Od terorističnih napadov 11. septembra 2001 smo bili uvedeni v mišljenje, da živimo v svetu, kjer nismo varni.
Potemtakem nas ne bi smelo presenetiti, da so splošna stopnja anksioznosti v Združenih državah Amerike in težave z duševnim zdravjem, ki so povezane z anksioznostjo, narasle v istem časovnem obdobju.
Študije iz leta 2002 prikazujejo, da je vse do petintrideset odstotkov posameznikov, ki so bili izpostavljeni travmi terorističnih dogodkov 11. septembra 2001, hkrati izpostavljenih tveganju za razvoj posttravmatske stresne motnje.
Pet let kasneje je ta možnost postala resničnost, ko so otroci v srednješolskih starostih, ki so uvodoma občutili najhujše ameriške teroristične napade, začeli prikazovati naraščajočo potrebo po zdravljenju, povezanem z anksioznostjo.
Marca 2007 je medicinska skupina z ameriške univerze Yale poročala o študiji, ki jo je izvedlo Društvo za anksiozne motnje v Ameriki (Anxiety Disorders Association of America, ADAA). Poročilo je prikazalo, da se je med tem, ko so starostne skupine, ki so bile priče napadu, odrasle, »naraščajoče število učencev vpisalo na fakulteto z zgodovino mentalnih bolezni, z zabeleženo rastjo po dogodkih 11. septembra 2001«.
Medtem ko intuitivno vemo, da so pozitivna prepričanjao varnosti in blaginji dobra za nas, te statistike očitno potrjujejo, kar smo že sumili: prepričanja, ki afirmirajo življenje, nas lahko ozdravijo, negativna prepričanja, ki izvirajo iz šoka in travme, pa nas lahko poškodujejo. Tu je torej dokaz, ki prihaja iz medicinskih vrst.
V prejšnjem primeru, kjer je bila zaznana nevarnost bodisi resnična bodisi ne, je prav prepričanje študentov, da živijo v nevarnem svetu, tisto, ki prispeva k njihovemu stresu.
Nenehno so jim prigovarjali, da obstaja splošna grožnja, vendar so se brez česarkoli določnejšega, kar bi lahko naredili glede tega, znašli v položaju, ki vpliva na precejšnje število prebivalcev ZDA tudi danes. Znašli so se v navideznem stanju »boja ali bega« in z ničimer se jim ni bilo treba soočati, hkrati pa se niso mogli nikamor zateči.
Medtem ko strokovnjaki lahko razpravljajo, do katere stopnje pravzaprav obstaja resnična grožnja, pa je na tem mestu bistveno, da se naša telesa, če se počutimo in če verjamemo, da nismo varni, odzovejo, kakor da bi bila grožnja resnična. Medtem ko si v mislih morda rečemo: »Oh, svet je relativno varen,« dejstvo ostaja, da so nam ljudje na oblasti naročili, naj »bomo na preži«. Ni presenetljivo, da je bila ameriška družba delno »na robu« vse od septembra 2001.
Podobno kot lahko prepričanje, da smo prejeli zdravilni dejavnik, spodbudi našo telesno kemijo, ki afirmira življenje, se lahko prav tako zgodi obratno, če verjamemo, da smo v življenjsko ogrožajoči situaciji.
Temu pravimo nocebo učinek. Številne ključne študije so brez kakršnegakoli dvoma prikazale, da je ta učinek prav tako močan, a da poteka v nasprotni smeri kot placebo učinek.
Sodeč po Arthurju Barskyju, psihiatru iz bolnišnice Brigham and Women’s Hospital v Bostonu, je bolnikovo pričakovanje – prepričanje, da bo zdravljenje pri njem delovalo ali ne oziroma da bo imelo škodljive stranske učinke – tisto, kateremu pripada, kot pravi on, »pomembna vloga pri izidu zdravljenja«.
Kadar bolnik verjame, da je neko zdravljenje zanj nekoristno oziroma, da ponuja le delno korist, ima njihovo mišljenje lahko izrazito negativen učinek, četudi se zdravi na način, ki se je v preteklosti izkazal za koristnega.
Spomnim se, da sem bral o eksperimentu, o katerem so poročali nekaj let nazaj in je vključeval ljudi z respiratornimi težavami. V testih so osebkom, za katere so vedeli, da imajo astmo, dali izparino, za katero so jim raziskovalci povedali, da je kemijsko dražilo.
Četudi je bila v resnici samo atomizirana solna raztopina, je skorajda polovica sodelujočih v raziskavi razvila dihalne probleme, nekateri pa so celo doživeli razvit astmatični napad! Ko so jim povedali, da jih bodo zdravili z drugo, tokrat zdravilno substanco, so si takoj opomogli – pravzaprav pa je bilo novo zdravljenje prav tako le solna raztopina v vodi!
Fiziki so odkrili, da pričakovanja opazovalcev med eksperimentom vplivajo na rezultat tudi tedaj, ko zdravnik reče: »No, poskusili bomo s tem zdravljenjem in videli, kaj se bo zgodilo … morda bo malce pomagalo.« Prav zaradi tega razloga ima lahko celo najmanjši namig s strani zdravnika, da zdravljenje morda ne bo uspelo, pogubne posledice za njegov uspeh. Lahko je tako pogubno, da celo terja življenje.
Slovita Framinghamska študija o srčnih boleznih, ki se je začela pod vodstvom Nacionalnega inštituta za srce leta 1948, je dokumentirala moč prav takšnega učinka.
Študija se je začela s 5209 moškimi in ženskami iz vseh delov mesta Framingham, ki se nahaja v zvezni državi Massachusetts. Stari so bili med trideset in dvainšestdeset let.
Namen raziskave je bil slediti preseku ljudi za daljše časovno obdobje, da bi prepoznali tedaj še neznane dejavnike srčne bolezni. Leta 1971 je program pričel z drugo študijo, ki je slonela na otrocih prvotne skupine, raziskava pa je sedaj začela »nabirati« tretjo skupino, ki jo sestavljajo vnuki in vnukinje prvotnih osebkov.
Raziskovalci pri sodelujočih v raziskavi na vsaki dve leti ocenijo njihove dejavnike tveganja, ki so jih določili med študijo.
Izmed številnih statistik, ki so jih napravili iz študije, so korelacije prikazale, da so ženske, ki so verjele, da so dovzetnejše za srčne bolezni, umrle skorajda štirikrat verjetneje v primerjavi s tistimi, ki so imele podobne dejavnike tveganja in tega niso verjele.
Medtem ko medicinska znanost morda ne razume v celoti, zakaj takšen učinek obstaja, je brez vsakega dvoma jasno, da obstaja močna vez med tem, kar verjamemo o svojih telesih, ter kakovostjo življenja in ozdravitvijo, ki v resnici nastopi. Vendar ali se učinek na tem mestu konča?
Ali se moč našega prepričanja ustavi pri mejniku, ki ga opredelijo naša telesa, ali pa gre še dlje?
Če že, ali potemtakem ta učinek pojasnjuje stvari, ki smo jih v preteklosti označevali kot »čudeže«?
