Bogi, taka sem jaz bila, tud zato.
mal sem po naravi ze taksna, pa pac... tko je moral bit, moram bit tocno taka kot sem, me je pa globlje prizadelo, kot sem si tedaj priznala.
... jaz sem fotra sam se 2x pol videla. Pol nisem imela stikov, sam izvedela sem da je umrl in tako koncno dobila tud 'pravico', da izvem kje je...
ce ze ko je bil se ziv nisem mogla do njega.
a nekak... ni zamer... sem mu vse odpustila... kljub temu da se nisva vec videla, ni ostalo zagrenjenosti v meni...
V bistvu sele zdaj vidim, kaj mi je kljub vsemu le dal...
Saj ni bil tko slab.
tedaj sem rekla pa 'prasec!', bila stara ene 8 let...
mama pa je rekla, ne smes tko govort, saj je tvoj oce.
Pol sem pa molila zanj.. spontano in iz sebe (sicer nisem bila v tem smislu verna, mama me je naucila eno molitev).
V bistvu znam odpuscat, se mi fino zdi, ne da me to dela plemenito, pac pa... lazje mi je, taka sem zarad sebe in ne zarad onih.
Upam da bo tud sin enkrat lohk tko oz. podobno gledal na vse skupaj.
*
Ne, letos ga prvic nisva izdala (13 sva jih spravila skoz, 14. pa ni sel, ni nama zneslo, ze fizicno), bo pa drugo leto spet.
Neki me zanima; a, slučajno kdo pozna koga, ki je na tej "akademiji", oz. a ima sploh kdo kakšno informacijo o tem?? Če se slučajno spomnete, je pred nekaj leti po Ljubljani harala neka kitajka, mislim, da je bila I Wan Ping. Tretmane Shen chi-ja je mela v kinu Šiška in cela Lj. je drla k njej in ji nosila denar. Dobila je celo izgon iz Slovenije, pa na sodišču je blo in po cajtngih, ker je baje enmu sladkornemu bolniku odsvetvala jemanje insulina, pol je pa umrl. No, ta kitajka ma zdej že par let svoj tabor v Novi Zelandiji, in tam je kar precej slovencev, med njimi tudi nekdo, ki mi je včasih veliko pomenil, pa se je za njim izgubila vsaka sled ( že 6 let !!!!). Na ministrstvu za zunanje zadeve so že pred leti rekl, da majo cel fascikl, tako imenovanih pogrešanih oseb, ki naj bi takrat odšli z njo, nardit pa ne morjo nič, ker naša država nima konzulada v NZ. Stikov prek pošte in tel. ni, pa čudn je tud to, da je šla ena Dnevnikova novinarka pred časom tja, vendar je, v samo komuno niso spustil. Ostala je pred vrati ogroooomnega rezervata (beri: taborišča), obdanega z žičnato ograjo, ki se, baje, razprostira čez okrog 50 km veliko območje. Imajo svoje farme, vrtove, kamnolom,.... Mogoče kaj veste o tem; stvar mi ne da mira, ker se je pred kratkim vrnil nekdo od tam in....končal tukaj v Polju. Ko sem ga obiskala, je vedel povedati le to, da ima občutek, da ga Wangova na daljavo kontrolira. Aja, še to, od tam je ušel. Rabil je en teden, da je prišel do Avstalije, od kjer so ga poslali v Evropo. Se vam kaj sanja??? Hvala za odgovore in pomoč. 
