Odvisnost
#26
Objavljeno: 29. december 2003, 16:25
Prokleto dobro voljo sem imel, da sem se rešu odvisnosti. To je odvisno od človeka.
Sedaj sem odvisen od sladkarij. Nenormalno velik jih pojem. Na srečo sem ostal vitek, toda ne športno oblikovan tako kot prej.
Kar težko mi je tole priznanje ven dat, se sramotit, toda vi me ne vidite. Se je lažje z enim takim si delit moje izkušnje, kot takim, ki me poznajo.
Dovolj težačenja. Morebiti bo to tudi oni pomagalo, katera je postavila to temo.
#27
Objavljeno: 29. december 2003, 16:46
Dovolj težačenja. Morebiti bo to tudi oni pomagalo, katera je postavila to temo.
mogoče bo pomagalo vsem nam - saj odvisnosti niso samo te, o katerih govoriš. so tudi drobne, neopazne, pa morda še bolj najedajo odvisnikovo dušo.
#28
Objavljeno: 29. december 2003, 16:55
evo, priznam...
#29
Objavljeno: 29. december 2003, 17:15
poznam (oz. sem poznala)
#30
Objavljeno: 29. december 2003, 19:04
...saj tisto je bilo začetek k poznešnjim odvisnosti...saj odvisnosti niso samo te, o katerih govoriš. so tudi drobne, neopazne, pa morda še bolj najedajo odvisnikovo dušo.
#31
Objavljeno: 30. december 2003, 15:36
vse to, kar si napisala o situaciji s tvojo prijateljico, smajcica, je ... hudo.
Prijateljica vidi svoj prav, najde v ircanju nekaj, kar v realnem svetu ne... Ustvarila si je virtualno realnost, ki jo bolj zadovoljuje kot realnost? Ne vem... V vsakem primeru bo treba nekaj ukrenit, če že ne zaradi tvoje prijateljice, pa zaradi njenega moža in otrok. Vem, da v letih, kot sta onadva, ni tako lahko ukrepat na drastičnih nivojih (npr. da bi se odselili, saj verjetno živijo v skupni hiši).
Samo mož bo najbolje vedel, kaj mu/jim je ukreniti... Mame in žene tako ali tako nimajo že kakšno leto, če sem prav razumela... To, kar jim daje sedaj, niso stvari, ki bi jih lahko počeli z mamo in ženo v vsakdanjem "normalnem" življenju. Kar imajo za izgubiti, če jo postavijo na realna tla, je samo to, da se ne bojo več matrali z njo. Vsaj kakor jaz sedaj vidim situacijo, čeprav se mogoče sliši kruto, ampak tako pač je.
Sončna Vila
VILA SONCA
#32
Objavljeno: 30. december 2003, 15:43
TEŠKO TEŠKO na žalost je tako-ni za vreč puške v koruzo-
mam slabe izkušnje
#33
Objavljeno: 30. december 2003, 17:41
Edino, kar jih lahko reši iz tega, je, da mož (žena trenutno ni v tem stanju) poskuša najti, kaj je tisto, kar jim je kot družini skupnega oz. kaj je njima kot paru skupno in da spet začneta obujati to.Ali kaksen nasvet naj dam mozu,da ne bo druzina trpela in razpadla zaradi enega irca?
Teženje ne bo pomagalo! Bolj, ko ji bo utrujal, bolj se bo ona užaljeno umikala k svoji drogi.
Ko bo spet začela uživati z njim in otroki, bo sposobna realnega razmišljanja o svoji odvisnosti, ker jo sčasoma ne bo rabila več.
To je edini nasvet, ki ga lahko dam.
Vsaka odvisnost je beg od realnosti oz. od nezadovoljujočih odnosov v realnem življenju.
Naj on pogrunta, kaj lahko naredi, da bo v njunem odnosu boljše. Če ga še ima kaj rada in ji je zakon oz. družina še kaj pomemben, je tako vsaj nekaj možnosti, da se bo začela spreminjati tudi sama. !
#34
Objavljeno: 30. december 2003, 18:14
#35
Objavljeno: 31. december 2003, 12:57
Ircanje ni vzrok, ampak povod za takšno stanje, kot je.
#36
Objavljeno: 31. december 2003, 13:31
Mož naj pogleda na katerih kanalih in pod kakšnim psevdonimom irca in poskuša vzpostaviti kontakt z njo pod njej neznanim psevdonimom. Trajalo bi malo dlje, ampak ob bi ji lahko (treba biti spreten) postavil problem pred oči, da bi ga uvidela in začela reševati. Ker ne bi vedela, da je to njen mož bi ga upoštevala objektivneje.
Kot sem rekel... just a hint.
Lp
Ne pripadati niti sebi! Iti naproti, slediti odsotnosti tega, da bi imeli cilj, in tesnobe, da bi morali nanj priti.
Tako potovati, je potovanje. A na njem sem, ne da bi mi bilo treba več kakor sanje o prehajanju. Ostanek sta zemlja in nebo.
Fernando Pessoa
#37
Objavljeno: 31. december 2003, 14:16
mogoče bo spoznala, kaj je izgubila šele ko bo prepozno...
Včasih moramo res dobiti lekcijo (s kolom po glavi), da se zavemo, kaj imamo oz., kaj smo imeli in šele potem začnemo ceniti stvari, ko je že prepozno.
Upam, da ji bo kdo znal odpreti oči!
#38
Objavljeno: 5. januar 2004, 14:20
Koliko časa preživite na LNF?
#39
Objavljeno: 6. januar 2004, 19:47
#40
Objavljeno: 7. januar 2004, 10:22
MI se kar obvladujemo svoj lajf...Kaj pa svetujete tisti z zvezdicami?
Koliko časa preživite na LNF?
Je pa tudi en pikrich odvisnosti tule...
Svetujem.. ni nasveta, ker dva nista enaka.
Najboljse je, da clovek sam posteka, spregleda, se zagleda v ogledalu nenadoma - in mu postane nerodno (ce je kolikor toliko samokriticen). Zalostno je, ce si vse pokvari.
Nimbus - tamle si predlagal... hm, morda bi to bilo kul, vsekakor je zanimiv predlog in morda ucinkovit nacin, samo meni se to ne zdi fair... Pa ne pravi nacin - da gres okoli in od zadaj...
Morda bi se je dotaknilo, ce bi ji otroci rekli... tako pa ne vidi objektivno, ampak je 'padla notri'...
Mogoce jo bo pa preprosto minilo, ali se bo s kom kaj povezala, in kasneje ugotovila, kako neumna je bila in kako lepo je doma in s temi ljudmi, ki te imajo radi.
Picasso
#41
Objavljeno: 7. januar 2004, 10:34
Midva z možem sva tudi dajala eno podobno zadevo skozi. Ko sva nabavila računalnik, je na njem previsel ure in ure, praktično cele dneve. Mene je to blazno motilo. Non stop sem zavijala z očmi, pa težila, pa izsiljevala, grozila in vse. Trenutno težko sedi in je zelo malo za računalnikom, jaz sem se pa sprijaznila s tem, da ga ta zadeva pač veseli. A zdaj naj pa štrika ali pa dela goblene z menoj, če jaz raje to počnem? Naj se človek ukvarja z računalnikom kolikor mu paše, potem bo pa ta entuziazem itak prej ali slej malo pojenjal, pa bo tam manj časa. (tega je 5 let pri nama), pa zdaj tako ekstremno cele dneve res ne preživlja več.
Njena krivda za razpad družine ? zakaj, če bi se super fajn počutila itak ne bi sploh prišla na IRC. Saj tudi moj mož ni kriv sam za to, da je zdaj precej na računalniku - že verjetno v najinem odnosu ne najde vsega, kar bi si želel in gre pač na računalnik .
#42 Gost_sstane_*
Objavljeno: 7. januar 2004, 11:22
Janja, jaz pa kar ležim na kavču. Je bolj komot. Pa pazi , da tvoj tega ne prebere.Trenutno težko sedi in je zelo malo za računalnikom, jaz sem se pa sprijaznila s tem, da ga ta zadeva pač veseli.
#43
Objavljeno: 7. januar 2004, 11:36
bigm
#44
Objavljeno: 7. januar 2004, 11:42
Potuha, kaj pa vem, če ga veseli, naj pač počne, kar ga veseli, zdaj to dela znatno manj, jaz pa ne bom razen v službi, ker bi poleg računalnika rada še kaj drugega počela.
#45
Objavljeno: 7. januar 2004, 12:17
V tvojem primeru menda ni tako hudo, ampak iz prvega vprašanja v tem poglavju pa je izhajalo, da zasvojenost žene z IRC anjem že ogroža družinsko skupnost. Moje besede so bile namenjene temu problemu in ne tvojemu (ki še ni kritičen, kot praviš).
Lep pozdrav in lepo se imej.
bigm
#46
Objavljeno: 7. januar 2004, 12:31
Tudi ti se imej lepo....
#47
Objavljeno: 1. julij 2004, 18:12
Kaj je pravzaprav zasvojenost z odnosi oz. kdaj je nek odnos še »normalen«, kdaj pa ne več?
Zasvojenost z odnosi je sodoben izraz za pretirano navezanost odrasle osebe: na partnerja, starše, otroke ali druge zanj čustveno pomembne osebe. O zasvojenosti govorimo zato, ker ima ta problem precej podobnosti z drugimi oblikami zasvojenosti (alkohol, droge, seks, hazardiranje, motnje hranjenja…), kjer prizadeta oseba navidez nima več svobodne izbire ali bo posegla po neki psihoaktivni snovi oz. vedenjskemu manevru ali ne, enostavno ne more več uravnavati in kontrolirati svojega vedenja, temveč ima občutek notranje (ali zunanje) prisile. Odtegnitev snovi, vedenjskega manevra ali potencialna izguba odnosa ima za posledico »abstinenčno ali odtegnitveno reakcijo – soočenje z bazičnim eksistencialnim strahom in duševno ter telesno bolečino.
Kaj je vzrok zasvojenosti z odnosi? Zakaj pride do tega?
Vzroke zasvojenosti moramo iskati v neustreznih odnosih in okoliščinah v katerih oseba odrašča in si pridobiva odnosne izkušnje. Odvisno vedenje največkrat razvijejo osebe, ki so odraščale v družinah, kjer je bil prisoten alkoholizem, razne oblike nasilja in zlorab (telesno, spolno, čustveno,duhovno), duševne bolezni enega ali obeh staršev, ali druge zelo neugodne okoliščine za zdrav otrokov razvoj. Pod »zdrav otrokov razvoj« smatram odraščanje v družini, kjer prevladuje ljubeča atmosfera in medsebojno spoštovanje, kjer starši znajo postavljati otroku meje na ustrezen način, spoštujejo otrokovo enkratnost, kjer se starši zavedajo, da ni potrebno biti idealen, temveč samo dovolj dober starš. Otrok se s tem nauči, da lahko sledi svojim željam, potrebam in življenjskim ciljem, nauči se tudi ljubečega in podpirajočega odnosa.
Konflikt namreč nastane takrat, ko ima oseba občutek, da ne sme živeti na tak način kot si želi, ker bi s tem prizadela svoje najdrajžje. Včasih se ti občutki stopnjujejo v tako hude občutke krivde, da se oseba počuti odgovorna celo za življenje drugega (starša, otroka ali partnerja), istočasno pa ima občutek da brez njih - sama sploh ne bi preživela.
Kakšne so posledice zasvojenosti z odnosi (za prizadetega posameznika ali okolico) oz. zakaj je to težava, problem, zakaj je potrebno poiskati pomoč?
Posledice zasvojenosti z odnosi postanejo vidne najkasneje takrat, ko naši odrasli otroci začenjajo samostojno življenje, pa jim osamosvajanje dela zelo velike probleme. Vedenjski vzorec odvisnosti oz. prelaganja odgovornosti za lastno vedenje, razmišljanje, čustvovanje in delovanje na drugega ima katastrofalne posledice. Otrok se ob starših, ki ne zmorejo nositi te odgovornosti nauči, da je od njega odvisno kako se bo počutila oseba ob njemu, počuti se odgovornega za svojega starša in znotraj sebe ugotovi, da ni smiselno odrasti in si nakopati še več odgovornosti. Ostanejo čustveno nezreli, tudi oni začnejo prelagati odgovornost za lastno počutje na druge osebe in krog se tako zaključi. Problem pa se v vsaki generaciji stopnjuje in privede do duševnih in telesnih bolezni v družini.
Kako naj veš, ali si ti ali tvoj partner/partnerka ali kdo v tvoji bližini zasvojen z odnosi? Kateri so tisti znaki, na katere bi morali biti pozorni?
Običajno se začnemo zavedati, da imamo problem šele takrat, ko se nam življenje do skrajnosti zakomplicira. Dolgo časa lahko odvisniški odnos nemoteno funkcionira, ker obema to enostavno odgovarja. Zaplete se, ko želi eden od partnerjev spremeniti svoje življenje in ne želi več živeti tako kot prej. Lahko ga začne motiti lastna pasivnost, podrejenost, dolgočasno življenje… Lahko začne doživljati velike strahove vsakič, ko se partner odpravi na pot… Lahko se zaplete v spolnosti, se platonsko zaljubi v nekoga… Ali pa postane problem adolescenten otrok, ki ga starši ne obvladajo več –je vedenjsko problematičen, popusti v šoli, se izolira od vseh vrstnikov, postane odvisnik, zboli za kronično boleznijo… in starši poiščejo pomoč zaradi otroka, pa ugotovijo, da imajo sami problem. Problema v odnosu se običajno zavemo šele v skrajnostni stiski.
text iz http://www.sana-vita.si/
hvala viru
#48
Objavljeno: 1. julij 2004, 20:06
Sanja je bila sama žrtev odvisnosti od odnosov in problem pozna iz lastnih izkušenj. Nekje je omenila, da ji je narava (bog) dodelila to izkušnjo prav z namenom, da lahko bolje pomaga drugim.
bigm
#49
Objavljeno: 1. julij 2004, 20:10
#50
Objavljeno: 2. julij 2004, 09:19
Prebral sem še dve, Zaljubljeni v sanje in Peklenska gugalnica, tudi zelo vredu, priročnika za zdravljenje odvisnosti. Našteti najpogostejši tipi odvisnosti, poudarek na odnosih. Njena zadnja knjiga pa je izšla šele pred kratkim, kakšne 2-3 tedne nazaj je v eni izmed mariborskih knjigarn bila predstavitev. Te še nisem prebral.
Moram pa še povedati, da mi je ženska full asica.
Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)
Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0