Mislim, da smo ze vsi veliko naredili na sebi skozi zgodovino razvoja clovestva!
Iz pracloveka in milijonskega odbobja razvoja korenske in spolne cakre, je clovestvo napredovalo. Skozi dobo rib smo presli in prehajamo v vodnarjevo dobo, ker je ocitno, saj se ustvarjajo neka nova prepricanja in odnosi, kot trdi ezoterika. bolj ali manj.
Sicer pa ce si ezoteriko kaj studiral ves, da se energija visjega jaz spusca skozi auro preko sveta maye, sveta iluzij,... vmes je mentalni del pred mayo in mentalni del ze v mayi, ki sprejema te informacije.
Ta energija se lahko v prvem delu kaze tudi kot navdihujoci brebliski, zelje ki klicejo po aktivnosti v obliki pomoci, socutja, ipd. Recimo zelja po razsveteljenju, sreci, dobrem itn... je prav tako lahko zelja, kot tudi kaj vec. In doloceni prebliski ustvarjajo tudi to, da ljudje delajo na clovekoljubnih projektih, tem ali onem, raziskujejo, spoznavajo... torej je zelja pravzaprav gonilo clovestva! Vse ali vecina gre nekak skozi zelje. Tudi del potreb je posledica zelj in del zelja je poslecida potreb. Se soustvarjajo.
Clovek pravzarpav nicesar ne naredi brez da bi imel najprej zeljo! Ceprav se ze je mnogo govorilo da so zelje slabe, pomoje temu ni tako. Razen ce ugibam kako je na nekem duhovno bolj razvitem nivoju, ko zelje postanejo ovira.
Ne imeti zelj je pomoje ze zelo visoka stopnja razvoja, ko je clovek v celoti predan zgolj sluzenju. Brez da bi sam imel neke teznje po lastnem razvoju. Kjer je osebnosti zadovljeno zgolj v toliko, da se preko nje lahko spusca energija visjega jaz. Hkrati se zaveda da je to sluzenje namenjeno tudi njegovi rasti, pa ga kljub temu ne forsira, temvec ostane v nedelovanju in je predan zgolj klicu energije. Ni vezan/a. Vezana je lahko zgolj osebnost, duh ne more biti. Torej govorim o tem, da je osebnost v celoti predana notranjemu bitju ali energiji visjega jaz, kar vkljucuje tudi skrb za osebnost, ki je v tem primeru orodje.
Do te stopnje predanosti, pa so zelje verjetno nujno potrebe, ter eno od glavnih gonil cloveka.
Med katerimi je tudi zelja po razvestljenju, miru, moci, te ali oni sposobnosti, znanju, vedenju, ljubezni, itn... Pa se to ni receno da je res, ker ne morem pa govort o ljudeh ki so duhovno bolj razviti od mene. Ne morem soditi nivoja, ki je nad mojim nivojem zavedanja. Govorim lahko vedno le iz nivoja kjer sem sam ali tega kar mislim da je tako, ker sem tako slisal, bral, se pogovarjal, spoznal.
Sidharta ipd... je, vse lepo in prav. Ljudje se poistovetujejo z nekimi ucitelji, zavestjo, ki je dalec pred njihovim realnim razvojem.
Ne da je to narobe, toda zaradi pomanjkanja nekega osnovnega znanja, smokriticnosti, primerne distance, ki jo lahko da morda recimo redna meditacija, konkretno usmerjeno delo na sebi in nek nivo zavesti.
Ze kronski nivo ljudi ni odprt, kjer se menda clovek zaveda, da je vse igra, in se temu primerno tudi obnasa, je aktiven; kaj sele da govorimo o kakrsnikoli iniciaciji in celo nekem opuscanju zelja.
Mislim celo obratno, prav zelje so tiste ki so glavno gonilo, logicne in naravne ter tudi bistvene za razvoj ljudi! Zakaj, ker spodbuda po spoznavanju je deloma mogoca le kadar je njihovo gonilo zelja. Ob tem je se naravna zelja ali pobuda (ce ni zatrta ze v otrostvu), ljubezen kot vodilo, ki se izraza tudi preko srcne cakre in nivo nizje preko custev, ter intuinitivno vodstvo, ki vodi cloveka da isce, raziskuje in s tem sploh daje moznosti da spoznava in ozavesca. Torej namen zelja je v vecini povod zato, da clovek sploh gre spoznavati in s tem ozavescati.
Mislim pa, da niso vse zelje enake oziroma, odvisno je kaj s tokom energije, ki se spusca skozi nas storimo. Recimo nekdo dobi idejo da ustvari zavetiscne za zivali, ali neko duhovno solo kjer se meditira, drugi se cuti v okoljverstvu, treji politiki, cetrti v vzgoji otrok, peti kihanju, itn...
Energetska podpora se ustvarja verjetno kjerkoli je clovekov namen inu volja, kaj pa s tem storimo, koliko in kako prizemljimo, ter koliko se bomo iz okoliscine naucili, pa je druga pesem, oziroma je to verjetneje odvisno predvsem od nas samih.
Imeti zeljo, ni nujno tudi ukvarjati se z njo, ce smo sposobni precnit o tem ali je ta zelja plod neke visje energije, ki spodbuja k sluzenju ali zgolj nasa osebnost, ki si zeli ugodja in prepuscanja. recimo.
V vsakem primeruse ucimo. Tudi ce se prepuscamo se morda ucimo in naucimo, da nam prepuscanje pravzaprav ne koristi. Se ucimo razlikovati med udejanjajem tistega kar nas notranje izpolnjuje in tistega, kar prinasa zgolj povrsno zadovoljstvo. Vedno je ucenje. Menda pa se lahko ucimo in nekaj naucimo v kratkem casu, ali pa pac potrebujemo vedno mocnejse lekcije in vec zivljenj.
Ce gledamo neko odvisnost recimo, recimo sexualno ali igre na sreco, alkohol, droge... oseba ki je odvisna ima pravzaprav konkretno jasno nalogo zanj, konkretno delo na sebi. Torej poiskati smisel ki je mocnejsi od njegove odvisnosti. In to je konkretna duhovnost v primeru razvoja tiste osebe!
Tako ima vsakdo od nas za delat na sebi glede na problem in njegov razvoj. In vec kot je prisotne v nekem procesu zavesti, lazje je rasti in ta proces osvojiti, ga preiti. In vec kot je prisotnega zavedanja, manj casa se bomo ukvarjali z dolocenim izzivom.
Ali kot pravijo, hitrost neke akcije je odvisna od clovekove odvezanosti od osebnosti. Verjetno ni nic drugace s sprejemanjem.
Veckrat pa je problem ravno to, da je zavesti premalo, in potem se dva na forumu prepirata prvic, drugic, tretjic, stotic, tako kot se v istem ali cem drugem pripirata doma, sluzbi, svetu, projetku, odnosih nasploh, celo zivljenje ali dolgo obdobje, dokler tega ne prekineta in si najdeta nove ljudi za podobne prepire. recimo, ce zadeve nista osvojila.
In no, bolj kot nas zivljenje pili, nas mece ob steno, iz skranjosti v skrajnost, bolezni, tezave, prepire, smrti, bolj rastemo, bolj spoznavamo, bolj se razvijajo... vec razumevanja zakaj in zavesti prihaja v nas. Menda.
Lahko pa da sploh ni tako ane. Samo, dvomim, da obstajajo bliznjice.
Se strinjam s tabo, v povprečju je res tako, žal...
Govorim pa za tiste, ki so že nekaj naredili na sebi in želijo ustaviti kolo, želijo ne trpeti več,...doživeti stalno, pravo srečo, ki je z željami nemogoča. Če res opazuješ in si ozaveščen dogajanja, ugotoviš, da je želja ovira, ker povzroča pričakovanja, do uresničitve le te. Seveda ne moreš opustit nekaj kar nimaš,....saj več ali manj imamo vsi preveč tovora v sebi in bi ga bilo potrebno raztovoriti, o tem namreč govorim, o izkoreninjenju,.....No mogoče sem falila temo,...bi morala na sedaj in tu temo:) 
Ja, ja govorim o disciplini življenja, nujni na poti.Krajšnic ni, je samo zelo naporno delo, trud,....dolgotrajno in vztrajno, druge poti ni. 
