Čas za slovo
. Nikoli nisem marala poslavljanj. Sploh, če so pomenila slovo za vedno. Takšno bo tudi to slovo danes. Spoznala sva se zdaj že daljnega leta 1978. Z družino si se priselil v našo soseščino. Živo se spomnim najinega prvega srečanja. Previdno in radovedno sem opazoval novega frajerja v soseščini, mal starejšega od mene, se nekako kao slučajno prištulil k ograji ob kateri si nekaj bluzil. Izmenjala sva par besed in lepo vzgojen kot sem bil
sem te vprašal, če te morm vikat. Haha, ti je bilo smešno, nisem te ravno preveč zanimal, imel si jih kakšnih 18, sam 14, ravno dovolj premlad zate sem bil, ti pa meni seveda nadvse zanimiv. Že čez par let se je to seveda spremenilo. In postala sva tanajtaboljša prijatelja. Navdušil si me za borilne športe, ki me prej sploh niso zanimali, zaljubljen v boks si mi znal ure in ure opisovat boksarske boje in kmalu si me popolnoma navdušil, še danes po tvoji zaslugi dokaj redno spremljam velike boksarske meče. Haha, spomnim se, kako sva se spravila urejat telovadnico, stalno si sanjal o njej in o boksarski vreči na kateri boš sproščal svoj višek energije in krepil svoje telo, pa seveda tudi jaz. Nisva je dokončala. Ne spomnim se več zakaj ne. Navdušil si me nad muziko Belih gumbov, še danes me srh spreleti ob tvojem in kasneje tud mojem doživljanju njihove pesni, ki bi ti jo danes zaigrali na pogrebu, če bi to lahko predlagal : "Sve če to, o mila moja, prekrit snjegovi ružmarin i šaš....." Spomnim se mojega, po 9-mesečnem bivanju v JLA, prvega prihoda domov, haha, vse žive oštarije po MB sva dol vdarla, vsako dekle oblajala, seveda nič upecala
. Ko sva prišla domov pošteno nafajhtana, sva odšla k meni, starši so naju zalotili na kao tihem prihodu in uštulitvi v mojo sobo. Na hodniku smo se začeli pogovarjati, ko sta videla kakšna sva, sta iz naju zlekla vse živo, pa še posnela na kasetofon, pa sploh nisva opazila. Hahaha, ko sva ostala sama sva se še do jutra pogovarjala in zaspala vsak na svojem fotelju, kjer naju je moj oče slikal. Še sedaj imam oba posnetka. Hihi, kaj vse sva jima povedala.
Zjutraj nama je moj oče prinesel kasetofon in rekel, da ima eno fajn muzko za naju
Spomnim se kolikokrat si me izvlekel iz težav povzročenih zaradi mojega dolgega jezika, ko bi jih lahko od vaških frajerjev kar fejst fasal. Včasih sva se branila tudi skupaj, nemirni duh nama nikol ni dal miru. Pol pa sva si skupaj lizala rane. Velikokrat sem se k tebi zatekel zaradi druge vrste ran, ki sem jih utrpel in vedno si mi prisluhnil, tud ob zelo nemogočih urah.
Spoznal sem te s tvojo veliko in edino ljubeznijo, ki se je spomnim v tvojem življenju. Ko si jo ujel drug dan nista mogla prav hodit
, boljše, da ne povem iz kakšnih razlogov in kje si zaključil
. Prijetna bolečina je bila to, res vroča in strastna ljubezen, ki vaju je odpeljala v zakonski stan. Vendar vama življenje, sreča ni bila naklonjena, nikoli je nisi prebolel. Razhod z njo te je popolnoma spremenil, nikoli več te nisem videl srečnega. Nikoli je nisi prebolel. Danes razmišljam, da ti je življenjo postalo neznosno bez nje, da enostavno več nisi hotel živeti. Česar sam, bolj optimistične narave, nikoli nisem prav razumel. Bil si priljubljen pri ženskah, pameten in dobro si izgledal, toda nikoli te več nobena ni tako zanimala kot ona. Razpad družine te je pahnil v globoko žalost iz katere se nikoli nisi izkopal. Vesel sem, da sem ti kljub veliki obremenitvi takrat stal ob strani, pa čeprav sva se vmes mal odtujila, sva v kritičnem času spet pokazala, da sva prava prijatelja. Toda moje besede, številne ure najinih pogovorov in neprespane noči niso nikoli dosegle svojega namena. Ne razumem, kako ti ni uspelo. In ob tako lepem in pametnem sinu, ki ga imaš. Ob vseh ženskah tega sveta je samo ona ostala globoko v tvojem srcu, za vedno. Danes sem se zbudil in se dokončno zavedel, da je najine poti konec. Na poti v službo so se mi ulile solze, stiska me pri srcu, ne vem kako bom prenesel današnje slovo. Besen sem, da si zadnje čase nisva posvetila več časa, čeprav so najine misli bile pogosto drug pri drugem. Odločil sem se, da te pospremim na zadnji poti, kljub temu, da sem imel namen se od tebe poslovit sam, po pogrebu. Ne znam si obrazložit zakaj je življenje včasih tako kruto, zakaj izgubimo najpomembnejšo bitko v življenju ali se pa mogoče le predamo, ker ne prenesemo teže življenja. Ne vem, kaj se ti je zgodilo, niti sedaj ni več pomembno. V mojem srcu je bil vedno en delček tebe in bo, vse dokler se ti ne pridružim.
Nikogar ne obrekujem, samo govorim, kar mislim.
K. Čapek