43 komentarjev na to temo

[majica]

Najprej za uvod...
V navezi z Marso, ki mi je prijazno dovolila prosto pot pri izbiranju tem duhovnega klepeta, sem se odločila povezati duhovnost z vsakdanjimi stvarmi. Kako biti na nekem področju, kjer osebnostno a nezavedno nekateri močno šepamo, boljši in bolj prijazni do sočloveka. Preprosto, gre za dnevnik samoizpopolnjevanja, dnevnik opravljenih nalog in osebne rasti. Upam, da boste sodelovali pri debatah, se uključevali, kjer bi skupaj postavljali naloge katere nekateri sami že obvladujete, po drugi strani pa poskušali omejevati karakterne in miselne vzorce, ki so moteči za nas in okolico, kajti vsak bi rad izpolnil svoje življenje v sreči in razumevanju do sebe, drugih ljudi in do stvari.

Imam prijateljico, ki dela z ljudmi v majhnem kolektivu nekje v centru Ljubljane. V resnici je ta majhen kolektiv skupek marionet oziroma, tam obstaja klasično rivalstvo in tihi boj za naklonjenost vodilne delavke. Tak skupek ljudi ni nikoli povezan med seboj, saj vsak delavec individualno neguje svoj odnos z nadrejeno, to pa krha že tako napete vezi med delavci.
No, slej ko prej tudi sami zapademo v take situacije, na katere pa niti nimamo vpliva, da bi stvari spreminjali, saj včasih ne moremo spremeniti niti pogled enega človeka, še manj desetih ljudi, spremenimo pa lahko svoj pogled in se v tem nevzdržnem okolju naučimo ignorirati negativna čustva, ki nas obdajajo in prežemajo...

[Amis]

nisem ziher, da to čisto dobro razumem (u smislu namena vsega tega)...kolikor pa vem, začnemo vsak pri sebi z iskrenostjo do sebe...vsaj z mano je tako...vedno si priznam, kaj mislim in čutim v določeni situaciji ali odnosu z drugimi in do drugih, ter se s tem nekako umestim v take zadeve, v smislu, da vem pri čem sem sama pri sebi...da si določim kaj hočem in česa ne...da se izognem nesmislom...sem že zdavnaj ugotovila, da je čista resnica, da ne moremo nikogar spreminjati, lahko spremenim le svoj odnos (do sebe, drugih, situacij)...včasih pa se ne vidim in mi drugi služijo za ogledalo, da prepoznam delčke sebe...saj je to skoraj neverending stori-odkrivanje sebe...nekoč se bomo do konca spoznali...v tem ali pač nekem življenju...lahko pa to počnemo na več načinov od katerih so nekateri bolj blagi, drugi grobi, temperamentni ali melanholični...in je v bistvu vseeno, ker je itak vse v nas in del nas

[majica]

Ma ja...ravno to sem hotela spoznavat, ampak včasih je težko mimo takih situacij zapadat. Ravno to me tako skeli, kako se obnašat v tem, kako vzpostavit to ignoranco do odnosa, v katerem ždiš lahko tudi po osem ur na dan. Za ignoranco je potrebno imeta ravno tako veliko moči, kot za druge odnose. Vem, da sem izpostavila prijateljico, to samo zaradi tega, da se odmaknem od problema in ga lahko pogledam "iz viška", upam, da ni moteče, imam pa sama ravno tako probleme, ker sem srborita in me kaj hitro zapelje v "učenje drugih", namesto, da bi sama kaj naredila pri sebi.
Za začetek pomignem toliko, da ne rečem ničesar, samo tresem se od besa in upam, da bo tudi to nekako minilo samo od sebe, če doma vzamem blazino, si jo dam na usta in se skričim vanjo...

[Amis]

poznala sem medicinsko sestro, ki je bila strah in trepet velikih in malih pacientov...gobčna, zadirčna in groba...pa še glasna za povrhu...pa vedela sem, da bom tisto leto pri njih preživela veliko časa...tako sem lepega dne po tretjem obisku prišla domov in sklenila: jaz se bom s to žensko odlično razumela (storjeno je bilo s popolno gotovostjo vase, točno sem vedela, kaj hočem in česa ne in se naprej nisem več ubadala s tem-zame je bilo rešeno)....kaj se je v rewsnici dogajalo in kako, ne znam natančno pojasnit, verjetno pa je bila mešanica vsega mogočega...začela sem videt tudi pozitivne strani pri njej, sprejela sem dejstvo, da pač je taka, nisem bila več v strahu, niti jezna nanjo...ona pa je mogoče zaznala spremembo v meni in mojem odnosu do nje...postala je prijazna, v svojem slogu pač in nikoli nisem imela več kažinov z njo.

tle u službi je starejša sodelavka, ki bi me na začetku mojega gostovanja tukaj, najraje pregriznila na pol, če bi se dalo. nisem glih navdušena nad kreganjem in se temu umaknem, če le morem...pa ni vedno pametno vsaj v praksi ne. pa me je sterala tako daleč (oziroma sem u bistvu sama sebe), da sem bila v situaciji, ko je bilo potrebno delovati in se končno postavit zase (problemi z avtoriteto)...pol je bil nekaj časa zlat mir...ko se me je naslednjič lotila, je bil napad blažji in sem ji poklonila samo en škorpijonovski pogled , tretjič je zadostovala samo vizualizacija roza svetlobe okrog sebe...zdaj pa gre samo od sebe, komunikacija je normalna, verjetno ne bova nikoli razneženi ena do druge , je pa odnos pošten in vsebuje določeno dozo obojestranskega spoštovanja...skratka: štejem za velik napredek in uspeh

[majica]

Amis...kaj naj rečem, mojstrica...
V vseh buklah o čustveni inteligenci piše o tem, kako je treba čustva dat na mizo in o njih temeljito seznanit človeka, ki šikanira, zbada, zmerja...da te to prizadane
V praksi se je to izkazalo, da tak človek s tvojimi čustvi začne ravnati še bolj grobo, v posmeh vsemu pa te ima celo za mevžo.

[Ksenia]

zanimivo o tem, kaj nas moti pri drugih je opisano tudi v knjigi Temna stran iskalcev svetlobe...

[majica]

Selene...bi bila vesela, če bi nas seznanila o tem...

[Tjazy]

Torej je bistvo te teme.. kako povezati duhovnost z vsakdanjimi stvarmi?!?

Nekako duhovnost sama po sebi ne more obstajati.. ampak iz navedenih primerov.. bi lahko temu tudi tako rekli.. da obstaja duhovnost in obstaja vsakdanja stvar.. ceprav mi tuki ne gre cisto vse v racun... verjetno zato, ker ne morem definirat, kaj je to duhovnost?!

[majica]

Smisel ni ločevati duhovnost od vsakdanjosti...ampak poiskati duhovnost v vsakdanjih stvareh...reakcija na akcijo...če lahko tako temu rečem. Itak sem si rekla, da bi o takih stvareh zapisovala dnevnike, delala na odnosih, ki me motijo, iritirajo od znotraj, kar se pokaže tudi zunaj...ko se stresem nad kom, ki ni nič kriv. Vsekakor smo vsi v nečem pomanjkljivi...zato...

[Ksenia]

o tem bi vedela tudi Janjak kaj povedat, je pred kratkim prebrala knjigo...
torej, moti nas tisto, kar smo skrili globoko v sebe, tistega niti pod razno ne priznamo, da je ena izmed naših lastnosti, mene ful recimo moti če me kdo pogleda v oči in mi laže... in v knjigi pravijo da sem to tudi jaz, dolgo časa nisem priznala, potem pa ko si sposoben se zazreti v svojo podobo v ogledalu, si reči brez občutij nelagodnosti in podobenga sranje tisto kar te moti, si sprejel to in nekako premagal... tko nekak no... in res večkrat se zalotim da se zlažem, čisto tko na hitro mimogrede in ne maram tega... sedaj pa bluzim... Janjak kje si

[Amis]

ah, govorit o svojih čustvih je včasih škakljivo...če grem to enmu razumarju nakladat, bo dobil ošpice js pa ...včasih so za takega človeka rekli, da je kmet, čeprav je u bistvu to žalitev za kmete, ki so lahko zelo visoko na lestvici sočutenja in empatije ...sploh pa, če sklepam po lastnih izkušnjah, to ni povezano z izobrazbo, spolom, starostjo...itd

po sistemu preizkušanja počasi dojamemo komu in kdaj ter kaj povedati...ni nekega recepta...ali pa sem tako kaotična, sam po moje nisem ...najbolj sem vesela tega, da sem se vsaj delno naučila povedat čustvene stvrai na tak način, da me znotraj ne ruka in ne sesuva več...nekam mirno...verjetno je to posledica tega, da stvari ne jemljem več osebno, da jih prej nekako predelam skozi vpogled vase, pa da lažje in spontano vklopim smisel za humor...je bila super izkušnja odkriti notranjega klovna

poleg tega nismo dolžni nikomur razkladati o sebi, če tega nočemo ali se nam zdi kako drugače nepotrebno in neprimerno...saj je itak važno u bistvu samo to, kako smo pobotani s sabo...u medčloveških odnosik kakršnekoli vrste pa sami izbiramo s kom se bomo družili in na kakšen način...vsaj do določene mere

[Tjazy]

Za delovanje racunalnika potrebujes oboje.. Nic ne mores naredit, ce eno manjka..

In ce manjka duhovni del cloveka.. potem tudi ne mores narediti nic. Ze to, da se nekdo zaveda, da recimo ni kej prevec duhoven, je duhovnost. Ceprav za to, da se zavedas, rabis zavest.,. ker je v bistvu edina duhovnost.
In nekdo je recimo manj duhoven ker nekaj naredi, kar velja za neduhovno.. ampak lahko je ravno ta najbolj duhoven, ker nekomu omogoci ucenje.
Totalno nemogoce je reci, da je nekdo bolj duhoven kot drugi.. mogoce je.. samo tega se ne da vedeti iz tega zornega kota..

[El Nino]

ah, govorit o svojih čustvih je včasih škakljivo...če grem to enmu razumarju nakladat, bo dobil ošpice js pa ...včasih so za takega človeka rekli, da je kmet, čeprav je u bistvu to žalitev za kmete, ki so lahko zelo visoko na lestvici sočutenja in empatije ...sploh pa, če sklepam po lastnih izkušnjah, to ni povezano z izobrazbo, spolom, starostjo...itd

Ne morem prehvalit kmečke populacije tko da mi ne bo kdo čez kmete ga bom

[Pujsita]

Janjak kje si

Evo me....

Če prav razumem, naj bi tule opisovali, kaj smo si zastavili za cilje in jih dosegli, oz. kaj smo si zastavili za cilj in smo še na poti tja - v smislu vsakdanjega življenja. se motim?

Kar se tiče navezovanja iskalcev svetlobe na to zadevo, sem jo jaz razumela takole. Da imamo vsi vsako lastnost v plus in v minus v sebi in da je treba sprejeti tudi temno stran svoje osebnosti. Se pravi npr. če misliš, da si 100% iskren, ne moreš uživati te svoje iskrenosti kolikor je pač premoreš, dokler ne sprejmeš dejstva, da si vsaj majčkeno tudi neiskren....

Skratka rodimo se sproščeni, preprosti, sprejemamo vse brez predsodkov, potem pa če si svojo osebnost predstavljamo kot grad, počasi po reakcijah okolice, zapiramo sobo za sobo prekrasnega gradu, ker dobivamo slabe odzive iz okolice na te sobe. Na koncu ostanemo v eni garsonjeri, potrebne temeljite prenove.

Eden mojih zadnjih osebnih ciljev je bil ta, da preneham biti preveč pametna, vedno s pravo rešitvijo za ljudi okoli sebe. Sprejela sem dejstvo, da vsak v sebi nosi zelo posebne izkušnje, gene in čustva, ki jih nihče nikoli ne zmore do potankosti razvozljati. Če smo čisto pošteni, še sami sebe celo življenje spoznavamo. Kako bom potem za kogarkoli vedela recepte?

Mi kar gre, poslušam zgodbe (sem nekakšen magnet za osebne izpovedi), običajno se pričakuje moje mnenje, ampak vedno povdarim, da je to moj pogled, da se mora dotična oseba sama odločiti zase, ker se dosti bolj pozna, kot jaz poznam njo ali njega.

Sem in tja še na kakšen olupek stopim in pogrnem, ampak se že boljšam .

[Ksenia]

Večkrat opazujem eno osebo, ki ima mnenje da je ful pozitivna, doborosrčna, zabavna, mogoče deluje na ven tako, mogoče drugi vidijo to, kar ona želi, jaz pa v njej vidim prestrašeno deklico, ki se boji lastne sence in hrepeni po bogastvu in priznanju družbe... večkrat reče, da vidi srečo v družini, drugi stavek pa je, da uživa v tem, ko so ji drugi nevoščljivi,...
torej kdo je ona kot oseba, to kar vidim jaz ali tisto kar vidi sama oz. kar si želi videti?

[Pujsita]

Verjetno oboje, jaz mislim da ona vidi tisto kar želi videti, ti ap tudi tisti del nje, ki ga pred seboj skrbno pometa pod preprogo.

Jaz pa vidim eno pogumno deklico, ki ji je življenje prineslo polno priložnosti, pa je prepričana vase in v to, da ji bo uspelo in je v zadnjem obdobju postala zelo zelo močna .

[Ksenia]

sam da se ne bo tista deklica pod težo zlomila...

[Pujsita]

Ne bo se ne, ker postaja vedno močnejša, optimizem se ji je preselil v srček in vedenje, da zmore .

[Piko]

Majica, si slučajno asociacijo za naslov teme dobila pri ti. veliki duhovnosti?
Duhovni klepet lahko narediš sam s seboj in z Bogom. Vse drugo je samo povzetek, rezime tega klepeta. Poskus ubesedenja... Kot bi rekel - poslušati svoje srce!
Lahko vam na primer samo povem, kaj sem se pomenil s seboj, ko vidim, koliko se ukvarjate z enim samim človekom in postom, v katerem je pisalo "Ta post je napisan z namenom jeziti Marso."
V imenu dohovnosti se nekam spustite, sploh ne opazite kam in zakaj. Sedaj se pa zamislite, koliko ste sami naredili "V imenu duhovnosti" pri jezenju Marse.
Tudi pri duhovnosti se je treba vprašati, ali tisto, kar izvajate, zares tudi hočete.

[Piko]

Včasih grem na duhovni klepet v gore. Sam, da se pogovorim s seboj. Tu je delen opis nedavnega pomenka, a berete na lastno odgovornost!

Četrtek je zašel v popoldan, ko še vedno nisem vedel, kam iti na duhovni pomenek, na osamljen gorski izlet, kjer se bom lahko v miru govoril s seboj. Zaradi napovedanih ploh in neviht me po malem skrbi, da se mi ne vname grlo. Ali nimam česa razpucanega v glavi, ko se v njej velikokrat vname kaka sluznica? Ni kaj, bom razmislil med eno pravo gorsko ploho, zakaj sem prehladnim obolenjem podvržen že od ranega otroštva. Je nerazčiščeno že od takrat?

Srečo imam, ob prvih korakih je ena ploha ravno mimo. Ogledujem si pravkar umite podobe pokrajine. Z besedami slikamo miselne podobe. Kadar hočemo naslikati boljši vtis, uporabimo lepše besede. Ko hočemo sliko nekoga popackati, uporabimo packaste besede. Nekateri neradi uporabljajo besede, ki bi dobro upodobile njihove misli. Te skrivajo za besednimi fasadami. Če komu fasada ni všeč, jo hitro in lahko pobarvajo malo drugače. Misli obdržijo enake... Kadar se trudim z besedami dobro upodobiti svojo misel, se mi lahko zgodi, da podoba ni sprejemljiva. Ali nisem uporabil pravih besed, ali pa moram spremeniti svoje misli. Tega veliko ljudi ne mara preveč... Kadar sem miselno utrujen, se mi ob črkah besed spotika celo jezik. Ob osvobojenem, naravnost tekočemu, čistemu miselnemu toku zmorem govoriti celo hitro in razločno...

Že pred 25 leti sem užival v vsakdanjih pogovorih z duhovniki, ko sem očetu včasih pomagal popravljati kako cerkveno okno. Duhovnosti nisem imel za nekaj vzvišenega, ampak za čutno dojemanje vsakdanjega trenutka. Danes je ob velikih hitrostih dogodkov težje občutiti ta vsakdanji trenutek. Zato sem se danes ustavil na morju, da sploh lahko opišem svoj četrtkov pogovor.

Po dveh urah hoje me zajame deževni oblak. Grlo ... takoj se dovolj oblečem. V gorah sem vendar bolj malokrat zbolel? Ravnam tam bolj pravilno? Podoba okolice me v sivini oblaka ne moti več, misli usmerim samo še navzgor, kjer sta moja znanca, prava triglavska duhovnika. 27 in 32 let že spremljata vremenske in druge pojave pod Triglavom. V nekem smislu sta gorska duhovnika – z njima lahko spontano govorim o gorah, doživetjih, težavah, željah, izkušnjah – vse brez osebnih komentarjev. Govoril sem kot namazan in poslušala sta me kot dva spovednika. Slovo je bilo enako prisrčno kot prvi pozdrav.

Na vratih me ustavi Janez – ali hočeš videti kapelico? Velikokrat sem bil na Kredarici, a nikoli v njeni kapelici. Župnik Urbanija je bil gori, pa je odkopal sneg z vhoda. Poseben občutek imaš, ko se v kapelico spuščaš skozi snežen dimnik. Brezštevini žarki so se lomili skozi neštete snežne kristale in se na koncu zlili v mehko svetlobo, ki je naredila prostor tudi topel. Nobene vzvišenosti ni bilo čutiti, le domačnost bi lahko povezal z občutkom svetosti tistega prostora. Že ob prihodu sem pozvonil z njenim zvonom, ki daje izjemno lepo vibracijo zvoka.

Ob povratku se pogovarjam, zakaj hodim v gore, če me potem bolijo kolena, hrbet in najnovejše, prsi. Drugače ne znam. O, s to mislijo se bom pa moral še ukvarjati! Za bolečine v prsih sem že hodil k zdravniku, pa ni nič našel. Po njegovi teoriji naj bi se virus naselil v kosteh in vezeh, od koder skoraj nima vrnitve. Haha... No, bolj moram paziti nase, opazovati je treba, če hočeš tudi kaj opaziti. Pozornost torej, čeprav še ne vem, na kaj.

Razpihani oblaki so me opozorili na čist zrak. So v gorah tudi misli čistejše? Nekje sem prebral – vse kar storiš, je prav. Prav samo iz osebnega zornega kota? Lahko pri mislih govorimo o pravilnosti? Kot če bi namesto o čisti vodi govorili o pravini vodi! Mislim, torej sem. Čistejše, kot so moje misli, ... Morda se bom v situaciji, ko rečem ljudem sedaj tako mislim! znal tudi vprašati, ali so misli pravilne, ne ne, vprašati sem moram – ali so moje misli tudi dovolj čiste! Seveda, to je že duhovni klepet s samim seboj...

[tomazslo]

Morda bi si lahko pomagali s primerjavo med hardwearom in softwerom v računalništvu. Kot vidim, premore LN kar nekaj maherjev tako iz duhovnega kot računalniškega področja.
Ali pa je ta primerjava brez smisla

Sstane, softwer in hardwer je podoben našemu delovanju, eno je program, ki ga dobimo ob rojstvu (tovarniški), drugo pa ki ga dodajamo preko naših "flopijev" (oči, ušesa, nos in podobno), nikakor pa to nima nobene zvze z duhovnostjo, te komponente računalnik ne pozna razen parih, ki tudi razmišljajo, pa še to programsko.

Jaz duhovnost razumem drugače, to pa zaenkrat še noben stroj ne more nadomestiti, prav noben računalnik se ne počuti blaženega, ne pozna čustev in smisel naše biti, je samo robot, je pa res, da se mora v duhovnost vse bolj in bolj razvijati, da bi na koncu res ne pristali tam kjer je računalnik.

[tomazslo]

Vsako novo odkritje, vsak nov stroj, je le kopija življenja, ki nam odkriva, kako je tudi človek zgrajen.

saj ti dam prav v temu, samo duše nima, tudi klon jo nima....torej duhovnosti ni, je pa tehnika...saj se da primerjati, prav povsod dobiš kopijo...Duhovnost se ne da kopirati