recimo ne mores zadrzati, vseeno ONI jemlje to kot izsiljevanje in tako izpade v taki situaciji...
Ker jokas takrat, ko si res zalosten... kot ste rekli - ker se hoces ocistiti... "za vse nazaj", potem pravimo.... Pridemo do tocke, kjer se nekoliko ustavimo in se prepustimo valu...
Kot pa pravi Anatha - vsi, ki skusamo biti do sebe iskreni, kaj hitro ugotovimo, ali gre za samopomilovanje...
Vcasih je cisto kul tako - da prodres do samega bistva te zalosti....
A potem moras sam sebi kaj prijaznega nuditi... Odskociti od te tocke spet v obratno smer.



Marsa

Vsakdo ima toliko pravic, kolikor ima moci. Latinski pregovor

[Tjazy]

Anatha pravi:
"Jočem, kadar gre za to, kako človek izkorišča naravo, kake svinjarije počenjamo z rastlinami, živalmi in drugimi ljudmi, takrat jočem, malo od čiste groze, malo od besa in predvsem od občutka nemoči."

Si pa ena izmed redkih, ki jo to skrbi.. Obicajno ljudi ne skrbijo velike stvari ampak samo majhne.. in tukaj te popolnoma razumem..
Razumem tudi obcutek nemoci, ker skoraj vsi ljudje sodelujejo v teh umazanih igrah politike in religije in kot posameznik res ne mores storiti nic. Ce slucajno enkrat na mesec gledam tdnevnik ali slisim kaksnega Drnovska, Grizlija ali pa Rodeta... se mi zagravzajo.. tko, da obzalujem, da se imenujem clovek.
Tako imenovani religiozni ljudje.. (kristjani in podobno..) zagovarjajo ubijanje zivali celo pozegnajo tiste sunke za veliko noc.. in potem se upajo imenovati "religija" To sem dozivel na katolikih.. razlago, da je Bog rekel.. da lahko pocnemo z zivalmi kar hocemo..

Astra.. ampak jaz se vedno nisem cisto preprican, da je to bilo izsiljevanje.. ampak ce si se pa krohotala skozi solze.. pol pa naj ti bo.. ) Ta je dobra!

Ce otrok, neki hoce.. in ce ne dobi.. on joka.. mi recemo, da izsiljuje.. samo tisti cisto majhen ne izsiljuje.. on ve kaj je zanj dobro in ce njegova mama misli, da ni.. pac mora izsiliti.. ampak velikokrat zato, ker je mama cudna, ne otrok.

Ko gledam male astronavte po cestah.. je kar smesno to malo.. OK pove enkrat, da mu je vroce.. Mama vstraja, da tako zelo piha.. Pove drugic, da mu je vroce.. Mama se kar vstraja. .se kar se boji sama SEBE.. pol pa.. kaj pa naj neredi.. Ce je mama idiot.. zakaj bi moral otrok to prenasati? Sama je povzrocila, da se joka.. prej ga tako ne slisi..

In ker se v otrostvo to naucimo.. in ker je hotel namenjen turistom.. in ce te pac ne slisijo, da hoces sobo.. ceprav, ves da jo imajo.. so si sami krivi, da si jim to naredila. Ali pa naj napisejo v svojo reklamo, da vzamejo samo tistega, ki se jim zdi OK. Ce to ne napisejo.. sorry.. Jaz hocem sobo.. z vsemi sredstvi.. ))

Poglej.. dalo bi se najdet opravicilo.. sem samo probal, ce bi lahko nasel opravicilo.. Lahko bi ga... )
Ampak prav, ce vstrajas.. je bilo izsiljevanje..


Tjazy

*** Svet je narejen preprosto! ***