Ja, mnoge bolezni preteklosti so izginile.
In mnoge bolezni, ki jih v preteklosti ni bilo se pojavljajo danes.
Prav šokiralo me je spoznanje, da je v Sloveniji torej cepljenje
še vedno obvezno. A so vse tiste drževe, kjer cepljenja proti otroškim boleznim niso obvezna majn zdravstveno osveščene kot je Slovenija?
Leta 1987 je bila rojena moja prva hčerka. V Sloveniji. Doma, ker ni bilo zdravnika, ki bi se bil pripravljen sploh pogovarjati o mojih željah in željah otrokove matere, ki sva jih razvila po študiju knjig o porodu F. Leboyerja. Tako ni ostalo drugega kot biti sam "babica". Ta pravo babico smo dali poklicati šele, ko je bila punčka lepo rojena in povita, da je lahko pomagala pri "porodu" posteljice. In tako tudi ni bila hčerka avtomatično cepljena.
Seveda je vse skupaj povzročilo strašen škandal.
Zdravniki so zahtevali, da jo pripeljeva na cepljenje. Midva tega nisva hotela. Moral sem se nekajkrat hodit zagovarjat pred nekakšne inšpektorje. Še danes se dobro spomnim kakšna moreča atmosfera je bila tam. Grozili so mi celo z zaporom. Vendarle ni prišlo do nikakršne kazni do leta 1989 ko smo se izselili.
Danes imam skupaj pet otrok. Nobeden ni bil cepljen proti otroškim boleznim. To so brez problemov akceptirali v Švici in v Nemčiji.
Je drugačna praksa v Sloveniji res posledica večje razgledanosti in osveščenosti Slovencev kot je le to najti recimo pri Švicarjih? Misli kdo da je tako? Ali pa je
obvezno cepljenje bolj posledica socialistične miselnost iz preteklosti?
Predvsem ne moremo priti do odgovora o smislu cepljenja ne da bi se vprašali o smislu bolezni in posebaj o smislu otroških bolezni.
Jaz sem mnenja, da je bolezen najprej opozorilo, da je nekaj narobe, poziv k temu, da moramo nekaj spremeniti in potem tudi možnost za človeka, da doseže ponovno ravnovesje s samim seboj na nekem višjem nivoju.
Prav posebaj je
otroška bolezen pot in način, ki lahko otrokovemu duševno duhovnemu bistvu, njegovi individualnosti pomaga, da lahko doseže novo ravnotežje in boljše zdravje v svojem organizmu, kot je to bilo pred nastankom te bolezni.
Otroška bolezen je pogosto radikalen izziv otroški individualnosti, da se aktivno vključi, da poseže, da deluje tako, da se vzpostavi ravnotežje v telesnih procesih tam kjer je le to bilo porušeno. In zanimivo je, da lahko gresta brat in sestra skupaj v isti vrtec v katerem ima nek tretji otrok neko otroško bolezen. Sin jo prinese domov, hčerka pa ne. Vedno znova sem lahko opazil pri otroku, ki je prebolel neko otroško bolezen, da je hkrati s tem prebolevanjem naredil (vsak nekako drugače) en čisto jasen korak v razvoju. Po tej bolezni je bil drugačen, v nekem smislu bolj zrel. Seveda je odločilnega pomena, da se starši ukvarjajo s tem, da poznajo bistvo točno določene bolezni in otroka tudi temu primerno med boleznijo negujejo.
In kaj se zgodi, če otroka cepimo proti otroškim boleznim? Neuravnoteženosti, neusklajenosti v delovanju in razvoju notranjih organov se pojavijo prav tako. Seveda tega mi ne moremo zaznati. Toda nastane neka potreba v telesu, predvsem v finih procesih znotraj organizma. nastane potreba po tem, da otrokova individualnost na duševno duhovni ravni poseže in v te procese. In način kako telo pokliče svoje višje bistvo, da naj bo aktivni tukaj in zdaj v tem telesu je otroška bolezen.
Ta klic, ta poziv,to je otroška bolezen.Prav neverjetno je kako dramatično se take bolezni včasih razvijejo. V enem dnevu se razposajeni, razigrani otroček spremeni v ubogo siroto, ki leži v postelji z visoko vročino, ki skoraj ne more jesti in je potrebna miru tišine in ljubeče bližine svojih staršev, predvsem svoje mamice.
In otrok, ki smo ga cepili ne dobi te bolezni. Fina nihanja, izguba ravnotežje v funkcijah notranjih organiv, žlez. Te so tukaj. Toda "zdravnika". Tistega edinega zdravnika, ki je v vsakem primeru kompetenten in sposaben napraviti red v svojem telesu ni (v antropozofiji se reče temu zdravniku "jaz" v drugih miselnih sistemih drugače- jaz bi jo imenoval univerzalno zdravilna moč, ki je v vsakem živem človeku tista moč, ki je opisana v evangelijih kot Kristus, ki tudi lahko vsakogar pozdravi, če je le ta pripravljen da to zdravljenje tudi sprejme.)
To, da zdravnika ni, s tem mislim, da ta moč otroške individualnosti v času, ko se pojavijo ta neravnovesja (najpogosteje v prvih sedmih letih človekovega življenja) sama po sebi še ni dovolj aktivna v svojem lastnem telesu. Prav to je tudi globlji smisel otroških bolezni. Otroške bolezni so klic, poziv svojemu notranjemu zdravniku naj ta pravočasno in odločno prevzame svojo funkcijo.
In da se to v procesu prestajanja otroške bolezni dejansko tudi zgodi, nam kaže nadvse očitna višja razvojna stopnja na kateri se otrok nahaja potem ko je to bolezen prebolel.
Ja in še enkrat- kaj se zgodi če otroka cepimo tako da neke določene ali celo nobene otroške bolezni ne more več dobiti. Ja res lahko pride do stranskih učinkov, ki jih potem vidimo. Toda najbolj nevaren stranski učinek cepljenj je ta, da ta fina neravnovesja v organizmu do katerih vsekakor prihaja... Saj brez rušenja ravnovesja ni nobenega razvoja! ...da ta fina neravnovesja z daljnosežnimi posledicami
ne morejo več takoj priklicati v organizem tistega zdravnika, ki edini vsakogar posebaj daljnosežno in dejansko edini zmore ozdraviti.
Mi odrasli mislimo, da je otrok zdrav in se veselimo:
"Prav mu je temu butastemu sosedu zakaj pa ni cepil otroka zdaj pa mora biti cel teden doma...
Poglej ga našega junaka kako lepo je zdrav..."
Morda mislimo mi odrasli včasih tako.
Procesi fini in nevidni v otrokovem telesu pa gredo nevidno in nezaznano svojo pot.
In nekoč, morda čez 10 ali 30 let se procesi neravnovesja, ki niso pravočasno bili korigirani, strnejo v neko bolezen. Neko čisto drugo. Nekoč otrok je zdaj odrasel. In kot odrasel je zdaj sam soočen z zahtevo,
če želiš zdrav naprej moraš nekaj spremeniti. V svojem življenju, svojem razmišljanju, svojem odnosu do drugih, do sebe samega, do zemlje, ki ti daje dom!In tudi zdaj ni vsak dovolj daleč, da bi dojel ta klic...
Eden teče k zdravniku, jemlje take ali drugačne tablete in tabletke in lahko se zgodi, da potem tudi "ozdravi". Torej lahko se zgodi, da kjer je bolelo in peklo ne boli in ne peče več. In tak spet "zdrav" človek lahko dela in deluje naprej. Normalno.
Toda to pomeni, da ta človek tudi v drugem primeru ni dojel klica, svarila in prošnje svojega telesa.
Ali pa ni slišal vprašanja, ki mu je reklo: "Si pripravljen? Verjameš v moč, ki je v tebi samemu. Si se pripravljen spremeniti, da te bo ta moč lahko vodila kot nek globok notranji glas?"
In ker človek tudi v drugem primeru ni slišal sporočila, ki mu je bilo namenjeno, se bolezenski procesi v njegovem telesu razvijajo naprej, dokler se ne strnejo v še težjo bolezen.
In to gre tako dolgo, dokler človek ni toliko dozorel, da je pripravljen aktivno iskati trenutke miru, tišine, uravnovešenosti, v katerih lahko sliši svoj notranji glas svojega lastnega, pravega zdravnika, ki ga edini lahko pozdravi in, ki ga vsak od nas ima v sebi samem.
In človek, ki je v tretjem, petem ali desetem primeru prišel tako daleč, da sliši ta glas mora "samo še" urediti, bolje rečeno urejati, svoje življenje tako da bo v skladu z glasom, ki ga zdaj lahko sliši.
In tebi, ki to bereš- hvala za potrpljenje, ker si se prebil do sem.
Otrok ni sposoben, da sam prevzame to odgovornost, ki je tukaj na koncu opisana. Saj to ne uspe, oziroma
še ni uspelo marsikateremu odraslemu.
Torej je otrok odvisen od odločitev svojih staršev. In če ti vedo, kar je opisano tukaj in se navsezazdnje da prebrati tudi v knjigah, ki so jih napisali zdravniki. Kajti so na svetu tudi zdravniki, ki vedo kar sem tukaj opisal.
Če se starši torej vsega tega zavedajo iz taga izhaja, da naj bi si prizadevali za odpravo obveznega cepljenja proti otroškim boleznim po eni strani.
Po drugi strani pa to pomeni tudi, da je takšnim staršem hkrati povsem tuje eksperimentiranje nekaterih staršev, ki namenoma (tudi preko interneta) iščejo otroke, ki ravno preživljajo kakšno otroško bolezen, da bi svojega lastnega otroka tudi pripeljali tja kjer je bolan otrok v upanju, da se bo še njihov otrok nalezel te dotične bolezni. Ja tudi to se dogaja in je popolna neumnost in sodi samo o tem, da takšni starši niso razumeli ničesar. Otroško bolezen, si otrok, ki ni bil cepljen prinese domov takrat in samo takrat, ko in, če le to točno določeno bolezen rabi v smislu tega kar sem tukaj opisal.
Lepo, lepo vas pozdravljam v upanju, da bo tudi v Sloveniji obvezno cepljenje kmalu ukinjeno.
In v upanju, da bo vedno več ljudi, ki se bodo zmogli truditi slišati svoj lastni glas in mu bodo potem pripravljeni tudi slediti.
Lep večer, lep dan vsakomur posebaj.
P.S.In seveda lahko kot starši četudi so bili naši otroci zaradi tega ali drugega cepljeni s svojim delovanjem tem otrokom čisto načtrno pomagajo, da dosežejo otroci potrebno ravnovesje po drugi poti. Oziroma, da se posledice tega posega omilijo.O tem kako, bom pisal drugič, saj bo zadeva sicer predolga.
