Objavljeno: 2. junij 2005, 18:40
En članek...
PRIJATELJI IZ NARAVE
Piše: Magda Ažbe
Pogosto se ta ali oni pohvali, da je ljubitelj narave. Vendar se mi zdi, da tega sploh ni potrebno poudarjati. Saj smo vendar vsi del te čudovite celote, povsem odvisni od tega kar zraste na vrtu, polju, travniku. Za vsak grižljaj in požirek se moramo zahvaliti naravi. Ali nismo potemtakem vsi njeni ljubitelji? Na vrtu lahko svojo pripadnost zelo jasno izrazimo. Sejemo, sadimo, se veselimo ko seme vzkali, ko iz njega zraste rastlina, ko ta obrodi sad! Trudimo se, da v ta skrivnostni svet ne posegamo pregrobo, zato skušamo delati tako, da so tla čimbolj živa in rodovitna. Narava je naš prijatelj, vrt je naš prijatelj in prav vse življenje v tleh dela za nas. V tem prispevku želim v spomin priklicati nekatere živali in rastline, ki so naši veliki prijatelji.
V toplejšem delu leta, veliko preglavic povzročajo uši. Napadajo okrasne rastline, sadno drevje, vrtnine. Sesajo rastlinske sokove, rastline pa zato pešajo, celo zakrnijo lahko. Če jih uničujemo z insekticidi, prizadenemo in uničimo tudi tiste žuželke, ki se z ušmi hranijo. To so sedempikčasta pikapolonica, strigalice, razni hroščki... Zlasti požrešne so gosenice pikapolonice. Vsaka pospravi na dan več sto uši. Škoda le, da jih mnogi ne poznajo. Ko jih opazijo, mislijo, da je to nov sovražnik... V naravi poteka vse zelo urejeno, s človekovim posegom se ta red ruši, zlasti z uporabo strupenih pripravkov za škropljenje. Na vrtu raba takih pripravkov ni opravična. Uši uspešno odpravimo, če pripravimo škropivo iz kopriv. Teh ne manjka nikjer. Kdor ima vrt v mestu, jih lahko nabere v prostih dneh, ko se odpravi na deželo. Najprimernejše so rastline, ki še ne cvetijo. Kilogram svežih kopriv namočimo za 24 ur v 10 litrov vode. Po tem času vse skupaj precedimo in škropivo je pripravljeno. Koprive so lahko tudi odlično gnojilo. V tem primeru je potrebno rastline dlje časa namakati in sicer dober teden. Sod v katerem pripravljamo gnojilo iz kopriv, postavimo na sonce. Brozgo vsak dan premešamo. Ko se več ne peni, precedimo. Z gnojilom zalivamo ali škropimo po listih. Vendar ga pred tem razredčimo- en liter v desetih litrih vode.
Tudi pelin naj raste prav v vsakem vrtu, le na kompost ga ne dajajmo, ker ga deževniki nimajo radi. Škropivo iz pelina je tudi hitro pripravljeno. V deset litrov vode namočimo 30 dekagramov svežih rastlin, če pa imamo suhe, zadostuje samo 30 gramov. Po treh dneh že lahko precedimo in z nerazredčenim škropivom uničimo uši. Pelin sadimo tudi med ribez ali pa ga škropimo s pelinovim škropivom. Grmi bodo tako mnogo bolj zdravi. Kadar imamo težave s požrešnimi ličinkami kapusovega belina, jih rešujemo s pelinovim škropivom. Seveda pa gosenice tudi ročno pobiramo. Pomaga tudi škropivo iz paradižnika. Ko odstranjujemo zalistnike (pinciranje), te porabimo za pripravo škropiva. Približno deset dekagramov jih zadostuje. Dobro jih zmečkamo in dodamo tri litre vode. Po treh urah je škropivo pripravljeno. Paradižnik in kapusnice je nadvse priporočljivo saditi skupaj na isto gredico.
Že dolgo je znano, da šetraj, posajen med fižolom odganja uši. Kapucinka, ta lepa vrtna enoletnica pa jih kar kliče nase. Če jo posadimo na vrt, se bodo uši raje naselile na njej, kot pa na vrtninah, sadnem drevju. Tudi sivka ali lavandula jih odganja. Ta ima še to lastnost, da z vonjem odžene molje.
Kadar ne moremo pripraviti škropiva, pogosto nas preganja pomanjkanje časa, v kmetijski apoteki povprašajmo za neopermin ali neopitroid. Prašek, ki ga uporabljmo kot posip je povsem nestrupen in je že dolga leta v prodaji. Z njim odpravimo uši, borimo pa se tudi proti mravljam v vrtu. Mravelj je manj, če imamo na več mestih posajeno poprovo meto. Na gredico, kjer nam povzročajo res veliko težav, je priporočljivo sejati motovilec.
Nemalokrat se jezimo na krta, seveda zaradi njegovih krtin. Drugače nam je ta podzemna žival, s črnim žametnim kožuhčkom, povsem všeč. Krt je žužkojed in s svojo podzemno dejavnostjo ne prizadene rastlin. Rad poje tudi bramorja, če le naleti nanj. Ima pa vsaj dve veliki napaki. Krtine in svoj apetit do deževnikov. Nekateri ga preganjajo tudi s patroni, kateri se uporabljajo za voluharja. Če jih boste uporabili, kupiti raje tiste, ki razvijejo manj plina in krta ne ubijejo, ampak ga samo preženejo. Pomaga tudi, če v tla zakopljemo steklenice, vrat mora gledati ven. Že ob najmanjšem vetru, steklenice “žvižgajo” kar krta močno moti. Prej ali slej bo odšel na bolj miren kraj.
Njivska preslica vsebuje veliko kremena in je nadvse koristna v borbi proti glivičnim boleznim. Celo tako nevarnim kot sta škrlup, pa rja. Pomaga pa tudi proti pršici, ki jih radi rečemo kar rdeči pajek (seveda to ime ni pravilno). Pršica je nevarna za skoraj vse sadne rastline in mnoge okrasne. Na spodnji strani se nahajajo drobne, komaj opazne živalce, ki sesajo rastlinske sokove. Med njim so tudi jajčeca in ličinke. Zelo pogosta je rdeča sadna pršica (nepravilno tudi rdeči pajek). To ime je dobila po rdeči barvi zimskih jajčec, pa tudi odrasle pršice so rdečkaste. Zelo hitro se razmnožujejo v suhem in toplem vremenu. Listje zgublja sijaj in lepo zeleno barvo. Postaja vse bolj zamoklo, dobi rajvo - rdečo, kovinsko barvo. Žal pa zahteva priprava škropiva kar veliko časa in ga zato premalo uporabljamo. Preslico naberemo v naravi ali pa posušeno kupimo na trgu ali trgovini z zelišči. V deset litrov vode damo kilogram svežih rastlin, posušenih pa 15 dekagramov. Recept zahteva, da po dvanajsturnem namakanju preslico kuhamo v manjši količini vode eno uro. Ko se ohladi, dodamo vodo v kateri se je pred tem namakala. Liter škropiva razredčimo s petimi litri vode in poškropimo rastline. Škropivu iz preslice ne dodajamo pripravkov, narejenih iz drugih rastlin, naprimer iz kopriv ali pelina.
Ne prezrimo žametnice (Tagetes). Nekateri ji pravijo “****”, v bistvu pa je ta vrtna enoletnica naša velika pomoč pri vrtnarjenju. Njene korenine izločajo v tla posebne učinkovite, ki zdravijo tla. Uničujejo nekatere zajedalske glivice, pa ogorčice. Kjer se nam zdi, da vrtnine ne uspevajo dobro, da korenček ne naredi lepih korenov, pač pa so ti razcepljeni, pomislimo na žametnico. Za domače potrebe jo lahko povsem sami vzgojimo. Februarja ali marca kupimo seme, najbolje, da izberemo nizke sorte. Konec marca ali v začetku aprila ga posejemo v zabojček, postavimo ga na svetlo okensko polico. Ko imajo mlade rastlinice že prvi par pravih listkov (ti že kažejo značilno obliko listov), jih prepikiramo v majhne lončke. Vzgoja ni zahtevna, pomembno je le, da rastlinice ne trpijo suše in da so na svetlem. Po sredini maja jih sadimo na prosto, na gredice med zelenjavo.
Vir: www.semenarna.si
