73 komentarjev na to temo

[Marsa]

Vedno znova me fascinira (in tudi navda z nekakšnim ponosom in voljo) misel oz. ugotovitev, koliko zmore človek!

To velikokrat pomislim.
KOLIKO ZMORE ČLOVEK!!!

Trpljenje (fizično in psihično), stiske... - kaj VSE prenesemo... - in še smo tu.... še gremo naprej, premikamo gore...

[pokowc]

... Koliko zmoremo... zmoremo toliko kolikor si Dovolimo_.._
meja je le v našem os.dovoljenju.
Zmoremo lahko največ ,ko smo (morda) osebno zaščiteni, ko imamo odobravanje publike, ko imamo materialno varnost, ki nas ščiti, ko smo
Pripravljeni sprejeti Vse.

pokowc

[teja]

Pkowc, se strinjam, kolikor si dovolimo, kakršno mejo si določimo. Zmoremo preveč. Mostavljamo si previsoke meje, ali pa jih sploh nimamo.

[Marsa]

Pravzaprav niti nisem imela v mislih tegale na tak način, v tem smislu...
Pri svojem vzkliku pravzaprav nisem imela v mislih meja - vsaj ne teh, ki si jih sami določamo, ampak prej, kakršne nam določajo pravzaprav drugi in/ali okoliščine.

Rodimo se npr. v vojni,
živimo v strahu,
okoli nas se vse ruši in dnevno doživljamo eksplozije,
izgubimo nogo, roko,
oslepimo,
stradamo,
nas zebe,
smo bolni,
nekdo nas (je) fizično zlorablja(l),
psihično trpinči(l),
muči(l)...
...
...

In ŠE smo tu... Se borimo...

To je bil moj vzklik spoštovanja človeku...

Se pa strinjam, da so meje navadno tam, kjer si jih sami postavimo - vendar jaz včasih razmišljam tudi o kruhu - ne samo o duhu.

Mislim, da lačni in zlorabljeni otrok ne potrebuje odobravanja publike, ampak predvsem kos kruha in ljubeč stisk roke.
Ker pa tega ne dobi, kljub temu pa živi, preživi - je to zame to, kar je point samoohranitve - in to je to, kar spoštujem.

Spoštujem tisto "TO" v človeku.

[teja]

marsa, brala sem knjigo Potovanje duš. Verjameš v te stvari? V glavnem, duše se vnaprej odločijo v katero telo grejo in kakšne izkušnje bodo izkusili v življenju. Ko sem bila na regresiji, mi je gospa, ki se s tem ukvarja povedala, da je v teh "potovanjih" ena ženska videla naslednje življenje. Sedaj okuša in se bori s čustvi, naslednjič pa bo okusila fizično bolečino:lakoto, vročino, mraz.
Človek res veliko zmore.

[Marsa]

Seveda verjamem, Teja (*saj sem v eni temi nekaj opisovala svoja življenja, no, nekatera).
In čeprav se odločimo, se za to ne odločimo v telesnem, se pravi fizičnem stanju in tudi tedaj še ne moremo trpeti - pač, rabimo to izkušnjo.
Vendar vseeno jo doživljamo (ko se manifestiramo v telesu) in takrat trpimo, kljub temuu, da smo to že vnaprej vedeli ali pač da se celo sproti tega zavedamo. To ne zmanjšuje teže in globine izkušnje. ...
Strinjam pa se s temi opisi* (nekje sem brala zanmimive teorije, kako je npr. potem mogoče, da otroci tam umirajo od lakote in živijo tako malo časa? Potrebovali so tako lekcijo - in tudi časovno temu primerno - da pa bodo nekako "oddelali", pa imajo na majhnem časovnem območju največje možne težave).

No, torej verjamem v te svoje poti in poti človeka in človeštva.
Vendar "ne verjamem" pa vedno v načine in tudi ne verjamem vedno v smisel tega oz. v smisel pridobivanja teh izkušenj izključno na tak način, na tem nivoju (regresije ipd).

[teja]

Kje si pa pisala o prejšnjih življenjih? Ful prebiram vse, pa nisem zasledila?

[PATRICIA]

prav res smo jekleni;
nesreče, zlorabe, trpljenje, bolečine,... pa se še kar borimo in živimo..

nekje sem zasledila da pač tisti dobijo vse te in podobne nadloge in preizkušnje kateri lahko to prenesejo( blagor šibkim in nemočnim) haloo! takrat sem si zaželela da bi bila bolj šibka vendar hvala -- sem še tu in boljša in močnejša ---pripravljena na vse!!!

patricia

[Marsa]

Seveda, Patricia!
Res je tako.
In prav zares - meni bi bilo dolgčas, če bi mi vedno bilo lepo... nekako sem od nekdaj "imela rada težave" - sem tudi človek, ki se najbolje izkaže v težavnih ali zahtevnih okoliščinah...

Na eno lastnost pri sebi sem še prav posebej ponosna: niti malo nisem panik!! Včasih celo pomislim, da sem brezčutna - vendar zdaj vem, da je to naravna obramba pred premočnim čustvovanjem (kar seveda tudi poznam).

[Marsa]

Teja (nisem opazila) - to sem opisovala v temi Življenje po življenju (Kaj si mislimo O) - vendar zelo malo - s kratkimi opisi sem se dotaknila nekaterih življenj, ki se jih nekako "spomnim"...
Saj si nekaj že odgovarjala tudi ti, vendar je seveda odprtih nekaj tem o tem... :|
Pa smo morda v vsako nekaj "kapnili"... svojih misli, izkušenj, spominov, znanj...
Potem smo malo razpravljali o tem tudi v forumu Astro...

[andrej]

vesolje nas nenehno preizkuša in nam kaže pot. koliko zdržimo pa je odvisno od posameznika. moje mnenje je da je lahko življenje lepo brez težav. če pa hočemo to doseči se moramo spremeniti. in prijazno vesolje (uporabljam ta izraz ker se mi zdi da je sprejemljv za vse) nam kaže pot. vsakdo rabi drugačno mejo da si reče zdaj je pa dovolj ne grem se več in se spremeniš.

andrej

[pokowc]

zmoremo v pričakovanju svojega ega.
zmoremo nekaj zaradi sebe ali drugih .
zmoremo, če imamo interes!


pokowc

[Marsa]

... moje mnenje je da je lahko življenje lepo brez težav. ...

Meni osebno pa bi bilo takšno življenje dolgočasno, seveda pa je odvisno tudi od tega, kaj so za posameznika težave...
Težave so zelo relativne in subjektivne.
Večkrat sem imela priložnost ugotoviti, kako neverjetno drugače sprejemamo nekatere stvari.
To, kar je nekomu življenjska travma, je nekomu poprček nekega določenega obdobja krajšega roka.
To, kar je naravni ritem vesolja, mi je všeč in sprejemam.
Temu pravzaprav ne rečem težave, ampak okoliščine...
To, da sem nekoč nekje imela zelo slabe pogoje=težave, mi danes omogoča hvaležnost in opaziti dobre in prave stvari in jih tudi ceniti.

[teja]

Ko si omenila težave. Zame so "težave" priložnosti za nekaj drugačnega, novega. In življenje je lažje.

[pokowc]

~ težave so , ker spregledamo detajle ~

pokowc

[Helena]

Strinjam se z vami!

Tudi zame so bile nekoč težave nekaj hudega. Včasih sem si želela življenje brez težav.

Sedaj pa na težave gledam kot na preizkušnje in nove priložnosti, ki me pripeljejo do spoznanj o sebi in o okolju, kjer živim in bivam. Ko se pojavijo, jih poskušam sprejeti s hvaležnostjo, ker imam spet priložnost osvojiti novo "lekcijo" v šoli življenja.

Ko gledam sedaj nazaj, ne bi hotela, da je življenje v preteklih 30. letih potekalo brez njih, saj sem ravno zaradi bolezni postala čuteč človek, ki razume stisko sočloveka in znam ceniti lepe stvari, ki se mi dogajajo in poskušam polepšati življenje tudi drugim, kadar je to v moji moči.

Prepričana sem, da za prijazno besedo in iskren nasmeh ni potrebno tako veliko..., marsikomu s tem polepšam jutro in dan.

Vse lepo vam želim!

Elena

[andrej]

vse je v pogledu na stvar. To kar se nam je nekdaj zdelo težava lahko danes sploh ne opazimo. Napredek je to če se spreminjamo in znjim naš pogled na svet.

Še vedno pa mislim da je življenje lahko brez težav. Jaz še nisem na tej stopnji, mislim pa da vlada nek vzorec ki nam pravi če hočemo napredovati moramo tudi na neki stopnji trpeti oz. imeti težave. Nekako čutim da gre to lahko tudi drugače. Da gremo lahko skozi življenje brez travm in težav. Na žalost sam še nisem na tem se pa trudim. Mnoge probleme in težave, ki sem jih včasih premagoval z veliko trudi to danes sploh niso več. So enostavno del življenja.

Grem naprej!

andrej

[Marsa]

Seveda je lahko brez težav - iz preprostega razloga...
ker na okoliščine ne rabimo gledati kot na težave...

[strelka]

Če bi bilo vedno tako enostavno! Ob tvojem vzkliku, Marsa, koliko zmore človek, sem pomislila na družino, v kateri sta oba otroka umrla v prometni nesreči. Poznam družino, otroka sem poznala še bolj. Ko sem takrat doživljala njihovo žalost, trpljenje, sem se spraševala, kdo ti da moč, da vse to lahko zdržiš, da lahko živiš dalje. Pa vendar se takšne stvari dogajajo, ljudje se 'poberejo', vendar mislim, da so to preizkušnje, ki ti zaznamujejo življenje. Verjetno so bile potrebne ?!
in res, ob takem razmišljanju lahko rečemo le, KOLIKO ZMORE ČLOVEK!

[Susi13]

Prideš do zavedanja, da si omejen-a v danem trenutku in v naslednjem trenutku je situacija, ki ti bo pomagala preseči trenutno omejenost že tam. Kaj ni to krasno?

Pot je brezmejna! :-)))

[El Nino]

Kaj ces v teoreticno res ni omejitev, meja, koliko clovek zmore, vprasanje je le kako dalec si pripravljen iti?

Aries-Libra-Scorpio

[Volk K.L.]

Clovek je v borbi za prezivetje oz. za obstanek marsicesa sposoben, tako v dobrem smislu kot v slabem.

[misti]

Koliko pozitivne energije potuje po teh omrežjih in izžareva v sporočilih.

Ko bi jih le prebirali tisti, ki menijo,da imajo v življenju same težave, ki so doletele samo njih.
Ko bi se le zavedli, da so težave naloge, ki jih moraš razvozljati v šoli življenja. In bolj ko si uspešen učenec, težje naloge so ti zaupane.

Pa saj klasična šola deluje na principu šole življenja, le da je naša miselnost spremenjena (s pomočjo družbe, ki želi manipulirati z nami).

Še dobr, da mamo internet in sposobnost pretakanja pozitivne čiste energije. :-))

misti

[lunca]

Čovek zmore kolikor mu je dano.Poznam ogromno ljudi,ki niso zmogli prebrodit določenih težav in so si vzeli življenje sami.Nekateri samomorilce zelo obsojajo, toda jaz mislim, kolikor sem koga poznala,da so bili zelo močni, toda predvsem čustveni in tega niso kazali navzven.Zato sem mnenja,da človek ni močan toliko kot si sam določi,mogoče ravno zaradi tega, ker misli,da bo lahko vse sam, pa ne gre in ne gre, obupa.Če ima človek premočan EGO mu to ne pomaga prav nič, nasprotno, še prej ga pahne na tla.Res je pa pravi pregovor, ni važno da pademo, važno je, da vsakič, ko pademo se tudi poberemo.Koliko pa ima kdo moči?

[misti]

Lunca, se mi zdi, da nimaš razčiščenega pojma EGO. Tvoje prijatelje je verjetno prav ego pripravil do tega, da so naredili samomor. Zato se je treba dvigniti nad ego. Ko enkrat spoznaš kletko, ki se ji reče ego in se je osvobodiš, šele takrat lahko začneš govoriti o moči, ki jo ima vsako človeško bitje.

Zato pa je tudi zelo priporočljivo imeti prijatelje, ki ti pomagajo (pa ne s pomilovanjem - prej z moralno klofuto), da spregledaš in ne skušaš svojih težav reševati sam.

Vsak človek ima toliko moči kot jo SAM hoče. Nekateri se pač hočejo smiliti samim sebi in drugim in imajo veliko moč manipuliranja z drugimi. In če jim to ne uspe so tako obupani, da si lahko celo vzamejo življenje. (Te želje po odobravanju,... so včasih tako porinjene v ozadje, da se sploh ne zavedamo, da jih produciramo sami!)

Zavest in misli posameznikov (JAZ in občutki, ki jih čutim v sebi, ne moj EGO) je tisto, ki vpliva na našo srečo, nesrečo,...

Pred kratkim mi je nekdo napisal nekako takole:
Pink - ponk žogica se odbije 2x višje kot pade.

Koliko imamo torej moči????


misti