157 komentarjev na to temo

[borism]

Kritika omogoča rast.

[pokowc]

.kritika je obnavljanje že narejenega

[majica]

Destruktivne ne maram...
Konstruktivna je pa skor ista...
Spet je ven planu moj

[Vreme kje spotakne]

Poznam en par, ki se je ukvarjal s kritiko. In potem se je zgodilo, da je zacel on njo kritizirat, ona pa njega nazaj. Nic ni bilo vec prav. Vse se je porusilo. In zakon je sel k hudicu. Ja, vse to samo zaradi poklica. Ker sta bila kritika.
Zato mislim, da kritika ni dobra!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

[Mick]

Hm....sem mislil odpreti temo kontra.....pohvale.....pa je za ziher nisem. Mi nekaj iskalnik nagaja ali ga pa spet nisem prav uporabil. Kakorkoli.....berem v časopisu, da so policisti v LJ razkrili združbo preprodajalcev mamil. In sem pomislil kako tega zagotovo ne bo nihče opazil ali pohvalil. Kje le. In zakaj le? Policisti so za to tu, ne. Se mi zdi, da smo Slovenci totalno podvrženi kritiziranju, velikokrat neutemeljenemu. Se spomnim kako veselo je Bobnar skočil, ko je Robar v primeru Petek dal izjavo kaj so mu ponudili itd........pa Bobi sploh ni imel pojma o čem govori, pravzaprav ni imel pojma niti o tem, da zakon takšno možnost dovoljuje in predvideva........in da sploh ni problem v tem... Ampak seveda znalac je takoj komentiral vse skupaj kot prvovrstno afero. In tega je pri nas ogromno.......ljudje se vtikajo in kritizirajo vse živo, pa čeprav nimajo pojma o čem govorijo. Hm, le zakaj je to pri Slovencih tako izrazito? Zavist? Škodoželjnost? Hudobija? Lastna nesposobnost? Nestrpnost? Sovraštvo? Tud politika? Zakaj tako močna nagnjenost h kritiziranju? Al pa včasih mal preberem komentarje žensk o naših in svetovnih zvezdah ne eni zmed tem.......halooo, kolk brezvezne kritike.....če ne bi bile dobre tako ali drugače ne bi bile zvezde. Če je to tako enostavno....izvolite...postanite. In to ne le kritike o njihovem delu ampak še posebej o njihovem videzu. Kako brez veze. In povsod je tako. Kadarkoli kdo stopi iz povprečja se mu začnejo metat kolena pod noge. Ne pohvalit.....z vso silo iskat kakšno napako, pomanjkljivost.....pol pa gremo......trask, bumf po njemu al njej. A smo res tako zavistni in nezadovoljni s seboj, da smo nesposobni iskreno pohvalit drugega? Ali kaj?

[Pesha]

Kadarkoli kdo stopi iz povprečja se mu začnejo metat kolena pod noge. Ne pohvalit.....z vso silo iskat kakšno napako, pomanjkljivost.....pol pa gremo......trask, bumf po njemu al njej. A smo res tako zavistni in nezadovoljni s seboj, da smo nesposobni iskreno pohvalit drugega? Ali kaj? 

Ja. Opažam isto, namreč kako redka je iskrena pohvala ali veselje ob tujem uspehu. Ljudje takoj z mikroskopsko natančnostjo poiščejo nekaj, kar na dotični osebi pa ni v redu. S tem jo "potegnejo" nazaj medse, v smislu saj nisi nič boljši-a. Čreda ima najraje pač povprečnost, anonimnost in komformizem in potem drug drugemu natvezijo najrazličnejše laži in obrekovanja, da jim je duša mirna..........Kdo si ti, da si upaš, drzneš imeti svoje želje, ideje, način življenja........? zato pa se družijo ljudje po slojih, podobni s podobnimi....resnica pa je, da vse kar boli, je pogum, ki ga je dotični imel, da je dosegel, kar je..........


........aja pa še o kritiki....sama je ne sprejemam, ker je tudi ne dajem............če me kdo vpraša za mnenje ga povem, kritiko pa doživljem bolj kot izražanje mnenja nekoga, ki ga sploh nisem prosila za to!

..................kritika se mi zdi izražanje bolečine in hkrati tolažba za tistega, ki izreka...........

[devica]

Ej, Stu2, mislim, da nisi edini, ki kritiko sprejema preveč osebno. Jaz sem dolgo razumela kako kritiko, komentar ali nasvet kot soljenje pameti in nalašč nisem storila kot so mi svetovali ali pa negativno reagirala na negativno kritiko. Zdaj stvari jemljem bolj objektivno in poskušam razumet, zakaj kaka stvar ni kakemu človeku všeč. Tako, da z negativno kritiko sem se kr spoprijela, mam pa probleme s pozitivno, ker se še zdaj nisem naučila sprejemat pohval. Če me kdo npr. pohvali, bom sama našla kako kritiko, da bo kontra pohvali. Čist bedno to, vem. In zato me je folk (frendi pa tip, ko sm ga še mela)nehal hvalit... . Mi je pa glih včeri en povedu, da je opazu, da morm, čist vsako stvar komentirat pa neki buckat ljudi, pa sm mu razložla, da to sploh ni moj namen ( družba je bla ful ok, tk da nism mela razloga za zavestno buckanje ) ampak očitno me folk jemlje tako. In zato mislim, da pride do veliko nesoglasij in zamer zaradi nerazumevanja.

Ej, Stu2, jz ti predlagam, da tud negativno kritiko poskusiš pogledat iz svetle plati, ker vseen folk ni tolk nesramen in glup in zloben kokr včasih izpade

Drž se!

[žaža]

...meni je pa kritika tako-tako, včasih res pomaga, da si malo zamisliš nad sabo, pa kakšno zadevo popraviš,sam mora biti tudi normalno povedana....brez žalitev ...... mi gre pa trenutno itak najbolj na k.... (mam ravno s tem probleme), kaka kritika , ki leti na preteklost oz. obsojanje, še posebaj od ljubljene osebe....k sploh ne vem kaj bi rada dosegla s tem, razen da se počutim grozno....itak sama to dopustim in se sedaj trudim, da me ne prizadane....

...se mi zdi, da ma pa vsak sam s sabo dost dela, če bi se mal zamislil, pa pol ne bi blo treba okol drugih kritizerat...

...kritike glede kakega dogodka, so mi pa čist cool, al če so dobre ali slabe....sam smo itak tako različni, da sploh ne vem kok mamo kaj pravice, sploh kogar koli oz. karkoli kritizirat....

[borism]

Če imajo kritiki prav, se nekaj naučim,
če nimajo, se pravi, da imam jaz prav.

[irrisolta]

Opazila sem, predvsem pri mladih, da se strašansko bojijo kritik. Vsako kritiko doživljajo kot osebnostni napad in v trenutku sprožijo samoobrambo, brez nadaljnih kritičnih analiz. Menim, da je razlog za razdor vrednot, vedno slabše življenjsko okolje v katerem živimo predvsem ta, da nismo sposobni sprejemati in predelovati negativnih podob o sebi.

Osebno imam s kritiko zelo prijazen odnos. Nihče, ki mu ni do mene, bi me ne kritiziral. Nihče bi se ne spotikal obme, če ga ne bi zanimala. Vsaka ocena in kritika sta potemtakem dobrodošli, ker mi dajeta možnost osebnostne rasti in samoizboljšanja.

Kritika ni in nikakor noče biti napad - nikoli in nikdar.

Ne razumem tega, da se je ljudem tako težko tega zavedati.

Gre za posameznikova mnenja - ki so njegova mnenja. Izraz kritike daje priložnost človeku, da se sooči s podobo sebe, ki si jo je ustvaril nekdo drug. Je priložnost, da vase pogleda in na to kritiko odgovori.

Brez kritike, ni osebnoste rasti. Brez samokritike pa sploh ne.

Marsikdo se lahko v podajanju kritike zmoti - se strinjam. Marsikomu lahko obrazložimo svoje akcije-reakcije in mu skušamo podati drugačno mnenje o sebi, ki pa ga ne bo hotel sprejeti. V tem primeru verjami sebi in verjami drugim. Če nekdo želi imeti popačeno podobo raje kot verjeti besedam,ki si jih izstrošil v razlagi, pa naj jo ima. Navsezadnje, vsakdo zase ve kdo je.

Napadalnost se mi zdi povsem nepotrebna. Svobodna izbira posameznika pa je, ali se bo na kritiko pozitivno odzval ali ne. Tako kot je svobodna izbira posameznika, kaj bo z njo naredil. Zdi se mi pa nekoliko otročje, ko si podajamo vrele žoge. Nekdo kritizira, drugi napade v samoobrambi, prvi kritiko pretvori nazaj v napad - začaran krog, ki ubije mačko.

Lep dan

[Lenka:]

Navsezadnje, vsakdo zase ve kdo je.

dobro napisano vse skupaj,
čeprav!
jaz mislim, da je jedro problema ravno v tem stavku, ki sem ga citirala,
vprašanje je, če vemo kdo smo,
velikokrat si samo domišljamo, da vemo,
zato pa pride do konflikta,
nekdo nam torej poda čisto drugačno sliko,
kot smo si jo mi ustvarili,

[irrisolta]

dobro napisano vse skupaj,
čeprav!
jaz mislim, da je jedro problema ravno v tem stavku, ki sem ga citirala,
vprašanje je, če vemo kdo smo,
velikokrat si samo domišljamo, da vemo,
zato pa pride do konflikta,
nekdo nam torej poda čisto drugačno sliko,
kot smo si jo mi ustvarili,

zadeva je še bolj preprosta - človek se išče vse do takrat, dokler ne uvidi, da je točno to, kar hoče biti. Izbira je njegova, kajne. S tem, da ti nekdo poda negativno kritiko, ti ponovno poda možnost izbire - nameravaš kaj storiti, da bi bilo temu drugače? Meni namreč to ni všeč.
V tem vidim zgolj možnost, da obrazložim čemu sem takšna, oziroma, da pretehtam, koliko me stane to navado (običajno gre zgolj za bolj ali manj trapaste navade - jaz jih imenujem kranclji ali okraski) opustiti.

Izbira je lahko - ni problema, verjetno imaš prav. To navado lahko opustim.
Ali pa - ta navada je del mene in je ne nameravam opustiti. Kaj boš sedaj storil ti? Me boš takega sprejel ali nadaljeval svojo pot?

Na ta način so zadeve jasne.

Če si zgolj umišljaš kdo si je to zato, ker samemu sebi še nisi zadal dovolj vprašanj in odgovorov, da bi resnično lahko ubral pot do samega sebe. Mar ni torej enostavno fantastično, ko ti nekdo s KRITIKO pokaže na to možnost in to pot, da samemu sebi in njemu odgovoriš? Brez predsodkov, brez strahov. Zgolj z determiniranostjo - EJ, PRILOŽNOST ZA RAST, ZA SAMOPREVERITEV....

Nekdo je dejal, da se ljudje ne spreminjamo. Jaz pa menim, da se neprestano. Vedno v skladu s seboj in s tem kaj hočemo biti, kdo postati, oziroma v skladu z lastnimi vrednotami in pomembnosti, ki jo le-tem zapisujemo

[Lenka:]

Nekdo je dejal, da se ljudje ne spreminjamo. Jaz pa menim, da se neprestano. Vedno v skladu s seboj in s tem kaj hočemo biti, kdo postati, oziroma v skladu z lastnimi vrednotami in pomembnosti, ki jo le-tem zapisujemo

no, sej v tem je point,
vedno v skladu s seboj!!!!!!!!!!!!
potem ti pa nekdo poda kritiko ali pa rečmo temu mnenje
in vse se ti sesuje,
kajti to je njegov pogled na stvari,
nihče pa nima vpogleda v naše misli in izkušnje, ki so nas izoblikovale,
nihče!
niti naši starši, kljub temu, da nas poznajo od prvega diha,
vsi smo idividumi,
zato pa delujemo in se odločamo v okvirjih,
ki so skladni z našimi vrednotami,
zato je tako težko sprejeti kritiko na osnovi površnega mnenja,
ja seveda se strinjam s tabo,
kar nas ne ubije, nas naredi močnejše,
res je, da moramo upoštevati mnenja in kritike okolice in ob tem rasti,
ampak, če že sprašuješ zakaj se kritika sprejema kot grozna, je to zato,
ker moramo biti v današnjih časih vsi kao ful samozavestni in samostojni,
če tega ni, si takoj skritiziran in okarakteriziran kot luzer,
včasih še tega ni bilo, bil je sistem, vsi za enega, eden za vse,
sedaj je pa vsak zase, drugače si pofuran na celi črti,
otroci oz. mlajša generacija se tega že zaveda in zato jih kritka toliko bolj boli,
z muko si zgradijo podobo močnih in samozavestnih ljudi,
ker to okolica, šola, družba, starši, služba zahtevajo,

[irrisolta]

se popolnoma strinjam s teboj in zato menim, da drvimo v propad - človeškosti. Gre zgolj še za tekmovalnost - rivalstvo na celi črti. Močnejši obstane. Pa, se vprašam. Ali res? Je res tako zelo srečen s seboj kot skuša pokazati? Bajke o perfekciji se še nikdar niso obnesle. Tvoja je tudi možnost izbiranja kritik. Izbiraj tiste, ki ti pomagajo, ignoriraj ignoranto. Izbiraj ljudi in okolico. Bodi tam, kjer se dobro počutiš in ti ni potraebno paziti na vsako izrečeno besedo iz strahu, da boš obsojena. Nihče ne pozna naših izkušenj - to je temeljni razlog, da je na tem svetu vsak človek od začetka do konca sam. Obstaja pa razumevanje. Išči in podarjaj ga. Ustavi se, koder ti je podarjeno in pojdi, ko vidiš, da ni prostora zanj. Verjemi mi. Vsi se cvremo v enainistem peklu. Tudi tisti, ki na zunaj tega nočejo ne pokazati, ne o tem spregovoriti. Običajno so ti ljudje najbolj zakompleksani, pa čeprav največ v življenju dosežejo. Gre za skriti pakt, imam včasih občutek Na svetu je toliko zakompleksanih ljudi, da je lažje sprejeti in dajati prostor kompleksom okoli sebe, kot se z njimi spopasti in jih skušati odpraviti. Zato imamo zakompleksane politike, direktorje, prfokse..... sama pa vidiš kam to vodi. Zgolj v začaran krog.
Tudi če bi morala biti sama, kar navsezadnje sem tako ali drugače (od začetka do smrti kot sem dejala), bi izbrala ne podrediti se temu sistemu. Ne prispevati k takšnemu "SUPERBOGOVSKEMU" načinu. Sem to kar sem. Kdor me sprejme, cool. Kdor ne, tudi prav. Imam se rada - pa čeprav nisem neki samozavestni človek in tudi samostojna, čeprav jih imam skoraj 40 ne bom nikoli - večina samostojnih ljudi je samostojna, ker jim je bilo to omogočeno, ne pa ker so to sami s svojimi sposobnostmi dosegli. Nasploh je človek bitje, ki je vedno in vseskozi od nečesa odvisno. Tako, da mi ob takšni DUVANJIH kar slabo postane, ko vidim, kako malo imajo ljudje pri sebi pravzaprav razčiščenega. Veš, osebno menim, da je človeška nrav - z napakami in hibami, strahovi.... nekaj zelo prostranega in lepega. Bolj kot jo človek priznava, bolj je človeški. Želim si človeške družbe, ne pa FARSE v kateri se vsak lahko nesreno počuti.

[doorwoman.p]

neutemeljena kritika je grozna.. ker tisti, ki kritizira bo težko povedal zakaj

drugače se mi pa ne zdi nič narobe.. lahko je samo spodbuda

[Lenka:]

se popolnoma strinjam s teboj in zato menim, da drvimo v propad - človeškosti. Gre zgolj še za tekmovalnost - rivalstvo na celi črti. Močnejši obstane. Pa, se vprašam. Ali res? Je res tako zelo srečen s seboj kot skuša pokazati? Bajke o perfekciji se še nikdar niso obnesle. Tvoja je tudi možnost izbiranja kritik. Izbiraj tiste, ki ti pomagajo, ignoriraj ignoranto. Izbiraj ljudi in okolico. Bodi tam, kjer se dobro počutiš in ti ni potraebno paziti na vsako izrečeno besedo iz strahu, da boš obsojena. Nihče ne pozna naših izkušenj - to je temeljni razlog, da je na tem svetu vsak človek od začetka do konca sam. Obstaja pa razumevanje. Išči in podarjaj ga. Ustavi se, koder ti je podarjeno in pojdi, ko vidiš, da ni prostora zanj. Verjemi mi. Vsi se cvremo v enainistem peklu. Tudi tisti, ki na zunaj tega nočejo ne pokazati, ne o tem spregovoriti. Običajno so ti ljudje najbolj zakompleksani, pa čeprav največ v življenju dosežejo. Gre za skriti pakt, imam včasih občutek Na svetu je toliko zakompleksanih ljudi, da je lažje sprejeti in dajati prostor kompleksom okoli sebe, kot se z njimi spopasti in jih skušati odpraviti. Zato imamo zakompleksane politike, direktorje, prfokse..... sama pa vidiš kam to vodi. Zgolj v začaran krog.
Tudi če bi morala biti sama, kar navsezadnje sem tako ali drugače (od začetka do smrti kot sem dejala), bi izbrala ne podrediti se temu sistemu. Ne prispevati k takšnemu "SUPERBOGOVSKEMU" načinu. Sem to kar sem. Kdor me sprejme, cool. Kdor ne, tudi prav. Imam se rada - pa čeprav nisem neki samozavestni človek in tudi samostojna, čeprav jih imam skoraj 40 ne bom nikoli - večina samostojnih ljudi je samostojna, ker jim je bilo to omogočeno, ne pa ker so to sami s svojimi sposobnostmi dosegli. Nasploh je človek bitje, ki je vedno in vseskozi od nečesa odvisno. Tako, da mi ob takšni DUVANJIH kar slabo postane, ko vidim, kako malo imajo ljudje pri sebi pravzaprav razčiščenega. Veš, osebno menim, da je človeška nrav - z napakami in hibami, strahovi.... nekaj zelo prostranega in lepega. Bolj kot jo človek priznava, bolj je človeški. Želim si človeške družbe, ne pa FARSE v kateri se vsak lahko nesreno počuti.

mislim, da bomo samo še bolj nesrečni, ne pa srečni in zadovoljni,
dejstvo je, da nas ta kapitalistični način oddaljuje drug od drugega,
včasih ko opazujem, od daleč seveda,
družbe, ki že dolgo časa živijo v kapitalistično individualno naravnanih družbah,
se mi zdi, da smo mi pravzaprav v prednosti pred njimi,
imamo drugačne izkušnje, poznamo bratstvo in jedinstvo,
zdi se mi, da bi mogli to bolj izkoristit nam v prid,
severnjaki so ena izmed takšnih družb,
ki se trudijo še vedno bit nekako prijazne do posameznika,
samo mi in naše vodstvo pa drvimo v sistem,
kjer se niti nasmehnit ne smeš več mimoidočemu na ulici,
brez, da bi ta pomislil, da hočeš nekaj od njega,

[irrisolta]

važno ga je vprašati: zakaj?
če na to ne zna odgovoriti, mislim, da se bo sam pošteno zamislil nad izrečenim.
Ni me nikoli strah vprašati zakaj.
Še anekdota:
V srednji šoli me eno dekle še posebaj ni maralo.
Pred celim razredom je ustala in izjavila:"oh dej, ti si ena nakrkomanka, ki se samo vlačiš naokoli"
Pred razredom sem jo vprašala:
"Draga K. Zdaj jim pa še prosim povej kdaj in kje si me videla?"
Tam jo je zmanjkalo (če bi na to odgovorila, bi jo gotovo vprašala - kaj pa si ti tam počela? Ampak ni odgovorila).
Ker sem bila še mlada in sem si te stvari hudo jemala k srcu, sem šla do nje, ji pritisnila zaušnico in dejala:
"nič nimam proti temu, da si me ukalupirala. Pač pa proti temu, da tega nisi zmožna z dokazi podpreti."
Sledilo je, da mi je zarinila nohte globoko v vrat ter ihtavo, v joku in mislim da, krepko osramočena, stekla z razreda.
Videli sva se mnogo let kasneje. Sedaj je učiteljica. Obe sva imeli spoštovanje druga do druge in dogodek med nama je bil zabrisan do te mere, da bi lahko odšli celo skupaj na kavo.


tudi jaz sem izjemno naudušena nad vašimi odgovori. Vidim, da nas pa nekaj le je, ko verjemamo v to, da se smemo imeti radi

[butl]

Kritika ni in nikakor noče biti napad - nikoli in nikdar.

Ne razumem tega, da se je ljudem tako težko tega zavedati.

O Irrisolta

Zdej, jst sem samo en bk in se na kritikastrstvo ne spoznam glih, ampak da bi kritika ne bila napad nikoli in nikdar, mislm, je pa dost ozka opredelitev. Ker, če na to gledaš s stališča tistega, ki kritizira /recimo da sem to jst/, je kritika zlahka napad. Kva pa vem, čist lahko, da te mam v jetrih, ker mi niso všeč, eee, tvoje trepalnice in se prav trudim, da te kritiziram kadar se mi le ponudi možnost...iz čiste hudobije, nevoščljivosti, maščevalnosti, prezira... in sem jako vesel, če opazim, da te zaboli in jezen, če te ne, ampak, si bom že izmislil kako ostrejšo, kaj že, kritiko, kak učinkovitejši napad. Ja?

Tko da, v medosebnih odnosih je kritika zlahka napad in sploh ne dobronamerna in jst menim, da v veliko primerih.

Zdej, a ne, kako pa kritizirani sprejma kritiko in zakaj kritizer sploh kritizira, je pa seveda druga stvar.

Praviš, da ne razumeš, da se je ljudem tako težko tega zavedati, mislm, okol tega, da kritika ni nikoli napad.
Predstavljaj si enga, ki so ga starši celo otroštvo pumpali s tem, da je curabura, da nikol nč ne bo iz njega, da je pankrt, slabič, len, al pa, da mama pa trpi, ker je tak in tak, da bo žalostna, če ne bo naredu tko pa tko, da je on kriv, da se starša kregata...pa tko, mislm, predstavljaj si njegove vzorce vedenja v njegovi odrasli dobi, vrednotenje sebe, okolja. Predstavljaj si njegovo samopodobo in vpliv mnenj /med katere seveda sodi tudi krika a ne/ okolja nanj, na njegovo funkcioniranje. Za tacga s slabo samopodobo je mnenje okolja silno pomembno, včasih življenjskea pomena. In ne razumeš, da ga kritika lahko zjebe? Lahko ga ubije. Zakaj? Ker mu le okolje lahko da potrditev, da je dober, vreden, ker je v sebi ne najde, ker mu ni tega noben ne povedal, ne pokazal. In zdej se ozri okol sebe. Kolk takih vidiš, ki imajo dobro samopodobo, tolk dobro, da se vedno zanesejo nanjo?

A zdej razumeš? Mislm, ljudi, ki se /še/ ne zavedajo?

butl

[Lenka:]

Predstavljaj si enga, ki so ga starši celo otroštvo pumpali s tem, da je curabura, da nikol nč ne bo iz njega, da je pankrt, slabič, len, al pa, da mama pa trpi, ker je tak in tak, da bo žalostna, če ne bo naredu tko pa tko, da je on kriv, da se starša kregata...pa tko, mislm, predstavljaj si njegove vzorce vedenja v njegovi odrasli dobi, vrednotenje sebe, okolja. Predstavljaj si njegovo samopodobo in vpliv mnenj /med katere seveda sodi tudi krika a ne/ okolja nanj, na njegovo funkcioniranje. Za tacga s slabo samopodobo je mnenje okolja silno pomembno, včasih življenjskea pomena. In ne razumeš, da ga kritika lahko zjebe? Lahko ga ubije.

butl

mogoče si bk
ampak, tle se pa popolnoma strinjam s tabo,
celo življenje ti lohk to zjebe,
dober si to povedal

tudi to je druga, temna plat kritike

[Antoninus]

Navsezadnje, vsakdo zase ve kdo je.

Še jaz bi izpostavil ta stavek, ki je že Lenki padel v oko. Res bistveno. Se ne strinjam z njim. Le redki posamezniki imajo jasno podobo o sebi. Vsi ostali pa se vsakodnevno sestavljajo iz tega, kaj povedo o njih drugi, raznih namigov pa tudi prividov. Zato kritike ne morejo sprejeti, ker se jim s tem sesuva predstava o sebi.

[irrisolta]

zdravo,, butl....
torej ne le, da vse to razumem.... vse to sem doživela. Bila sem družinski idiot in sklenila postati idiot sam zase. Pa me nič ne boli, ker vem, da je vsak izmed nas idiot ali noben.

Omenil si čista hudobija, nevoščljivost, maščevalnost, prezira - ja, tega je ogromno. Žal.

Smilijo se mi tisti, ki svojega otroštva niso prerasli in samih sebe ne prevzgojili. Sami s seboj tako malo komunicirali, če sploh, da bi si dali možnost te zadeve prebroditi in odrasti.

Žal mi je, spoštujem človeštvo, tega pa ne morem.

Vsak od nas ima priložnost.

Ko sem bila stara 12 let sem svojo mater celo vprašala: če me imaš že ravno za tako zaostalo in za takega idiota kot praviš, zakaj me ne daš v umobolnico? Čemu me sploh še doma držiš?

Vidiš, zelo sem bila vedno vztrajna. Ljudi ne spremeniš, ampak mati se je naučila mene spoštovati. Jaz pa njo v tem, da ne zna iti preko tega, da bi me ne videla skozi njene omejene oči.

Tako je. Vsi smo omejeni. Zarukani, idioti, kakorkoli že.

Flaubert je v dnevniku nekega norca zapisal: ljudje se delijo na slaboumneže in norce. Nihče ne želi biti slaboumen. Torej v končni fazi priznavamo. Vsi smo norci

Brez zamere. Dokler na tak način sprejemamo stvari, se nikdar nič spremenilo ne bo. In zavist, maščevalnost, pohlepnost, požrešnost, ljubosumje... vse to boše obstojalo v našem svetu, ker je tem stvarem obstoj dan in jih dopuščaš.

Ko pa se obrneš na drugo stran, oziroma rečeš takemu škodoželjnemu človeku - če si že ravno prepričan o njegovi škodoželjnosti - "oprosti, vem da sem idiot. Nič večji in nič manjši kot ti" in greš svojo pot (lahko mu tudi ne rečeš ničesar).... se tebi mennje, ki ga imaš o sebi, dvigne.... problem drugega pa ostane zgolj in samo njegov problem.

Bi to moral biti moj problem, če je človek zakompleksan, se vprašam? Halo, vsakemu je dano odrasti

[zerkalo]

Še jaz bi izpostavil ta stavek, ki je že Lenki padel v oko. Res bistveno. Se ne strinjam z njim. Le redki posamezniki imajo jasno podobo o sebi. Vsi ostali pa se vsakodnevno sestavljajo iz tega, kaj povedo o njih drugi, raznih namigov pa tudi prividov. Zato kritike ne morejo sprejeti, ker se jim s tem sesuva predstava o sebi.

Še bolj redki so pa tisti, ki se nanjo ne vežejo....

[Lenka:]

Bila sem družinski idiot
Smilijo se mi tisti, ki svojega otroštva niso prerasli in samih sebe ne prevzgojili. Sami s seboj tako malo komunicirali, če sploh, da bi si dali možnost te zadeve prebroditi in odrasti.

jaz sem bila fotrova vreča za boksanje,
pa pri svojih letih fejst delam na tem,
da bom, upam, nekoč prerasla vse to,
pa tudi sebe prevzgajam,
pa sama s sabo tolk komuniciram,
da čudn, da moj ni že Vojnika poklical,
pa vseeno moram priznat,
da me kritika, ki apelira na moja čustva, zabije do nafte,
sej se strinjam,
da je to lahko pomoč pri izboljšanju samega sebe,
to sva že obdelale,
ampak, uf, jeba je vseen,
velik volje je potreben,
da to lahko sprejme človek v pozitivo,
brez, da bi vsaj mal vsekal v negativo,

[irrisolta]

Pa še lenki in antoninosu odgovor. Je to človek, ki nameni lastno življenje samosmiljenju in iskanju izgovorov za to kar je?

Malo posameznikov se pozna? Verjamejo v to kar slišijo. Da, malo je takih, ki se naučijo poslušati. Malo je takih, ki se je pripravljeno samokritično spopasti s seboj. Redki so, ki priznavajo svoje hibe.

Pa saj to že vemo. Da so pravi ljudje redki, namreč.

Tu gre za vprašanje - želimo biti del njih ali del zakompleksane množice?

Želimo biti zakompleksani norci, ali zgolj norci? Nas je strah biti slaboumni?
Halo? koliko idiocij človek vsak dan tja v en dan nabuta. Vsak večer, predno grem spat se vprašam, koliko bedarij sem danes izustila..... in? Usta so mi bila dana za govor. Če sem koga užalila, sem mu dala tudi možnost da mi to pove in da sem zadeve razčistila.

Temu rečem zdrava komunikacija. Ne živim od lastnih utvar. Če se čutim prizadeto vprašam - je bil tvoj namen prizadeti me? in verjamem odgovoru. Ne živim v lastnih utopijah. To je iluzija, resnična norost.

In čisto vsi ljudje smo si v bistvu enaki. Enaki strahovi, enake želje..... če ne enako, zelo podobno.
En bolj obvlada nekaj, drug nekaj drugega. Kdo je tisti, ki lahko komurkoli sodi slaboumnost? Kdo se lahko izigrava boga?
Ja, marsikdo to počne, vendar pa je to skrajne otročje. Razkriva pa zgolj njegovo strahopetnost do sveta in do spoznanja njegove lastne podobe.

[Lenka:]

zdej pa ne štekam čist glih,
al govorimo o slaboumju in norcih ,
al o zdravi oz. nezdravi kritiki in našem odzivu na to,
mal smo zašli, se mi zdi