93 komentarjev na to temo

[teja]

Mislim, da čudežev skoraj ni. Vsaka stvar ima svoj namen, sporočilo. Pri nas se tudi dogajajo od smrti tašče razne stvari. Razni koraki, ropot, bitjr ure ki ni navita... A res se ni za bat vse to so sporočila, če jih prepoznaš, je dobro, če ne pa te je resnično strah.

[pokowc]

oh čudeži, nam trenutno nedojeto dojemanje in videnje

pokowc

[Andres]

Odsoten za dlje časa!

Nenavadna doživetja se zgodijo pogosto. Nekatera verjetno tudi ne opazimo več, saj nam je življenski tempo prerezal čut do drugačnega zaznavanja. Stresni dnevnik nam je izklopil poglabljanje v to kaj je navadno in kaj nenavadno.
Nekoč, zgodilo se je to okrog leta 1995 sem se s sedaj že bivšo ženo dogovoril, da ta dan ne pridem spotoma po njo v službo, ter naj me počaka pri očetu, ki živi v neposredni bližini kjer je bila žena zaposlena. Tako je tudi bilo. Jaz sem ostal pol ure dlje v službi nakar sem se domov odpravil tudi sam.
Vendar na poti k očetu sem s ceste zavil pri odcepu po katerem ne vozim nikoli. Potem me je vodila naprej mimo ulic trgov in uličic nakar sem prišel do domačega dvorišča. Odklenil sem vrata, toda doma ni bilo nikogar. Pogledal sem po predsobi, ženinih čevljev ni bilo, na mizi ni bilo njeje torbice, kot na obešalniku ni bilo njene jakne. Sprva sem mislil, da se mi je skrila toda, ko sem doumel, da sem v stanovanju resnično sam, sem si pač mislil, da je šla v trgovino. Sedel sem v dnevno sobo, prelistal časopis, prebral novice na teletekstu nakar sem prižgal tudi računalnik in se lotil dela, ki mi je ostal še od večera prej.
Minilo je pol ure, 45 minut, ena ura, toda žene iz trgovine, ki je bila tik poleg hiše še ni bilo. Toda jaz si s tem nisem belil glave, saj sem vedel, da bo prišla. Nisem tudi pomislil, da bi se ji kaj zgodilo, ker v tem primeru bi me že poklicali. Je pa tisti trenutek res zazvnonil telefon. Nič hudega sluteč sem dvignil slušalko in se oglasil, v tistem pa je na mene zletel kup "mariborskih" obtožujočih besed. Bila je to moja žena, ki si ni mogla predstavljati moje malomarnosti, ker jo nisem prišel iskat k očetu kot je bilo sprva dogovorjeno. Plaz besed je bil vedno hujši tako da jaz niti nisem imel časa razložiti takratni dogodek. Sicer mi v tako razburjeni situaciji žena tudi verjela nebi kar je po svoje razumljivo, saj sva se dogovorila, da pridem po njo k očetu. Počakal sem da se je umirila in ji na koncu razlozil nenavaden dogodek tistega dne.
Se danes ne vem zakaj sem se tisti dan peljal iz službe domov po vseh tistih ulicah, ki jih tudi poznam ne dobro. Še manj, nikoli tudi zavijem ne v tisti del mesta. Razlage za ta dogodek našel ne bom nikoli, a bržkone sem začel verjeti, da me je več kot eno uro držala v rokah neka višja sila, bil sem hipnotiziran ali nekaj pač kar si težko predstavljamo kot normalno. Nekdo nas torej spremlja.

Za vas se trudi: Andres

[free]

ja blo je;
da vse kar sem se dotaknil ni delalo??
racunalnik, telefon, vse kar je bilo elektricnega?
pride mama, prikluci ona, dela. izkljuci, probam jas, ne dela?
pa spet ona pa spet dela?
1 planet mi je nagajal
pomoje sem poral malo pocivati

[nataly]

Ugotavljam, da vse - in to mislim - zares vse "slabo", kar se mi je pripetilo v življenju - je bilo za nekaj dobro.
Tako, da....že mora tako biti.

natalija

[intruder]

Gre se za priblizhanje astralnega jaz tem butlcu tlele. Pravzaprav je to isto kot ostati mlad, ta drugi 'thread' na istem forumu. Pospeshite to z 'norostimi' (nikdar to ne bi naredili drugach) pa seveda z O5 (norost sama po sebi, generator chudezhev); pishem; napisi bojo na http://puck.dhs.org/lunin.net Claudio

[Masa]

Čudež - ne vem, naključje - verjetno.
Prejšnji teden smo imeli v službi 3-dnevni poslovni obisk, kjer smo prvi dan obiska organizirali tudi poslovno večerjo. Čez sem imela organizacijske zadeve, v katere so spadale tudi naročilnice za hrano. Ne vem kako, ampak popoldan, ko sem šla iz službe, sem naročilnico za večerjo pozabila in se sploh nisem spomnila nanjo (navado imam, da predno zapustim pisarno ali dom, da vse 2x preverim). Šele zvečer, ko sem stopala z avtobusa, s katerim sem se peljala v center (da nisem rabila iskat parkinga), sem se spomnila nanjo - 15 min predno smo bili zmenjeni. Ko sem stopila z busa, popolnoma zatopljena v razmišljanje, kako naj čimprej pridem do službe in naročilnice, me nekdo zgrabi za roko in me pozdravi. Bila sta moja prijatelja, za katera sploh nisem računala, da ju lahko srečam na Tromostovju - prijateljica je imela čez 3 dni zelo težek izpit in zanjo je značilno, da se pred izpitom nikamor ne spravi, ampak je skoz za knjigo. Ko sta slišala, kaj se mi je zgodilo, sta mi ponudila prevoz in vse se je lepo izšlo (zamuda je bila minimalna).

Masa

[intruder]

Ti, nimam texta. Pa vseeno dodam. Bil sem v Ljubljani in sem to noch obchutil da je nona (staramama) odshla. Kar se tiche duhov sem kar zhivel z njimi (she vedno ena stanovanja se teshko prodajajo), saj se hecam pa tako nekakor se animistichno pochutim (nikoli ne bom dober kristijan?). Velik je dogodkov katere so nas trenirali (terorizirali)
da jih ne opazujemo! Pa zhivimo v magichnem svetu! A se strinjate!

[Marsa]

[?] )))

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
"Jaz iscem le eno - da bi izrazil tisto, kar hocem... In ne iscem novih oblik, temvec jih najdem." Picasso

[Marsa]

Podobne teme:
Naključja
Nenavadne prigode
Naključja ali dogodki, namenjeni že pred rojstvom

Marsa

Vsakdo ima toliko pravic, kolikor ima moci. Latinski pregovor

[nataly]

Pravzaprav moram povezati naslednje stvari.
Med obema nosečnostima se mi je nekaj dogajalo, no. Ali je vzrok to, da sem se obnašala "normalno", torej iz same nosečnosti nisem nikoli ustvarjala nekega posebnega stanja..
Ker sem se zadnjič spomnila, kako sem pri prvi nosečnosti tonila v Dravi. Tako fino je plavati po toku navzdol..in potem sem s trebuhom - sicer ni še bil velik - nekje 4-5 mesec nosečnosti - zadela ob skalo. Trznila, se skrčila in me je zajel vrtinec...ne vem kako sem izplavala ven. Vem samo to, da deset let nisem pomolila nog v reko:)).
Bistvo: če že ne drugače, pa gotovo med nosečnostjo je nekdo blazno pazil name. Tako.


natalija

[Volk K.L.]

Hmmm čudeži! Ne vem, če je to kar se je meni zgodilo čudež ali zgolj samo naključje.
Pred leti sem se vračal domov zgodaj zjutraj. Bila je pozna jesen, tema. Malce je bilo vlage v zraku. Na cesti sem bil samo jaz in avto ter glasna muzika. Ponavadi zelo uživam v taki vožnji. Na Litostrojski cesti na križišču pred železniškim prehodom, opremljena z zapornicami, mi na sredi vožnje crkne avto. Avto nikakor ni mogel vžgati, čeprav sem ga imel še zmeraj v brzini. Dam ga v ler se zaustavim, pred križiščem. Začel sem preklinjati, da je zopet crknil akumulator. Medtem pa čez ž. prehod z vso hitrostjo pridrvi tovorni vlak. Zapornice se niso spustile. Signalizacija ni bila vklopljena. Kaj kmalu sem dojel, če ne bi crknil avto da bi ravno takrat prečkal žel. prehod. :o . Avto sem odgural na pločnik. Nadaljeval sem pot peš. Celo pot sem razmišljal samo o tem. Drugi dan sem se pripeljal s fotrom in ugotovili, da se mi je zamašila cev za bencin, ki dovaja gorivo v furgazer. Ravno takrat. Okvara, ki mi je najbrž rešila življenje.

[aakhut]

a veste kaj je chudezh?

de se vodnar (jst) spentla z rakico (ona)

pa zadeva z manjshimi (beri vecjimi) vragolijami clo ratuje hehe

hudichek (joj!...kuko te pogresham) ma vas rad

[Marsa]

Ni cudez, Aakhut. Zelo pogosta kombinacija... (Vod/Rak)...

Pa veliko srece!

[aakhut]

hvala marsa

srecho bom pa res rabu...

hudichek ma vas rad

[zabica]

DANAŠNJI ČUDEŽI MI NE DAJO, DA BI VERJELA V VČERAJŠNJE!!!

[aakhut]

hmmm.....zhabica...

pri vechini je ravno obratno....


mam vas rad

[Vojko]

Zabica

zabica Objavljeno 29. Mar 2003 ob 18:41
--------------------------------------------------------------------------------
DANAŠNJI ČUDEŽI MI NE DAJO, DA BI VERJELA V VČERAJŠNJE!!!

Ni VČERAJ - to so le spomini!
Ni JUTRI - to so le fantazije

In, če bi se prestavil v prihodnost - je to zame prihodnost ali TA TRENUTEK - SEDAJ?
Če bi šel v preteklost - je to zame preteklost - NE - je le TA TRENUTEK - SEDAJ!

Obstaja le TA TRENUTEK!
Čas je dimenzija, ki nam kaže spremembo toka energije....misli....

Ko pa ljubimo (ljubezen je univerzalna, najbolj celostna - čista - skladna energija)
ČASA NI.

POMISLI.....

[aakhut]

vojko....hehe


chasa ni....je le prostor in situacija


(k se je konchno vrnu) ma vas rad

[zabica]

Vojko!

ČAS je relativna stvar! Odvisen je od tega, na kateri strani straniščnih vrat si.

Sedaj pa še ti malce razmisli o tem...

Kot praviš sam, kadar ljubimo, časa ni, potem takem tudi LJUBEZNI NI. Ker tega trenutka ni. Trenutek je čas, ki je ali pa ga ni, ker smo ga izgubili na poti življenja.

Zabica

[Vojko]

Vojko!

ČAS je relativna stvar! Odvisen je od tega, na kateri strani straniščnih vrat si.

Sedaj pa še ti malce razmisli o tem...

Kot praviš sam, kadar ljubimo, časa ni, potem takem tudi LJUBEZNI NI. Ker tega trenutka ni. Trenutek je čas, ki je ali pa ga ni, ker smo ga izgubili na poti življenja.

Zabica

Hoj Zabica

Hvala za odgovor. Seveda velja tudi tvoja, pa še katera varianta, do moje počasi prihajam in trenutno je podobna tisti, ki sem jo opisal - morda malo preveč zaneseno, a vsekakor je bila mišljena dobro, brez prisile do drugih, zato oprosti....

Seveda je čas - za ljudi - takšne kot se dojemamo. Za takšna bitja kot smo v resnici - celostna - pa časa ni. In želel sem reči, da le kdaj pa kdaj kot ljudje pridemo v stanje, ko smo celostni in tisti trenutek tudi popolni.

Ljubezen - je! Ljubezen - vendar ne zaljubljenost - je energija. In kadar čutimo to energijo smo blizu popolnosti - smo blizu tega - ja, blizu tega.... ne znam ti povedati....

[Solea]

Neverjetna naključja se sigurno dogajajo in vedno se bodo. Nekaj stvari bom tudi sama napisala.
Pred leti, morda 10 ali celo več, sem po telefonu poklicala moževo sestro in ko se nekaj časa pogovarjava, se na liniji oglasi tudi moj mož, tako, da smo se lahko vsi trije naenkrat pogovarjali. V tistem času še nismo uporabljali mobitelov in pred tem sem premišljevala, da se moram z možem dogovoriti še cel kup stvari, v službo pa ga je pa bilo težko priklicati. Sigurno ga niso priklicale moje misli, mislim, da je šlo za kakšen tehnični preklop ali kaj podobnega, vendar se mi zdi dogodek nanavaden.

Druga stvar se mi je dogodila, ko je šla firma, v kateri sem bila zaposlena prvič, v stečaj in smo vsi dobili odločbe, da gremo "na čakanje". Isti dan, ko sem dobila odločbo sem dobila novo službo - tokrat celo v svoji stroki. Pred tem nisem niti vedela, da ta možnost za službo sploh obstaja. Nič drastičnega pa vendar zanimivo!

Tretja stvar, ki se je še spomnim, se je dogajala pred kakšnimi osmimi ali devetimi leti. Poleti smo se z družino - mož, sinova in jaz, odpravili na dopust, s starim Golfom (VW). Nekje pred Ljubljano se je avto naenkrat zaustavil in ni dal več nobenega glasu od sebe. Rahlo je rosilo, bilo je med vikendom in že pozno popoldan, otroka pa sta že težko zdržala v avtu - mlajši je bil še v plenicah. Ko je mož brkljal pri motorju in sva z možem krožila okrog avta in upala, da zdaj pa bo vžgal, pa se pred nama zaustavi možakar in nama ponudi pomoč. Verjetno ste doživeli tudi sami kaj takega ampak presenetiljivo je bilo to, da je možak bil avtomehanik in se je ljubiteljsko ukvarjal z Golfi in je imel blizu tudi delavnico iz katere je pripeljal rezervni del. Avto je oživel in možakar nam je v delavnici še pogledal v motor in popravil še neko stvar (nimam pojma kaj), ki bi nam lehko delala težave pri nadaljevanju vožnje. Ko sva mu ponujala pošteno plačilo sploh ni hotel vzeti denarja, na koncu sva uspela plačati le rezervne dele in še to zelo poceni.
Gospodu sva se takrat kar naprej zahvaljevala, ampak še danes čutim izredno hvaležnost za nesebično pomoč. Žal mi je edino, ker se ne spomniva več njegovega imena.
Meni so ti dogodki nenavadni in ko se spomnim na njih, se mi zdi, da sem, da smo vseeno nekako "zaščiteni", oz. dobimo pomoč, ko jo res potrebujemo.
Doživite še vi kaj lepega!

[Andres08]

Joj, ko bi vedel, da imate tale topic bi se prej oglasil. Sam imam polno doživetij dva od teh sem tudi napisal. Ostala ste napisali vi.
http://www.nenavadno.../dozivetja.html
Vidim pa da vam nenavadnih doživetij sploh ne primanjkuje in bi zato tudi kakšno vaše objavil na zgornjem naslovu. Vendar kopiral odtod ne bom. Če je to v vašem interesu mi ga pošljite po mailu.

Andres

[Šeherezada]

Bom tudi jaz delila z vami izkušnjo, ki ni bila moja. Moj brat je bil zasebnik-avtoprevoznik. Neko soboto zjutraj je vstal, da bi šel v Francijo. Kombi (ki nikoli ni odpovedal) ni dal glasu od sebe. Ful je bil jezen. Odvlekli so ga na servis, na servisu ugotovijo da je vse v redu. Brat vžge kombi in gre domov. Zmeni se, da gre drugo jutro v Francijo. Zjutraj v nedeljo vstane, kombi zopet nobenega glasu od sebe. Ful jezen gre k mami na kavo, da razmisli kaj bo naredil, spije kavo, pokadi cigaret, vstane in pade po tleh. Možganska kap. Nekdo mu je hotel pomagati "od tam gor",bil je takoj prepeljan v Klinični center in operiran, pred operacijo sva še govorila, po dveh mesecih pa se ni zbudil iz narkoze, in je umrl. Pri komaj 39 letih. Prepričana sem, da mu je nekdo hotel pomagati ,mogoče je imel premalo volje do življenja. Nikoli ne bom izvedela.

[sweetangel]

Čudeži... ja, mogoče nikoli nisem verjela da obstajajo...

Zgodilo se mi je pred nekaj leti nazaj... Vendar takrat nisem bila pozorna na to... dogajale so se mi čudne stvari in vedno me je nekdo pred tragičnim koncem izvlekel ven... kot naprimer 3x na istem mestu sem prečkala tirnice in to ravno na ovinku... kjer se ne vidi ali prihaja vlak ali ne.... samo slišiš ga, pa še to ti ne pomaga, če je tihi, ti pa prepočasen... 3x sem stopila čez in trikrat je za menoj prišel vlak... da ne omenjam avtomobilskih nesreč, s katerih sem se uspela izmazati brez praske... drugi na žalost ne... pri prečkanju ceste je velikokrat zatajilo moje kolo.... kar se je kasneje izkazalo za srečo... ker drugače bi končala pod gumami avtomobila... Vse to se mi je zdelo: pač sreča... ni kaj Dokler ni kmalu po vsem tem padel končni udarec: Padla sem v nezavest.. kasneje tudi v komo... vse kar so zdravniki govorili je bilo: prepozno ste jo pripeljali in upanja je bilo vedno manj... Meni pa so se v tem času dogajale čudne zadeve.. slišala sem glasove, videla sem podobe... podobe neznanih ljudi, ki sem jih videvala že nekako prej... Čudni občutki so me obdajali.. nekako sem vedela da se moram izboriti čez to.... In ratalo mi je... Pogovor z zdravnikom mi je odprl oči, ko mi je sam priznal da je bil prepričan da se ne bom zmazala, saj so šanse bile skoraj nemogoče... Vse se je uredilo... no, skoraj! Kako je do tega prišlo še danes ne vedo... meni pa postaja vedno bolj jasno... Glasovi in ljudje pa še vedno obstajajo... toda sedaj jih sprejemam in jim nekako sledim