142 komentarjev na to temo

[andrej]

Namenoma sem postavil denar v forum duhovnost in osebna rast. Za to imam najman dva razloga.

1. skozi odnos do denarja lahko marsikaj izvemo o sebi. Od kar sem v samostojnem poklicu se skozi moje prilive in odlive na računih marsikaj učim. Prav neverjetne zgodbe se pojavljajo na izpiskih. Skozi denar se pri meni kaže moja osebna moč. Koliko si dovolim izražati svojo moč, pa ne za nadvalado, preprosto svojo notranjo moč.

2. drugi vzrok pa je, da obstaja nek vzorec v naši miselnosti, da če se ukvarjaš z duhovnostjo oz. duhovnim razvojem denar ne sme biti pomemben, ker je nekaj umazanega, materialističnega daleč od duhovnega. Jaz osebno nimam najbolšega mnenja o raznih duhovnih učiteljih, ki imajo denarne težave in malo da ne prosačijo za denarno povračilo svojih uslug.

Verjetno imate tudi vi kakšne izkušnje z denarjem in duhovno rastjo.

andrej

[Marsa]

Andrej - zelo dobro temo si odprl in prav je, da si jo odprl v Duhovnosti.

Denar ni ravno moja tema, mi je pa zanimivo tvoje razmišljanje.
Res je, da naj bi imel denar nek grd priokus pri ukvarjanju z duhovnostjo, res pa je tudi, da smo v celoti izpopolnjeni, ali, če hočemo, popolni, ko dosežemo ravnotežje in torej harmonično vpnemo vse nivoje, vse čakre - torej tudi korensko - ki kaže tudi odnos do denarja.

Večkrat je res, da "duhovneži" nimajo stika z realnostjo oz. s trdnimi tlemi, ker delujejo predvsem na področju višjih čaker.
Po drugi strani pa je veliko število tistih, za katere se zdi, da so to kar uspešno harmonizirali.
Sama imam do denarja (tako sodim glede na druge) precej nenavadno stališče.
Po mojem mi premalo pomeni, sicer bi ga imela več.
Malo me je zmotilo, ko si rekel, da ti grejo na živce duhovneži, ki jamrajo, da so brez casha.
Morda sem jaz bila med tistimi - sicer redko jamram, sem pa večinoma brez casha.

Imam neka osebna stališča in principe, ki jih morda izpostavim kasneje.
Raje sem "most" vesoljnih znanj kot "diler".

Poznam pa oboje - naredila sem na stotine osebnih horoskopov oz. interpretacij slednjih, poleg tega pa sem delala na liniji 090, ogromno pa sem delala tudi zastonj. Zastonj pa delam tudi Lunin net.
Samo jaz sem nekako ponosna, da je tako.
Všeč mi je ohranjati dostojanstvo in nisem trgovec po naravi.
Poleg tega gre pa včasih samo za drugačne želje in potrebe, za drugačen življenjski stil in tudi za drugačne strategije.
Nisem potrošnik - v bistvu sem precej skromen človek - nič mi ne pomeni (ali zelo malo) zunanja maska - torej, če imaš najnovejšega audija, ki si ga vzel na lizing, da lahko frajariš okoli, s tem, da si dolžen veliko ljudem (mdr tudi meni) veliko denarja, bodi brez skrbi, da me ne boš impresioniral z zunanjo podobo.

Zvezde se ne sramujejo, da se zdijo kresnice.



Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[Tjazy]

Odnos do denarja po nekaterih teorijah res govori o nasi osebnosti, samo v praksi tega ne morem potrditi, ker poznam ljudi, ki imajo veliko denarja (ki ga posteno sluzijo) in tiste, ki ga imajo zelo malo, pa so na eni in na drugi strani taksni in drugacni, zato temu ne verjamem cisto 100%.
Ne bi imel popolnoma nic proti, ce bi imel veliko denarja.. in cisto nic slabega ne vidim v denarju, samo ce te ne pokvari in ce se ne zacnes potem afnati na zemlji, ampak z delozom svojega bogastva pomagas tudi tistim, ki nimajo.
Sicer pa so ljudje naravnani tako, da cenijo samo tisto, kar morajo placati. Povej nekomu, da bo tezavo resil in ne bo ti verjel.. in tudi resil je verjetno ne bo.
Naj ta isti clovek, placa za to, da mu nekdo rece, da bo resil tezavo in verjel bo.. in resil jo bo.
Denar nam je bolj v pomoc, kot v oviro, samo ce ga pravilno uporabljamo. Ce imas veliko denarja in si privoscis kar si pac zelis.. je vse v redu.. povsod velja isto pravilo. Delaj kar hoces, samo s tem ne prizadeni drugih, ne obsojaj in dajaj.
Sicer je pa to cisto zemeljska zadeva, tko da je v bistvu vseeno.
Nikakor se ne morem strinjati s tem, da je denar umazan in nekaj slabega. Denar je denar.. nic ni z njim narobe, tudi ljudje, ki ga imajo in se sopirijo po zemlji so cisto v redu.. slabi so samo njihovi miselni vzorci.. oziroma jih samo prevzame to bogastvo.. in tudi to je v redu, ker kako bi pa se drugace lahko naucili, ce ne skozi izkusnjo, biti bogat.
Slabih stvari in ljudi ni.. so samo slabi miselni vzorci, ki sigurno obstajajo zaradi dolocenega namena.. in vse je v redu.
Tjazy

[Marsa]

quote:

---

... Sicer pa so ljudje naravnani tako, da cenijo samo tisto, kar morajo placati. Povej nekomu, da bo tezavo resil in ne bo ti verjel.. in tudi resil je verjetno ne bo.
Naj ta isti clovek, placa za to, da mu nekdo rece, da bo resil tezavo in verjel bo.. in resil jo bo. ...

---

Kako res!
Sploh se strinjam s tvojim postom oz. tudi sama razmišljam podobno.

Je pa še nekaj...
Zakaj v Sloveniji neradi plačujejo tovrstne usluge?
Ker je do nedavna bil socializem, naenkrat pa je zdaj kapitalizem - torej prej so bili ljudje nekako navajeni "hodit jamrat" k nekomu, ki je bil tam za to - nihče tudi pomislil ni, da bi temu človeku kaj plačal - in tako smo dobili ta vzorec in še vedno hodimo k nekomu jamrat ali po nasvet, ki ga zahtevamo in pričakujemo brezplačno.
Nekako samoumevno se nam zdi, da hodimo k nekomu, da nam bo pomagal oz. nas vsaj poslušal.
Zato je najbrž v Ameriki to bolj razvito - mislim tudi po denarni plati - itak moraš vse plačati, potem pa pač tudi to.
Mi se moramo pa še navaditi.


Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[pokowc]

Menim,da je dnar´treba zapravit.zato obstaja_. ._
če ga´imaš na pretek si Varen.
Lahko pa se naučiš ceniti dnar´!
Nevem pa,če si zasluži,da ga´je treba častiti ?!
Rad bi si kupil svobodo z njim´.
Uživam,če ga`zapravljam,saj s tem si dovolim biti kar sem.
Denar je vstopnica, pogoj v materialni svet.
Z denarjem si kupuješ Sebe.







pokowc

[andrej]

Sploh ne mislim da je pomembna količina denarja ampak odnos do njega.
So ljudje ki ga imajo zelo veliko pa niso srečni.

Nekje sem prebral neko misel ki mi je bila všeč

Ni reven tisti ki ima malo denarja ampak tisti ki ga ima premalo!

andrej

[pokowc]

So ljudje ki ga imajo zelo veliko pa niso srečni.
SEVEDA, KER NE zNAJO UŽIVATI.
RAJE Se NOSIJO IN BOJIJO´, KOT DA BI KORISTNO TROŠILI, MENIM, DA JIM NE ZNESE~

Ni reven tisti ki ima malo denarja ampak tisti ki ga ima premalo!
KAJ JE Malo in kaj je Premalo? _ sem razmišljal! fino.
ko dobim pameten odgovor ti že Sporočim, koj ko bom zadel
malo je nekaj.
premalo je manj kot je zadovoljivo.
...








pokowc

[pokowc]

$

[andrej]

vedno se še nekaj spomnim.

Ko smo se pripravljeni skozi življenje učiti in napredovati nam pridejo na pot preizkušnje. Da pa jih bolje spoznamo se nam dogajajo na področju kjer smo šibki. In eno tako področje je lahko tudi denar.

Jaz osebno sem bil pred leti primoran v podroben razmislek o mojem odnosu do denarja ker sem bil enostavno brez in je bila zares kriza. In šele ko si na dnu si pripravljen nekaj storiti (je pa res da jo to dno različno globoko pri različnih ljudeh).

Ta področja so pa po mojih opažanjih kar neke stalnice pri vseh. Nekako se mi zdi (lahko se tudi motim) da so to medsebojni odnosi vseh vrst, sex, bolezen in tudi denar. Tudi tale forum mi to potrjuje. Naša generacija je odraščala v takih časih in okolju kjer so bile te teme nekako tabu zato smo tu najbolj ranljivi.

Naprimer družinski odnosi. Ne vem ali je to samo v Sloveniji ampak imam občutek da se o tem ne sme govoriti vsaj izven družine, če že ne v sami družini. Vedno radi pometemo pod prag mogoče pa bo izginilo samo od sebe.

Sex je pa sploh tabu tema. Koliko od nas pa smo se lahko odprto pogovarjali o sexu naprimer s starši. Še s partnerji imamo težave.

Denar in bogastvo pa je bil v socializmu itak tabu.

Skozi bolezni pa smo primorani nekaj storiti saj ko obelžimo moramo vsaj k zdravniku po zdravila če že ne kaj več.

andrej

[andrej]

tudi pri denarju je kot pri odnosu s partnerjem. lahko ga imaš še tako veliko pa se bojiš da ga izgubiš in ga kopičiš vedno več. samozavest in samozaupanje vase da zmoremo tudi brez denarja ali partnerja. da verjamemo da smo vsi božji otroci in da bo vesolje poskrbelo za nas. VERA v dobro v boga v nas same. če imaš vero veš da bo vse dobro in na koncu tudi je mi pa smo še močnejši.

andrej

[pokowc]

Menim, da včasih se ni smelo to0oliko0o govoriti o denarju, kwa šelem o izražanju občutkov do njega.
Morda smo nekaj podedovali´ zaradi takih intenzivnosti kot jih dones izražamo .
Denar je res papir ali kovina; kaj ni škoda na ni le plastika:_:

Zanima pa me, kaj bi vi dali´´ namesto denarja, s čim bi v sistem uvedli spremembo plačevanja?
morda postanemo inovaterji na tem področju, potem bi šelem imeli denar


pokowc

[teja]

Tudi jaz mislim, da je pomemben odnos do denarja. Denar je kot vse drugo le energija. V današnjh časih je žal tako, da nam je denar velikokrat ovira, če ga je premalo in če ga je preveč. Le kaj vse je folk počel, ko je bila sedmica na lotu tako velika.

[Helena]

Dragi Andrej!

Citiram tvoje misli:
"... Jaz osebno sem bil pred leti primoran v podroben razmislek o mojem odnosu do denarja, ker sem bil enostavno brez in je bila zares kriza. In šele ko si na dnu si pripravljen nekaj storiti (je pa res da jo to dno različno globoko pri različnih ljudeh)..."

Kakor da si vedel, da rabim to temo :-)))

1. DENAR in moja OSEBNA RAST

Meni se v tem trenutko dogaja to, kar si ti napisal.
Moram priznati, da denarja v življenju nikdar nisem imela na pretek, oče delavsaka plača, mama gospodinja in dela na kmetiji, poleg mene še dva šoloobvezna brata in sestra.

Torej, navajena sem bila od 1. letnika gimnazije pa do sedaj, finančno sama skrbeti zase. K sreči sem imela štipendijo in to je bilo vse, s tem denarjem sem si kupovala šolske knjige, čevlje, blago za oblačila, ki mi jih je mama šivala, volno, da sem si sama pletla puloverje, skratka vse.
Mama in oče mi denarja nista mogla dati, sta pa dala ogromno ljubezni in razumevanja, celo mladost sta z mano hodila od zdravnika do zdravnika..., in še sedaj, vem, da se lahko zanesem nanju, ne finančno, ampak duhovno, kar je zame več vredno, oba z očetom, sta mi vedno pripravljena pomagati z delom in starševsko ljubeznijo.

Tudi na faksu sem imela štipendijo, delala sem tudi preko študentskega servisa, med absolventom pa sem 9 mesecev služila denar na ambasadi v Bonnu, kjer sem zaslužila okrog 1400 DEM na mesec, kar je bilo zame veliko, nikoli še nisem imela do takrat toliko denarja neenkrat v rokah, in takrat sem si lahko PRVIČ v življenju privoščila, kar mi je poželelo srce. Kako lep občutek.
Finančno srečo sem delila tudi z drugimi - mami sem v kuverti za rojstni dan poslala 200 DEM, kar ni mogla verjeti, da ima tolikoooo denarja v rokah, pa sestri, ki je bila takrat stara 8 let sem za Božič iz Bonna poslala cel paket dobrot. Skratka takrat sem bila "tetka iz Njemačke" polna denarja.

Sedaj z dvema diplomama zaslužim cca 749 evrov, kar je približno 50 evrov več kot leta 1993, ko sem delala kot absolventka v Bonnu, sem podnajemnica, sama skrbim zase, skratka denarja je vedno bilo za sproti.

Sedaj, od 14. maja naprej pa sem se začela imeti rada, prišla sem do določenih spoznanj, kupila sem si računalnik, sebi sem privoščila stvari, ki sem si jih želela, mami sem kupila med drugim tudi čudovito spodnje perilo, ki ga v življenju nikoli ni imela oz. si ga ni mogla privoščiti in prvič ga je oblekla ravo na 7. 6. 2002, ko sta z očetom imela 33. obletnico poroke, kako je bila srečna...
Staro prisluženo enrgijo sem "razdelila" sebi in svojim najdražjim.

Skratka, privarčevani denar z vezane vloge je pošel, vsaki dan je bilo na računu manj denarja, tako da sem se znašla v izrednem limitu, pa še sposodila sem si nekaj, da sploh lahko shajam.

Tole je bila res prava izkušnja. Od sedaj 19. 6. 2002 si PIŠEM vse, kar vzdignem iz bankomata, vsak poteg z BA ali VISA kartico, vsak račun spravim.

Skratka, prej sem imela mačehovski odnos do denarja, sedaj, ko pa sem v "denarni godlji" vem, da ga moram bolj ceniti, saj je denar moja fizična energija, moje znanje moj trud.

Tole izkušnjo si razlagam takole: Dokler nisem cenila sebe kot osebnosti, sem s svojim prisluženim denarjem ravnala "malomarno" - češ, saj ga imam za sproti in nikoli se nisem obremenjevala z njim.

Sedaj, ko ga pa nimam, pa pazim na vsak tolar, kam ga dam, a vendar, včeraj mi je prijateljica posodila 50.000, da sem pokrila minus na TR, ker bi drugače bil prekoračen izredni limit, ker mi 28 - jutri, zapade VISA.
Pa sem vseeno klošarju v parku pred Metalko dala 100 tolarjev, skratka, vem, kako je če nimaš.

Pa tudi to vem, da se bom izmazala iz te krize, saj imam znanje, utrezne sposobnosti in predvsem voljo do dela in si bom potrebni denar za preživetje spet zaslužila in prišla na +.

Zaupam vase in vem, da je bila to potrebna izkušnja, da sedaj svoj trdo prisluženi denar bolj cenim, sej sem začela ceniti tudi sebe in svojo vrednost.

Ko sem prejšnji teden prijetni Mileni iz Ajdovščine, ko sem bila na dopustu, izračunala ascendenta ter narisala karto in jo na kratko interpretirala, mi je dala čudovit verz, ki je zame več vreden kot denarno plačilo:

"... TVOJE LASTNE VREDNOSTI NE MORE POTRDITI NIHČE DRUG.
VREDNA SI ZATO, KER TI TAKO PRAVIŠ.
ČE JE TVOJA VREDNOST ODVISNA OD POTRDITVE DRUGIH,
SE SPREMENI V VREDNOST DRUGIH..."

In res je tako.

Hvala Andrej za to temo, katere seme si posejal na pisano in
z duhovnimi pridelki bogato njivo
LUNINEGA NETA!

Elena

[andrej]

Mogoče bi na tem mestu podelil zvami še mojo izkušnjo z denarjem.

Problemi so se začeli ko sva se s takrat še punco odločila med študijem živeti sama v najeti garsonjeri. Starši tega niso odobravali, ker so nudili vse ugodje vendar doma (strah pred zapuščanjem in spremembami). Vendar sva šla. Imela sva dve mali štipendiji in nekaj od honorarnega dela. Ko sva se odločila sva začela kalkulirati koliko rabiva na mesec. Račun se seveda ni izšel ampak sva poizkusila. V glavi sva imela da rabiva za najemnino, hrano in študij. In točno toliko sva tudi imela, nič več in na srečo tudi ne nič manj. Vsak mesec se je nakako čudežno izšel. In z vsakim mesecem se nama je večala vera in zaupanje da bo že šlo.

Da ne govorim cele zgodbe bo nadaljeval pri danes. Imava družino z dvema otrokoma. Zopet imava v glavi kaj rabiva in zopet imava točno toliko in nič več. Seveda je to neprimerno več kot v času študija. Moja vera in zaupanje pa je že skoraj brezmejno. Ker sem samostojni podjetnik so moji dohodki zelo neredni ampak čisto vsak mesec se izide, včasih so res prav mali čudeži.

Kaj sploh hočem povedati. Imamo toliko kot mislimo da si zaslužimo. Jaz še nimam toliko kot bi zares rad imel ampak sem že blizu. In še nekaj, vedno si postavim višje cilje kot mislim da bom zmogel in vedno se izide. Letos smo kupovali stanovanje vsi izračuni so kazali maksimum 60m2 in še to na knap. Želja in potrebe so bile minimalno 80m2. In smo šli na 80 in tudi dobili. Kar šlo je nekako!

Če zaupamo in verjamemo da smo vredni tudi dobimo. Meni je pri tem zelo pomagala neka misel v knjigi Shakti Gawein Živeti v svetlobi, ki pravi da je denar energija ki je neskončna in jo dobimo toliko kot jo hočemo. Pomembno pa je to, da moramo vedeti da to energijo ne dobimo na račun nekoga drugega, ampak je vir te vesolne energije neizčrpen in jo je za vse dovolj. Ko mi je prišlo v zavest da zato ker imam jaz več ne bo imel nekdo drugi manj mi je bilo lažje.

andrej

[teja]

En nasvet: Ko dobiš denar, si ga dvigneš na čelo in se zahvališ, ter prosiš za tisočkrat toliko. in se množi.

[andrej]

Jaz se vedno zahvalim ko plačujem račune, da imam denar s katerim lahko plačam. Za vsak račun sem hvaležen saj ga lahko plačam.

andrej

[Susi13]

Hvala za vsa napisana mnenja!

Včasih sem bila prepričana, da si ne zaslužim denarja. Da si ne zaslužim ljubezni. V glavnem: nisem (dovolj) dobra oseba, da bi me lahko čakalo kaj lepega.

Tekom časa sem spremenila pogled nase in posledično na Življenje.

Z denarjem sva bila pa precej dolgo skregana... ... Sedaj sva zakopala bojno sekiro in skušava nadaljevati z roko v roki...

Da ne bom zafilozofirala do konca: delam na tem, da se mi uresničijo (tudi) sanje povezane z denarjem... Kdo je že omenil Audija...?

Veliko vere vase!!!

Suzana

*...trenutek, ko sem...*

[andrej]

Tudi jaz sem včasih mislil, da denar ni zame. Jaz pa že nisem tak. To ni v moji naravi. Sedaj se pa sprašujem, zakaj pa ne jaz? Kaj sem kaj slabši? Tudi jaz imam lahko veliko denarja, zato ne bom nič drugačen.

andrej

[pokowc]

hahja moje zrcalo:)
jest si zdele upam priznati, da ljubim dnar

$$

pokowc

[andrej]

Tudi jaz. Omogoča mi udobno življenje.

andrej

[Marsa]

Meni pa denar nekako premalo pomeni...
Hecno..

Glede na to pa je morda še bolj hecno, da imam pa blazen smisel in občutek za vrednost stvari.

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[alena]

Ene lepe in poučne zgodbice sem se spomnila.

Je bil nekoč en kmet, ki je bil reven, ampak zelo priden in delaven. Imel je družino, ženo in otroka ter še enega konja. Verjel je v boga in mu zaupal svoje probleme, včasih je tudi malo pojamral v svoji molitvi. Vstajal je zgodaj, še pred soncem, vpregel konjiča in ga gnal na njivico, ki jo je podedoval od svojega starega očeta. Delal je do temne noči in se utrujen a srečen in spokojen vračal domov k ženi in otroku. Toda kljub vsej pridnosti in delu je naneslo, da so zaloge kopnele, letina je bila slaba, konj je zbolel. Kmeta je skrbelo bolj in bolj. Odtrgoval je od ust najprej sebi, nato še ženi, na koncu še otroku. In tako iz dneva v dan. Bili so lačni, utrujeni in bali so se kaj bo jutri. Potem, pa ga je neke noči zbudila čudna svetloba. Pred njim se je pojavil sam bog in mu požugal s prstom, češ kako pa gospodariš, kako pa skrbiš za ženo in otroka? Ali ne vidiš kako hirata in bolehata? In kmet mu je odvrnil, kako krut si bog, saj si ravno ti spravil nadme to nadlogo, slabo letino, pomanjkanje in lakoto! Pa mu bog odvrne, Haha! Saj sem ti vendar položil že v zibelko dar, da boš dobil vsega točno toliko, koliko boš potreboval! in izgine. Kmet se prebudi in se čudi. Pa res naslednji dan ukaže ženi, naj skuha vso zalogo riža, ki so jo še imeli. Žena mu ne upa odreči, skuha ves riž in končno so spet siti. S strahom pričakujeta naslednji dan. A glej! Ob zori najde kmet na pragu skledo riža. Tudi ta dan porabijo celo skledo in naslednji dan je spet pred vrati!.....


Torej nauk zgodbice je zelo podoben tem vašim izkušnjam, ki jih imate/imamo z denarjem! Zmeraj ga imamo toliko, koliko ga rabimo in koliko si ga upamo imeti... (pa tudi preizkušnje so na tej poti, kot pač vsepovsod) Jaz verjamem, da je to res.

[teja]

Kolikor si ga upamo, ja res je. Jaz se še zmeraj ne upam. Pa zmeraj pride, a moram izkoreninit te stare vzorce.

[marta]

Ce si sproščen do njega (denarja menim) in ga jemlješ kot to kar je: ekvivalent za druge dobrine, je vse OK. Ce pa ga manifestiraš: obožuješ ali pa narediš demona iz njega, pa te ta obsedenost lahko uniči ne glede na podobo, ki jo kažeš svetu.

[pokowc]

jest pa pravim ,odvisno koliko nasedeš˝˝ temu nagnjenju, čaščenju
koliko ga Sam poveličuješ
se istovetiš z njim
$$

pokowc