1 x ocenjeno 378 komentarjev na to temo

[nimbus]

črvi me pa tud ne bodo žrli, kak pa bom pol / grd....bljaaaak

To je pa res skrb

[Mick]

...ktero mletje kosti? Hm....ja, kako pa izgleda upepelitev? Saj ne nardijo prej iz tebe faširanga mesa, valjda? Al kako? Nakit tak lohk dajo dol, ne.......Bemu, sem mislu, da te sam porinejo v peč.....skurijo.....pa ven ščohajo kaj je ostalo.....pepel......Sicer pa....kaj me briga kaj delajo z mano pol, ko sem še itak samo potencialno gnojivo....

[sokrates]

jst bi bil Dorian Grey.............

[nimbus]

Jaz sem pa mislil, da jih več vržejo v peč in potem dobiš kao malo simbolično praha. Ker danes gre vse v smeri: Vse za dober biznis, vse za velik d'nar!

[Mick]

Ja.....saj Ash Grey pa boš zgleda ziher enkrat......

[Pujsita]

Jaz sem si tudi tako predstavljala, kot ti Mickeni. Si morš mislit, da boš potem res mickeni . Sicer pa kaj me briga, moja svinjska duša bo itak čist drugje, okoli titsih, ki me bodo rabili, če me bo kdo. Pa jim jih bom našpičla, ko bojo najbolj žalostni, bo kaka pujsa pobegnila iz svinjaka, pa jih bo spravila v smeh, al bodo pa zaslišali nagajivo kruljenje, sicer bom pa že nekje drugje, med svojimi .

Do takrat pa še soti za postorit, dosti dobre volje vsem naokoli za raztrosit, pozitive, kazat črnogledim mavrice in sebi še naprej čarat lepe trenutke. Dela še pa še , pa še paše .

[sokrates]

skurjo te s krsto ali brez pokrova, če brez - se boš od vročine vsedel in sesedal.................

nakit lahko dajo dol, ali pa ostane, jaz sem pustil, ker je pač nakit vedno nosila, včasih vse ne zgori, treba je kaj zmlet.................

in na koncu vse kar si, si v eni zaplombirani škatli, to tvoji bližnji primejo v roke in potem tuhtaš - kot sem recimo jaz.. toje moja mama............... grooooozaa. in potem tu preberem, da se eni smrti veselijo...............

čeprav je moj soimenjak sokrat res rekel, da zakaj smo žalostni ko kdo umre, sej ne vemo, kakšna je smrt - lahko da je čisto lepa, jokajo samo sebični ljudje, ker mislijo nase, kako je njim!!!!!!!!

[nimbus]

čeprav je moj soimenjak sokrat res rekel, da zakaj smo žalostni ko kdo umre, sej ne vemo, kakšna je smrt - lahko da je čisto lepa, jokajo samo sebični ljudje, ker mislijo nase, kako je njim!!!!!!!!

Hehe... v tem stavku je tudi definicija sočutja po De Sadu

[Mick]

jokajo samo sebični ljudje, ker mislijo nase, kako je njim!!!!!!!![/i][/b]

Itak....sebični pa smo vsi v tem smislu.......jokamo, ker je nekdo, ki ga tako ali drugače potrebujemo....odšel.

[vanja]

Ja, res, zakaj le jokamo za tistim, ki ga imamo radi ?

Zato, ker smo egoistični in bi šli zraven tja ?



LP!

[Ksenia]

ali pa zato, ker jih več ne bo tu, za pogovor, za pomoč... ali jim nismo česa povedali, men je bilo vem ful hudo, ker si nisem vzela za stara starša kasneje tolk časa kot v mladosti, al pa za drugim starim očetom, ker se nisem poslovila

[vanja]

Včasih razmišljam, od ene stare mame se nisem poslovila-nisem mogla, nisem je marala, imam še eno, ki mi je ljubša kot mami, odraščala sem ob njej in zavedam se da so trenutki bolj zadnji in si vzamem čas, da sem z njo, nočem razmišljati o tem , ko je ne bo več. :o|o:
Prav imaš Selene !

[Pujsita]

Ker nas je strah pred spremembami, kako pa bomo zdaj brez teh ljudi? Kdo nas bo poslušal in tolažil, koga bomo poslušali in tolažili mi? Koga jezili, kdo bo jezil nas?

Na novo si postaviti življenje...

[vanja]

Včasih je naporno, si postaviti novo življenje, vendar ko ni drugega izhoda, je lažje, prav imaš "!

[Pujsita]

Se mi zdi, da je eden izmed zelo pogostih strahov strah pred spremembami. ne rečem, da do ljudi, ki umrejo ničesar ne čutimo, samo običajno se pojavi strah: Kaj pa zdaj ? Pa pomisliš na vse zadeve, ki se bodo spremenile, ker te osebe ne bo več v našem življenju. Če takrat nisi dobro pošlihtan v glavi, se znaš spustiti na dno, pa potem si se pač prisiljen ponovno sestaviti.

V bistvu je pa velik egoizem, da "žalujemo" za nekom, ki je pač opravil svojo vlogo v tem živlejnju in se tako ali drugače poslovil.

V praksi je verjetno težko tole živeti neegoistično :o|o: .

[Sončna Vila]

Jooooj... kaj sem jaz izvlekla iz starih zaprašenih predalov, ha?

Ja, bom spet napisala, da zadnje čase ful razmišljam o smrti - koliko časa je minilo vmes? Slabega pol leta. Takrat, maja, je to moje razmišljanje spodbudilo prisostvovanje babičnini smrti, sedaj... nimam nekega zunanjega vzroka. Misli o tem so se začele pojavljati kar same... Vprašanja se postavljajo, trkajo na vrata moje zavesti... najprej sem jih odrivala, si govorila, "eh ja, saj jaz bom pa umrla, ko bom vse postorila, svoje smrti se ne bojim, hitro bom odšla in brez bolečin, saj sem si tako izbrala..." Ja, pa kaj še. Kako lahko veš? Kako si lahko zabetonirano siguren? Ne vem.

<{POST_SNAPBACK}>Že prej me ni bilo strah smrti, sedaj pa sploh ne. In ko mi je nek prijatelj v zvezi z babico rekel, da ga je ful strah, kako bo, ko bo umiral... sem mu rekla; "Jaz pa ne.... V bistvu se tega veselim, ful me zanima, kaj bo takrat..." Seveda me je totalno pobuljil in mu ni bilo nič jasno...  TOliko o naravni in mirni smrti.

Povsem drugače je, če človek umira v mukah... No, nekako to novodobna medicina že lahko omili... In edino, kar si lahko glede tega rečem, je to, da bom pač preizkusila pred smrtjo še morfijev high    ... kam bi pa prišli brez šale   
Druga godba je tudi, če smrt nastopi iznenada... Predvsem je to pretres za bližnje, pa tudi duša se verjetno ne znajde takoj, in tudi zaradi bližnjih še ostaja v njihovi bližini...

Hmmm... sama pa svoje minevanje doživljam točno tako kot Tamara - ko bom opravila vse, bom umrla. In nič prej, nič kasneje  (Hehehe še dolgo se me ne boste losali      )

Sončna Vila

Danes se mi pojavljajo vprašanja, in stojijo pred mano, bodejo v oči, in se jih komaj upam dotaknit, skoraj ne upam si razpravljat o tem, da tega ne bi priklicala v svoje življenje... Pa vendar.

Kaj pa, če bom umrla v bolečinah? Kaj pa, če bo v bolečinah umiral nekdo drug, ki mi je zelo ljub, na primer mama, oče, bratec, moj bodoči partner, otrok? Kaj pa, če ne bojo umrli "naravne" smrti, temveč v nesreči, zaradi bolezni...?

V vseh preteklih dnevih je na to vprašanje v odgovor zeval molk, izmikanje... Danes sem nekako končno uspela zapisat tole tudi v svoj dnevnik... In sem ugotovila, da res drži tisto, kar je nekdo na prvih straneh topica napisal, Krishnamurtijeve besede...
"Tistega, ki ga je strah smrti, je v bistvu strah življenja."

In edino "zdravilo" za ta strah je ŽIVETI POLNO VSAK TRENUTEK.

<{POST_SNAPBACK}>v bistvu se smrt prav nič ne boji preprosto,ko se ji zadzi, pride...človek potem to spesni po svoje

... ja, se sprašujem, če je tole res... da si pesnimo pesmice?

<{POST_SNAPBACK}>
Pravim, da me jezi svetohlinstvo ljudi na pogrebih.

nimbus, sokrates, se strinjam... zato pa sem pogreb od babice opisala in tudi doživljala zelo lepo, saj smo tam bili samo njeni res bližnji, ožji družinski krog mislim, da se takrat kaj takega potem že zelo težko zgodi.
Se pa spomnim, da so se mi pogrebi prav prizamerili, ko sem bila majhna, ko sem šla z babico na pogreb od ene njene prijateljice (stara sem bila kakšnih 6 let mogoče, ne vem), ko je bilo toliko jamranja in pretvarjanja... verjetno sem to takrat, skozi oči otroka, še lažje videla in se mi je zato tako uprlo... meni je bilo, da bi se smejala zaradi vsega tega, tako ironično se mi je zdelo... vsa tista situacija... na pogreb naj bi se prišel poslovit od ranjkega, ne pa prit delat scene...

<{POST_SNAPBACK}>Smrti se ne bojim, mislim zase, da bom jaz umrla, veckrat se poigravam z mislijo na smrt, veliko sem razmisljala o smrti.
Se pa bojim, da mi bo umrl kdo od bliznjih, tega pa se bojim...

Vem, da je to tudi moj egoizem in vse tole...

No, evo, tole me riba zadnje čase, saj sem napisala...

<{POST_SNAPBACK}>...... grooooozaa. in potem tu preberem, da se eni smrti veselijo...............

žal mi je, če sem ti vzbudila neprijetne občutke tule, sokrates nekak... lastna smrt, ko bom prešla onstran, ko se bom že poslovila od svojega telesa, to me še vedno ful zanima... jo pričakujem z zanimanjem... sem prebrala ravno od Kuebler-Rossove knjigo s kar nekaj raziskavami not, pa moram rečt... ja, me zanima, kaj je potem. Po fizični tostranski smrti. Tega se ne bojim. Bojim se nekako tistega, kar je pred tem.

<{POST_SNAPBACK}>Se mi zdi, da je eden izmed zelo pogostih strahov strah pred spremembami. ne rečem, da do ljudi, ki umrejo ničesar ne čutimo, samo običajno se pojavi strah: Kaj pa zdaj ? Pa pomisliš na vse zadeve, ki se bodo spremenile, ker te osebe ne bo več v našem življenju. Če takrat nisi dobro pošlihtan v glavi, se znaš spustiti na dno, pa potem si  se pač prisiljen ponovno sestaviti.

V praksi je verjetno težko tole živeti neegoistično  .

Hmmmm... tule sem pa nekaj "ugotovila-zagledala", hvala ti, Janja, za tele besede
Ugotovila sem, da... nekako nimam problema s tem, ko nek človek že odide... Pa sem razmišljala, če nimam tega problema samo pri ljudeh, ki mi niso tako blizu...? Če je mogoče to fora? Pa mislim, da ne... Babico sem imela tudi ful rada, sva bile ful povezane... pa vseeno... je od dne, ko je preminila, nisem niti malo pogrešala... Sem pri sebi popolnoma razčistila, da je ni več, sprejela, blagoslovila, spustila... Še vedno se kdaj družim z njo v mavrici in v mislih in svojem srcu
Ne bom pa mogla vedeti, dokler res ne bo kdo izmed meni res bližnjih tudi odšel... tako da ne bom pametovala za naprej. Bom takrat videla, koliko je res na teh besedah.


Hvala vam, lunatki, da sem lahko spet ob vaših besedah malce razmišljala o tem, sem se nekak uspela ulovit nazaj v ravnotežje, ki sem ga izgubljala zadnji mesec

Življenje.


Sončna

[bigm]

Ja, Sončna, danes je tak dan, da nam misli uhajajo k našim bližnjim pokojnim in tudi k smrti kot taki. Mrtvi so v tem življenju vse hudo že prestali in trenutno jim gotovo ni hudega. Smrt je bolečina živih, pravijo in strinjam se z njimi.

Pa naša lastna smrt? Lahko kaj naredimo s tem v zvezi?

Lahko živimo zdravo in z naše strani naredimo vse, da bo "slovo" prišlo čim kasneje. Zdravo življenje, polno telesnih dejavnosti, bo praviloma poskrbelo tudi za to, da bomo čim manj v breme drugih. Lahko poskrbimo tudi za to, da imamo v odnosih do drugih stvari "pošlihtane" in da nas smrt, kadarkoli bo že prišla, ne bo presenetila z nedokončanimi posli. Pa najbrž je še kaj, kar lahko postorimo.

Kdaj bo prišla smrt, koliko časa bo trajalo umiranje, ali bo mučno ali ne, teh stvari pa sami ne moremo urejati in nanje nimamo nobenega vpliva. Zato je tudi vsako "sekiranje" s tem v zvezi povsem nekoristno. Namesto misli na smrt raje mislimo na to, da bo naše življenje, kolikor nam ga je namenila narava, vredno življenja in da bomo v tem življenju tudi drugim omogočili to, kar privoščimo sebi. Podpišem se pod misel Dalajlame: "Smisel življenja je biti srečen in osrečevati druge"!

V "Desetem bratu" je Jurčičev junak, menda je bil to Krjavelj, gospodu voščil:

"Želim vam, da bi še dolgo ne umrli"!

In tudi jaz enako želim vsem forumovcem.

[Florijan Cvetko]

Bravo, Bigm!

Se povsem pridružujem.

[sysyphe]

Če bi nehali seksat,
bi nehali tudi umirat.

Mislim evolucija zavesti, pa to.
Prej al' slej.

No, izbira je vaša

Lep praznik

[powerslave]

Zame bo smrt bedna, ce ne bom v tem zivljenju, ki mi je bilo skrbno izbrano uspel prepoznati lekcij in napredovati vsaj do stopnje katero sem si zastavil. Ce bo cilj dosezen bom vedel, da nisem zivel zaman.

Smrti se bojimo, ker je vecini neznana. Neznanega pa nas je strah.
Smrt sploh ni noben bav-bav, je lazja od rojstva in neizmerno mehka ter osvobajajoca. "Umiramo" namrec v zivljenje.

[Andreja Anda Jagodič]

1. Vsa verovanja in običaji niso slabi. Vendar jih Bog ne odobrava, če izvirajo iz krive vere ali nasprotujejo biblijskim naukom. (Matevž 15:6)

2. Trojica: Ali je Jehova troedin – tri osebe v enem Bogu? Ne! Jehova, Oče, je ,edini pravi, resnični Bog‘. (Janez 17:3; Marko 12:29) Jezus je njegov prvorojeni Sin in je podložen Bogu. (1. Korinčanom 11:3) Oče je večji od Sina. (Janez 14:28) Sveti duh ni oseba; je Božja dejavna sila. (1. Mojzesova 1:2; Dejanja 2:18)
Božič in velika noč izvirata iz starih krivih ver
Nimamo razloga za to, da bi častili mrtve ali se jih bali

3. Božič in velika noč: Jezus se ni rodil 25. decembra. Rodil se je okoli 1. oktobra, v tistem času leta, ko imajo pastirji ponoči svoje črede zunaj. (Lukež 2:8–12) Jezus kristjanom ni nikoli zapovedal, naj praznujejo njegovo rojstvo. Ampak je svojim učencem naročil, naj slavijo, ali se spominjajo, njegove smrti. (Lukež 22:19, 20) Božič in z njim povezani običaji izvirajo iz starih krivih ver. Isto velja za velikonočne običaje, kot je uporaba jajc in zajcev. Zgodnji kristjani niso praznovali božiča ali velike noči, niti ju ne praznujejo današnji pravi kristjani.

4. Rojstni dnevi: Edini praznovanji rojstnega dneva, o katerih govori Biblija, sta imela človeka, ki nista častila Jehova. (1. Mojzesova 40:20–22; Marko 6:21, 22, 24–27) Zgodnji kristjani niso praznovali rojstnih dni. Običaj teh praznovanj izvira iz starih krivih ver. Pravi kristjani se obdarujejo in zabavajo ob drugih priložnostih med letom.

5. Strah pred mrtvimi: Mrtvi ne morejo ničesar narediti niti čutiti. Ne moremo jim pomagati, oni pa nam ne morejo škodovati. (Psalm 146:4; Propovednik 9:5, 10) Duša umre; po smrti ne živi več. (Ezekiel 18:4) Toda včasih se hudobni angeli, ki se imenujejo demoni, pretvarjajo, da so duhovi umrlih. Kateri koli običaji, ki imajo opraviti s strahom pred mrtvimi ali s čaščenjem le-teh, so napačni. (Izaija 8:19)

6. Križ: Jezus ni umrl na križu. Umrl je na kolu ali drogu. Grška beseda, ki je prevedena s »križ«, v mnogih biblijah pomeni samo kos debla. Simbol križa prihaja iz starih krivih ver. Zgodnji kristjani križa niso uporabljali ali ga častili. Ali bi bilo zato po vašem prav, da bi pri čaščenju uporabljali križ? (5. Mojzesova 7:26; 1. Korinčanom 10:14)

7. Morda bo zelo težko opustiti nekatera verovanja in običaje. Sorodniki in prijatelji vas bodo morda poskusili prepričati, da naj svojih verovanj ne bi spremenili. Toda pomembnejše je, da ugajamo Bogu kot pa človeku. (Pregovori 29: 25; Matevž 10:36, 37)

[aakhut]

vse stare vere so krive vere....a pa ste VI resni

666 zlomkou...tralala

[nataly]

Nekako se mi zdi kar normalno, da je Dan mrtvih v škorpijonu.

Ampak,danes sem se bolj ubadala z življenjem. Mošt je že odvrel..nekam sladki se mi zdi, glede na sladkorno stopnjo in sladkorno krizo na splošno..

O smrti se bom spraševala spet kdaj drugič...nič bat...kar hitro me bo potegnilo v temne sfere

[aakhut]

KO SI 1000 LET MRTEU.....SI SHELE NA ZACHETKU VECHNOSTI

666 zlomkou....tralala