3 x ocenjeno 667 komentarjev na to temo

[nimbus]

ena zenovska pesem...

gre pa tako

fear and desire,
fear and desire,
fear and desire...

fear,
fear,
fear...

desire,
desire,
desire!

[doorwoman.p]

Bodi tiho,
ko je največ besed.
Ob njih predolgo iščem,
kar čutim..

ko umikam pogled..
in ne želim videti sebe
v zmedi srca,
mi poglej v oči.

Povej da sem edina,
ko se imam najraje.
In odidi,
ko te najbolj iščem.

Ni besed in recepta,
za sanje, ki so prišle..
zvok, ujet v meni od nekdaj
govori preveč..

vonj nečesa,
kar poznam od nekdaj..
in iz tišine stkane niti
se svetijo v neskončni globini.

[EnglBengl]

Ušla sem iz sveta in zdaj sem daleč stran.
Po dolgem času se prebudim v sončno jutro.
Pozabila sem že, kako je,
ko te zlat žarek za dobro jutro poboža po licu.

Samo gledam in se čudim.
Gledam v prah, ki se svetlika, ko pleše po žarku.
Poslušam ptice, ki zunaj povprek ščebetajo
in me vabijo, naj poletim z njimi.

Vstanem - in poletim z njimi v nov dan.
Vsak dan znova.
Vaskič mi uspe narediti daljšo pot do še lepšega jutra,
in sonce je vsak dan bolj svetlo, bolj rumeno.

Ko bi le lahko ostala.
Ko odprem oči, sije sonce na moj obraz.
Mehke ročice se oklenejo mojega vratu,
nežen glasek zašepeta: "Mami."

Zdaj vem, ne bom še odšla.
Moje ptice bodo počakale na moje srce.
In čudno, tudi tukaj je sonce rumeno in
s svojimi žarki naju poboža za dobro jutru, za lep dan.

[Audente]

Skrivnost

Ko greš skozi življenje besed
metuljev in moških likov,
ki so vedno enaki,
ampak vseeno malo drugačni,
ko greš skozi to življenje,
takrat moraš vedeti,
kateri so moški liki
votlih besed
brezglavi metulji
nikogaršnji spomin
stara želja
nova kri,
to moraš vedeti....
preden postaneš
njihova koža.

TAle mi je pa všeč...ko jim koža postane prestesna...potem ...

Spomin se vrača k tebi,
še vedno kakor čudež, si v meni,
ne uspem pozabiti te,
ker pomeniš mi vse.

Sedaj občutm tvoj prezir,
ne uspem se spraviti v tir.
Kakor me um vodi,
se vrtim v usodi.

Krog ljubezni te,
katera ranila me je.
Bila najlepši je cvet,
v vseh teh dneh.

Na zemlji ni lepše je stvari,
kakor si ljubezen ti.
Kateri napolnil moje si srce,
vzbudil v meni skrite si želje.

Sedaj živim od spominov teh,
punčka v tvojih lesketajočih se očeh,
to mi zadostovalo bo,
na vseh nadaljnih poteh.

O
ful lepo...



Vem.

Nekoč, nekje,
srečala te bom.

Nenadoma
prekrižal
boš mojo pot.

Ne bo lepih besed,
ne solza in
prepričevanj,

ne bo velikih
dejanj in dan
ne bo načrtovan.

Le zgodilo se bo.

Čakam, veš...
že čakam na to...

[unis]

ko čike ti skadi
tazaden kurc pri mizi
in ti kelnarca teži
d bo večer še bl u pi*zdi

prideš vsa nasmejana
lasje se ti svetijo od želatine
fant tvoj je stoposto nardil ti frizuro
s svojo navijalko

kolk je že minilo?
5ur od kar si me nazadnje poklicala?
čeb mel še kej čikov pr seb
smi sploh nbi zdelo d smi ta dan še kej bolj zasrala.

samo pole se pej več ne boš smejala
k sm pobruhu ti avto
in wdrsu ti farbu s ključem z svečke
evo
najboljše ti želim
za svoj rojstni dan

[Fish655]

Ali lahko prosim povem svoje mnenje,
V tišini, brez prekinjanja.
Ali lahko zakričim kaj si mislim,
brez obtoževanja?

Ne potrebujem staršev,
ki ne poslušajo.
Je preveč,
če si želim razumevanja?


Sem morda grešen kozel,
tisti, ki si ne zasluži življenja,
saj samo diham,
ne smem imeti niti najmanjšega veselja?

Ne mislim odnehati,
nočem zapreti svoj kljun,
tudi jaz začutim vaše besede,
nisem imun.

Včasih me samo pustite na miru,
ne govorite o meni,
kakšen sem in kaj delam,
zamislite se raje o sebi.

[Trolchek]

Ena mala pesmica,posvečena mojemu vilinčku:


Življenje je težko,
le s tabo lepo
je gledat v nebo,
rzmišljat kaj še bo.

Ti si me prebudil
in me spremenil,
mi življenje osvetlil
in ga prenovil.

Kr nr morm sploh verjet,
obrnil na glavo moj si svet,
to je za znoret.

Da se dušo dvojčico kdaj sreča
je ogromna sreča,
a vsi vemo da rada ji sledi nesreča.

Odkar sem te spoznala
sem se tega bala,
ker use bi zate dala,
vse da skupi bi ostala,
ampak zj bo cela štala.

Vate sem se zaljubila,
zdj te tok hit bom zgubila,
svet naja nalašč ovira,
tega ne bom oprostila,
ker te vedno bom ljubila,
najrajš bi se kr ubila,
sam s tem ne bi nč rešila.

Veš, ti si moj srček,
ti si moj svet,
za to ni pravih besed,
noro si te želim objet!
Zame ti si vse,
si moje življenje,
moja duša in srce!

Ljubim te!

[nimbus]

Iz rokava

Če bi odštela
vse samoglasnike
bi ostalo črk.... 26.. ena gor ena dol.

ta mora bit z levega rokava...

[Antoninus]

Brother Deadweight,
In the Temple of Nonsense he did dwell

Once he set out to the wide wide world
of which to his brothers he would tell

He ventured forth, closed the door and crossed the moor
he was sure the world was full of thrill

But lo! The spectacle of the world was rather poor
he thought himself in his cloister still

[Antoninus]

worldly wisdom

Ne ve nič, kdor s srcem ljudi skuša privabiti,
daj jim jesti in še piti,
pa boš videl množice k tebi priti.

[chanceux]

Zlata

Pri tkanju preproge
po predlogi,
navdihnjeni od znotraj,
mi je zmanjkal
odtenek preje.
V klobčičih zlate,
ki jih nisem šla iskat
(češ, saj ne bo opazno),
so ostali prameni njenih las,
s katerimi so se igrali prsti
ob njej sedečega,
visokoleteče ptice
v njunih očeh,
mehak odsev
dogorevajočih
polen v kaminu.
Podrobnejši pogled razkrije –
v kozarcih muškat brez leska,
na prstancih medlo senco,
na levi strani sobe
uro brez kazalcev in uteži,
fotografije na steni,
katerim je odvzet pripis in datum.

[nimbus]

ok. velja.
ampak to je bilo zjutraj.
natančno začrtane smernice.
sedaj je pa noč,
ko se vrne dvom
in misli postanejo obskurne.
nič več ravnine,
nič več varnosti.
pride dvom
in kljuje, kljuje,
prav do jutranjega svita,
ko pride spet dan in
nadebudne sosede
in se spet lahko pretvarjamo,
da je vse v redu
in je bila noč le
že pozabljen privid.
a pride spet,
vedno znova in znova,
kot večno vračanje,
dokler se končno ne
PREBUDIMO.

jap...

[nimbus]

prišla je noč,
temna, srhljiva
in mi globoko reže v obraz.
vran,
ki mi najavlja usodo,
se brezupno
spušča v opustošeno deželo
izgubljene duše.
le velike in
prestrašene oči
se še upirajo trenutku
groze in to telo...
ta uboga kopica
votlih kosti in toplega mesa.
a obstaja upanje, kajti
danes si ti na vrsti
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
DA SE PREBUDIŠ.

[nimbus]

in je prišlo jutro,
z njim jutranja
rosa,
ki je odplaknila
grozo prejšnje
noči.
oko se zbristri
in krivulje so ravne,
sosede zopet čebljajo
in smreke vztrajajo,
le meni se zdi
da je vse to
samo tja v tri dni.
sem tu in zdaj
in vendar ne čisto.
nekje v meni
čeprav skoraj neznatno
a prav toliko
tudi gotovo,
kljub vsemu sijaju
in dobri volji,
prenarejanju, optimizmu
in osredotočenosti,
že slutim grozo
prihajajoče noči.
in spet bomo imeli priložnost,
kot že neštetokrat,
vedno znova in znova,
till death do us part
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
DA SE PREBUDIMO.

AAUUUUMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMM

[nimbus]

AMEN

[Tina_Krneki]

Oni, Vi, Jaz in vsi

Ko nenadoma obmolkne vse...
Ko karnaenkrat vse prazno je...
Takrat začutim strahoten mir...
Takrat sem mirna in varna.

Ko nenadoma obmolknete vsi...
Ko obenem nobenih misli ni...
Takrat obnemeli izrazi vaših lic...
Takrat začutim prazno celoto.

Ko nenadoma me več ni...
Ko potihem vse skupaj spolzi...
Takrat iščem objem zavetja...
Takrat želim si le biti.

[nimbus]

Pesem kar tko mal

Naša psihična konstitucija
in vse te intecije,
načrti kaj vse bomo naredili
s temi ubogimi življenji,
se porazgubijo v smereh
povprečnosti.
Tisto kar nas dela
edinstvene,
je tisto česar
se hočemo na vsak način
znebiti.
Vstopamo v vloge
in vloge nas
vklepajo.
In tako se vedrost
dvajsetih let
spremeni v zaskrbljeno
preskrbovanje srednjih
in svet plaho zroče
zadnjih let.
Svet se pa godi
v trenutnih manifestacijah
in se mu niti ne sanja
kako zablodeli
so naši umi.
Ne vedeti,
ne misliti,
ne soditi,
v skrajnem pomenu,
celo ne biti...
to so naši imperativi.
Za vse ostale
obstajajo pa razprodaje.
Živel kapitalizem

[nimbus]

ODREŠITEV

Sonce sije,
svoje tople žarke
pošilja po tuji jesenski
pokrajini in jo bodri:
"Daj, ni še konec,
zima še ni prišla!"

Vozim se v vlaku
in se čudim svoji zmedenosti.
Smešno, ampak ne vem
kako naj se počutim.
Ne vem, če je zima
zame že prišla.

Nesposobnost združitve in
fatalna želja po totalnosti
mi vsajata nihilistične misli.
Daj, pridi pome...
Daj, pridi vame...
in misli moje misli
vsaj za trenutek,
vsaj za kratek hip.

Mogoče bo potem posijalo
sonce tudi na mojo jesen,
mi pustilo uživati v njenih
sladkih trenutkih brezskrbnosti.

Do takrat pa filozofija
edina moja tolažnica,
ki me vedro spremlja
v včas trpkostih.
Je čisto neprizadeta.
Vsaj tu se ne slepim
in vem kako naj se počutim.
Namreč...
Sicer ni tisto Vse,
je pa skoraj Tisto.

Dan za dnem,
trenutek za trenutkom.
Kot je ponavljanje nujno
za vrhunec,
je miselna konsistentnost
pogoj odrešitve.
Pa čeprav fantazmatske,
pripomni freud.
Ampak ti,
ti mi povej za kakšno odrešitvijo stremiš,
in jaz povem ti kakšen človek si.
Ti beštija.

Bolje, da sije sonce.
Kar sonce naj sije!

nimbussoa