73 komentarjev na to temo

[Susi13]

Veliko je odvisno od pogleda na stvari, kar je bilo že večkrat omenjeno. Letošnji dopust mi je bil spet ena tistih izkušenj, ko se sprašujem, kako bom prešla vse te občutke, ki sem jih čutila v sebi.

Potem pa... spomnim se, kaj vse se mi je včasih zdelo "nemogoče" doseči (meni), sedaj pa sem to dosegla. Spomnim se, kolikokrat sem že presegla samo sebe. Omejitev, ki sem jo čutila v sebi.

Primer, ki meni osebno mene osebno najbolj drži pokonci: kot najstnica sem bila spolno nadlegovana in sem potrebovala nekaj let, da sem razčistila pri sebi. Iz mojega zornega kota sem "premagala" tako psihične kot fizične "omejitve".
Ves čas me je držalo pokonci ravno upanje, vera, da zmorem! Bilo je težko, itak... Kaj pa ni? Vendar sem verjela, da zmorem. Iz tega sem črpala moč. Imam se prerada, da si ne bi privoščila biti tudi v tem pogledu "svobodna".

Naj se to imenuje moč ali kako drugače... nepomembno mi je. Vem le, da lahko dosežem "nemogoče", če verjamem, da nemogoče ne obstaja...

Suzana

[zala]

DEjstvo je, da kar je zame težava, je za nekoga drugega izziv. Ampak večinoma vse preveč GOVORIMO, premalo pa UDEJANJAMO. Menim, da nam težave ali izive če hočete prinese na pot naša navezanost na stvari, ljudi, navade. Pravijo: Najhuje na svetu je pokopati svoje otroke, ampak ali je vsak od nas staršev vsaj minimalno pripravljen na ta najhujši scenarij? Zakaj se tako bojimo sploh pomisliti na to? Ker je NAM neugodno, torej smo zopet pri EGU.
V današnjem materialnem svetu, sploh pa če ga uživamo že nekaj deset let, je res težko UDEJANJATI ideje o nenavezanosti. In ravno ta bi nam dala neskončnih moči!

[zala]

Tole mi je še prišlo na misel: STRAH PRED SMRTJO je velikokrat tisti, ki nas lahko MOTIVIRA K nekemu cilju=PREŽIVETJU in nam da MOČ ali pa nas ohromi. Torej če bi bili malo bolj soočeni (DEJANSKO) s svojo minljivostjo, bi bi bili bolj močni ali pa bi nas to na nek način naredilo pasivne???
Dalajlama v svoji zadnji kjnigi Umetnost življenja lepo govori o pripravah na smrt, ki naj bi jih zavestno in stalno "vadil" vsak zemljan. V budizmu je izhodišče sicer drugo, kajti če si ob svoji smrtni uri pozitiven, umirjen, itd, potem se tvoja dušica v naslednjem življenju naseli v prijetnejšem ambientu (telesu).
Ampak ideja ni neuporabna tudi za nas-nebudiste.
Nasploh je s temi raznoraznimi strahovi križ.
Ta tema se mi zdi tako zanimiva, da jo bom kar na novo odprla (upam, da je še ni kdo pred menoj!).

[teja]

Okoli teh samomorov imam eno mišljenje. Tudi če se človek že odloči umreti -ego. ni nujno, da mu uspe. Poznam nekoga, ki je že trikrat hotel narediti samomor, pa se je izteklo tako, da je preživel. Jaz pravim takemu, da mu pač še ni usojeno umreti in mora še "trpeti". No ta človek je končno spoznal koliko življenje sploh pomeni, in tudi to je svojevrstna izkušnja.

[pokowc]

fulk
mormo si dovolit Največ kar so lahko meje naših želja predstavljene.
ne sme nas biti sram, svojih čutev.
svojega izražanja.
Normativi so v osebnem zorenju, če želimo nastopati v skoraj popolni naklonjenosti´
Morda nas želje resnično vodijo.
Menim, da je Vse Prostovoljno, tudi živeti

pokowc

[Marsa]

Kaj ces v teoreticno res ni omejitev, meja, koliko clovek zmore, vprasanje je le kako dalec si pripravljen iti?

Aries-Libra-Scorpio

Ful dobra misel, El Nino...
Vendar zmoremo ogromno tudi tedaj, ko na to sploh nismo pripravljeni... In navadno ravno tedaj odkrijemo to - koliko pravzaprav zmoremo...

Nekdo je rekel (mislim, da gre za skandinavski pregovor): "... ko se ti zdi, da ne zmores narediti niti koraka vec, vedi, da si natanko na polovici poti, ki jo zmores prehoditi..."

[Tamburin]

Super tema! Fino, Marsa, da si jo potegnila iz naftalina!

Koliko zmoremo? Kolikor moramo.

Ena starejša prijateljica mi je enkrat rekla, da Bog (ali kdorkoli pač že - lahko rečemo tudi Eksistenca, Vesolje...) naloži človeku toliko bremen, kolikor jih lahko nosi. [?]

Opažam pa, da ljudje res ne vemo, česa vse smo sposobni oziroma koliko zmoremo, dokler nismo postavljeni v situacijo, ko MORAMO biti zmožni. Ko vidim druge ljudi, kaj vse zmorejo prenesti (prenašati), si mislim: "Ej, dobri so - ne vem, kako bi jaz to prenašala!" So mi pa tudi drugi meni že rekli: "Ej, dobro si tisto prenašala. Ne vem, kako bi jaz..." Zgleda, da se res ne zavedamo svojih moči. Sama se velikokrat počutim zelo švoh (labilna, lena, razdražljiva...). Vendar, ko naletim na kake težave, ki jih MORAM prebroditi, se kar najde nekje tista moč. Če pogledam na moje življenje nazaj, sem lahko prav ponosna na to, kako trezna sem bila v določenem trenutku... Ko resnično zagusti, kar nekako odpade tisti ego. Ponos se spremeni v dostojanstvo, maščevanje v odpuščanje, lenoba v entuzjazem... In tu se najde Moč, Zaupanje.

Se strinjam z misti, ki pravi:
"Lunca, se mi zdi, da nimaš razčiščenega pojma EGO. Tvoje prijatelje je verjetno prav ego pripravil do tega, da so naredili samomor. Zato se je treba dvigniti nad ego. Ko enkrat spoznaš kletko, ki se ji reče ego in se je osvobodiš, šele takrat lahko začneš govoriti o moči, ki jo ima vsako človeško bitje.

Vsak človek ima toliko moči kot jo SAM hoče. Nekateri se pač hočejo smiliti samim sebi in drugim in imajo veliko moč manipuliranja z drugimi. In če jim to ne uspe so tako obupani, da si lahko celo vzamejo življenje. (Te želje po odobravanju,... so včasih tako porinjene v ozadje, da se sploh ne zavedamo, da jih produciramo sami!)

Zavest in misli posameznikov (JAZ in občutki, ki jih čutim v sebi, ne moj EGO) je tisto, ki vpliva na našo srečo, nesrečo,...

Pred kratkim mi je nekdo napisal nekako takole:
Pink - ponk žogica se odbije 2x višje kot pade.

Koliko imamo torej moči????"

[zirosi]

Mi hočemo, mi moramo, mi možemo ...



Uživajte!

[Marsa]

Dobro si tole povedala, Tamara!
(*itak pa nisem niti najmanj dvomila vate, koliko pravzaprav zmores... saj se ti "vidi", da si srcna in borka)..

[Tamburin]

[stu2]

8 let sem bil v družbi drogerašev,roparjev, mafijcev enkrat je nekomu skoraj vspelo da bi delal z belim blagom- malo sem bil v dvomu da se mi bodo punce zasmilile protivtež pa je bila dobra plača možnost velikega zaslužka,tveganje razburlivost nočno življenje...waaa hočem reči videl sem takorekoč vse koliko človek zdrži res neverjetno tudi kako kmalu pade!
prvič;ko sem prebil kožo z iglo-saj občutek poznate
dva dni prej treskanje jok zlomi nisem zmogel več in odločitev je padla tisti trenutek sem se počutil kot bi sam sebe ubil-potem pa flash 15 min užitka
koliko kdo zdrži odvisno od posameznika nekateri to prenašajo leta in nič malo so suhi,sivi nekateri po letu ali še prej samomori idrija komune spremembe take da dol padeš
kje so meje pa si ne upam trditi!

[aakhut]

) za spremembe

ma vas rad

ORA, LEGE, LEGE, RELEGE, LABORA ET INVENIES

[stu2]

ZDRŽI PA DO TAM POL KLONI

time for change is time for strange
here I come but Im aint the same!

[Pujsita]

Zdržimo in prenesemo zares ogromno, prenesemo nepojmljive situacije - čisto kar se fizičnega preživetja tiče.

Kar se pa raznih življenjskih situacij tiče je pa tako, da je življenje nek razvoj, potka naprej in nekaj lepega zgoraj poskrbi za to, da dobivamo prave lekcije in vse kar potrebujemo, da jih osvojimo. Prepričana sem, da vsako priložnost izkoristim sebi v prid.

Ena izmed težjih izkušenj se mi sicer zdi izguba partnerja ali otrok. Ampak ko pridejo do točke, ko je time to say goodbye, gredo po novo oblekco in potem ob priliki spet nazaj dol in je zgolj egoizem tisti, ki nas vodi v žalost - se pravi se je treba s tem spopasti in gre.

[Marsa]

Tegale tudi ni odvec vedno znova poudariti (in morda tudi in se posebej zdaj) - koliko zmoremo!

[aakhut]

KDOR ZMORE VECH PA NEJ POVE

666 neznasko zlobnih zlobijeu

[Marsa]

Vsi vedno zmoremo SE VEC, Aakhut!

[umetnica]

Marsa

[aakhut]

mene mochi je tezhko she vech


666 neznansko zlobnih zlobijeu

[Meursault]

Ja.. edina ovira je lastna omejenost.

[Pujsita]

Zmoremo vse, če smo prepričani, da nam bo uspelo, pa če damo vse od sebe, da do tja tudi pridemo

[Amis]

saj še sami ne vemo, kaj vse zmoremo

[Klinar]

Hojla vsem !

Jasno, zmoremo toliko, kolikor visok cilj si postavimo. Potem pa moramo seveda utišati tistega brata dvojčka ki nam sedi na levi rami in je podoben
aakhutovi ikoni in mu je ime EGO. Ko so misli tiho, enostavno slišimo brata dvojčka, ki nam sedi na desni rami in ima krilca in se mu reče naš DOBRI DUHEC. Ta je na stalni vezi z GLAVNIM DUHOM, ki je računalnik čez vse računalnike, s popolnim programom že vnaprej in se stvari sproti popolnoma pravilno urejajo kot če gledamo kalejdoskop. Tako preprosto je to.
Ko vemo, kaj hočemo in to po navodilu desnega brata dvojčka, in tudi verjamemo, da nam to enostavno pripada je že vse narejeno. Umirjeni gremo po poti, ki nas sama vodi v pravo smer naprej, delamo v prepričanju v popolni uspeh in seveda počakamo, da se koščki mozaika sestavijo.

Verjeti moramo VASE, in v to, da nam vse pripada po Najvišjem načrtu.

Kdo je že kaj takega doživel, da lahko reče, da ni mogel verjeti, da ima tolikšno moč, da se uresniči tisto ...skoraj sanje.

Vse je tako preprosto, če si sami ne zakompliciramo.
Najtežje je poćistiti stara, neprava prepričanja, pozdraviti bolečino in zgraditi na novo.
Najlažje je sesti v kot in se smiliti sam sebi. To je kot bi sedel v gugalnem stolu, nikamor ne prideš, delo imaš pa le.

[El Nino]

Vedno znova me fascinira (in tudi navda z nekakšnim ponosom in voljo) misel oz. ugotovitev, koliko zmore človek!

To velikokrat pomislim.
KOLIKO ZMORE ČLOVEK!!!

Trpljenje (fizično in psihično), stiske... - kaj VSE prenesemo... - in še smo tu.... še gremo naprej, premikamo gore...

Gledam novi LNK, in najdem notr pregovor, mislim da grenlandski.. bistvo je da ko misliš da je to vse kar zmoreš, zmoreš še enkrat več....

[Volk K.L.]

Dostikrat presentim smaega sebe, česa sem še zmožen in kaj zmorem.