Objavljeno: 19. oktober 2003, 09:33
... tole sem hotela ze zadnjic komentirat, pa nisem prisla do tega...
Na Discoveryju sem gledala nekoc oddajo, ki se je ukvarjala z odnosom starsev do drugacnih otrok (v tem primeru z Downovim sindromom) in o operaciji ('kozmeticnem popravku') tehle znakov - ki so vidni.
Pri teh otrocih Downov sindrom nekako ni bil zelo izrazen... Recimo so otroci bili sicer cisto brihtni, malo se je slutilo tole samo oz. predvsem pri njihovem videzu.
Oddaja mi je bila vsec, ker se avtorji v njej niso postavljali ne na to ne na ono stran, dosti kul pa predstavili obe.
Pa so sprasevali otroke v vrtcu (pokazali so jim fotko) takega otroka pred operacijo in po njej.
Otroci so rekli najprej: "Ta je neumen, cuden, grd... in podobno".
Na drugi fotki, po operaciji, pa so rekli: "prijazen, simpaticen, prisrcen...".
To je bil npr. eden od 'argumentov' za - za operativni poseg, z izhodiscem, da je pac tak otrok (s kozmeticno popravljenim D.s.) sprejemljivejsi za svojo okolico in se tako v njej tudi sam boljse pocuti.
Kazali so starse, sosede, sorodnike, ki so se odlocili za to pravzaprav pretresljivo potezo - kajti po mojem mnenju to samo kaze, da se z otrokom pac ne morejo sprijazniti.
Utemeljevali so to tako, da je za otroka to lazje, boljse, bolje se bo vkljucil itd...
Potem pa so eni psihologi govorili vprid temu, drugi so bili odlocno proti, z argumentom, da bo morda za takega otroka se tezje, ko bodo zahtevali v soli od njega nekaj (ce bo na videz 'normalen' in bodo tako s plasticno kirurgijo zakriti obicajni signali, ki jih ljudje dajemo drugim ljudem o sebi), cesar pa ne bo mogel izpolniti - kajti njegov videz kaze ze tudi na njegovo posebnost in bo tako program zanj lazji, zanj nekako prilagojen...
Pa so spet rekli na to, da se ravno tu vidi, da gre za predsodek, ker bomo 'pricakovali' od njega, da tega ne bo mogel.
Pa so spet drugi rekli, da je prav, da je tako, ker tako pac je.
Otrokom so s kakimi tremi operacijami popravili oci (da niso imeli vec tako izbuljenih) - in se par teh znakov.
Bilo je grozno - starsi so tam molili in vse (ce verjamejo v Boga in stvarstvo, zakaj hocejo posegati v to potem?!) nekateri tudi priznali, da je to tezko, otrok se jim je smilil (ker je res strasno zgledal v vseh tistih povojih in ves operiran in ubogi) - a zakaj je sel otrok cez vse to - srecen, zadovoljen, simpaticen otrok - z Downovim sindromom?
Zato, da bo kao lazje prenasal to svojo... posebnost...
Niso pa stekali, da ga s tem hocejo spremeniti - torej ga samo ne jemljejo takega kot je.
Skoda, ker nisem tegale podala bolj kvalitetno - niti se vec vsega ne spomnim, je ze kar nekaj casa minilo, morda tudi oddaje nisem gledala od zacetka - a za to je nekako slo in bilo je zelo pretresljivo in zelo zalostno.
Meni so se starsi smilili - pa ne zato, ker imajo takega otroka, ampak ker se s tem tako tezko oz. ne sprijaznijo.
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso