Ok, dobr no... sam ni mi jasno, zakaj človek pri zdravi kmečki pameti in občutku in ljubezni in s kompetentnimi otroki sploh rabi nekakšen familylab? A ti res morajo nekakšni superduper familylabovci povedat, kakšne (kompetentne, karkoli naj bi ta nobel izraz že pomenil) otroke imaš? Če imaš zdravo kmečko pamet in odprto srce pa ja vidiš, kakšen je otrok, pa ne rabiš mu lepit nobenih nalepk o kompetentnosti - je tak, kakršen pač je.
Saj sem zgoraj povedala zakaj. (Če je bilo vprašanje namenjeno meni, ali je bilo pač samo tako, retorično mišljeno?) Verjamem pa lahko, da te zmotijo besede, tudi mene so sprva, dokler se nisem na vsebino osredotočila.
Mi je všeč, da se je razvila debata
Nekateri imajo/mo to srečo, da so starši uporabljali (ja, sori Pico) zdravo kmečko pamet in odprto srce (in da je ta kmečka pamet vsebovala vsaj idejo, da nasilje ni način, s katerim dolgoročno nekaj dobrega dosežeš).
Pa še taki imamo kup nepredelanih stvari in nosimo s sabo vse, kar so nam dali naši starši in je vplivalo na nas .. Ja, na ene bolj, na druge manj.
Če se na primer jaz nikoli ne bi nič vprašala, nikoli nič prebrala, bi z zdravo kmečko pametjo in odprtim srcem otroku 50x na dan nevede povedala kako je nesposoben, kako ne more nič sam, kako nikoli ni dovolj dobro ... Z brezveznimi malimi forami, kot so te, ko 15 mesečnika potegneš dol iz lestve, ko se prvič loti plezanja na tobogan, ker je še premajhen in lahko pade, pa zavijanjem z očmi, ko 4letnica iz omare potegne hlače in majico, ki nikakor ne pašeta skupaj in to skombinira z dvema različnima štumfoma ... banaliziram, ampak .. v tej smeri in je brezveze, res brezveze, da mora potem 30letnik 10x preverit, preden pošlje službeni mail, čeprav je že po prvem preverjanju videl, da je vse ok, ker si enostavno ne zaupa in ker se boji, da bo naredil napako in nekoga strašno razočaral ...
Tako se pa že vsaj 15 let učim in sestavljam. In kar se mene tiče, mi ne gre slabo. Zato Pico pravi, da imam neproblematične otroke Ampak niso padli z neba ... Je bilo vloženo veliko dela. Ne na njih, na sebi. Z vzgojiteljskim faksom za začetek in potem naprej do zdaj, ko je Familylab pač zame logično nadaljevanje. Vsak se nekje najde. Meni je bil trenutek, ko sem končala z drugo porodniško, en klik ... ko so se v pravem trenutku sestavile tele stvari .. in ko sem ugotovila, da delam, kar delam (službeno) zato, da zaslužim in imam hkrati dovolj časa za družino in svoje hobije ... da pa to ni niti približno nekaj, kar bi me izpolnjevalo. Kar pa bi me izpolnjevalo, je pa ukvarjanje z otroki, kot že od nekdaj. In z družinami. In s tem, da lahko to, kar sem sestavljala pri sebi 15 let, podam naprej. Kar mi je pa manjkalo, je bil pa način podajanja .. Ker tolk se poznam, da vem, da znam bit strašno pametna in nasvetkarska in predvsem, da imam prav in vem za rešitev, preden sploh slišim vprašanje do konca .. In po drugi strani vem, da je to način, ki odvrne, odrine in postavi ograjo med mano in človekom, ki bi mu res rada pokazala drugo perspektivo ... To sem dobila, vsaj osnovo, na tem izobraževanju ... Ful treninga na temo kako pristopit, kako povedat, da ne ranim, da imava na koncu obe strani nekaj od tega, ne samo jaz občutka kako sem super in fajn in sposobna In je fajn osnova. Za odnose v moji družini, s prijatelji in potencialno s starši, ki jim bom kdaj svetovala, če bom prišla do tam.